Pravljica o kalifu Štrku
| Pravljica o kalifu Štrku Fran Nedeljko |
| |||||||||||
1. Bagdadski kalif Kasid je nekega lepega popoldne ugodno sedel na svoji zofi; bil je malo spal, ker je bil vroč dan, in zdaj ko se je bil vzbudil, je bil izredno vesel videti. Kadil je iz dolge pipe od rožnega lesa, popil zdaj pa zdaj malo kave, ki mu jo je točil suženj, ter si je vselej radostno pogladil brado, kadar mu je teknilo. Skratka, kalifu se je poznalo, da mu je bilo prav dobro. To uro se je z njim lahko kaj dobro govorilo, ker takrat je bil vedno zelo milostljiv in prijazen, zato ga je tudi njegov véliki vezir Manzor vsak dan o tem času obiskal. Prišel je tudi tega popoldne, pa bil je zoper svojo navado zelo zamišljen videti. Kalif je pipo malo odložil in rekel:" Zakaj tako zamišljeno gledaš, veliki vezir?"
Veliki vezir prekriža roke na prsih, prikloni se pred svojim gospodom in odgovori: Gospod! ne vem, ali res zamišljeno gledam, toda tu spodaj pred gradom stoji prodajalec, ki ima tako lepe reči, da me jezi, ker nimam dosti denarja odveč."
Kalif bi bil vélikega vezirja že zdavnaj rad razveselil, zato pošlje svojega črnega sužnja doli, naj pripelje prodajalca. Kmalu se suženj vrne s prodajalcem. Ta je bil majhen, debel mož, zarjavelega obraza in ves raztrgan. Nosil je skrinjico, v kateri je imel razno blago: bisere in prstane, bogato okovane samokrese, čaše in glavnike. Kalif in njegov vezir sta pregledala vse, in kalif je naposled zase in za Manzorja kupil lepe samokrese, vezirjevi ženi pa glavnik. Ko je prodajalec svojo skrinjico že zopet hotel zapreti, zapazi kalif mali predalček ter praša, je-li tudi v njem kakšno blago. Prodajalec izvleče predal ter pokaže v njem škatljico črnikastega praška in papir s čudno pisavo, ki je ni kalif ni Manzor ni znal čitati »Dobil sem to dvoje nekoč od trgovca, ki je obadvoje našel v Meki na cesti," dé prodajalec, „ne vem pa kaj da obsegata; na razpolago sta vama za nizko ceno, kajti jaz ne vem kaj ž njima početi.” Kalif je v svoji knjižnici rad imel stare rokopise, dasi jih ni znal čitati, kupil je torej pisanje in škatljico ter odslovil prodajalca. Kalif pa bi bil zelo rad vedel, kaj pisanje obsega, zato vpraša vezirja, če pozna koga, ki, bi mu stvar mogel razložiti. » Milostljivi gospod in vladar," odgovori mu ta, „tik velike mošeje stanuje mož Selim učenjak imenovan, ki razume vse jezike, pošljite ponj, morebiti pozna te skrivnostne poteze.” Učenega Selim pripeljejo kmalu. » Selim", mu reče kalif, »Selim, pravijo, da si zelo učen; poglej malo v to-le pisanje, če ga znaš brati ako ga znaš brati, dobiš od mene novo praznično obleko, ako pa ne, potem jih dobiš dvanajst zaušnic in petindvajset po podplatih, ker te po krivici imenujejo učenjaka Selim." Selim se prikloni in reče: „Zgodi se tvoja volja, gospod!” Dolgo pregleduje pisanje: »To je latinsko, gospod, če ni, se dam obesiti." „Povej, kaj pisanje pravi,” ukaže kalif, če je latinsko."
