Pravljica o jari kači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o jari kači
Ivo Svetina
Spisano: Pretipkala iz Pravljica o jari kači 1990
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela je kača. Dolga, da se z njo ni moglo meriti nobeno živo bitje. Zato se ji je reklo jara. Dolgo, hladno bitje brez dlake ali perja, ki so ga vsi sovražili, ki so se ga vsi bali. Bali tisti na nebu, v vodi in na zemlji. Tisti, ki so se je najbolj bali, so govorili, da je kača hrbtenica vsega živega, in drugi, ki so se je tudi bali, a tega niso hoteli priznati, so govorili, da je kača le črta in nič drugega. Zato so jo risali – črto – v pesek in na stene. Ti so se imenovali lovci. Oni prvi, bolj preplašeni, so bili poljedelci. Ker so se bali, da jo potegnejo za rep ali celo za glavo iz zemlje, ko so ruvali plodove na svojih poljih.

»Vendar, če je samo črta, ta kača, kje je potem njen pričetek in kje njen konec?« so se spraševali lovci in sklenili, da jo ujamejo in izmerijo in tako določijo njen pričetek in konec. A kadarkoli so jo poskušali uloviti, vedno se jim je izmuznila zmed prstov in tako je zatekla, lovce, noč, ko so še kar naprej lovili neulovljivo črto, za katero niso bili popolnoma prepričani, da se ji reče kača. In še jara po vrhu. Zato so pričeli govoriti, najprej lovci, za njimi pa še poljedelci, da je to hladno, golo, grdo, samotno in strah vzbujajoče jaro bitje pravzaprav strela, ki se po pravilu vedno prikaže iz sence, udari iz teme in useka s svojim vitkim in tankim ognjenim telesom v samotno drevo, železno žilo v gorskem pobočju ali zgubljenega popotnika sredi planjave, a že naslednji trenutek potone nazaj v senčna usta sveta.

Ker je niso, jare, mogli nikakor ujeti, a živela je že dlje kot vse druge živali, so lovci in za njimi še poljedelci pričeli govoriti, da je ta čudna živa stvar kar življenje samo, saj je prav tako neulovljivo, izmuzljivo, zvito in spolzko, vedno iz teme v svetlobo plazeče se. In tisti, ki so najbolj verjeli, da je kača življenje samo, so iznašli novo besedo, ki je hkrati pomenila kačo in življenje. Tem, ki so prvi tako storili, je bilo ime Kaldejci. In oblečeni so bili v rdeče halje.

Ko so si najprej poljedelci, za njimi pa še lovci postavili svoje prave hiše, so na mestu, kjer so si zaželeli imeti svoj dom, zabili v zemljo kol. In ta kol je pomenil kačo, ki naj bi jih varovala vsega hudega, saj če so se sami tako zelo bali kače, potem se mora tudi vse hudo bati nje, ki se ni dala niti uloviti, kaj šele zabiti v zemljo na mestu, ki so si ga poljedelci in za njimi še lovci izbrali za svoje ognjišče, okoli katerega bodo posadili otroke, ki se jim še niso rodili.

Drugi, tisti, ki so se kače bali tako zelo, da si niti kola niso upali zabiti v zemljo, ki naj bi se odtlej dalje imenovala njihova domača zemlja, niti kola, ker jih je ta preveč spominjal na kačo – za temelj svojega bivališča so položili slona, želvo in krokodila. Ker bilo jim je lažje sezidati si hišo na živali, četudi veliko večji od kače, a pomembneje je bilo, da se je čeprav velike, niso bali tako kot kače, ki je bila jara. Brez pričetka in še brez konca povrhu. In slona, želve ali krokodila se niso bali. Bali so se le kače!

Časi, v katerih se je to godilo, so bili že malo bližji današnjim, čeprav še vedno daljni. Tedaj je nekdo nekega dne, ki ni bil ne lovec, ne poljedelec, ampak pastir, videl kačo, kako je grizla svoj rep. Zvita v krog je zabadala svoje zobe v lastni rep in se zastrupljala s svojo strupeno slino. Ker je bila to strupena kača. Sprva so bile vse kače strupene. Šele mnogo kasneje, že mnogo bliže pričetku našega časa, so nekatere izmed kač prodale svoj strup na kačjem trgu in si za strupen izkupiček kupile lepo pisano kožo. In ne le eno, ampak celo več hkrati, da so si jih potem lahko preoblačile. Ker strup je imel že takrat visoko ceno.

