Pravljica o čudežni zlati moči
| Pravljica o čudežni zlati moči Vera Albreht |
| |||||||||||||
V vasici za deveto goro je živela mlada žena. Imela pa je enega samega sinka, Matjaža po imenu. Njih hišica je stala na ravnini, zraven ni bilo ne hleva ne vrtiča in streha je bila pogreznjena prav do oken. Nedaleč pa je raslo košato drevo, stara bukev, pod katero se je rodil Matjaž. Pod to bukev, h kateri ni prišel noben drug človek, je zahajal Matjaž, kadar je bil najbolj žalosten in sam. Tam so kraljevale mravlje, ptički so imeli gnezda v njej in koprivarji so na vejah posedali, kajti ravnina je bila dolga in daleč naokrog ni bilo drevja, kjer bi se spotoma odpočili.
V tej hišici sta živela z materjo, a nista imela postelje, da bi na večer legla vanjo. Nabrala sta si suhega bukovega listja, natrosila ga po golih tleh in tako sta zaspala, dokler ju ni zlato solnce privabilo iz hiše. Nekoč pa, ko je prosil mater že tri dni, ga je vzela s seboj na grad, kamor je hodila pomivat posodo, kajti v gradu so praznovali gostijo že devet dni in devet noči. To je bil grad iz samega stekla in biserov. Zelena okna so bila iz smaragda in rdeča streha iz rubina. V njem so cvetele rože vseh vrst; ptički kolibri so letali naokrog in dva črna moža zamorca sta stražila vhod. Matjaža je objela groza, ko je videl vse to. Zdaj je vedel, zakaj je bila njegova mati vselej žalostna kadar je prišla domov in zakaj mu ni nikdar pravila o blesku in sejaju, o zlatu, ki se blišči kot solnce, ko ga umiva v svojih rokah.
„O mati, kdaj bo naša hiša zlata?“ jo je vprašal na večer, ko sta prišla domov in legla spat. Mati pa mu ni odgovorila, samo slišal je sinko, kako je šumelo suho bukovo listje pod vzglavjem matere, in njene težke solze so padale nanj.
In Matjaž ni nikoli več šel z materjo v grad. Pohajal je po širokem polju, prilival iz školjke rožicam kraj potoka in v hladni senci bukve sanjal o zlatem in rdečem gradu, v katerem bi gospodoval on in njegova mati. In ko je nekoč tako sanjal, zasliši nad sabo prepir. Bratca Koprivarja sta se prerekala z nekim tretjim, ki je hotel sesti na njihovo mesto, kajti veja na kateri sta počivala, je bila najbolj tanka in se je vsled tega najvišje zibala v vetru.
„Jaz vam pomorem!“ je dejal Matjaž, se otresel listja, ki se je oprijelo raztrganih hlačk in kuštravih las ter se vzpel na prste. Toda glej! Na veji višje je sedel metulj. Njegova krila so bila posipana z drobnim zlatim prahom in z biseri obrobljena. Kaj tacega še ni videl Matjaž. „Ta bo moj“, si je mislil prav tiho, da bi ga z mislijo ne preplašil in počasi iztegnil roko. Hop! In že ga je držal za krila, da so cepetale tanke nožice in tipalnice iz srebra. In ker se je tanka veja zazibala, sta Koprivarja odletela, še predno se je spomnil nanje in bežala tako, da sta se kar zibala v zraku. Toda čudo! Naenkrat začuje Matjaž človeški glas in vendar ni bilo nikogar zraven. Zlati metulj v njegovi roki je izpregovoril: „Izpusti me! Glej, zlati so tvoji prsti, ki me drže za krilo in če me izpustiš, bo vse zlato, česar se boš dotaknil. Zapomni si pa: ne dotakni se z roko človeka, kajti potem bo tvoja roka spet umazana, kakor je bila dosedaj“. Matjaž je odprl svojo roko in res ̶̵ vsi prsti s katerimi je držal metulja so bili zlati. Strmel je za njim, ko je bežal od njega proti solncu in ni razumel, kaj mu je bil dejal. Pod bukev je legel in čakal da se znoči, ker takrat pride mati domov in skuha večerjo. Oblaki so bili na nebu, zato je bilo hitro noč in kazalo je na dež. „Mokro bo listje“ si je mislil Matjaž, „zato ga naberem, da ne bo materi trdo vzglavje“.
A ko je pričel grabiti listje, se mu je začelo bleščati pred očmi, ni listje ni več šumelo, tem več žvenketalo. „Joj, zlato!“ je vzkliknil ter se spomnil metuljčkovih besed, katere je jel polagoma razumevati. Grabil je z obema rokama in ker ni imel košare, je slekel suknjico in nasipal vanjo zlatega listja. Toda, ko je suknjico prijel, je bila zlata. Težko jo je zadel na rame in hudo mu je bilo, da ni mogel danes, kakor vselej, steči po ravnini do matere, kajti iz hišice se je že kadilo in mati je že kuhala večerjo.
Ves upehan je odprl vrata, a vrata so postala zlata. Vrgel je suknjico v kot in zažvenketalo je, kot bi podali cekini.