Selim začne prevajati: » Človek, ki to najdeš, hvali Alaha za njegovo milost. Kdor kaj prahu iz te škatijice ponoslja in zraven reče: Mutabor, more se spremeniti v sleharno žival in tudi razume živalski jezik. Hoče-li se zopet izpremeniti v svojo človeško podobo, prikloni naj se trikrat proti vzhodu in izgovori ono besedo. Toda varuj se, kadar si izpremenjen, da se ne nasmeješ, ker sicer ti čarodejna beseda popolnoma izgine iz spomina in ti ostaneš žival."
Ko učeni Selim to prebere, se kalif neizrečeno razveseli. Učenjak mu mora priseči, da nikomur ne bo te skrivnosti izdal, pokloni mu lepo obleko ter ga odpusti. Svojemu velikemu vezirju pa reče: »To je dobra kupčija, Manzor! Kako se veselim, da se izpremenim v žival! Jutri zgodaj pridi k meni. Potem pojdeva skupno na polje, ponosljava malo iz moje škatljice ter nato poslušava, kaj se govori v zraku in vodi, v gozdu in na polju!"
2. Jedva je drugo jutro kalif Kasid odzajutrkoval ter se oblekel, že je prišel veliki vezir, da bi ga spremljal na izprehod, kakor je ukazal. Kalif vtakne Škofljico s čarodejnim praškom za pas, in zaukazavši svojemu spremstvu, da naj ostane zadaj, poda se s svojim vezirjem čisto sam na pot. Šla sta najpoprej skozi prostrane vrtove kalifove, toda zastonj sta se ozirala po kakšni živi stvari, da bi svojo umetnost poskusila. Vezir naposled nasvetuje, da bi šla dalje vun k ribniku, kjer je često videl dosti živali, posebno pa Štrke, ki so ga vedno zanimali s svojo ponosno postavo in s svojim klopotanjem. Kalif odobri nasvet svojega vezirja ter se ž njim napoti proti ribniku. Ko dospeta tje, ugledata štrka, ki je ravno korakal semtertje iskaje žabe ter tupatarn nekaj pred se klopotaje. Obenem ugledata tudi visoko v zraku drugega štrka, letečega proti ribniku.»
Stavim svojo brado, milostljivi gospod," reče veliki vezir,» ta dva dolgonožca se zdajle kaj lepo pogovarjata med sabo. Kaj, ko bi i midva postala Štrka?"
Dobro pogodil!" odvrne kalif. »Poprej pa hočeva še pogledati, kako zopet postaneva človeka. — Zares! Trikrat se prikloniva proti vzhodu ter reČeva: Mutabor, tako sem jaz zopet kalif, ti pa vezir. Toda za božjo voljo smejati se nikar, sicer sva izgubljena! " Ko je še kalif to govoril, videl je, kako jima je drugi štrk krožil nad glavama ter se počasi spuščal na zemljo. Naglo izvleče škatljico izza pasu, vzame dober ščepec, ponudi jo velikemu vezirju, ki tudi ponoslja, in oba vzklikneta: Mutabor! — Zdajci se jima skrčijo noge ter postanejo tanke in rdeče, lepe rumene čerape kalifa in njegovega spremljevalca pa se izpremene v spačene štrkove noge, roke postanejo perutnice, vrat se sproži izmed pleč ter se podaljša za vatel, brada izgine in telo pokriva mehko perje. ,,Krasen kljun imate, gospod véliki vezir, izpregovori kalif čudé se. »Pri prerokovi bradi, kaj tacega svoj živ dan nisem videl.
»Hvala ponižna," odvrne veliki vezir priklonivši se; toda če se smem drzniti trdil bi, da je vaša visokost kot štrk skoro lepša, nego kot kalif. Pa pojdiva, če varn je drago, da poslušava najina tovariša tam-le ter poizveva, umevali v resnici štrkovski jezik?" — Medtem je drugi štrk dospel na zemljo. Očistil si je s kljunom noge, uredil si perje ter se podal proti prvemu štrku. Nova dva štrka pa se požurita, da bi prišla blizu njiju, ter v svoje začudenje slišita naslednji razgovor:„Dobro jutro, gospa Dolgonožica, že tako zgodaj na travniku?
