Pravljica o brezniku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o brezniku
Ana Gale
Izdano: Vigred 18/8 (1940), 232-233
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Breza je drevo, ki vsakogar gane — čistega zato, ker ji je podoben, izgubljenega pa, ker ji ni. In z njenim imenom je prav tako.

Nekoč davno je bil v našem hribu neizmerno velik brezov gozd. Tega si je izbral za svoje domovanje breznik — divji mož. Čudno je slišati, da med brezami živi divji mož —- ampak tako je bilo. Ni bil velik, ne strašen, ne okrutnega pogleda, ne grabežljivih rok. Čokat in oglat je bil kot obsekana bukev. V očeh nekaj sivega kot samota. V licu zadovoljnost. Njegovo ime ni zbujalo strahu med otroki. Kako neki? Saj so pravili o njem same lepe stvari: Pomladi, da umiva breze s tistim sladkim sokom, ki se cedi po belih deblih. Da piha v tanke veje, da ziblje mačice na vejah. Menda lete takrat tja vse čebele zlati prah lovit. Ptičem da vije gnezda iz lanskega srobota in jih pripenja v varne rogovile. Mlade kose v grmovju uči žvižgat, mravljam, ki na potu omagajo ali si noge polomijo, pomaga domov. Jeseni da nabira gobe, jih niza na dolge molke in jih suši kot perilo v svojem kraljestvu. Za miši in ježe skrbi jeseni in za vsa živa bitja v svojem domovanju. Ne, njegovo ime ni zbujalo nikoli groze. Milo se je storilo človeku ob njem. Takega kraljestva, kot je bilo njegovo, danes ni na svetu. Nobene krivice, nobenega zla!

Ali nekega dne sta se sprla tam pajek in muha. Padla je prva kaplja krvi. Breznik je prijel palico v roko. Udariti je hotel, pa se je premislil. Počasi se je sklonil, začrtal s palico okoli krvavega madeža črto in rekel: »Ta košček sveta ni več moj.«

In kaj se je potem zgodilo?

Košček je postal kos. Sovraštvo se je širilo kot slab vonj. Nazadnje je divjemu možu ostalo le še mravljišče. Sedel je poleg njega. Prvič v življenju mu je pritekla solza. Hotel jo je otreti. Tedaj ga je vščipnila v roko mravlja. Brezniku se je lice bolestno nategnilo:

»Zdaj je konec.«

Vstal je in ni prav vedel zakaj.

Po brezju je prišlo dekle. V roki je držalo rumeno rožo — arniko. Zastal ji je korak. Ne vem. česa se je ustrašila — ali rjavih orjaških pleč ali solze divjega moža. Zastal ji je korak. V naslednjem trenutku je že zbežala.

»Kot moje breze,« si je mislil breznik in vlaga v očeh se mu je posušila.

»Kraljestva nimam več. Pojdem po njo, ki mu je podobna.«

Popotoval je čez hribe. Šel je mimo mnogih domov in mimo mnogih ljudi, a z nikomer ni spregovoril. Ob nekem oknu se je ustavil. Steklenička je stala na njem in v steklenici stisnjeni rumeni cvetovi arnike. Preden je mogel pomisliti, če bi vstopil, je bilo dekle na pragu:

»Se ti mudi?«

Breznik ni vedel, kaj ga dobrotno bitje sprašuje.

»Saj bo takoj gotova.«

»Kaj?«

»Tkem platno za tvojo obleko.«

»Ti? Zame?«

Dobil je obleko iz belega platna. Ostal je v domu, kjer je stala na oknu steklenička arnike.

Belo platno in belo dekle sta brezniku žalost pokrila. Vso jesen in vso zimo se mu je zadovoljno svetilo lice.

Toda pomlad, pomlad!

Takrat se breze solzijo, takrat se sladko svetlika rumeni prah!

Divji mož se je sivo zagledal preko vseh dalj, da je deklica morala od doma. Vrnila se je s svetlimi očmi. Prinesla je stekleničko brezove vodke in šopek mačic. Toda moža ni potolažila.

»Ti nisi moje kraljestvo«, je rekel s strašnim glasom.

»Samo steklenička stisnjene lepote si.« — »Premalo je to zame!«

Planil je ven, v pomlad, med svoje breze. V norem obupu jih je ruval in razmetaval po gozdu vse križem.

»Moje niste in nikogar ne boste,« je sopel. Ko je podrl vse, je izginil.

Kam?

Bog ve.

Bela debla so zvozili na vas. Ogradili so jo in ji dali ime Brezje. V gozdu za njo pa ni zrasla nobena breza več. Sama temna drevesa so tam in po tleh črne borovnice.

Deklica z arniko je stala odslej vedno na pragu in gledala v hrib. Če ji je kdo hotel dati dober nasvet, je rekla:

»Zakaj mi branite gledati za njim? Ljubim njegovo bolečino bolj kot njegovo srečo.«

Ali vi to verjamete?

Verujte! Svet je velik in na svetu je vse.