Pojdi na vsebino

Pravljica o idealistu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pravljica o idealistu
Zvonimir Kosem
Izdano: Prosveta 24/51–52, 54–58, 60–61; 1931
Viri: dLib 51, 52, 54, 55, 56, 57, 58, 60, 61,
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno
I.

Z jesenskimi vetrovi, ki otresajo z drevja listje in ga podijo semintja po zraku, je prišel ponoči pred domači prag. V veži, v temi, sta se poljubila z materjo, in čutil je, kako se ji objemajoče roke tresejo.

"Gotovo si lačen, Konrad?" ga je vprašala in iskala na ognjišču trako, da bi napravila luč. "Nekaj mleka je še ostalo od opoldne — kavo ti bom segrela; mislim, da je še toliko ognja v peči …"

"Ni treba, mati … Bolj kakor lačen, sem truden … spal bi rad, pošteno se odpočil … Teden dni sem že neprenehoma na potovanju …"

In omahnil je na vegasto klop v veži.

"Samo tiho, Konrad, da se ne zbudi otrok tam v sobi! Veš, Blaž se je oženil pred tremi leti."

"Pa Milka, Milčica? Zdaj mora biti že velika. Ali se je kdaj spomnila name?"

"Vedno te ima še rada, Konrad, kakor takrat, ko si ji nosil iz mesta knjige … Ali jo pokličem? Krompir smo kopali danes, trudna je in je šla že spat."

"Ne, le naj spi — ni jo treba buditi … Pa tudi vi, mati, vem, da ste zaspani … saj ni treba ničesar pripravljati. Samo da bi bil le enkrat v postelji …"

"Jedel in spal boš … bodi brez skrbi. Trudna pa nisem prav nič, Konrad …"

Prižgala je trako in posvetila z njo po temni veži.

"Kako si se postaral, Konrad. Da bi bil došel podnevi, ne spoznala bi te bila … Kdaj si bil zadnjikrat doma? Koliko let je že od tega?"

"Saj sam ne vem … Kakšnih pet let, mislim, da bo že …

"Pa zakaj nisi nikoli nič pisal? Ne — meni si, dvakrat, trikrat … Ali ti jo šlo dobro po svetu?"

S trudnimi očmi se je ozrl nanjo.

"Mati!"

V sobi je zajokal otrok.

"Zbudila sva jih …" se je prestrašila mati ter hitela v kuhinjo. "Kar semkaj pojdi, Konrad — kava bo kmalu gotova …"

Za jokajočim otrokom je zaškripala v sobi postelja, nekdo je zarobantil.

"Kdo pa rogovili še zdaj ponoči po veži? Zlodeji! Že spet menda kakšen capin … Spat, mati, spat — berača pa zapodite!"

Trenotek pozneje so se vrata odprla in v vežo je stopil Blaž, gospodar. Zagledal je na klopi brata, prebledel in stopil korak nazaj.

"A ti rogoviliš tukaj — Konrad! Kakšen pa si, Bog se usmili … kakor smrt. Pa bi bil prišel vsaj podnevi, a ne ponoči, in pustil ljudi, da spijo. Jutri nam bo treba zgodaj vstati in iti krompir kopat. Tako je naše življenje, dragi moj, mi delamo in se ne potepamo. Lahko noč!"

Odcopotal je nazaj v sobo in zaloputnil za seboj vrata.

"Ni vedno tak, ne smeš misliti tega," je pogledala iz kuhinje mati, in roka, v kateri je držala gorečo trako, ji je podrhtavala.

Konrad je vstal.

"Mati, dajte mi roko! Moral bi bil vedeti sam, da se bo zgodilo tako in nič drugače. Nikjer nisem doma, le najmanj pa — —"

"Ne govori tako!" se je zgrozila mati in solze so jo polile. "Nikamor ne pojdeš, nocoj ne, in če bi te Blaž podil iz hiše … Dolgo pa itak ne misliš ostati doma …"

Opotekel se je proti njej.

"Samo zaradi vas sem prišel, mati. Vas sem hotel le enkrat videti. In pa — domotožje se me je polastilo. Nekoliko bi si rad oddahnil v kraju, kjer sem preživel svojo mladost — potem pojdem po zopet naprej …"

"Konrad!" je tedaj glasno zaihtela mati in brisala s predpasnikom solze. "Kako vendar govoriš! … Preko mene bodo morali iti, samo če bi ti hotel storiti kdo le kaj žalega."

Odprla so se gospodarjevi nasprotna vrata in v vežo je priskakljala mladenka z razpuščenimi lasmi in drhtečimi, rahlo nočno srajčko napenjajočimi grudi.

"Konrad, Konrad — ti si?"

Bela roka ga je objela in sestra je gorko poljubila brata.

"Zakaj me niste zbudili takoj?" se je obrnila proti materi, otresla z glavo, da so ji zalili lasje oblo obramje, in si šla z roko preko dremotnih oči. "Ali ste mu že dali kaj jesti? Na obrazu se mu pozna, da je lačen … Vi pa tu in jokate …"

Hotela je v kuhinjo, a mati je bila prej pri ognjišču. V kavo, ki jo je izlivala iz lonca v skledico, so se mešale solze, kapljajoče ji iz lic.

"Na, zdaj pa le jej, Konrad!"

In prinesla mu jo še kruha.

"Kako sem te vesela, Konrad! … Do zime boš moral ostati pri nas doma … nikamor te ne pustim …" je žvrgolela sestrica. "Pripovedoval boš, kako se ti je godilo po svetu, kaj vse si videl in doživel … Čitala sem zadnjič, ko sem bila v mestu in v kavarni, nekaj tvojega, in zdelo se mi je, da vidim morje in tebe pred seboj … Še kaj pišeš?"

Pobožal jo je s prijaznim pogledom, izpil kavo in prijel za klobuk.

"Jutri, Milčica, se bova pogovorila … Imate še v podstrešju tisto posteljo?"

"Vse jo še tako, kakor je bilo," je povedala Milka; "samo postlati ti bom morala še prej …"

Stekla je pred njim, po strmih stopnicah navzgor in prišla sta v majhno podstrešno izbo. Skozi eno samo široko okno je lila preko stare črvive mize mesečina in risala na postelji svojo srebrno mrežo.

Konrad je odprl okno nastežaj, razleknil lakti, da so se mu napele prsi, in v dolgom pogledu objel temne, v loku doline pod hišo, pod holmom ovijajoče gozdove.

"O domovina!"

Gozdovi so čutili na sebi njegove ljubeče oči, ozrli so se nanj in mu odzdravili, dolina se je zganila in se mu nasmehnila. Legel je in zaspal in v sanjah je šlo skozi njegovo glavo kakor gre vihar preko zemlje: daljna, solnčna, zemeljsko oblo ovijajoča morja po morski planjavi na sever, jug, vzhod in zahod hiteči ponosni brodovi, iz morja kipeči otoki — kameniti sivi izrezki sredi bleščečega valovja, šumna obmorska mesta, v solncu sijoči stolpi, zevajoča pristanišča, s črnimi parniki obrobljeni pomoli, lahke na odhod pripravljene jadrnice z belimi, v vetru napenjajočimi se jadri … neizmerne pokrajine, tuji, od solnca ožgani ljudje, visoki hribi, dolgi prodori, počasi sopihajoče lokomotive, žvižgajoči brlizgi, iz odprtih oken zakajenih vozov strmeče, čudeče se oči, visoki mostovi, ozke doline, tiha sela, holmi, potoki med holmi, gozdovi, široke ravni, reka, zelenkasta, med nizkim goščavjem plazeča se voda, nad vodo valeči se dim parnikov — tam velika mesta, tvornice z visokimi dimniki, mračne ulice, mračni obrazi, roke žuljave, pogledi neprijazni … na vse strani — kakor žarki zvezde — drdrajoči vlaki, nad njimi oblaki, v daljo raztegnjeni, tujina povsod, kamor seže pogled, tujina mračna in svetla, tujec tam, zdaj z mračnimi, zdaj s svetlečimi očmi …

II.