»Hvala lepa, ljuba Ropotúlja! Prišla sem si po majhen zajutrek. Izvolite-li četvrt kuščarja, ali eno žabje bedro?" — »Hvala-vam lepa; danes mi nič ne diši. Prišla sem pa tudi zbog nekaj čisto druzega na travnik. Danes mi je plesati pred gosti mojega očeta, in zato se hočem na tihem malo vaditi." — Hkrati odkoraka mlada štorklja čudno kretaje se črez polje. Kalif in Manzor začudeno gledata za-njo. Ko pa slikovito obstoji na eni nogi ter s perutnicama prirnahljava, ne moreta se premagovati več; iz kljunov jima buhne neudržen smeh, ki se mu dolgo ne moreta ubraniti. Kalif se umiri prvi: » To je bila pa burka, "vzklikne, ki je več vredna od zlata. Škoda, da sva neumni živali z najinim smehom preplašila, sicer bi bili gotovo tudi zapeli!"
Pa zdajci se spomni véliki vezir, da je bilo prepovedano smejati se med izpremembo. Zato razodene kalifu svoj strah. „O, Meka in Medina! To bi bila pač slaba šala, ako bi moral ostati štrk! Spomni se vendar one neumne besede, meni ne gre z jezika.” Trikrat se nama je prikloniti proti vzhodu in zraven reči: Mu — Mu — Mu —"
Obrneta se proti vzhodu ter se priklanjata brez konca in kraja tako, da sta se s kljunoma skoro dotikala tal. Toda, oj groza! Pozabila sta čarodejno besedo in dasi se je kalif tolikokrat priklonil, njegov vezir pa zraven hrepeneče Mu — Mu upil, nista se je spomnila več, in vbogi Kasid in njegov vezir sta bila in ostala štrka.
3. Žalostna sta hodila začaranca po polji, ne vedoč, kaj naj bi počela v svoji nadlogi. Iz štrkove kože nista mogla, v mesto nazaj pa tudi ne, da bi se dala spoznati, kajti kdo bi pa tudi štrku veroval, da je kalif, in ko bi se mu tudi verjelo, bi-li bagdadski prebivalci hoteli štrka imeti za kalifa?
Tako sta se več dnij potikala okrog siromašno živeč o poljskih sadežih, ki jih pa zbog dolgih svojih kljunov nista mogla dobro povživati. Kuščarji in žabe pa jima niso nič kaj dišali, bala sta se, da bi si s takimi slaščicami pokvarila želodec. Ena njiju zabava v tem žalostnem položaju je bila, da sta mogla letati, in zato sta čestokrat zletela na bagdadske strehe, da bi videla, kaj se ondu godi. — Prve dni sta opaževala velik nemir in žalost po ulicah. Nekako četrti dan po svojem začaranju sta sedela na kalifovi palači, in zagledala sta spodaj na cesti krasen sprevod. Bobni in piščalke so donele, na okrašenem konju pa je sedel mož v škrlatastem, z zlatom vezenem plašču, obdan od sijajnih služabnikov. Pol Bagdada je letelo za njim, in vsi so upili: Živio Micra, vladar bagdadski!" In štrk a na palači se spogledata, kalif Kasid pa reče: ,,Ali slutiš zdaj, zakaj sem začaran, véliki vezir? Ta Micra je sin mojega smrtnega sovražnika, mogočnega čarodeja Kašnurja, ki mi je neke zle ure prisegel maščevanje. Toda še nisem izgubil upanja. Pojdi z mano, ti zvestL tovariš moje nesreče, potujva h grob u prerokovemu, morebiti da na svetem mestu začaranje razveže." Vzdigneta se s palačine strehe ter odletita proti Medini.
