Pravljica o čudni grofici
| Paberki iz Roža Pravljica o čudni grofici Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
Nekoč je živela čudno bogata oblastnica, ki je imela toliko gradov kakor prstov na rokah, a njena moč je segala po vsem Koroškem In še daleč po drugih deželah okrog. Čez dan, dokler je sijalo solnce, je bila neki tako lepa, da bi ji noben človek ne mogel najti para na svetu; ko pa je začelo zahajati solnce, je jela minevati tudi lepota premožne gospe. Lasje, ki so bili sicer plavi kot zoreča pšenica, z vabljivim, zlato nadahnjenim sijajem, so kar naenkrat in popolnoma brez sledu izginili s tistim hipom, ko je šinila zarja na nebo. Mesto njih so se pokazale na glavi luskine, trde in grde ko rjasto železo. Lica in vse telo je izgubilo človeško barvo, a koža je bila naenkrat hrapava in razpokana kot želvovina. Po vseh razpokah se je cedil sok, zoprn in tako strupen, da je uvela slehrna rastlina, ki jo je dosegla ta sluza. Spričo teh in sličnih lastnosti je bila plemenita gospa žalostna in kljub vsemu neštetemu bogastvu sila nesrečna. Vse noči je prejokala pa še solze njene niso bile človeške, ampak žgoča sluza, ki je razjedla prt in les, če je kanila nanj. Zategadelj ji ihtenje tudi ni moglo olajšati nesreče, ampak jo je še množilo in povečavalo bolesti. Poleg tega je trpinčil grofico strah, da bo morala ostati sama in brez potomstva ter izročiti vse silno bogastvo v popolnoma tujo last. Ogibali so se je namreč vsi bogati gospodje in knezi ter velikaši mogočnega rodu in ni bilo torej prav nič upanja na možitev pri njej.
Ker je bila dovolj premožna, si je vzdrževala po običaju tistih starih časov svojo lastno stalno vojsko. Vojaštvo je imelo pri njej zelo dobro. Bila je mehkega srca in dobrih rok ter ni štedila niti pri plači, niti pri hrani. Zato so silili k njej celo ljudje izpod drugih oblastev in so se ji ponujali v službo. Sprejela je vsakogar in ga je uvrstila v svoje čete tako, da je polagoma narastla njena vojska do takega števila, kakršnega ni zmogel niti cesar sam. Vsemu vojaštvu se je zdelo seve čudno, zakaj ostaja gospa brez ženina. Če so prav poznali njeno nadlogo, vseeno niso mogli pojmiti, čemu se ne oglasi pri njej kak človek visokega rodu, da bi se zvezal ž njo. Če je ponoči vse narobe so menili vojaki je pa toliko lepše čez dan! Tega pa ni vedel nihče, da ima njihova zapovednica prekletstvo nad seboj, ki ni bilo znano nobeni živi duši na svetu.
Leta so potekala, čas je mineval, a grofica je ostala venomer ista. Trikrat so se že izmenjali med tem rodovi, na stotine mož je osivelo v njeni službi, gospa pa je bila kakor vedno: živa lepota čez dan in zgolj grdoba na noč. Slednjič se je oglasil mladenič, ki je bil sila bistroumen in tako jak po telesu, da je izruval lahko dve sto let star dob s koreninami iz tal. Moč je imel tako, da so ga komaj dvignili trije možje, če pa so hoteli prenesti njegov oklep, jih je moralo biti devet. Ta se je tedaj ponudil gospe v službo in je bil ves omoten od njene lepote. Govorica je krožila o njem, da je postranski sin kralja Devete dežele in gorske vile ter je baje zato takšen, ker je pil svoje matere čudežno mleko. Bilo je seve nerodno in kralja neznansko sram, da se je tako spozabil, pa je moral zbog tega otrok po svetu. Tako je torej blodil mladenič okrog, dokler ni dorastel in prišel k čudni grofici. Ker je bil visokega rodu, je lahko upal marsikaj ter se je res začel približevati gospe bolj in drugače nego ostali vojniki.