Ko se je Konrad zbudil, je bila izba že napolnjena z mehko svetlobo jesenskega jutra. Na mizi se je kadila kava, pri oknu pa je slonela sestra in ves obraz se ji je kopal v solnčni luči.

"Kako si lepa, Milka!" je planil pokonci. "In kako si zrastla … šele sedaj vidim."

Zasmejala se je, oziraje se skozi okno po holmu navzdol.

"Kavo sem ti prinesla. Ali si kaj dobro spančkal? … Pa saj vidim sama, da si kakor pomlajen. Včeraj si se mi zdel star. Mati te bodo komaj spoznali, tako si se spremenil čez noč."

Prižgal si je cigareto in sedel k mizi.

"Danes bom počival. Ali pojdem pa nekoliko na sprehod. Mogoče srečam kak znan obraz iz mladosti. Veš, kaj je z županovo Ančko?"

Pogledala ga je skozi utrinjajoči se pramen solnčnih žarkov, ki so ji kapljali z las in vztrepetavali na oblini njenih prsi.

"Ančka je omožena – že dolgo. Gostilno imata z možem … Vprašala je pa večkrat po tebi."

Nasmehnil se je.

"In Cilka, Komarjeva Cilka?"

Obrnila se je od okna in se plešoče bližala mizi.

"Tudi Cilka se je že omožila … Zakaj pa ji nisi nič pisal?"

Otresel je z glavo. Stopila je k njemu, kajti vedela je, da se je hotel otresti njenega porednega pogleda, in mu je ljubeče položila roko na ramo.

"Za vse izprašuješ, Konrad – za tisto, ki še zdaj misli nate, ne vprašaš … V nedeljo sem bila pri Gozdarjevih in sem govorila ž njo. Solze so ji stopile v oči, ko je vprašala po tebi. Samo enkrat si se spomnil na njo z razglednico. Ona ne zasluži tega, Konrad … tako dobro srce ima …"

Naglo je vstal. Obraz, pol v senci, pol v solncu, mu je hotel potemneti, že je utonil v senci, pa se je hipoma posvetil v solncu.

"Ti tega ne razumeš, Milka!"

Visok, oblit z lučjo, je stal sredi izbe in oči so se mu zazrle v daljavo.

"Nič hudega nisem mislila …" je zaplesala okrog njega sestrica, loveč njegovo roko. "Ne smeš mi zameriti … saj veš, kaj bi bilo bolje, da bi Bog nam ženskam nekoliko pristrigel."

"Drugače je, Milka. Jaz sem tujec. Tujec, kamorkoli stopim. In nihče ne more biti ob meni srečen …"

"Res te ne razumem," ga je pogledala prestrašeno.

"Ne samo ti, Milka – nihče na svetu me ne razume!"

In na njegov obraz se je prelila senca.

Z brega pod hišo se je začul Blažev debeli, okorni glas.

"Mene kliče …" je pograbila Milka skledico na mizi in pritisnila na kljuko. "Krompir kopljejo. Moram iti še jaz. Zvečer bodi doma, Konrad, in takrat se bova kaj več pogovorila."

Odhitela je iz podstrešja. Konrad pa je sedel nazaj k mizi in se zamislil.

"Par feljtonov spišem in jih pošljem v mesto. Ljudje, zaviti v meglo, naj se pa okopljejo enkrat v južnem solncu in v morju, četudi samo – na papirju."

Poiskal je tinto in papir, prijel za peresnik, že omočil pero – pa naenkrat vse skupaj potisnil od sebe in vstal.

"Ne, rajši nič. Prišel sem, da se napijem svetlobe teh gozdov, da se nasrkam tega domačega zraka, a ne, da bi razganjal meglo. Moj dan je to in vsi ti lepi jesenski dnevi pred menoj!"

Zunaj pred hišo je rezala mati buče, ko je prihitel iz veže, svež in spočit, in se ustavil na pragu. Starka je dvignila glavo in od veselja ji je padel nož iz roke.

"Mlad in lep si, Konrad, da bi te človek skoraj ne spoznal. Pa kaj tako zgodaj pokonci?"

Kakor še nikoli so se mu svetile oči.

"V gozdove grem, mati, v svoje gozdove – zdaj zjutraj so najlepši …"

"Počakaj!" je zaklicala za njim. "Koncipist Kopun in učitelj Gornik sta šla prejle mimo. Povedala sem jima, da si prišel domov, in rekla sta, da se oglasi kaj v trgu!"

Samo napol jo je slišal, že vihraje s holma navzdol proti dolini, proti gozdovom, ki so se bleščali v solncu, tu se spenjali v breg onostran doline.

Med rdečkastimi progami ajde, s holma v dolino lijoče, iz doline ob holm mrgoleče, se je vila pot. Razoglav, z zavihanimi rokavi, je oral na prosišču kmet; preko napetih stegen prhajočih konj in preko lemeža škropeča luč in solnca se je zajedala z vročimi poljubi v puhteče brazde, objemaje kmetove s prstjo osute škornje. Zvenk motik z njiv, koder so kopali zagoreli fantje in močna dekleta krompir, je nabijal v žgolenje po drevju spreletavajočih se liščkov svoje hrapave akorde dela in se zapletal v vriskanje veselega dečka, ki je poskušal zaukati nekje na hribu.

Vihral je preko doline.

Ptica, skozi zlate plamene jutra jadrajoča, poj mi, poj, ne bom te ustrelil, prepevaj mi o moji mladosti!

Travnik sončni, svetli, s pasočimi se ovcami in jagnjeti posejani, vriskajte proti nebu, vašem cvetju in solncu je vriskala moja mladost!

Njive bogate; z rumenimi bučami obložene in z nihajočimi solnčnicami nasmejane, ajda šumeča – sladke pesmi, pojte, nikar se ne izpojte!

Dekle ti poskočno, smehljajočim se obrazom in žarečimi očmi – take so moje ljubice, ena sama kipeča pesem!

Konj preko doline, na njem jezdec, vihrajoča griva – ne ustavi se, konjič moj urni, saj še pomniš, kako si me nosil, z menoj mojo penečo se mladost, kako si drvel, naravnost solncu naproti!

Gozdovi tam, v vetru bučeči, v njih moje mlade sanje, vera, upanje, ljubezen – šumite mi, šumite, najdražje so mi vaše pesmi, globoke in mračne in skrivnostne kakor večnost! –

Okna visoke, iz sence gozda smejoče se hiše so se odprla – skozi okno svetla roka, svetel obraz, vesel ženski smeh.

"Ančka!"

Že je stala zunaj na pragu, levico ob polnem boku, vedra, z jasnimi očmi.

"Ti si doma, Konrad? Stopi no v hišo, sama sem!"

Podal mu je svojo krepko desnico in ga potegnila čez prag.

"Falot pa en, da bi mi bil kdaj kaj pisal!" je pritisnila na njegova lica svoje vroče ustnice in zaprla vrata za seboj. " Kod pa si se potikal toliko let, vandrovček moj?"

"Lepo me pozdravljaš, Ančka …" se ji je smehljal in pobožal z dlanjo po klopi kobacajočega otroka. "To je pa tvoja zvestoba. Koliko pa je star?"

Dvignila je otroka k sebi in ga poljubila na cvetoči obrazek.

"Dve leti bo o svetem Martinu, kajne, Martinček moj mali!"

Poljubila je dečka še enkrat ga posadila na klop in se zavrtela pred Konradom.

"Boš pil? Nekoliko slivovke ti ne bo škodilo zjutraj. Krčmarica sem zdaj, Konrad, namesto da bi postala gospa pesnikova."

"Hudomušnica!" ji je požugal "Kdaj sem pa pisal jaz pesmi?"

"Si že pozabil? Meni! Še jih imam shranjene — in kadar me mož razjezi, se zaklenem v svojo sobo in jih prebiram … In, Konrad, še te imam rada."

"Otročarije …" se je razjezil. "Pozabi tisto, bo najbolje!"

"Ne, nikoli! Spomin iz mladih let … Nalila mu je v kozarec žganja in sedla kraj njega.

"Zdaj pa pripoveduj!"

"O čem?"

"O čemer hočeš. Si bil pri morju?"

