Pravljica iz vzhoda
| Pravljica iz vzhoda Zachar Š...ik |
| |||||||||||||
Poslušajte, kaj se je zgodilo v kraljevstvu samarkandskem, ko je vladal Hasan Pravični, kralj vseh kraljev in vseh verujočih. Verujte mi, da je bil to slaven kralj; imel je krasne palače, vrtove, sužnjev brez števila in bleščečo družbo. Verujte mi, da je bil miroljuben kralj, ki je vladal nad svojimi podložniki pravično in dobrohotno. Tudi davkov je pobiral od obrtnikov, kmetov in ribičev zelo malo, samo tri četrtine njih zaslužka; ta denar je potreboval za svoj dvor. Imel je več hčera, katerih lepota je bila znana širom po svetu, od Črnega do Rdečega morja, od vzhoda do zahoda. Imel je tudi sinčka edinca, ponos vsega rodu, ki je bil najkrasnejše dete tiste dobe.
In zgodilo se je nekoč, da so podložniki na čast malemu prestolonasledniku uprizorili veliko otroško veselico na široki reki. Kralj vseh verujočih je prišel z vsem svojim spremstvom. Okrašeni čolni so švigali po vodi sem ter tja in vrisk veselih otrok se je razlegal daleč naokrog tako, da so celo vsi krokodili prestrašeni zbežali proti drugemu bregu. Tudi kraljevski sin si je zaželel voziti se v čolnu. Takoj sta bila dva sužnja na mestu, dvignila sta ga iz nosilnice ter ga nesla po mramornatih stopnicah v čoln, ki je imel podobo zlatega labuda. In mladi princ je od veselja ploskal z rokami in vriskal kakor sin čisto navadnega podložnika.
Ampak groza! Drug čoln je zadel v kraljevičev čoln, ki se je prekucnil. Vsi so padli v vodo. To sta opazila dva krokodila in sta se spustila v vodo; tedaj je prijel vsak po enega veslarja in izginil z njim pod gladino.
Vsi gledalci so se zmedeni razpršili na vse strani, samo bela obleka prinčeva, ki je plavala po vodi, se je videla. Več sužnjev je hotelo skočiti v vodo in splavati za princem, da bi ga rešili. Takoj se je pa vzdignila cela vrsta krokodilov — prestrašeni so sužnji skočili nazaj na breg. Kralj je zavpil: »Tisoč cekinov tistemu, kateri potegne princa iz vode!« Ni pa bilo nikogar, ki bi se upal v vodo. »Vse bogastvo, ki ga posedujem, dam rešitelju; vrhtega ga oblečem v častno obleko!« je v strahu klical kralj, ljudstvo pa je molčalo in strme je gledalo, kako so se črne živali boljinbolj približevale princu.
Pa kako tudi pomagati? Sulica ne predere krokodilove kože.
»Polovico mojega kraljestva in mojo hčer za ženo!« je vpil kralj — oglasil se pa ni nikdo. In vzel je kralj naglo svoj turban z glave, vrgel ga ob tla, trgal si je brado in lase ter je z mogočnim glasom zaklical: »Vse svoje kraljestvo dam — rešitelj otroka bo namesto mene vladal!« Že se je začel princ potapljati, tedaj pa je naenkrat skočil velik, črn mesarski pes v vodo, prijel je otroka za obleko ter ga vlekel proti bregu. Vsi ljudje so veselo zavriskali in hiteli na pomoč. S sulicami so odganjali krokodile toliko časa, da je bil otrok iz vode na suhem, nakar so črne pošasti izginile pod vodo.
Vesel je kralj objemal napol mrtvega otroka ter dal povelje, vrniti se domov. Ljudje so klicali: »Alah il Alah[1]!« Stopil pa je pred kralja star, siv šejk[2], skonil je globoko glavo in je rekel: »Slavni kralj, mir tebi! Nebesa in zemlja sta slišala tvoje kraljevske besede, da odstopiš kraljestvo temu, ki ti bo rešil otroka.« Kralj se je zelo začudil in je rekel: »Sveti mož, saj je bil to pes, ki si sedaj na bregu otresa vodo s svojega kožuha.« Pa zopet je rekel šejk: »O kralj vseh verujočih! Besede, enkrat izgovorjene, tisoč velblodov ne potegne nazaj,« in je začel govoriti kitico:
Če hočeš, da te imenujejo pravičnim,
bodi pravičen tudi napram živalim.
