Pravljica o gozdni ženici
| Pravljica o gozdni ženici |
| |||||||||||||||
PRAVLJICA O GOZDNI ŽENICI ilustrirala Jelka Godec Schmidt
Živela je žena, ki je imela hčer in pastorko. Hčer je imela zelo rada, pastorke pa ni marala. Kar naprej jo je priganjala k delu, zmerjala jo je in tepla, še jesti ji ni dala. Nekoč je deklica od same lakote odšla v gozd po jagode. V gozdu je zašla. Dolgo je iskala pravo pot, a je ni našla. Nazadnje se je usedla na štor in od hudega zajokala. Takrat pa se je ob njej znašla stara ženica. »Ne joči,« je rekla. »Jaz ti pokazem pravo pot -- a le, če mi boš eno leto pridno služila. Hočeš?« Deklica je prikimala in stopila za ženico. Prišli sta do široke reke in ženica je rekla: »Dvigni me in me odnesi čez.« Deklica je prijela ženico -- bila je lahka kot peresce. Stopila je v vodo, a se ni niti malo pogreznila vanjo. Kar po vrhu je šla in je prinesla ženico na drugo stran.Tam je stala lepa lesena hišica. Iz hišice sta pritekla psiček in muca in skočila k ženici.
»Hov, hov, hov,« je zalajal psiček. »Mjav, mjav, mjav,« je zamijavkala mačica. Ženica pa je dejala: »Vidiš, tu je naš dom. Z nami boš živela, kosilo nam boš kuhala in lepo boš skrbela za psička in muco.« Potem ji je dala zrno graha in ji rekla, naj ga skuha. Deklica se je čudila, pa je vendar vzela lonec in skuhala grahovo zrno. Ko se je skuhalo, je bil lonec do roba poln dišeče grahove juhe.
Tako je deklica kuhala, kakor jo je učila ženica, in na moč prijazno je skrbela za psička in muco. Psiček in muca pa sta jo imela rada in sta ji vedno pomagala. Minilo je leto in ženica je rekla: »Pridno si služila, čas je, da dobiš plačilo. Katero od mojih skrinj si želiš?« Deklici sta psiček in muca že prej povedala, naj si izberen tisto najslabšo. Tako si je deklica izbrala najslabšo skrinjo in jo odnesla pred hišo. Ženica pa je rekla: »Dobro si izbrala. Zdaj pa poslušaj. Do doma je daleč, skrinja je težka in ti ne poznas poti. Zapregli bova psička in muco, onadva te odpeljeta domov.« Tako se je tudi zgodilo. Zapregli sta psičcka in muco, deklica je sedla na voziček in se s skrinjo odpeljala domov. Mačeha jo je zagledala skozi vrata in se na ves glas zasmejala: »Poglejte, poglejte, kdo prihaja! Naša uboga pastorka! Pes in mačka jo morata vleči, sama ne zna do hiše! In kakšno skrinjo je privlekla! Mar bi jo pustila kje ob poti!« Deklica pa je skrinjo odnesla v hišo, odprla jo je in zagledala, da je prepolna zlata. Zdaj si je mačeha želela, da bi takšno skrinjo dobila tudi njena hči. Vprašala je pastorko, kje jo je našla, in ko je izvedela, je svojo sitno hčer poslala v gozd. Deklica je šla, poiskala je tisti štor in je -- kot je naročila mati - na ves glas zajokala. Res se je kmalu prikazala gozdna ženica. »Ne joči,« je rekla. »Jaz ti pokažem pravo pot -- a le, če mi boš eno leto pridno služila. Hočeš?« »Hočem,« je rekla deklica in stopila za starko. Prišli sta do reke in ženica je rekla: »Odnesi me čez vodo!« A deklica je odgovorila: »Ne bom vas, ne. Pretežki ste. Kar sami pojdite, če ne, se utopim!« »Tudi prav,« je rekla ženica in odšla cez reko, ne da bi si zmočila noge. Deklica pa je zabredla v vodo in se pogrezala globlje in globlje. Voda ji je segala že do ušes, ko jo je ženica s palico potegnila na drugo stran.
Prišli sta do hišice in pritekla sta psiček in muca. »Hov, hov, hov,« je zalajal psičcek. »Mjav, mijav, mijav,« je zamijavkala mačica. A deklica je s palico zamahnila proti njima. »Vidiš,« je rekla ženica, »tu je naš dom. Z nami boš živela, kosilo nam boš kuhala in lepo boš skrbela za psička in muco.« Dala ji je grahovo zrno in ji pokazala lonec. A deklica se je uprla: v »Kaj bom s tem?« je rekla. »Eno zrno graha! Še za mačko ni dovolj!« Ženica ji je brez besed dala več, toda ko se je grah kuhal,je naraščcal in naraščal, da ga je bila polna hiša. Komaj so jo očistili. Deklice to vseeno ni izucilo. Nič ni ubogala, vse je delala po svoje. Kregala se je, jezikala, nagajala je psičku in muci. Nikoli jima ni privoščila lepe besede, še vode jima ni nalila. Psiček in muca je nista marala, in ko je minilo leto, ji nista nič povedala, katero skrinjo naj si izbere. »Celo leto si služila, čas je za plačilo,« je rekla ženica in odpeljala deklico k skrinjam. Deklica si je izbrala največjo in najlepšo. Naložili sta jo na voziček in psiček in muca sta deklico odvlekla domov. Ko jih je mačeha zagledala, je veselo tekla naproti. Gledala je skrinjo, bogato in veliko, in hvalila svojo hčer. A ko sta skrinjo odprli, so iz nje siknile kače in ju opikale, da sta na mestu umrli. In kaj se je zgodilo z dobro deklico, me boste vprašali. Poročila se je z mladeničem iz bližnje vasi in živela sta prav srečcno in zadovoljno.
Poljska ljudska