"In na morju. Lepo je tam, Ančka. Voziti se z jadrnico po morju — to je pa nekaj najlepšega."

"Srečen človek! Tudi jaz bi rada videla enkrat morje in se vozila z jadrnico. Ampak ti bi moral biti pri meni, Konrad, tvoje pesmi bi imela pri sebi in bi jih glasno čitala. Vse ribe v morju bi morale poslušati, da bi vedele, kaj je ljubezen. Pa se nisi nič bal, da bi utonil?"

Oba sta se smejala — njej je žuborel smeh kakor pršeč slap izza belih zob, penil se ji na visokih prsih in se ji vsipal iz kratkih rokavov po blesteči goloti rok.

"Svet, si rekel včasih, da boš spreobrnil, Konrad. Koliko si ga že?"

Prijel je za kozarec.

"Na tvoje zdravje, Ančka! Dolgo se že nisem smejal. Ti pa si me spravila v dobro voljo, da sem je že ves poln."

"Boš še enega?" je segla po izpraznjenem kozarcu in vstala. A Konrad Je bil že pri vratih.

"Pa drugič, Konrad! Sama sem te dni." Z njenim opojnim pogledom pred seboj, je hitel iz gostilne in zavil po napenjajoči se poti skozi gozd.

Na samotnem pašniku kraj gozda se je zleknil v travo. Sence, ki so jih predle pod capljajočimi nogami pasoče se govedi ob robu gozda, stoječe visoke bukve, so se v dolgih zajedah plazile proti majhnemu ognju, kjer je pekel bosonog pastir kostanj. Konrad se je vtopil v sanje.

Gozdovi, kje so vaše pesmi? Zdaj prepevajte, zabučite, prikličite nazaj tiste mlade, najlepše, s sanjami ozarjene čase!

Iz sence pred njim so se izrezale vabeče oči Ančkine, začrtale se njene strastne ustnice …

Proti poldnevu, ko se je vrnil domov, je našel v podstrešju mater. Rahljala mu je posteljo in jo pregrinjala z novimi rjuhami. Na mizi je stala steklenica vina in velik kos potice.

"To sem ti prinesla naskrivaj …" mu je pokazala na mizo. "Če bi Blaž vedel, bi rentačil, kakor ima navado. Ti pa sedi, prigrizni in pij!"

Pri vratih se je obrnila.

"Vidiš jo, pozabljivko! Onadva, učitelj in koncipist, sta se nazaj grede zopet oglasila in povprašala po tebi. Enkrat le stopi tjadol v trg!"

"Še jutri bom zvedel, kaj hočeta od mene. Danes ostanem doma."

III.

Pa ni ostal doma, a tudi v trg ni šel.

V rahlo popoldansko spanje mu je zasijala svetloba, mlečnobela kakor mesečina, robovi so se pozlatili, iz te slike pa se je ozrlo nanj dvoje milih, sanjavih oči.

"Metka!"

Skočil je s postelje in si pomencal oči.

"Še danes te moram videti, ti angelček moj!"

V hlevu sta rezgetala dva iskra vranca. Sedlo, s katerim je imel Konrad nekoč toliko veselja, je še viselo nekje v kotu, zaprašeno in s pajčevinami prepredeno, samo belca ni bilo več, tistega razumnega, skočnega belca, ki je s Konradom na hrbtu tolikokrat kakor vihar dirjal po dolini.

Vranec je bil osedlan, Konrad na njem, bič je švrknil — šlo je s holma navzdol, po cesti skozi dolino, da so se kresale iskre pod peketajočimi konjskimi kopiti. V večerni zarji so se zabliskale z njiv motike — glave, k zemlji sklonjene, so se dvigale in oči so se ozirale za drvečim jezdecem.

Na parobku gozda, na breg postavljena, med drevjem sanjajoča hišica — Bog to živi! Še so tvoja ozka okna, vabeča izza vejevja, v svetlo daljo zamaknjena, še se smehljajo prijazno zelena polkenca, še se vali iz nizkega dimnika na slamnati strehi tisti vijugasti, proti gozdu iztegnjeni dim, kakor da bi kazal pot, kje je še kraljestvo nepokvarjenega veselja in nepopačene lepote.

Konj je speketal v klanec in prepodil pod drevjem skakljajočo srno, da je skokoma zbežala proti hišici.

"Konrad! Konrad!"

Izza rumenih debel smrek se je pokazal ljub dekliški obrazek, ljube ročice.

Skočil je s konja in hitel proti deklici.

"Ko sem te najmanj pričakovala, si prišel Konrad!"

Oklenila se ga je z obema rokama in ga blazno poljubljala.

"Sanjala sem o tebi dneve in noči, Konrad, in prišel si nepričakovano, nenadoma, kakor kraljevič, o katerem sem m brala v pravljici, da je prišel po zakleto kraljičico."

"Pa pojdiva, kraljičica moja!"

Poslednji odlivi večerne zarje, polzeče čez vrhove smrek, so zlatili gaj za hišo, sredi gaja leseno klopco, ob klopci zbegano, zdaj že umirjeno srno.

"Vedela je, da pridem semkaj … Mukica, moja Mukica …" je pobožala deklica udomačeno srno in sedla s Konradom na klop. "Glej, Konrad, tukaj je moj raj. Tukaj sva sedela včasih midva in sanjala …"

Ovila mu je roko okrog vratu, in kakor da trosi nanj iz božajoče dlani goreče cvetove, je plamtel njegov obraz.

"Konrad!"

Tudi sam jo jo ljubeče objel, potem pa se mu je glava nagnila.

"Tebi, Metka, ki si se mi tudi v svetu tolikokrat nasmehnila v sanjah s čistimi očmi, tebi povem, kaj se je zgodilo z menoj v teh letih. Tujec sem postal. Tujec brez obstanka, nikjer doma. Tujec brez sreče. Svet, ki sem mu hotel pomagati iz teme v svetlobo, je pogazil moje ideale. Kakor pogazi neumno živinče dišečo cvetko. Tako je že človeštvo zaslepljeno, da ne razlikuje več pravice od krivice, ne lepote od grdobije. Kdor ne živi po njegovih krivih naukih, kdor ne hodi po njegovih krivih potih — joj mu! Zato sem tujec, kamorkoli stopim … In ves moj trud, da bi človeštvo napeljal na pot kesanja in pokore, na pot pravice jn lepote, se mi zdi zaman … Pozabi name, Metka!"

V mehki žamet solnčnih žarkov, pod katerimi sta se kakor iz rožnatega breskvinega cvetja sklanjala njuna obraza drug k drug-mu, ji je kanilo iz oči troje svetlih solz.

"Ne, ne, Konrad — ne govori tako, ne podajaj mi strupa! Tebe naj pozabim? Tebe, ki te bolj ljubim nego svoje življenje? In če si tujec povsod — meni nisi tujec. Sanjala bom o tebi, kakor sem sanjala doslej — in kadar se boš povrnil velik in zmagoslaven, takrat, Konrad, bo konec tvojega tujčevanja."

Vstal je in ji poljubil lesketajoče se oči, blesk njenih las.

"Nisem te mislil raniti … Še se mi prikaži kdaj v sanjah, kraljičica!" —

Nazaj proti domu je peketal po dolini vranec.

Po večerji so se tiho odprla vrata Konradove izbe in vstopila je Milka. Konrad je ležal, a spal ni. Mračen je bil in zamišljen; dim cigarete, ki jo je držal v roki, se je vijugal nad njegovo glavo.

"Ali te motim?" je vprašala sestra in pogledala zdaj proti postelji, zdaj proti stolu.

"Niti malo ne, Milčica. Le vsedi se!"

Napol se je dvignil na postelji in roko in obraz mu je zalila mesečina.

Pristavile je stol k postelji in sedla.

"Večni potnik!" so se smehljale njene ustnice. "Kod vse si že hodil danes? Ali si govoril z Metko?"

"Z Metko in Ančko in z gozdovi in njivami."

"Videli smo te s polja, ko si jahal. Blaž je nekoliko rohnel. Pa sva ga umirili, mati in jaz."

Pomaknila se je bliže k njemu, razgrinjaje na njegov obraz mrežo svojega izprašujočega pogleda.