„Za božjo voljo, kaj pa je?“ se je prestrašila mati in Matjaž jo je povedel v kot, kjer je ležalo zlato v kupu. Povedal ji je zgodbo o zlatem metulju in o čudežni moči njegovih prstov. Mati je bila vesela kot še nikdar, le težko ji je bilo, da se je ni smel dotakniti sin, ker mu je prepovedal metulj, dotikati se živih bitij. To noč sta zaspala oba mirna in srečna, a se zbudila, še predno je posijalo solnce skozi mala okenca njihove hišice. In zjutraj se je začel Matjaž dotikati vsake stvari. Gladil je stene, pa so bile zlate, pobožal mizo, že je bila zlata ̶ in še pred nočjo je bila hiša zlata od vrha do tal. Zdaj ni bilo materi več treba pohajati na grad. Matjaž je vzel v roko krajcar, a že je bil zlat cekin. In za cekin se veliko dobi in mati je kupila dobre stvari, ki so se cvrle in pekle v zlatih loncih.
Tako sta živela mati in Matjaž v zlatu in blesku in ničesar jima ni manjkalo. Ljudje pa so dejali, da so v zlati hiši čarovnice in ni jih bilo blizu. In ker sta bila vedno sama, je postalo Matjažu dolgčas in napotil se je v svet. Mati mu je povezala culo polno cekinov; odrezal je grčavo palico v gozdu, a kmalu je postala zlata v njegovih rokah.
Ko je drugo jutro solnce izšlo, je bil Matjaž že na široki beli cesti, ki je peljala naravnost v mesto. Srce mu je bilo težko, ker je pustil mater samo doma, vendar je bilo v njem toliko pričakovanja in radovednosti, da je pospešil korake, čim bližje je prihajal mestu.
Mesto je bilo obdano s širokim zidom. Na srečo so bila vrata odprta, kajti zbal se je, da se mu ne bi pod rokami pozlatila in da bi ga tudi tukaj ne imeli ljudje za čarovnika in se ga ogibali, kot v domači vasi. Matjaž je postajal po ulicah, ki so bile ravne, in gledal hiše, ki so bile visoke, še bolj kot tista bukev na meji travnika. Ozki stolpi so moleli v zrak in vozovi brez konj so prevažali ljudi. Vse to je videl, pa ni vedel imen. In to noč je legel žalosten spat, ker je videl, da z zlatom še nima vsega.
„V šolo pojdem“, je dejal drugo jutro. „Naučim se, česar mi je treba, da bom lahko živel“. In šel je v šolo; a ko je vzel svinčnik v roko, že se je pozlatil. Tovariši pa so se ga izogibali in gledali po strani. Kupil si je najvišjo hišo in ker se je pridno učil, jih je kmalu zidal sam.
Nasproti, prav pod streho, pa je živela bleda deklica. Ves dan je šivala pri oknu in njene solze so padale na obleko v njenih rokah. Matjaž se je spomnil, kako so nekoč padale materine solze na suho, bukovo listje pod vzglavjem in težko mu je bilo pri srcu. In ker je jokala vsak dan, je šel nekoč k njej, da ji pomaga.
„Kaj ti je, deklica bleda, zakaj, jočeš?“ jo je vprašal Matjaž in že se je oziral po sobi, česa bi se dotaknil, da se pozlati.
„Žalostna sem, ker imam majceno dete in ker sva sama“, je dejala bleda deklica in pokazala na košarico, kjer je spančkal otrok.
„Kaj hočeš, da postane zlato?“ jo je vprašal Matjaž, ki bi rad pomagal obema, saj je videl, da ni bilo bogastva v hiši.
„Njegovo srce, ki je oče otroku in moj mož“, je odgovorila deklica ter si otrla solzo iz oči. Matjaž pa se je prestrašil ves, ko je videl njene žalostne oči.
„Pomagam ti“, je dejal s strahom.
In na večer, ko se je povrnil mladi mož, ga je bleda deklica poklicala z okna. Matjaž je vedel, da se bo končala vsa čudežna moč njegovih rok, ali ̶ obljubil ji je. Nalahno mu je odprla vrata, ko je začula, da prihaja, kajti mož je že zaspal na postelji in bala se je da ga ne prebudi. Matjaž pa se je sklonil nad glavo spečega moža in zdajci je postalo vroče čelo zlato, ž njim je postala zlata misel v glavi in z mislijo vse zlato srce v prsih. Matjaž ni čakal, da bi se prebudil mož na postelji in ni hotel zahvale. Bežal je na vso moč domov in ko je drugo jutro odpiral okna, se ista niso več pozlatila izpod njegovih prstov.
Pod streho nasproti, pa so danes stali pri oknu trije: deklica, ki ni bila več bledih lic, je držala v naročju otroka in mož jo je držal za roko. Smejali so se in sreča je bila v njihovih očeh.
Tudi Matjažu se je smejalo srce in ni mu bilo težko po zlatu. Naučil se je toliko, da bo lahko živel brez njega ter se je napotil domov, da poišče mater.
Že je prihajal po cesti, mati je stala na pragu in čakala nanj. Pogledala mu je na roke, pa to niso bile zlate roke sina, bile so umazane zato ga ni spoznala. Matjaž pa jo je objel tako tesno, ker se ni bal kakor nekdaj, da izgubi vso čudotvorno zlato moč.