Letanje pa jima nikakor ni šlo dobro od rok, kajti štrka še nista bila dobro izurjena. » Oj, gospod," zastoka črez nekoliko ur veliki vezir, »dovolite, tega ne morem dolgo zdržati več, vi letite prehitro! Tudi se že mrači, in midva storiva prav, da si poiščeva kakšno prenočišče." — Kasid usliši prošnjo svojega služabnika; in ker spodaj v dolini zagleda razvalino, ki bi jima utegnila služiti kot zavetišče, zletita tjekaj. Kraj, kjer sta se to noč naselila, je bil nekoč, kakor se je zdelo, grad. Lepi stebri so štrleli izmed podrtin, in več sob, ki so bile še precej ohranjene, je pričalo o nekdanji krasoti poslopja. Kasid in njegov spremljevalec sta, hodila po hodnikih iskaje si suhega prostorčka, kar hkrati obstoji štrk Manzor. „Gospod in vladar,” zašepeta tiho, »ko bi le ne bilo neumno, če bi se veliki vezir, še bolj pa, če bi se štrk strahov bal! Prav čudno mi je pri srcu, zakaj ravno tukaj zraven je nekaj čisto razločno vzdihnilo in zastokalo." In kalif se zdaj ustavi, in razločno sliši tihi jok, ki je prej bil podoben človeškemu, kakor pa živalskemu joku. Zelo radoveden hoče iti proti kraju, odkoder so prihajali otožni glasovi; pa vezir ga s kljunom zagrabi za perut, in ga milo poprosi, naj ju ne spravlja v nove nevarnosti. Ali zamán! Kalif, ki mu je tudi pod štrkovo perutnico bilo hrabro srce, iztrga se mu izgubivši nekoliko peres ter odhiti v teman hodnik. Kmalu dospe do vrat, ki so bila dozdevno samo priprta, in skozi ista zasliši razločno vzdihovanje in ihtenje. S kljunom odpahne vrata, a osupel obstoji na, pragu. V razpadli izbi, ki jo je samo majhno omreženo okence slabo razsvetljevalo, zagleda veliko na tleh sedečo sovo. Debele solze ji deró iz velikih okroglih očij, in hripavo toženje ji prihaja iz krivega kljuna. Ko pa ugleda kalifa in njegovega vezirja, ki se je medtem tudi zraven priplazil, začne od veselja glasno upiti. Mično si z ujavopikčasto perutnico otare solze iz očij ter v začudenje obeh vzklikne v dobri človeški arabščini: Dobrodošla, štrka, vidva sta mi dobro znamenje rešitve; zakaj prerokovalo se mi je, da mi štrki prinesó veliko srečo!"
Ko se kalif iz svojega začudenja zavé, pripogne se z dolgim svojim vratom, se s svojima tankima nogama lepo ustopi, ter reče: Sova! Kakor tvoje besede kažejo, se mi dozdeva, da imam pred sabo tovarišico v svojem trpljenju. Ali joj! Zaman je tvoje upanje, da ti midva prinašava rešitev. Ko slišiš o najinih dogodkih, boš sama uvidela, kako sva zapuščena. "Sova ga poprosi, naj ji pripoveduje, kalif pa prične ter pové, kar mi že vemo.
4. Ko kalif sovi svoje dogodke popiše, zahvali se mu ta ter reče: »Zvedi tudi ti moje dogodke in vedi, da nisem nič manj nesrečna nego ti. Moj oče je kralj indijski, meni, njegovi edini nesrečni hčeri, je ime Luza. Oni čarodej Kašnur, ki je vaju začaral, je tudi mene spravil v nesrečo. Prišel je nekega dne k mojemu očetu ter me svojemu sinu Micri zahteval za ženo. Moj oče pa, ki je nagel mož, dal ga je vreči po stopnjicah. Lopov se je znal v drugi podobi zopet prikrasti k meni, in ko sem se nekoč v svojem vrtu hotela okrepčati, prinesel mi je on kot suženj preoblečen pijačo, ki me je izprernenila v grdo sovo. Od strahu nezavestno spravil me je semkaj ter mi s strahovitim glasom zakričal na uho: „Tukaj boš ostala do svoje smrti, grda, celo od živalij zaničevana, ali dokler te kdo iz lastnega nagiba tudi v tej strašni podobi ne zahteva za ženo. Tako se maščujem nad tabo in nad tvojim oholim očetom.”