In tako je pastir sredi pašnika, kjer so blejale ovce in je na njih rastla gosta in mastna dlaka, bodoča fina volna, opazil sam grizečo se kačo. Ker ni bil ne lovec ne poljedelec, se je ni ustrašil, ampak si je dejal: »to je pa kolo!« In res je to bilo prvo, najbolj zgodnje kolo, ki se je vrtelo v naravi. Ta vrteči se krog je vse bolj in bolj obsedal pastirja, za njim pa tudi lovca in poljedelca, da so skušali izdelati tako vrtečo se stvar, kolo imenovano, daj so si mislili, da bi jim taka reč lahko zelo koristila. To pa zato, ker nima nikjer ne pričetka ne konca, in ko bi jo lahko zakotalili po hribu navzdol, bi se morala vrteti brez konca; neprestano in vse bolj vrteti. Tako kot pravo kolo. In tedaj so hkrati pastir, lovec in poljedelec pomislili, da če se tako zaokrožena kača lahko kotali po hribu navzdol in se zaradi tega imenuje kolo, da mora potem biti tudi vsa zemlja taka kača: zaokrožena, brez konca in pričetka ter neprestano vrteča se. In sklenili so vsi trije prvi delavci na zemlji, da mora potem biti kača mati zemlje in zemlja mati življenja, ki se nepretrgano vrti.

Nekoč, težko bi bilo reči, ali je bilo malo prej ali kasneje, se je kača, vsa jara, priplazila do obale Oceana in ga pozdravila kot očeta, saj je to največje morje, brez pričetka in konca, ovijalo vse kopno kot prava jara kača. Ko je Ocean slišal, kako ga kača pozdravlja na njegovih modrih obalah, ji je dejal: »Kača, hčerka moja! Res je, da sem jaz tvoj oče, a ti si mati vseh rek, ki se izlivajo vame, in si moja hči, ki me nikdar ne zapusti, saj si s svojim repom lahko še tako visoko v ledenih gorskih hrbtih, a z usti si vedno pri meni! In skozi tebe tečejo vode, reke, veletoki, potoki, studenci in izviri, ob katerih si bodo človeška bitja postavila svoja bivališča, si zgradila pristanišča, dva v njih sidrajo svoje ladje.«

Kača je vprašala Ocean, svojega očeta: »Oče, povej mi, kaj je takrat z menoj, ko se me ne vidi? Takrat, ko izginem s površja zemlje in pričnem tavati pod njo, po njenih temnih in hladnih trebuhih, v katerih nihče ne živi?« In oče Ocean ji je odvrnil: »Tedaj si podzemeljsko življenje. Podzemeljska reka, reka Stiks, po kateri živi, ko umrejo, potujejo v deželo mrtvih, da tam znova žive in se v smrti ponovno rode!«

In kača je znova vprašala svojega modrega očeta: »A kaj je z menoj, ko po zraku letam? Saj velikokrat svoje glave ne vidim, četudi se plazim po trnih in ozkih skalah?« in oče Ocean ji je odvrnil: »Tedaj si leteča kača, okrašena s pisanim perjem, ki šelesti v redkem zraku, kot da bi neznani prsti listali po modrečevi knjigi. Tedaj srečo in dež napoveduješ ljudem, ki žive na zemlji, nad katero po zraku letaš. Če tiho in visoko ploveš skozi kristalni zrak, tedaj prinašaš srečo zemlji in vsem, ki na njej žive. A ko temno in glasno ropotaš s svojim papirnatim perjem skozi vlago ozračja, tedaj v sebi zbiraš sile dežja, ki te prav kmalu zapuste in se usujejo, ulijejo na zemljo, da je vsepovsod dež in povodenj.«

Ko je kača tako poslušala svojega modrega očeta, se ji je zazdelo, da je ona najmogočnejše bitje na vsem svetu. In si je rekla: »prav je, da se me vsi bojijo: tako poljedelci kot lovci in tudi pastirji!« čeprav je bilo res, da se je pastirji niso bali. A le dotlej, ko je enega izmed opoldanskim spancem, ki mu je razprl usta, pičila v jezik, da mu je ta tako hitro otekel, da ni mogel niti na pomoč več poklicati.

Kača se je odplazila z bregov svojega očeta Oceana in se še ponosnejša plazila preko vsega sveta. Kaj vse je bila! Reke pod zemljo in nad njo tekoče, po zraku jadrajoča in srečo ter dež podeljujoča ljudem, Hiša rose in Gospodarica svita, bel oblak, iz čigar črnega trebuha odletavajo kapljice srebra, ki svet preluknjajo, da je podoben slamnati strehi poljedelca na obronkih visokih gorskih hrbtov, ki dele svet na gorovja in doline, na Alpe in morje!

