Pravljica o belem in črnem
| PRAVLJICA O BELEM IN ČRNEM Marjana Moškrič |
| |||||||||||||
Ni nekoč … in ni danes. Drug čas je. Ni tukaj in ni tam. Drug prostor je. Ni črna luknja. Planet je. V sivem objemu pajčevine. V črnem stisku tišine. En sam mrak je. Mrzlo pogorišče. Ruševine in pepel. Neskončni kupi vsega.
Tako je. Ena sama žalost na tem trdnem, pustem, sivem svetu, prikrajšanem za vse barve davnih svetov.
Globoko v naročju planeta, zasuto s kupi vsega, je nekaj ostalo in to nekaj si je želelo: samo nekaj listov že davno pozabljene in že davno nikomur več potrebne knjige.
Črke so se naveličale. Postale so nemirne in radovedne. Želele so si drugam. Zlile so se v eno in nastalo je črno. Izmuznilo se je ven. Pa je šlo. Črno. Ven. Ostali so še beli listi in tudi ti so si želeli. Nastalo je belo. In črno in belo se je kotalilo naokrog. Vsako po svoje. Črnemu se je zdelo, da je nekoč nekaj vedelo. Belemu, da je čutilo. Samo slutnja je bila. Nič več. Belo in črno nista hotela več.
Tako sta ti dve gmoti lezli, se plazili in valili naokrog. Kam, zakaj in kaj hočeta … O tem nista premišljevali, ker sploh nista mislili … Črnim črkam vse skupaj ni bilo všeč. Vedno bolj nemirne so postajale. Bruhale so ven iz črnega in tudi črno je postalo nemirno. Lovilo je črke in jih tlačilo vase. Črke se niso pustile. Znova in znova so uhajale nemirnemu črnemu. »Nekaj hočejo,« se mu je zdelo. Le kaj? Belo je vse bolj mirno. Spomnilo se je, kaj je včasih čutilo. Še vedno so bile sledi dotikov rok in tople sape. »Čigav le?« se je spraševalo belo. Potem sta se srečala.
Belo je videlo, kako nemirno je črno in kako brezupno lovi črke. »Seveda! Zdaj vem. Bil je drugačen svet. Črke hočejo povedati. Prepusti se jim, črno. Ti se hočeš spomniti… In jaz… Pomagaj nama…« »Razpršile me bodo. Naredile bodo, da me sploh ne bo več,« je reklo nesrečno črno. Potem je črno utihnilo. Pomislilo. Razmislilo. »Res je. To sem jaz,« je vzkliknilo in se sprostilo. Prijetno se je bilo prepustiti. Črno je začelo prepoznavati besede. »Spomnim se. Ja. Ja. Že vem,« je modrovalo, ko so črke sestavljale besede. So napisale mavrica. So drevo. So rože. So… Belo je prelivalo črne besede v bele oblike.
Sta se pršila belo in črno na tisoče koščkov in pikic nemirnega prahu. Eno samo migotanje je bilo. Je nebo. So zvezde. Je palača in je sonce. So trave. Je veter. So sončnice. Vse je. Črke pa hočejo še več. Vedno večje so. Debele in črne kričijo. SEME!!! ŽIVLJENJE!!! IŠČITA!!! Kako naj najdeta seme? Kje? Je postalo črno krt in krt je kopal. Nič ni našel. Je belo postalo riba in riba je plavala po umazanih mlakužah. Ničesar ni bilo tam. Je bil metulj in je letal nad štrlinami ruševin. Ne, tudi tu ni ničesar. Črke pa še kar hočejo. PRAVLJICA!!! Belo in črno sta se spogledala in naenkrat vzkliknila: »Pravljica!!! Midva sva vendar pravljica!« »Princ bom,« je reklo belo. »Princesa bom,« je reklo črno. In sta postala. Potem sta se objela. Beli princ in črna princesa. Princ je dal svojo belino. Princesa je dala svojo črnino. Siva v sivem sta postala. Ob objemu jima je padla na tla mala siva kepica. Seme. Črke so mehko vztrepetale in se skrčile v eno samo besedo. SONCE.
»Ja, sonce,« sta rekla. Vzela sta košček iz svojih prsi in naredila sta ptico. »Poleti, ptica. Poleti in poišči sonce. Povej mu.« Težka, mračna ptica je poletela v sivo pajčevino in se prebijala skozi črno tišino. Princ in princesa sta čakala. Sta sanjala. Sta.
Takole sta govorila: »Jaz bom princ dneva, čuvar metuljev in ptic, prijatelj vetrov in sonca in nad tabo bom bedel. Vse dni. Bom.« »Jaz bom princesa noči, zvezdna pastirica in mesečeva prijateljica. Tebi in soncu bom pela uspavanke. Vse noči. Bom.« Potem je posijal žarek. Ves rumen je prinesel s seboj košček modrine in padel naravnost na seme.
Je vzklilo. Vzbrstelo je drevo.
Kasneje je priletela ptica. Ne črna. Ne siva. MAVRIČNA je bila. V kljunu je nekaj nosila. Dve rdeči roži. Položila ju je princu in princesi na prsi, tja, kjer sta bili prazni mesti. Vztrepetala sta. Tudi princ. Tudi princesa. Tako je bilo in nikoli več se ne bo ponovilo.