„Od takrat je preteklo več mesecev. Samotno in žalostno živim kot samotariea v tem zidovju, gnusim se vsemu svetu, celó živalim sem ostudna, lepa narava je zame zaprta, zakaj po dnevu sem slepa, in le kadar luna s svojo bledo lučjo razsvetli to zidovje, pade zakrivajoč zavoj z mojih očij.”
Sova je končala ter si zopet s perutnico obrisala oči, kajti pripovedovanje njenega trpljenja ji je izvabilo solze.
Kalif si je med kraljičinim pripovedovanjem globoko zamislil. ,,Če se ne motim, izpregovori kalif, se naša nesreča nekako ujema; toda kje naj najdem ključ k tej uganki?" Sova mu odvrne: „O gospod! tudi jaz slutim to, kajti v prvi mladosti mi je prerokovala modra žena, da mi štrk prinese veliko srečo, in vedela morebiti, kako bi se mogli rešiti.” Kalif je bil zelo začuden pa jo vpraša, na kakšen način da si to misli.»
Čarodej, ki je naju oba spravil v nesrečo," pravi ona, „pride na mesec po enkrat v te razvaline. Ne daleč od te sobe je dvorana. Ondu navadno z mnogimi tovariši gostuje. Že večkrat sem prisluškovala tam. Pripovedovali so si potem svoja sramotna dela, morebiti, da pri tem izpregovori čarodejno besedo, ki sta jo pozabila vidva.
”0 predraga kraljičina," vzklikne kalif, „reci, kedaj pride in kje je dvorana?”
Sova za hip obmolči, potem pa dé: »Ne zamerita, samo pod gotovim pogojem morem ustreči vajini želji." — „Govori! Govori!” upije Kasid. » Ukaži, vsak pogoj mi je všeč. "Jaz bi namreč tudi z varpa vred rada bila prosta, to pa se more zgoditi le tedaj, če se eden izmed vaju z mano zaroči." — Štrka sta bila vsled tega predloga nekoliko poparjena, in kalif namigne svojemu služabniku, naj gre ž njim malo vun.
„Véliki vezir,” reče kalif pred vrati, »to je neumna kupčija, no, vi bi jo že lahko vzeli.' „Tako?” odzove se ta, „da mi moja žena izpraska oči, kadar pridem domov? Tudi sem star mož, vi pa ste še mlad in neoženjen ter se dosti ložje zaročite z mlado in lepo kraljičino. — ,,To je ravno, "vzdihne kalif ter žalosten povesi perutnico, „kdo pa ti je povedal, da je mlada in lepa? To se pravi mačka v vreči kupiti!” Še dolgo si prigovarjata drug drugemu, ko pa naposled kalif uvidi, da njegov vezir rajši ostane štrk, kakor da bi vzel sovo, sklene, da pogoj rajši izpolni sam. Sova je bila neizmerno vesela. Razodene jima torej, da bi ne bila mogla priti o prikladnejšem času, ker se čarodeji najbrž to noč zberó.