Bilo je kmalu za tem, ko se je kača pogovarjala s svojim očetom Oceanom, ko je sredi vročega opoldneva zagrnila senca ptice roparice. Kača se je hotela v trenutku potuhniti, skriti, ponikniti v zemljo , se pod skalo v klobčič zviti, a kaj, ko je bila tako jara, tako dolga, da ni bilo nikjer konca. Tako se je del nje pogreznil v vlažno globino zemlje, drugi si je nadel podobo reke, po kateri so plule sijajne ladje, stesane iz balzovega lesa; a del nje je ostal na površju zemlje kot ebenovinasta korenina, ki sredi travnate savane štrli v zrak in na daleč žari s svojim temnim leskom. In prav ta del, četudi še tako podoben korenini, si je izbrala ptica roparica, da zasadi svoje luskaste kremplje vanj.

In res se je tako zgodilo, da še danes piše o tem v knjigi, ki jih sicer ni več, a so zagotovo bile popisane s tem dogodkom: »… ko je ptica roparica zasadila svoje luskaste kremplje v kačino telo, je iz njega pritekla kri, kapljice zelene krvi so curele iz kače in padale na zemljo. In kamorkoli so padle, povsod tam je pognala rastlina, ki je dotlej ni bilo na zemeljski obli. To je bila koruza; koruza, s katero se bodo hranili tako pastirji kot poljedelec in celo lovec si jo bo ob večerih kuhal v svojem prenosnem kotličku. In še vedno se bodo tako pastir, četudi ta ne najbolj, kot tudi poljedelec in lovec bali kače. Čeprav bodo jedli koruzno zrnje, kaplje zelene kačje krvi. V trenutku, ko je pastir, poljedelec in lovec nesel v usta prvo koruzno zrno, sprva še ne zmleto, je bilo življenje enkrat za vselej sklenjeno. Kot jara kača, ki grize svoj rep. Kajti tako kot mora sonce zvečer na zapadu umreti, da bi se zjutraj na vzhodu znova rodilo, je morala iz kače priteči njena zelena kri, ki je vzklila koruza in na njej stotera zrna, ki so hrana pastirju, poljedelcu in lovcu.«

A ker je bila kača dolga, da zanjo ni bilo na vsem svetu prav nikakršne mere, saj je bila jara, se je, kot sta se ptica roparica in njena senca dvignili znad nje in odjadrali proti Deželi noči, znova vsa dvignila na površino zemlje in si s strupom zalizala rane, iz katerih je privrela njena kri, hrana pastirju, poljedelcu in lovcu. Iztegnila je svoje brezmejno telo, od vzhoda skozi zahod in znova v vzhod, in se ozrla v nebo. In kamorkoli je segal njen kačasti pogled, hladen in zelen, je bilo eno samo Sonce. Veliko, svetlo, vroče, zlato. Tako veliko, da se je kači zazdelo, čeprav je bila jara, da je kar iznenada postala majhna, drobna, hladna in temna. Tedaj je z glasom, ki je obšel in pretresel ves svet, dejala: »Jaz sem največja!«

In planila je proti Soncu, močno razprla svoja že tako ogromna usta in pogoltnila Sonce. Tedaj se je kača silno razsvetlila, kot bi ogromna goreča reka objela ves svet. Svet pa je za dvanajst ur potonil v temo, gosto kot kačino telo.

V prvi uri teme je kača kot Sončeva ladja šla preko peščenih ravnic in za seboj puščala požar, ki je pesek topil kot sneg. V drugi uri teme se je kača, v kateri je bilo ujeto Sonce, povzpela na goro Am, visoko štiri tisoč petsto laktov, in tam zasadila svoje zobe v jekleno skalo, da so iz nje privreli zlati potoki. V tretji uri teme se je kača s Soncem v trebuhu zvalila v dolino Ma, da je strašno zaropotalo in so se vse skale postavile na glavo. In tako je bilo konec doline Ma. V četrti uri teme je kača srečala bežeče drevo in z enim samim izdihom svoje strupene sape je z njega otresla rdeče sadeže, da so popadali na tla in se speštali. Drevo je sedlo v bližino razsvetljene kače in zajokalo.