Vsi ljudje so strmeli, zmerjali so šejka z norcem in služabniki so se pripravljali, da ga zvežejo in odvedejo v ječo. Le kralj je zamahnil z roko, češ: »Pustite starega svetega moža. Psa vzemite s seboj in zgodilo se bo, kakor bodo jutri moji ministri in svetovalci razsodili.« Potem je zajahal v grad.
Takoj zjutraj se je kralj podal v posvetovalno dvorano. Vsi vezirji in dostojanstveniki so ga že čakali. Poljubivši mu roko, so se postavili krog njegovega prestola. Kralj je takole govoril: »Moji zvesti! Znano vam je, kaj se je včeraj zgodilo. Vsi ljudje so slišali moje kraljevske besede; vaša dolžnost je sedaj, da pravično razsodite, kaj naj se zgodi, ker je treba tudi nasproti psu biti pravičen.«
Ministri so svetovali eno in drugo. Eden je celo svetoval, naj zašijejo psa v vrečo ter ga vržejo v vodo. Drugi so to odsvetovali, ker so bili mnenja, da se mora poiskati drug izhod, kajti — bati se je bilo treba razburjenja in nasprotovanja v ljudstvu. Sicer tudi kralj ni bil za to, da bi se otrokovemu rešitelju na tak način zahvalil.
Končno je nekdo svetoval tole: »Moj gospod in kralj! Pa naroči učenjakom, naj pogledajo v koran[3], ali bi ne trpelo dostojanstvo vladavine, če bi kronali psa za kralja vseh verujočih.« »Tvoj svet je dober,« je rekel kralj — in tako se je tudi zgodilo.
Prišel je določeni dan, ko bi morali učenjaki sporočiti kralju, ki jih je pričakoval v sredi nepreglednih množic, kaj so našli v koranu. In prišli so stari, častivredni šejki z dolgimi bradami in debelimi knjigami pod pazduho. Kralj je vprašal: »Kaj ste našli v knjigah? Jeli tam kak verz o tem, kako naj razsodimo, da ne bo trpel ugled kraljestva?«
In odgovorili so: »Našli smo. Čuj, o kralj, kaj stoji v koranu:
Več kot en pes sedel je na prestolu
in kraljeval je vsem ljudem.«
Kralj je bil zelo žalosten in z njim vsi njegovi zvesti. Niso ga pa zastonj imenovali "Pravični". Še isti dan se je izselil iz palače na svoje letovišče izven mesta, da bi tam živel navadno meščansko življenje; psa so pa v velikem slavnostnem sprevodu spremljali v kraljevski grad. Sužnji so ga povedli v kopelj, mazali so ga z dišečimi olji in oblekli so ga v dragoceno obleko. Poklicali so tudi mesarja, da bi povedal, kako se je novi kralj imenoval prej, dokler je še kot reven pes hodil po deželi, da bi spoznal ljudske šege. Mesar je pokorno izjavil: »Tiras mu je ime.« Novi kralj se je torej imenoval Tiras I., po milosti prerokovi kralj vseh kraljev, vladar zemlje in morja, vladar življenja in smrti itd., in njegovo ime je bilo zapisano v zlato knjigo. Pričelo se je posebne vrste vladanje. Privedli so ga v vladno posvetovalnico, posadili ga na prestol, dali so mu krono na glavo in so se mu približali, da bi mu poljubili taco. Kralj je takoj prvemu pogledal nejevoljno v obraz in mu je odtegnil taco. To so smatrali za izraz nemilosti. Vladar je še nekaj časa mirno sedel, potem je pa pred prestrašenimi dvorjani stresel krono na tla in strgal dragoceno obleko raz sebe. Vsi so sklonili globoko glave, ker ni dovoljeno gledati, če kralj nekaj nedostojnega dela — še manj pa o tem govoriti. Potem je skočil dol in začel se je mirno izprehajati med pokorno ležečimi dvorjani in ovohal je vsakega posebe. Pri velikem vezirju se je ustavil, ovohal ga je temeljito od vseh strani, skočil je proti njemu in mu je začel trgati brado. Iz tega so navzoči spoznali, da je mož obsojen na smrt. Takoj so ga obesili, z njim vred pa vse njegove strice, kajti taka je bila takrat navada, če je kak minister padel v nemilost. Ljudstvo je videlo prvo dejanje novega vladarja in hvalilo ga je zelo, kajti veliki vezir je bil zelo obsovražen; bil je namreč velik kujon, ki je izrabljal zaupanje prejšnjega kralja v svrho brezsrčnega odiranja vsega ljudstva. Od tega časa so podložniki Tirasa I. zelo ljubili, molili so zanj k Alahu po mošejah in peli njemu v slavo pesmi in himne, v šolah so pa razobesili njegove slike.