S štrkoma ostavi sobo, da bi ju peljala v ono sobano, hodili so dolgo po temnem hodniku, naposled jim iz napol razpadlega zidu zasije jasen svit nasproti. Ko dospejo tje,svetuje jima sova, naj bodeta prav mirna. Mogli so pregledati veliko dvorano skozi špranjo, pred katero so stali. Bila je krog in krog okrašena s stebri ter prekrasno ozaljšana. Mnogo pisanih svetilk je nadomeščalo dnevno luč. Sredi dvorane je stala okrogla miza, pokrita z mnogimi izbranimi jedili. Okoli in okoli mize je bila zofa, na kateri je sedelo osem mož. Izmed mož sta štrka zopet spoznala 'onega prodajalca, ki jima je prodal čarodejni prašek. Njegov sosed ga je pozival, naj jim pove svoje najnovejše čine. Med drugim je tudi pripovedoval zgodbo o kalifu in njegovem vezirju. „Kakšno besedo pa si jima naložil?” vpraša ga drug čarodej: ,,Zelo težko latinsko, glasi se Mutabor.
5. Ko sta štrka pri špranji v zidu to slišala, sta veselja skoro znorela. Tekla sta tako hitro s svojimi dolgimi nogami k vratom razvaline, da ju je sova jedva mogla dohajati. Ondu kalif ginjen izpregovori sovi: ,,Rešiteljica mojega življenja in življenja mojega prijatelja, v večno zahvalo za to, kar si nama storila, vzprejmi me za moža." Nato se obrne proti vzhodu. Trikrat pripogneta štrka svoja dolga vratova proti solncu, ki je ravno vzhajalo izza gorovja, vzklikneta: Mutabor! in hipoma sta bila izpremenjena, neizrecno vesela na novo jima podeljenega življenja sta se gospod in služabnik smeje in jokaje objemala. Ali kdo opiše njijino strmenje, ko se ozreta? Lepa krasno ozaljšana gospa stoji pred njima. Smehljaje se poda kalifu roko. „Ne poznate-li svoje sove več?” ga vpraša. Bila je ona, kalif je bil njene lepote in miline tako vnet, da je vzkliknil: „Moja največja sreča je, da sem štrk postal!”
Vsi trije so zdaj skupno potovali proti Bagdadu. Kalif v svoji obleki ni našel samo škatljice s čarodejnim praškom, nego tudi svojo denarnico. Nakupil je torej v bližnji vasi, kar jim je bilo potrebno za potovanje, in tako so kmalu dospeli do bagdadskih vrat. Tam pa je kalifov prihod vzbudil veliko začudenje. Razglasili so ga bili za mrtvega, in ljudstvo je bilo tedaj silno veselo, da je ljubljenega vladarja dobilo nazaj. — Tembolj pa je vzplamtel njih srd nad sleparjem Micro. Drli so v palačo ter ujeli starega Čarodeja in njegovega sina. Starega je kalif poslal v isto sobo v razvalinah, v kateri je bivala kraljičina kot sova, in ga dal ondu obesiti. Njegovemu sinu pa, ki ni nič razumel ód umetnij svojega očeta, dal je kalif na voljo, hoče-li umreti, ali nosljati. Ko je izvolil poslednje, ponudil mu je vezir škatljico. Precejšen ščepec in čarodejna beseda kalifova izprernenila sta ga v štrka. Kalif ga je dal zapreti v železno kletko ter postaviti na svoj vrt.
Dolgo je kalif zadovoljno živel s svojo ženo kraljičino; najveselejše ure so mu bile one, ako ga je veliki vezir popoldne obiskal ta čas sta se često pogovarjala o svojem §trkovanju, in ako je bil kalif posebno dobre volje, ponižal se je ter oponašal velicega vezirja, kakšen je bil kot štrk. Korakal je takrat resno in okorno po sobi semtertje, klepetal mahal z rokami liki s perutnicami ter kazal kako se je oni zaman priklanjal proti vzhodu ter klical Mu — Mu. Za gospo kalifovko in njeno deco je bila ta predstava vselej veliko veselje; Če je pa kalif le predolgo klepetal in Mu — Mu — kričal, potem mu je vezir smehljaje požugal, rekoč, da bo tisto povedal gospe kaHfovki, o čemer sta razpravljala pred vrati kraljičine sove.