Spočetka je bil tak, da ni mogel ne jesti, ne piti in se je vlačil okrog kakor senčni sled. Ko pa je izvedel, da ima gospa posebno v časteh lipo, je zasadil okrog gradu cel lipov gaj. Nanesel je skupaj samo takšnih dreves, ki so bila tako debela, da jih v višini človeka trije možje niso mogli tako objeti, da ne bi bilo med desno roko prvega in levo zadnjega vsaj še pedi prostora. Ko je bilo vse dovršeno, je rekel gospe:
»Tehle šibic sem vam nasadil okrog hiše, da bo nekoliko sence. Pravili so mi, da imate radi take paličke." Gospa je bila ginjena spričo tolike udanosti in uljudnosti ter se je na vse mogoče načine zahvaljevala uslužnemu mladeniču. Nazadnje je še vzkliknila:
,,Ne vem, kako naj ti poplačam to veliko prijaznost!" Mladenič je sklonil glavo in je v zamišljenosti strmel predse, a naposled se je ojunačil:
„Če bi vam smel svetovati, bi storil to nemudoma." Grofica je prijazno pokimala z glavo:
»Svetuj, prosim te! Ako je le v moji moči, ti ne odrečem." Zdaj je dvignil glavo kraljevi sin:
"Ljubezen vaša je v vaši oblasti, kot je moja v moji. Krasotica zala, daj mi ljubezen za ljubav!" Bil je kraljevi sin in je vedel marsikaj, samo tega ne, kaj ga čaka to noč. Tudi to mu ni bilo znano, da čudne grofice ne more rešiti nič drugega nego lastna kri, ki bo prelita v ljubezni in udanosti. Slutil je prekletstvo na grofici, kakor so ga molče slutili vsi, a njegove dalekosežne oblasti ni poznal. Vse se je izkazalo šele pozneje, ko je bil dopolnjen čas; kajti grofica je bila nesrečne matere zakleta hči in rečeno je bilo, da bo rešena šele tedaj, ko odpre sedmi mož pri srčni strani njeno kri. Gospa je tedaj vztrepetala po vsem životu, ko je zaslišala mladeničeve besede. Hotela je zakriti veselje, vendar se ji ni posrečilo, da bi se premagala, in je priznala vsa v solzah:
„Ako upaš, da je tebi prav, naj bo še v mojo srečo! Tu je roka in srce!" Strnila sta se v objem, vsa vojska je hrupno nazdravljala paru in veselje ni hotelo pojenjati ves tisti dan. Do večera je trajala svatba in raj, ukanje in radost, ki je vsem prihajala globoko iz srca. Ko pa se je začelo nočiti, je odpeljala grofica mladega moža v sobane, kjer je vpričo njega izginil ves dnevni čar.
»Ali si pomislil, da te čaka na noč ta groza?" Z drhtečim glasom je odvrnil junak:
„Vse, kar je tvojega, mi je drago in ljubo, najsi bo tako ali tako. Ljubezen moja ne pozna pridržka in ne bojazni moj pogum !" Grofica je zaplakala, a to pot jo je silila v solze sama iskrena radost. Pozabila je bolečine in tuge svoje in je odvedla mladega moža v najlepšo sobo. Ali ko jima je zazvenela najslajša ljubav, ga je objela z želvastimi rokami, ki so se začele zaklepati, dokler ni bil ubogi mož tako utesnjen, da je že komaj lovil sapo. Prigovarjal je ženi in prosil,, toda ona je jeknila obupno:
„Ne morem." Kakorkoli se je upirala usodi prekletsva, vse je bilo zaman. Nikakor ni mogla odjenjati z rokami in ne preprečiti nadaljnega kručenja.
„Odpusti," je sikala možu, ki pa že ni razumel nobene besede več; kajti ljubezen čudne grofice mu je zadala smrt... Ko se je zdanilo in je spet zadobila gospa svoje čare, je v globoki tugi naznanila vojski, da je vdova. Vse vojaštvo je molčalo in je bilo tako presunjeno, da se dolgo časa ni ganil nihče z mesta. Sedem dni je trajalo žalovanje in sedem noči je gospa sama stražila in prečula kraj trupla umrlega moža, osmi dan pa so ga izročili zemlji. Gospa je sama zbrala mesto za grob sredi lipovega gaja, ki ga je bil zasadil umrli mož. Dosihdob je poznala čudna grofica samo udonost In spoštovanje, kakršnega skazuje podanik svojemu gospodu. Tisti dan in tisto noč, ko pa je bila žena, je okusila razkošje ljubezni, ki jo je zamamilo tako, da se ni več mogla odvreči novim žrtvam. Čeprav je vedela, da je zapisan smrti, kdor bi se združil ž njo, ni več marala čakati slučaja, ampak je kar precej stopila pred vojake s prošnjo:
»Poznate me vsi, zato vas vprašam: Hoče li kdo postati moj mož? Prvega mi je vzela prva noč, a brez moža mi več živeti ni moč!" Med vojaki je zavalovalo. Mnogo jih je pač bilo, ki bi jo hrepeneče sprejeli, a so dvomili nad svojo vrednostjo, mnogo pa tudi takih, ki jih je obhajala groza ob gospejini ponudbi.Ko je oblastnica uvidela, da se nihče ne odloči, je potožila v razočaranju:
»Torej ni niti trohice ljubezni v vas?" Grofičina žalost je seve takoj podžgala vojake. Doslej so gledali v njej samo predstojnico in si ni nihče odkrito upal misliti na ljubezen, zdaj pa je bila pot nenadoma odprta. Eden in drugi je pomislil:
„Kaj noč, ko je pa vendar dan tako čudovito lep!" Šest jih je stopilo proti njej, šest najlepših in najpogumnejših vojščakov, kar jih je premogla njena oblast.