"Skrivnost je med nama, Konrad — —"

"Prav je, da mi očitaš, Milka. V očeh ti berem: Od jutra si mi dolžan odgovora. Razkrij se pred menoj, Konrad, da te bom razumela"

"Uganil si."

"Potisnil si bom nož v srce. Ti hočeš tako, Milka. In ti sama mi boš pomagala pri tem delu …"

Od mesečine posrebreni so se zganili njeni lasje, lica so ji zadrhtela, zaprle ji smehljajočo belino zob vesele ustnice.

"Ne, Konrad — če je tako. potem niti besedice več o tem!"

In njene ustnice so se dotaknile njegovih mračnih lic.

"Poslušaj, Milčica," je rekel šepetaje, "povedal ti bom pravljico o idealistu, pravljico, ki je resnična:

"Živel je nekoč otrok, ki je presanjal noč in dan na travnikih in gozdovih. Spočetka, ko še ni poznal sveta in njegove hudobije, je vriskal in prepeval: sodil je namreč svet po svojem srcu – zato se je veselil življenja kakor se ga veseli škrjanček pod nebom. Pa je rastel in dorastel v mladeniča in njegovega veselja je bilo konec: tam, kjer je mislil, da bo našel pravico, se je šopirila krivica; tam, kjer naj bi se svetila na oltarju lepota bratske ljubezni, se je ostudno režala grdobija najhujše sebičnosti. Odprta je ležala pred mladeničem zgodovina davnih stoletij s svojimi hlapci, ki so ji peli čast in slavo. Mladeniču pa so se zagnusili toliko slavljeni človeški morilci, še bolj njihovi hlapčevski zagovorniki bojev in sebičnosti. Spoznal je, da živi človeštvo v zmoti, da ga je treba rešiti, dokler je še čas, da se ne zvrne v prepad. In sklenil je, da bo svet preobrnil. Kakor bratje naj bi živeli ljudje od vzhoda do zahoda, od severa do juga, in ne kakor sovražniki … In mladenič je pričel pisati in govoriti ljudem o bratski ljubezni – pa je govoril in pisal le gluhim stenam. Človeštvo, tekom tisočletij docela prežeto z duhom zlobe in sebičnosti, pa si je izmislilo zvijačo: proglasilo je mladeniča za Antikrista, za upornika in navsezadnje ga je vtaknilo v ječo. Toda idealist ni obupal niti potem, ko so mu odprli zločinci zopet vrata ječe, še vedno je pričakoval, da zapusti človeštvo svoja kriva pota. Nezaupen pa je postal do ljudi in celo izogibal se jih je, kakor se je izogibal otrok kače, ki je šel s kruhom ljubeznivo nasproti, pa ga je kača pičila in se na njegov kruh niti ozrla ni. Tako se je zgodilo, da se je počutil tujca povsod, kamorkoli ga je zanesla noga …"

Po kratkem pomolku je nadaljeval:

"Tiste čase je živel ob morju, kjer je zasnoval svojo dramo. Daleč proč od ljudi, je sameval s svojim za pravico borečim se junakom. Videl ga je v duhu pred seboj na odru, kako razkrinkava krivici obraz, in ga je bil vesel, a videl je tudi ljudi, kako se posmehujejo njegovemu junaku in pravici in bil je žalosten. Da bi priče opevati nečednost zaradi občinstva. Da bi pustil svojega junaka in se prodal za pohvalo nekoliko bedakov. Ne, nikoli! … A drame ni spisal … preveč je postal otrok solnca. Morje s svojimi tisočerimi lepotami, ki jih je vsak dan z novimi barvami razgrinjalo pred njegove oči, ga ni zaman vabilo v svoje naročje; na njegovih valovih se je pogovarjal ž njim, v daljo šumečim in bučečim, pogovarjal se je s solncem, ki je razpenjalo nad njim svoja zlata, goreča krila in jih zvečer strujena potapljala v morje, da je bil vsak val plapolajoč plamen; v takih trenotkih – sam na morju, iztezaje roke proti solncu – je pozablja, da je tujec, in zdelo se mu je, da se sklanja do njega sam Bog …

Nekoč, ko se je zopet kopal, se je morje nepričakovano razburkalo in ob skaloviti breg so peneč se udarili visoko napihnjeni valovi. Kar je bilo kopalcev in kopalk – vse je plavalo nazaj proti zalivu. Ostal je na morju, daleč od brega, samo on, ne meneč se za vihar. Ležeč na hrbtu se je z dvigajočimi se in padajočimi valovi vred enakomerno dvigal in padal, z očmi uprtimi preko morske planjave, kjer so v ozadju gneteči se oblaki polovili z valov zadnje plesoče žarke in jih poskrili v svoje zabuhle mehove.

Kakor bi ležal doma na mehki trati pod hruško in ne na premetavajočih valovih – prav tako malo je mislil na nevarnost in da bi ga z ostalimi kopalci takoj odplaval proti bregu. Polotil se ga je pa grenak občutek človeške ničevosti, občutek še grenkejši, da je prazno njegovo življenje kljub vsem njegovim velikim idealom. In tedaj se je odločil. Rekel je svojemu Bogu: Reši me – pomagaj, da ne usahne moja ljubezen brez koristi! Iz daljave pa mu je zazvenelo kakor krohot … Takrat so mu omahnile roke in noge same od sebe, glavo in život so mu zagrnili valovi …

Ko je po dolgem času odprl oči, je videl, da leži na skalnati pečini obrežja, tik njega čokat ribič, okrog njiju gruča radovednih ljudi.

"Bil je zadnji čas," je pripovedoval ribič zasopel, ožemaje si premočene rokave. " Že se je potapljal. Sreča zanj, da sem ga zapazil. Lahko mi je hvaležen, dokler bo živel."

Slišal je ribičeve besede in bil hipoma na nogah. Vsi so ostrmeli.

On pa se je naglo oblekel in se poslovil od ribiča s temnim pogledom.

"Da bi bil vedel, kakšno srečo si mi prinesel, človek, ne šel bi bil pome v valove!"

Tisti dan se je upijanil, prvikrat v življenju …

Konrad je umolknil in si zagrebel prste v lase.

"Naprej te pravljice ne vem. Mogoče se bo še kaj nadaljevala – dolga pa ne bo … Ali poznaš zdaj tujca, Milka, poznaš idealista?"

Ob ostrini potez, ki jih je začrtalo trpljenje na njegov obraz in ki so se zdaj pod mesečino zglajene zdramile, so se ranili tudi sestrini pogledi. Naslonila je glavo na bratovo ramo in zaihtela.

IV.

Dneva, kakor je bil naslednji, ni pričakoval koncipist Kopun niti v sanjah nikoli.

Popoldne je pridrvel v trg na konju Konrad in treščil naravnost v bučni krohot, ki je bljuzgal na cesto skozi odprta vrata majhne trške gostilnice.

"Kakor sveti Elija … samo voz si izgubil!" se je izvila na pragu iz oblakov tobakovega dima učiteljeva krepka postava in roka se mu je iztezala proti jezdecu. "Pojdi v našo družbo, Konrad, sami veseli ljudje smo – – smejal se boš kakor še nikoli v življenju!"

Za učiteljevo ramo se je dvignila Kopunova okrogla glava.

"Na pomoč, Konrad, na pomoč!" se je penil koncipist in mahal Konradu s svojo debelo roko v pozdrav. "Vsi, kolikor vas je še navdušenih narodnjakov na svetu – na mojo stran, na desnico, med jagnjeta, takmaj na levici pa naj ostanejo kozli, izvržek človeštva, mračnjaki in vsi, ki se z mračnjaki bratijo! … Ravno prav si prišel, Konrad, da me rešiš pred razbojniki!"

Konrad je stopil v gostilno. In že je grmel Kopunov glas od stene do stene ter odstiral dimove meglice od obrazov pri mizi.