»Kaj si storila, kača jara, z mojimi sinovi? Kaj so ti storili ti drobni, rdečelični sadeži, da si jih otresla v smrt?« in še bolj je drevo zajokalo. Ker njegovi sinovi so vsekakor mrtvi ležali. A kača je že drvela naprej, ker bližala se je peta ura teme in prav nič se n videlo in tako se je kača zaletela v stekleno goro, ki je ravnokar vstajala k višini, ki ji je bila odmerjena. In strašno je zažvenketalo. In gora, ne da bi utegnila kaj reči, se je sesula. In pol sveta je bilo posuto z zdrobljenim steklom, da se je vsakdo, celo ribe, ki je šel preko tega steklenega razdejanja, porezal.

V šesti in sedmi uri teme se je kača neprestano bojevala s spancem, ki jo je vse močneje ovijal s svojo nežno močjo, in s Soncem, ki je hotelo zapustit kačino telo. A to je bilo brez konca, da je bilo resnično težko najti pot iz njega.

V osmi uri teme so se vse vrvi vseh ladij, ki so plule po morjih in veletokih, rekah in jezerih, spremenile v kače, da jih je bilo v eni sami, osmi uri, ves svet poln! In končno – končno! – je odbila dvanajsta ura teme in kača je prišla do Vrat noči, razširila je svoj strašni gobec, s štiriindvajsetimi zvezdnatimi čekani okovan, in izpljunila je Sonce skozi Vrata noči, da je v hipu nastalo jutro in se je kača s svojimi štiriindvajsetimi zvezdnatimi čekani potopila v nočno polovico sveta, ki se širi od zahoda proti vzhodu. Tedaj je Sonce poslalo h kači malega drekobrbca, zlatozelenega hrošča, ki se hrani s posušenimi živalskimi in človeškimi iztrebki. Hrošček je stopil na prag Vrat noči in zaklical kači: »Moj gospodar, Sonce, ti sporoča naslednje: res je, da si brez konca, kar pomeni, da si najdaljše bitje na vsem svetu, a kljub temu je Sonce najmočnejše! Res je, da si ga požrla, a še tedaj si bila vsa razsvetljena od njega in ni bilo sonce temno od tebe! Ker Sonce je luč sama, ti pa si le pot, ki temo in luč povezuješ!« Tako je govoril drekobrbec in se urno pobral s praga Vrat noči, ker kača je strašno sopihnila skozi vseh svojih štiriindvajsetih votlin zvezdnatih čekanov.

»Še boš moje, Sonce! To mu povej, svojemu gospodarju, ti smrdljiva smet! Še bo moje!« je zagrmelo iz kačinega gromozanskega žrela.

Nekoč, bilo je že tisoč noči po tem, ko je kača izpljunila Sonce iz svojega predolgega telesa, je srečala človeka s temnimi stopali. Z njim se je zgodilo namreč takole: ko ga je mati rodila, je bil še bolj kot sneg bel. Zato se je mati bala, zato se je mati bala, da bi se na soncu kaj hitro stopil in ga je zato položila v senco pod košati kruhovec. Vendar ni bila dovolj pazljiva in tako so novorojenčku ostala stopala na soncu. Vse drugo telo pa v senci. Stopala se sicer niso stopila na soncu, saj se dotlej še ni zgodilo, da bi se otrok, pa naj se rodi še tako bel, stopil od sončnih žarkov. Tako je, zaradi materinega strahu in nepazljivosti, sonce dežku potemnilo stopala, da se je odtlej imenoval »temni stopal«. Dečkova mati je strašno jokala, ko je videla, kaj se je zgodilo z njenim edincem, a vse druge matere so od tedaj vedele, da se otrok, četudi še tako belo rojen , ne stopi na soncu!

In ko sta se srečala kača in deček, sedaj že mož temnih stopal je kača vprašala človeka: »Zakaj imaš temna stopala, ko pa si ves, kar te je, bolj kot sneg bel?« ker ji človek temnih stopal ni hotel povedati resnice, saj ga je bilo sram, da ga je rodila tako nepazljiva mati, je odvrnil kači: »Ker so se v mojih stopalih naselile sile temne in njene hčerke sence!«

Ta odgovor je kačo tako razbesnel, da je z enim samim pogledom prerezala človeka s temnimi stopali na dva neenaka dela: na svetli del, bolj kot sneg bel, in na temna stopala. Ker kača je bila prepričana, da je ona gospodarica vsega, kar je temno in hudo na svetu. Saj je bila jara. In tako so se iz belih devetih desetin človeka temnih stopal od takrat dalje rojevali samo belopolti ljudje; iz temnih stopal pa temnopolti ali zamorci, kot so jim rekli tisti, ki so živeli tostran morja in se jim je zdelo, da oni, temnopolti, žive »za morjem«, čeprav so bili v resnici le snovi temnih stopal nekdanjega kot sneg belega dečka, ki ga je njegova mati skrila pred sončnimi žarki v senco košatega kruhovca. Le njegova stopala so ostala na soncu.