„Če obstane na meni tvoje oko, ti v ljubezni dam dušo in svoje telo," šesti poklonil prvi in za njim vsi zapovrstjo. Le šesti je dahnil samo kratko:
„Ljubim" Čudna grofica je plosknila z rokami:
„Dobro, deca moja, hvala vam! Kdo bo tedaj od vas šestih moj?" Vsi so odvrnili:
„Odločite sami!" Le šesti je dahnil samo kratko spet:
„Ljubim" Gospa je z zamišljenim očesom pogledala tjakaj in je stopila proti njemu:
„Ti zlato moje!" Vendar ni obstala pri njem in si ga tudi ni izvolila, ampak je vzela enega izmed petih ostalih. Spet je bila svatba in radost in noč kakor pri prvem možu. Ko pa je iznova dahnilo jutro na nebo, je zopet oznanila vojski:
»Jojme, deca moja — vdova sem!" Tako sta šla torej že dva moža v smrt, a izmed šestih poslednjih je bil ta prvi. Za njim so se potlej po redu zvrstili še ostali štirje, da jih je bilo tedaj pet, a s kraljevim sinom vred šest. Preostal je še edino tisti, ki je bil šesti med zadnjimi, in sedmi, če je prištet še kraljevi sin, torej oni, ki je na vsako vprašanje dahnil samo kratko:
"Ljubim" Nanj se je obrnila čudna grofica, ko je bila že šestič vdova in ga je drhteče vprašala:
"Ali si še voljan biti moj? Me še ljubiš?" In šesti, ki je bil sedmi, je odvrnil:
«Ljubim"Vojska je že godrnjala in je bila nejevoljna, on pa je ponavljal:
"Ljubim" Zato je prihodnji dan pričelo svatovanje precej ob prvem svitu in je trajalo do večera. Predno pa je odpeljala gospa sedmega moža v svoje sobane, mu je velela ljubeznjivo:
„Ne odpasuj svojega meča; kajti blizu je čas, ko se dopolni usoda!" Sedmi mož sicer ni razumel pomena teh besedi, vendar je slušal ženo in storil po njenem ukazu. Ko sta bila sama in ona seve že brez dnevne lepote, mu je pošepetala:
„Ali si pomislil, kaj te čaka na noč?" On pa je potrdil kot vedno:
"Ljubim" Zdaj je bila uverjena, da je njegova ljubezen trdna in je to res tisti mož, ki jo reši prekletstva. Zato ga je povedla v najlepšo sobo, da bi bila tam njegova. V hipu, ko ga je objela in zahtevala ljubezni od njega, mu je zaukazala:
»Nastavi goli meč na mojo srčno stran!"
„Ljubim," je spet dahnil sedmi mož in storil po povelju. Njene roke pa so se začele kručiti in stiskati, in ker ga je imela objetega preko rok, je pritiskala tudi na meč, ki je zdrknil po trdi želvovini pod levo pazduho, kjer je bila grofica — ranljiva. Kriknila je od radosti in bolečin, iz rane pa je privrela njena srčna kri. Kakor bi trenil, je minila dolgotrajnega prokletstva moč — in sedmi mož je imel pred seboj mlado, lepo dekle, še vse lepše, nego je bila dotlej grofica čez dan. Ko je minila noč in je vojska začula, da je mož živ in grofica rešena, ni bilo veselja ne konca ne kraja. Tri nedelje je trajalo ženitovanje, radost rešene grofice in sedmega moža pa ni minila vse njune žive dni. Grofica je postala mati in je rodila mnogo čvrste dece.
Če ni izmrl, živi morda njen rod še danes — kot še vedno živi pravljica o čudni grofici.