"Tukaj, slavni razbojniki, vam predstavljam Konrada, največjega idealista na svetu, takorekoč predstavnika zlate dobe, ki bo enkrat zasijala zemeljski obli, in tebi, Konrad, te razbojnike po vrsti, kakor sedijo tukaj za mizo: prvi, ki tako mogočno jaše svoj stol, je poglavar razbojnikov, revolucionar in filozof Zabadnik, drugi je zdravnik Pehajnar, tretji revizor Nacilja – učitelja in mene pa že poznaš …Čuj, Konrad, kaj se je zgodilo pod solncem novega: mene so obsodili na smrt …"

Vsi so se smejali Kopunovi zgovornosti.

"Bog te živi, Kopun, tvojo smrt pa še bolj!" je hotel trčiti filozof Zabadnik z govornikom, pa ni dosegel njegovega umikajočega se kozarca. "Pa le umikaj kozarec od mene, od kozarca še bolj svoja usta, da ne utoneš v vinu – samo roke ti še molijo iz njega …"

"Ne bom utonil, Revolucionar!" je zamahnil proti njemu koncipist z rokama in se sesedel na stol. "Iz mene govori duša … naj vsak posluša, kar pride iz mojih ust. Ti, Zabadnik, si me sicer obsodil na smrt, zabodel me pa le še nisi, zabosti me ne moreš, kakor bi me rad. Vsi skupaj, ki sedite tukaj za mizo, ste le ničle pred menoj. Pokažite, kaj ste že storili za narod? Molčite kakor grobovi. Jaz vam lahko pokažem. Koliko mojih knjig je že zagledalo beli dan? Ne veste tega, res ne? Ti tam zadaj, zdravnik ali kaj si že – svinčnik v roko, svinčnik a ne zobotrebca! Zagledalo je beli dan mojih knjig – štejmo na prste, da se ne preštejemo, ti, zdravnik, pa piši s svinčnikom zlata vredni recept: ena, dve, tri, štiri – štiri manj ena – troje knjig. Četrto knjigo pripravljam in izšla bo še pred prazniki – torej pravzaprav četvero knjig! Same lepe, debele knjige. Ne pojete mi slavo? Pojem si slavo sam, če nikjer drugje, si jo pojem tukaj pri "Veseli točajki. Konrad, vate še zaupam, ti me zagovarjaj: z eno samo smrtno obsodbo in reci, naj še živim!"

Konrad je bil v nepriliki, pa je rekel:

"Nisem tvoj sodnik, Kopun; sodiš se sam, sodijo te tvoja dela. Bil sem po svetu, bratec, ne vem, kako si v tem času deloval za domovino, zato prosi usmiljenja tistega, kdor te je obsodil in zabodel!"

Koncipist se je dvignil z razočaranimi očmi, filozof Zabadnik pa je prijazno pogledal Konrada.

"Et tu mi, Brute? Idealist je napovedal boj idealistu in podal roko hudobcu? Mogoče kaj takega na svetu? Namesto da bi prebiral moje knjige, jezdi po svetu kakor Absalon, kajpak. Le glej, Konrad, da ne obvisiš kje na kakšni veji – jaz te ne bom hodil reševat. Nismo se zastonj bali zate, da se boš izgubil v svetu. Zdavnaj si se že izgubil. Mi, kar nas je navdušenih narodnjakov, smo naredili križ nad teboj, še preden si pomočil pero v tinto. Zdaj je konec; in vse nade, ki smo jih nekdaj stavili nate, so splavale po vodi. Na levo med kozle tudi ti, razbojnik med razbojniki!"

"Žlobudra!" si je prižigal zdravnik smehljaje smotko. "V teh resnih časih, gospod koncipist, ko bi potrebovala domovina tudi resnih ljudi, resnih delavcev in – –"

Kopunova glava je visoko zaplavala nad mizo.

"Naj me imenuje posihdob ves narod gospoda literata in ne gospoda koncipista. Ves narod prebira moje knjige in ve, da sem literat, torej sem literat."

Za mizo je poskočil filozof Zabadnik.

"Da vam ne bo treba jemati smotke iz ust, gospod zdravnik: V teh časih bi potrebovali tudi resne umetnosti in ne figur na papirju, figur brez duše, brez misli, brez vsakršne lepote – – saj ste hoteli povedati to, gospod zdravnik?"

Prej visoko nad mizo dvignjena Kopunova glava je počenila na stolovo naslonjalo.

"In če me vsi zapustite — jaz ostanem, kar sem, s svojo častjo in slavo. Tebe, filozof in revolucionar, pa vprašam: Kdaj je še prevrnila muha slona? Zaletuj se vame, kolikor se hočeš — prevrnil me ne boš … Kaj je resna umetnost? To je umetnost, ki jo proizvajam jaz. A kaj si naredil ti in vi drugi? Prekucnili ste umetnost na glavo in hočete, da bi hodila po rokah namesto po nogah, kakor zahtevajo to estetični predpisi. Glavna stvar pa so predpisi … pravila, pravila in zopet pravila — vse drugo ni nič — tako so nas učili v šoli profesorji. Te umetnosti, katere zastopnik si ti, revolucionarni študent, se pa jaz prav nič ne bojim. Moja čast in slava se bo dvigala pod oblake in če se vi s svojo umetnostjo vred prekucujete in hodite po rokah do konca življenja!"

Prej veselo krohotanje v gostilni se je poleglo — iz komedije so zaštrlele strupene osti satire in kritike, da je revizor Nacilja nejevoljno pomajal z glavo.

"Bahavost ti taka!"

In pod svetlimi naočniki revizorja so zaporedoma trenile trepalnice, navajene mirnega, a ne razburkanega ozračja.

Kopun se je vzravnal na stolu.

"To ni bahavost, Nacilja, prijateljček moj. Dobro blago se samo hvali in tako se hvalim sam tudi jaz. To je ponos, ponos, v katerem so bila spočeta in rojena vsa moja dela od prvega do zadnjega in katerih teta je srce, stric s kučmo glava. Jaz delam, zato ponos, vi drugi spite, zato skrušenost, nobene samozavesti, ta skrušenost pa zabeljena z zabavljanjem, Zabadnikovimi ocvirki. Kaj se mi smeješ, Konrad, Absalon? Povabil sem te v trg, da bi videl in spoznal moje veličanstvo ter me občudoval, a ne da bi se mi smejal. To velja tudi za vas druge, tudi za tebe, Nacilja, ki mežikaš samo izpod očal, takole naskrivaj, rekši: saj me ne vidi stari norec. Le molči, Nacilja, le mirno sedi, jaz ti vidim v dušo. Jaz delam in ne romam križem sveta kakor Konrad. Vsak dan si zaviham rokave do komolcev in še čez ter češem domovini razmršene lase, da je ni sram, ako pogleda nanjo iznad plota tujec —"

"Živel literat Kopun, glavnik in domovina!" je dvignil filozof Zabadnik čašo. "Že vdrugič ti moram napijati, od samega prisrčnega veselja. Pa da ne pozabim še tega, kar je glavno: Živeli počesani lasje!"

"Dobro zabadaš, Zabadnik …" se je stresala zdravniku na telovniku počivajoča, z zlato verižico poigravajoča se roka.

"Rojen satirik … daj mi roko, da ti gratuliram, filozof!" so pobliskale proti Zabadniku revizorjeve bleščeče oči.

Učitelj je prijel za svojo debelo gorjačo.

"Mir, otroci, mir! Koliko je enkrat ena? Enkrat ena je ena in ta nas uči, da je dobro stati pokonci kakor stoji ona. Stojmo pokonci še mi in ne padajmo v mlako prepira in medsebojnega sovraštva, zavidanja, natolcevanja, obrekovanja in drugih nečistih dejanj z nečistim jezikom in nečistimi očmi, da ne onečistimo navadno čistega ozračja te sobe, v kateri smo se zbrali danes samo zato, da vidimo Kopuna v pravi, to je čisti luči. Ker — naj reče kdo, kar hoče — Kopun je le zaslužen mož in domovina ga je lahko vesela."