In ko bi tedaj kdo vprašal mater, ki je rodila kot sneg belega dečka, kdo ji je tako svetoval, kdo naročil, naj skrije svojega novorojenca v senco, da se ne bi stopil na soncu, bi odvrnila: »Ko se rodila svojega belega dečka, je k moji postelji prilezla drobna, črna kača, ki mi je tako svetovala. In zato ni res, da kača ne bi imela moči nad silami teme, kot bo dejal moj sin, človek temnih stopal, preden ga bo kača razsekala na dva neenaka dela, ampak je prav obratno res: kača, pa naj bi bila prava kača na vsem svetu, ali poslednja, ki se zanjo še ni niti narisalo jajce, iz katerega naj bi prilezla ob koncu sedmega tisočletja, kača je tema sama in od nje gre vse temno širom sveta in tudi preko neba. In zato se je tudi bojijo tako poljedelec kot lovec in pastir. Le njihovi otroci se je ne boje, ampak ji dajejo pit mleka, ko se priplazi, četudi brez krone na rogati glavi v njihovo bližino. In zato še nikdar kača ni pičila in iztisnila strupa v otroško telo. Vsi, ki drugače govore, lažejo. Lažejo od strahu pred kačo in zaradi tega, ker niso več otroci.«

Kača pa je kar rasla in rasla. Iz leta v leto, iz tisočletja v tisočletje je bila daljša in daljša. Tako dolga, da je bila že sedemkrat ovita krog zemlje in se sploh ni mogla več premikati. Hranila se je le še sama s seboj in prav to jo je delalo vse daljšo in daljšo. Ljudje so nemoteno živeli krog nje in tudi na njej. Saj je bila že tako dolga, da ves strah na svetu ni bil dovolj, da bi se je še kdo lahko bal. zato so zidali mesta, mostove, palače, ceste in cerkve. Krog kače in na njej. Znan je bil kralj, ki je kar v kačo izdolbel svojo kraljevo palačo in vanjo zaklenil svojih trideset lepih kraljevskih žena. In vsaki od njih podaril glavnik v podobi kače s tridesetimi nogami, čeprav še nikdar nikjer ni videl, da bi kača imela noge. Ne ene, ne tridesetih.

Nekega dne, ki je bil daljši kot drugi dnevi, je kača dvignila svojo težko in pisano glavo ter pogledala v sadni vrt, kjer so bile same jablane, polne zlatorumenih in krvavordečih jabolk. Da se je vse naokrog širil omamen vonj po jabolčni kislini. In prav tedaj je mlada žena, ni več deklica, stopila k drevesu, da si utrga zapeljivi plod. Že je stegnila roko, da bi prijela najlepše jabolko, ko je zagledala kačo strmečo vanjo. Tako se je prestrašila mlada žena, nič več deklica, da so ji dlani zakrvavele in oči okamenele. Kača pa si je mislila: »Uboga lepotica, ki jo že sam pogled na to sončno jabolko spravi v tako žalostno stanje.« Primaknila se je k mladi ženi, nič več deklici, in jo za vedno vzela s seboj. Da so ljudje, ki so od tega dne videvali kačo, vedno rekli: »Poglej, kakšen lep vzorec ima kača na desnem licu. Kot bi vešč slikar nanj narisal mlado ženo, nič več deklico, ki ravno trga sočno j, zlatorumeno jabolko.« A nihče ni vedel, da je bilo mladi ženi, nič več deklici, ime Hava.

Že sedemkrat je kača ovila zemeljsko oblo in sedemkratsedemkrat preoblekla svojo kožo, da je z njo skorajda prekrila vse gozdove in planjave, reke in gorovja, doline in puščave. Ljudje, bilo jih je že silno veliko; nič več samo poljedelec, lovec in pastir, prvi trije delavci na zemlji, so hiteli rezati kačjo kožo, jo krojiti in šivati iz nje obleko, obutev, jadra, rjuhe, odeje, zavese – da je bil ves svet odet, prekrit, zagrnjen s kačastimi vzorci in se je zdel, ko si ga pogledal z Meseca, kot ena sama velika kača z ogromnim, napihnjenim trebuhom. Kot bi pojedla največjega vseh planetov v Mlečni cesti.