Kraljevski služabniki in sužnji pa so imeli s Tirasom I. svoj križ. Ni pazil na obleko — sploh se ni pustil oblačiti. Tudi ministri niso bili ž njim zadovoljni. Nobenega ni vabil na pojedine, na vsa vprašanja je molčal, nobenih povelj ni dajal. Če je kdo pustil odprta vrata, se je prikradel v kuhinjo in grizel tam kosti, pozabljajoč pri tem na svoje kraljevsko dostojanstvo. Jasno je bilo, da je nujno potrebno, zapirati ga v posvetovalno dvorano. Zastonj je bilo, če je predenj stopil dvorni maršal in s prekrižanimi rokami pokorno javil, da je čas, iti na lov. Vladar ni odgovoril in grizel je naprej copato, ki jo je našel v nekem kotu. Ministri so kmalu uvideli, da je kralju vladanje deveta briga, zato so začeli vladati na svojo pest. Začetkoma so se bali usode velikega vezirja, pozneje pa so uzakonili nove davke, da bi jih pridržali zase. Podložniki pa so rekli: »Kje je kraljev podpis?« in niso plačali nič. Sicer pa tudi vladar sam ni bil nič kaj dobre volje. Ni smel ne v kuhinjo ne v hlev, vsako copato so služabniki poskrili. Tudi sebi enake družbe si je poželel in gledal je vedno na vrata. To je opazil eden sužnjev. Šel je k pravemu kralju in rekel: »Gospod moj, moram ti nekaj povedati, veselilo te bo, meni pa naj to prinese svobodo.« »Dobro, velja!« je rekel kralj in suženj je pripovedoval, kako in kaj se godi. Končno je predlagal: »O gospod, hočeš biti meni milostiv? Pustil bom enkrat vrata odprta, drugo že samo pride.« Kralj mu je obljubil visoko nagrado in — zgodilo se je, kakor je bilo dogovorjeno.
Drugi dan zjutraj je bilo v kraljevski palači vse na nogah. Prestrašeni služabniki so iskali vladarja Tirasa I. povsod, v kuhinji, v hlevu, po vseh njemu priljubljenih kotih. Ni ga bilo nikjer. Iz tega so sklepali, da jih je zapustil. Jok in žalost sta zavladala po vsem kraljestvu, kajti tako dobro podaniki še niso živeli kakor sedaj za vladanja Tirasa I. Ker pa ni bilo na to misliti, da bi izhajali brez kralja, poklicali so zopet Hasana Pravičnega, da bi vladal ljudstvo vseh verujočih.
Kratko je bilo vladanje Tirasa I., vendar se ga ljudstvo še danes hvaležno spominja, kajti takrat ni bilo ne davkov ne vojske ne divjih lovskih zabav, ki so uničevale polja ...
To je moja pravljica. Če pridete v deželo samarkandsko, vprašajte, kdaj je bilo ljudstvo najbolj srečno, in rekli vam bodo: »O, takrat, ko je vladal pes.« In še danes je tam pes zelo spoštovana žival, ker nikdo ne ve, če ni eden ali drugi kraljevskega rodu.