"Naj te objamem, Evstahij, moje najzvestejše srce," se je nagnil do njega Kopun globoko ginjen. "Izpregovoril si besedo, po kateri je mojo dušo že žejalo kakor žeja na kopno vrženo ribo po vodi. Ali se nič ne sramujete, vi revolucionarji in mračnjaki? Izpodbiti hočete domovini noge, da bi telebila v mlako in si pomazala svoje lepo počesane lase, da bi zatemnelo moje delo — pa se bo zgodilo ravno nasprotno. Ne počesani lasje, ampak vi boste ležali navsezadnje v mlaki, stokajoči in zdihujoči, vi in vaša prekucujoča umetnost. — Zdaj pa, slavni mračnjaki, se poslavljam od vas s težkim, bolje rečeno z lahkim srcem in, ker mi nihče noče napiti, si za slovo napijem sam: naj se sveti čast in slava gospoda literata Kopuna iz vekov v veke! Amen."

In vstal je z omahujočo glavo. A namesto proti vratom so ga zanesle težke noge proti peči v kotu. Tam se je zvrnil podolž po klopi in raskavo sopenje in grgranje sta kmalu oznanjala trdno spanje literata Kopuna.

"Omahnil je v boju – – ni mislil, da se bo komedija, ki jo je vprizoril sam, končala zanj tako tragično … pa tudi vina je bilo preveč …" je dognal zdravnik Pehajnar.

V gostilno je stopil visok mož s črnimi brki in košato brado.

"Pozdravljen, Janez Smuk, kralj kritikov!" ga je pozdravil filozof Zabadnik. "In sem pojdi, Smuk, pil boš in povedal, kod in kam!"

Mož pa ni odzdravil filozofu in ga še pogledal ni. Šel je k peči, kjer je spal koncipist, dvignil glavo in vohal po zraku.

"Kaj vohaš, Janez?" ga je vprašal revizor Nacilja.

Mož pa se je skrivnostno smehljal, šel k mizi in vohal še nad mizo.

"Bojevali ste se …" se je prijel med vohanjem za brado.

"Kralj kritikov, Janez Smuk, pij vendar!" mu je nalil filozof Zabadnik vina v kozarec. "Nekoliko prepozno si sicer prišel, da nisi mogel braniti svojega ljubljenca — toda nič se ne huduj na nas, tudi mi se ne na tvoje kritike."

Mož je molčal in vohal nad mizo dalje. Naenkrat pa se mu je nos umiril, oči so se mu ustavile na Konradovem obrazu in usta, v smehljaj zaokrožena, so se bolestno raztegnila.

"Konrad, Antikrist, upornik — ti tukaj? Kdaj si se povrnil v domovino? Gorje nam!"

Krik je napolnil vso sobo, skozi vrata je završalo — in moža s črnimi brki in košato brado ni bilo nikjer več.

"Kaj naj to pomeni?" se je čudil Konrad. "Ne poznam človeka …"

Učitelj ga je potrepal po rami.

"Toliko bolj on tebe, Konrad … A ne samo tebe — vse ljudi pozna Janez Smuk. On drži takorekoč vse literate, kolikor jih je v naši domovini, na vajetih; kdor mu je pokoren, dobi ovsa v jasli; kdor se mu upira, tega švrka z bičem … Ali si že pozabil? Komaj si pomočil pero v tinto, so te odpeljali v ječo … Prsti Janeza Smuka so bili tukaj vmes, kajti on je napovedal boj vsem idealom … Nihče, kdor Janeza Smuka ne pozna, ne ve, kako skrivnostna so njegova pota. Neprestano roma križem domovine in voha po zraku, če bi zavohal mogoče kaj takega, kar ni v sorodu z njegovim duhom. Pa je zapazil tebe in slaba vest ga je pognala čez prag. Mi pa bodimo veseli, dvignimo čaše in pijmo! Na zdravje, Konrad!"

Ponoči, ko se je družba v smehu dvigala, se je ozrl revizor Nacilja proti peči.

"Še vedno spi … Ali naj ga pustimo tukaj? Ne bilo bi to lepo od nas."

Učitelj si je pritisnil dlan na čelo in iz ust je skočila pametna misel.

"Tukaj nasproti stanuje – domov ga nesimo, najbolje bo tako!"

Napravili so iz palice nosilnice, položili spečega nanje in ga nesli čez cesto.

"Jaz mu bom svetil … pri tem zanimivem pogrebu …" je skakljal ob nosilnicah filozof Zabadnik, prižigaje si cigareto. "Da bi lepo počival in si nikoli več ne vihal rokavov za domovino! Amen."

Toda humorist se je zmotil. Na nosilnicah zleknjeno Kopunovo telo se je iztegnilo v daljavo, iz ust so mu zašumele sanje in se razlile v grgrajočih, nerazločnih besedah med nosilce.

"Obsojenec … Zabadnik, zabodel … razbojniki, prekucuhi … Konrad idealist … domovina … zavihal si bom rokave"

Učitelj se je poslavljal od Konrada.

"Kako si kaj zadovoljen z današnjim dnem?"

"Še sije kratkočasno solnce v domovini … In še bolj čutim, kako velika je razdalja med menoj in svetom."

V.

Vetrnice vrhu gričev, v solncu pobliskavajoče. v vetru klopotajoče, po gričih vinogradi, v vinogradih vriskanje trgačev in trgalk. Izza trtnega zelenja rdeča, plapolajoča ruta, pod ruto smejoče se dekliške oči, v vihteči roki škaf – fant pod brajdo je zaukal, peni se visoka brenta na hrbtu od mastnega črnega grozdja; ozke line zidanice nad vinogradom vabijo v svoj mrak k stiskalnici in k širokim, mladega mošta pričakujočim sodom – tako čaka žena, žejna kipeče, vroče ljubezni.

V očeh blesk v daljavi onkraj doline barvajočih se gozdov, blesk belih Milkinih rok, ki so hitele trgati pred njim grozdje in ga metati v škaf, blesk zelenega, grozdje zastirajočega srčastega listja na trtah in blesk rdečih rut, v ušesih sladko cvrčanje čričkov, skritih pevcev vinograda, v duši tiho zadovoljstvo kmeta, ki se jeseni veselo ozira na plodove svojega truda – tako je stopal skozi vinograd Konrad. Tam je čepela ob trti mati, sključena, s pritajenim smehljajem na licih, in žuljavo dlan ji je božal okrogel, težak grozd, nagnjen nad nastavljenim škafom. Nanjo je bila razlita vsa svetloba zlatega jesenskega dne, drhteča nad trtjem, med katerim je s polno brento na hrbtu sopihal proti zidanici Blaž, momljaje in kimaje z glavo svoji mladi, izza zelenja in grozdja gledajoči ga ženi.

"Tako trgatev imam jaz rada!" je začebljala Milka, poslušaje ukanje in petje na bližnjem griču. "O svetem Martinu, Konrad, takrat se bomo pa še zavrteli in na harmoniko bo zaigral sosedov Peter …"

Konrad je šel mimo nje, mimo črnega grozdja, ki se je debelin sladek smejal pred njenimi belimi zobmi.

"Kdo ve, Milka, kod se bom jaz vrtel o svetem Martinu in če mi bo kdo igral?"

Mislil je pa drugače.

Ko ga je našla sestra zvečer z vedrim obrazom in peresom v roki za mizo ter videla, kako mu sije sreča iz oči, se ga ni upala motiti. Konrad je to opazil, se urno dvignil in jo viharno objel.

"Milčica, raduj se z meno! Lotil sem se dela – ob morju zasnovano dramo napišem! V meni je volja, v meni je moč … Človeštvu je treba učiteljev, idealistov. In tak učitelj bo moj junak, največji idealist, kar jih je živelo kdaj pod solncem! Naj ga vidi ves svet, kako se bori, neustrašno za pravico, naj ga sliši, kako uči človeštvo, kako opominja narode in jih vzgaja v bratski ljubezni … Moje življenje ne sme ostati prazno, moja ljubezen se ne sme izgubiti brez koristi in brez sledu kakor voda v pesku – moji ideali se morajo uresničiti: Potem ne bom več tujec, med tujci, marveč med brati brat …"

Teden dni ga niso videli gozdovi med seboj – pozdravljal jih je samo skozi okno in se jim smehljal kakor se smehlja mati otroku, vabečemu jo iz daljave: Nekoliko še počakaj – saj pridem! … In kadar je šel iz hiše ter zajemal z dolgim pogledom lepoto jeseni v svojo dušo, se je kmalu vrnil k svoji mizi.