Tedaj je Ocean, kačin oče, pogledal v zvezde in izračunal, da je napočil čas, ko se mora njegova kačja hčerka poročiti. Iz daljne globine vesolja je poklical Komet, čigar ognjeni rep se je raztezal od zvezde Severnice do Južnega križa, in poklical je tudi svojo, vse daljšo in daljšo hčerko, ki se je že štirinajstkrat ovila okrog zemeljske oble.

Ko sta bila Komet in kača, prvi na desnem in druga na levem bregu Oceana in so ljudje prestrašeni trepetali za kačastimi zastori v svojih domovih, saj dotlej še niso doživeli, da bi Komet iz globine vesolja priletel k njim in legel na desni breg Oceana in da bi na levega legla kača; tedaj je oče Ocean dejal: »Komet, ti, ki si sin mojega očeta in ti, kača, ki si moja hči, bosta odslej mož in žena. Poročil vaju bom in obema podaril prstana, izklesana iz kristalov soli, in vama ju posadil na vajini ogromni glavi. Tako bodi! Sedaj pa odidita daleč v notranjost neba, na drugo stran sinjine, ki v ljudeh budi upanje in dela vesele njihove otroke. In ko bosta plula po brezdanji temi in bosta mož in žena, se vama bo rodila hči. Ne bela, ne črna, ampak otrok vseh barv! In ime ji bo Mavrica. Iz vozla vajinih dolgih in strašnih teles se bo rodila, ki bo vedno na nebu, ko bo po dežju posijalo Sonce, naš ded. In k meni naj hodi vajina hči pit, da ne bo nikdar trpela žeje!«

Tako je govoril oče Ocean in visoko so butali valovi ob desni in levi breg, kjer sta ležala ženin in nevesta, Komet in kača, ki sta se, ko sta prejela od očeta Oceana prstana, izklesana iz kristalov snežnobele soli, dvignila in se odlepila od zemeljske krogle. Dolgo je trajalo, preden se je štirinajstkrat zavita kača odvila z očetovega kraljestva. In mnogo ljudi je tedaj umrlo. Vsi tisti, ki so si zgradili na kači svoje domove. In reke so se s kačo dvignile v nebo in v rekah ladje, ki so še tik pred tem plule vzdolž rečnih tokov širom vsega sveta. In tako se je voda naselila na nebu in reklo se ji je dež in padal je nazaj na zemljo, jo namakal in jo storil za rodovitno, da je vsepovsod ozelenela koruza in žito in rž. In z dežjem so padale na zemljo tudi ladje in ljudje v njih, ki so še tik pred tem pluli vzdolž rečnih tokov širom sveta.

Komet in kača sta plula vse globje in globje v notranjost črnega vesolja. In za njima je šel sijajen blisk, ki je pozlatil vse dotlej blede zvezde. In ko sta bila že sedem svetlobnih let oddaljena od planeta Zemlje, sta se zavozljala v največji vozel vsega stvarstva. Iz tega vozla, ki ga ne bi mogel presekati noben meč, se je rodila Mavrica, njuna hči. Sijajna v vseh barvah, kolikor jih more živo oko zaznati. Pa naj bo ptičje, ribje ali človeško. In Mavrica je kot živopisna meglica prečila Mlečno cesto in ozvezdje Volka in Velikega medveda in se vračala nazaj v domovino svoje matere kače. Ko je tako zagledala pod seboj svojega deda, Ocean, se je zaustavila in poklicala je svojega pradeda, Sonce, da ji je podaril živost za vse večne čase in dobe. Tako razpeta med dedom in pradedom, med Oceanom in Soncem, je Mavrica kot most lepote bila in je še vedno tisto, s čimer se nečimrni kralji hvalijo, da zmorejo s svojim bogastvom kupiti in uprizoriti na nebu, da vsi samo strme. Ker ni je lepše stvari, kot je Mavrica, ki okrasi svet, ko po dežju sonce posije.

In temnopolti deček, ki je tedaj, ko se je vse to zgodilo, ležal v senci košatega kruhovca, kamor ga je mati položila, da se ne bi stopil na soncu, kot se stopi čokolada, si je, ko je ugledal Mavrico visoko nad seboj, mislil: »Poglej, poglej, kako lepo pisana kača je tam zgoraj. Prav takšna, kot se je priplazila k postelji moje matere, ko sem se rodil. To je jara kača.«