Trgatev je bila končana, na njivah so želi ajdo, pred polne vozove snopovja je vpregal Blaž opoldne in zvečer konja. Za žanjice je spekla mati potico. Milka je stopila v klet in natočila mošta, preden pa je odšla z jerbasom na njivo, se je spomnila na Konrada. S kosom potice in steklenico mošta je hitela v podstrešje.

"Konrad – –"

Stal je ob mizi, svetel in vesel, z rokama prekrižanima na prsih in s pogledom uprtim v daljavo.

"Solnce se je razlilo na tvoj obraz, Konrad … ves žariš …"

Vrnil se je s pogledom iz svojih zlatih pokrajin in se kakor predramil iz sanj …

"Solnce je v mojem srcu, Milka … kar sem delal, sem dovršil. Moja drama je gotova. Še danes se odpeljem v mesto."

Sestri so zažarele oči od veselja in roka ji je drhtela, ko je postavljala na mizo steklenico.

"In jaz se veselim s teboj, Konrad! Čez noč boš postal slaven – vsi ljudje bodo s spoštovanjem izgovarjali – –"

Z enim samim pogledom ji je odsekal besedo.

"Ne, ne, Milka – kako se motiš! Kdo govori o slavi? Ne maram nobene slave, nobene časti – hočem samo, da zavlada na svetu pravica, da krene človeštvo na pravi pot, da ne bo moje delo ljubezni pisano brez koriti …"

Bila je že pri vratih, pa se je nenadoma obrnila, brez smehljaja, z bolestjo v očeh in v lica razjedena, kakor da se je je dotaknila smrt sama.

"Ti poznaš svet, Konrad, veš, kako je hudoben – poskusil si že. Kaj, če bi bilo tvoje delo pisano zastonj? Ponujaš ljudem ljubezen – obsuli te bodo s sovraštvom, zalili te s ploho zasmehovanja in zaničevanja …"

Videla je, kako so se lica omračila tudi njemu, A to je bil samo trenotek. Iztegnil je roko in stopil trdo proti pragu.

"Dokler je moje srce napolnjeno z upanjem, se ne boj zame, Milka! Ljubezen in pravica morata zmagati, zato bom zmagal."

Sklonila je glavo pred njegovim odločnim pogledom, in ko je kakor osramočena grešnica zapirala za seboj vrata, so ji ustne nehote ponavljale:

"Zmagal boš, Konrad, zmagal!"

Konrad pa se je odpeljal še tisto uro proti trgu na železnico.

In vsi njegovi mladi upi, v življenju tolikokrat poteptani od krivice, so se dvignili iz davnine časti in še nedotaknjeni od zlobnih rok in se peljali z njim, hiteli za solncem kakor je hitel ob mračni reki za solncem vlak.

Počakaj, solnce, nikar se ne odmikaj, nikar ne pusti, da bi v krvaveči zarji zatonila krvaveča ljubezen!

Večer se je lesketal nad mestom, in med sivimi, proti nebu iz tvorniških dimnikov kadečimi se vijugami zapletene solnčne cvetove je pozibaval rahel veter, da so plesale po rdečih strehah svetle lise, ko jo stal Konrad ob širokem oknu založnikove sprejemnice.

Z zagotovilom, da bo "zadeva kmalu rešena" se je podal na ulico; in kakor en sam širok prijazen smehljaj se mu jo zazdelo mesto. Zatopljenemu v misli se jo posvetil iz sence pred njim, ob visoki hiši, znan obraz.

"Ti si, Gornik?"

"Zabadnika iščem, pa sem naletel na tebe. Kaj delaš tu?"

"Napisal sem dramo in jo prinesel v mesto; nekaj popolnoma novega, nekaj takega, da bodo odprli ljudje oči in usta na stežaj – –"

Učitelj je plosknil z rokama.

"Ali sta se domenila s Kopunom? Tudi on je spisal dramo in jo prinesel v mesto včeraj."

"Kopun je napisal dramo?"

"Dobil je že nekaj honorarja vnaprej, in zdaj pijemo vzajemno na žive in mrtve na vrtu "Zlate kaplje", tam za vodo, in proslavljamo literata. Vsa za umetnost navdušena inteligenca, takorekoč elita naše metropole, rečem ti, je zbrana danes tamkaj … Vrnil se bom — ti pa pojdi z menoj, Konrad!"

"In vsebina Kopunove drame — njen junak?"

"Idealist ni — ravno nasprotno. In to je glavna stvar. Saj veš, kaj ljudje radi gledajo na odru, kaj hočejo, da jih žgačka, ko so siti kruha in vina. Don Juan z raznimi mastnimi pustolovščinami … Kopun je znal udariti na pravo struno, zato ga čaka še lepa bodočnost, slava in bogastvo … A tvoj junak?"

"Idealist, da si ga večjega ne moreš predstavljati. Kakor Kristus bo govoril z odra ljudem o bratski ljubezni …"

Takrat se je učitelj nasmehnil.

"Stoj, prijatelj! Gledališče je zabavišče in ne vzgojevališče … Vem, kako si spisal svojo dramo: odpravil si iz ljudi strasti, sebičnost, zlobo, sovraštvo, zavist, prepojil jih z bratsko ljubeznijo — na odru bi se pokazali ljudje, kakršni bi v resnici morali biti. To bi občinstvo vzgajalo … In to je tvoja usodna napaka, Konrad."

"Tako globoko naj bo človeštvo le pogreznjeno, da se mu zdi usodna napaka, kar je zares lepega in plemenitega?"

"Človeštva ne boš spreobrnil, Konrad! Še nikoli se ni zgodilo, da bi ukrotil kdo starega tigra … Tudi ne boš spremenil tisočletnih običajev in šeg, da bi videli na odru kdaj ideale, kakršni bi ljudje morali biti. Vedno bo tako, da bomo na odru gledali svoje lastne fotografije, svoje človeške slabosti in strasti — —"

"A kakšen pomen naj ima vse to, humorist? Ali niso fotografije na odru, povečane strasti, zablode in zmote, človeštvu le v škodo? Česa naj se nauče ljudje od tega?"

Učitelj se je naenkrat zakrohotal in spremenil glas.

"Kaj misliš, da jaz vsega tega ne vem, Konrad? A to je: Jaz nočem plavati proti toku, nočem se nikomur zameriti — na tihem pa si mislim svoje … Ti pa plavaš proti toku očitno, pred vsem svetom — zato se bojim, da je bil tvoj trud zastonj …"

"Vere v zmago mojega idealista mi ne boš porušil, Evstahij! In če ste se vsi zarotili, da bi me ugonobili - še upam, da bo človeštvo krenilo na moja pota, na pota resnice in pravice. In krenilo bo!"

Izza ovinka so zavabili smehljaje že napol goli kostanji vrta pri "Zlati kaplji".

VI.
"Živel literat Kopun!"

"Živela umetnost!"

"Živela domovina!"

In še:

"Čast in slava Kopunu!"

"Čast in slava umetnosti!"

"Čast in slava domovini!"

In s kozarci cvenketaje:

"Pijmo na zdravje Kopuna!"

"Pijmo na zdravje umetnosti!"

"Pijmo na zdravje domovine!"

V iskričastem odsoju zahajajočega solnca so plapolali iz vrta, izpod kostanjev, navdušeni vriski in njih odmev je padal trdo v rumeno vodo pod bregom ter se izgubljal onostran reke ob pisani grmadi tik ob vodi v daljo razpotegnjenih hiš. Pa je hipoma obledela in ugasnila nad vodo vijoča se zlata črta večerne zarje, in ko sta stopila na vrt učitelj in Konrad, so pojemajoči vriski obtičali v mraku, potem pa se zapletli v bleščobo ob vodi vzplamtevajočih električnih luči.

"Zabadnika nikjer … tudi tukaj ne …" se je ozrl učitelj nemirno po vrtu in ponudil stol Konradu. "Kar sediva v ta prazni kotiček, da naju nihče ne opazi, in čakajva, kako se bo slavnost končala. Jaz namreč sem silno previden človek. Mislil sem prej, da se Zabadnik samo šali, zdaj pa vidim, da namerava v resnici – –"

"Kaj namerava?"

"Napraviti revolucijo en miniature. Rekel je, da bo zbral študente, celo tolpo, pridrvel z njimi na vrt in Kopuna izžvižgal."

"Komedija za komedijo! In ti, Evstahij?"

"Jaz sem nevtralen. Sem prijatelj Kopunov, pa tudi Zabadnikov sovražnik nisem. Najbolje je, da je človek vedno na varnem — tega načela se držim od mladih nog in še nikoli mi ni šlo slabo. Kamor se bo nagnila zmaga, tja bom prestopil … Samo takega življenja ne, kakor ga živiš ti, Konrad: neizprosen boj krivici! Če sloni ves svet na krivici, se jaz, kapljica v morju, ne bom upiral krivici — ni moja dolžnost. In če vladajo ii krivice izrasle postave, naj vladajo, kaj to meni mar — samo da jaz dobro živim! Natihem si pa le mislim svoje …"

Konrad je samo zavzdihnil.

"In pri vsem tem — ali moreš biti srečen, Evstahij?"

"Neizmerno sem srečen, Konrad! Če se vse človeštvo koplje v mlaki hudobije in zmot in se počuti srečno — zakaj bi se ne kopal v tej mlaki in se ne počutil srečnega tudi jaz? … Zdaj pa glej, Konrad!"

Skozi mrak je smuknilo s ceste na vrt — košata brada, črni brki, skrivnosten smehljaj.

"Kdo je bil?" je vprašal Konrad.

"Kakor zli duh je švignil mimo," se je smehljal učitelj. "Ali ga nisi spoznal? Pomisli: Janez Smuk, kralj kritikov … In nekaj je tiščal mož pod pazduho, nekak zavitek; kaj, če bi imel tvojo dramo, Konrad – –"

"Kako naj bi prišel Janez Smuk do mojega dela?"

"Zopet si pozabil, da ni pred oblastjo Janeza Smuka nihče v domovini varen. Oddal si dramo založništvu. Ali veš, kdo je referent? Bojim se, da Janez Smuk …"

Konrad je vzdrgetal.

"Janez Smuk naj bo torej moj sodnik?"

"Tvoj sodnik, Konrad … Janez Smuk sodi — ne vpraša se pa, če pravično ali krivično. Sodi pač — odločuje. Kopunove prešestnice in prešestniki bodo nastopili na odru, tvoj idealist nikoli' kajti Janez Smuk bo tako odločil …"

Črn parnik je priplul po reki navzgor in opletel vrt z gosto vijavico dima.

Nenadoma sta vstala obadva, Konrad in učitelj.

"Sam si slišal, Konrad!"

"Ali se mi sanja ali je resnica?" je prebledel Konrad. "Človek, ki ga niti ne poznam, bljuje ogenj in sovraštvo name in na moje delo ljubezni – –"

Izpod zadimljenih kostanjev sikajoči glas Janeza Smuka pa se je čimdalje bolj večal:

"Ta Antikrist, ta upornik, ta uzurpator — jaz mu pokažem! Že se je pokoril v joči za svoje ideale; vse zaman. Ali bi ne bilo bolje, da bi bil ostal v tujini, kjer je blodil doslej? Pa se je iznenada povrnil, ne da bi mi bil kaj sporočil o tem. Taka predrznost! Zadnjič slavna gospoda, sem ga zalotil v trgu pri "Veseli točajki" med samimi rokomavhi; njegov pogled ga je izdal, da se še ni spokoril, da še vedno misli sejati ljuliko med pšenico … In moje slutnje me niso varale. Danes sem dobil v pregled njegovo dramo in jo že pregledal gredoč na ulici. Nepoboljšljivi grešnik! Zopet sami ideali. Namesto da bi deloval s Kopunom vred za dobrobit človeštva, da bi človeštvo opeval in poveličeval, ruje proti njemu kakor krt pod zemljo, da bi se ponosna stavba prekucnila v prah … Ampak zmotil se jo dečko — zašel je v mojo past, zdaj je v mojih krempljih — jaz ne pustim, da bi kdo človeštvo spreobračal, ne pustim, da bi se spreminjale starodavne šege in navade!"

Konradu so vzplamtele oči in planil je proti sredi vrta, kjer se jo gibala na desnici literata Kopuna iz gneče in mraka košata brada, črni brki, skrivnostni smehljaj.

"Kdo pljuje pravici v obraz, kdo se roga večni lepoti, kdo potlaka človeštvo s črno roko v mlako in se pri tem ponosno trka na prsi? … Povej mi, kdo si, Janez Smuk, kdo te je postavil za mojega sodnika, in kako dolgo boš še zagovarjal krivico in hudobijo, kako dolgo se boš še posmehoval pravici in resnici?"

Globok molk je zadihal za hip pod kostanji.

"Zakaj si obmolknil, Janez Smuk? Govori!"

Izpod črnih brkov je tedaj puhnilo:

"Ti povej meni, uzurpator, kako si se predrznil spisati dramo brez moje vednosti, brez mojega dovoljenja? Ali ne veš, da sega oblast Janeza Smuka, kralja kritikov, od solnčnega vzhoda do solnčnega zahoda? V moji oblasti si, Konrad, in uničil te bom, ker sem proti vsem idealom, uničil, ker te hočem uničiti — naravnost v srce te bom pičil – –"

In zgodilo se je, česar bi ne bil pričakoval nihče pod solncem. Dvoje koščenih rok je zapisalo sodbo delu, kamor je bil izlil Konrad vso svojo ljubezen; še hip — in izpod dolgih prstov frčeči koščki papirja, beli metuljčki, so dokazovali, kako velika je moč človeška – –

Pod kostanji pa je nastala takrat zmešnjava, da še nikoli take. Od vseh strani se je vsula na vrt toča okroglih kamenčkov, od vseh koncev in krajev, izmed ograje, izza kostanjevih debel, izza stolov in izza miz, so se zgrnili v vihrajočo tolpo, vriščeči mladi študentje in med ostrim žvižganjem in zmagovalnim smehom Zabadnikovim je pobegnil iz vrta s Kopunom in njegovimi slavilci vred tudi Janez Smuk, kralj kritikov.

VII.

Tisto noč so otresli jesenski vetrovi poslednje listje, kar ga je še ostalo na drevju, in kakor okostnjaki goli so zaštrleli vrhovi proti nebu.

V mesečini je drvel po dolini jezdec, sklonjen z obrazom do belih, smehljajočih se ženskih lic.

"Nisem te čakala zaman do te pozne ure ob oknu, Konrad — slutila sem, da prideš, da se povrneš velik in zmagoslaven — vedela sem, da bo enkrat konec tvojega tujčevanja … Tako sem srečna, samo da sem pri tebi, kraljič moj …"

"In v meni je vse tako svetlo, Metka, kraljičica moja … Vsa v meni nakopičena ljubezen — zdaj vem, za koga se je nabirala … Že ga slišim, kako šumi v daljavi, kako me pozdravlja in vabi … morje … moje morje!"

"Veliko je tvoje kraljestvo, kraljič moj, kakor je velika najina ljubezen … V objemu solnca naproti! Ali si se že poslovil od domovine?"

"Od vsega, od vsega, kraljičica moja … Kakor tisti pastir, ki so mu volkovi raztrgali najdražje jagnje in navsezadnje napadli le njega; iztegnil je roko v poslednji pozdrav solncu, potem pa se nasmehnil smrti — kajti brez jagnjeta ni mogel živeti …"

"Kdo govori o smrti kraljič moj? Živela bova, živela … A tudi smrt bi bila s teboj sladka — in kamor boš stopil ti, bom stopila tudi jaz …"

"In vrnila se ne bova nikoli več v te žalostne kraje … Še en pozdrav vam, gozdovi in travniki, in tebi, domači holm!"

"S teboj, kraljič moj, kamor te žene srce! Že se utrinja jutranja zarja — —"

"In pod zarjo na morju jadra bela …"

"Hitiva, dragi!"

"Na jug, na jug! Za solncem!"