Pravljica iz dvajsetega stoletja
| Pravljica iz dvajsetega stoletja Jože Kranjc |
| |||||||||||||
V teh žalostnih dneh, ko je vojska minila in se je svet začel nanovo oboroževati, je živel čevljar Jeronim. Mlad je bil, dvajset let star, pa se je oženil, ker je Reziko iz sosedne vasi tako rad imel, da ni mogel več sam spati. Delal je pridno in vse bi bilo prav, da ga niso razmere na kmetih, kjer je bilo čevljarjev ko listja in trave, privedle v mesto, kjer je vladal knez Dobrodušec v veliko zadovoljnost svojih podložnikov.
Kar na vozičku je peljal svoje bogastvo: čevljarski stolček, mizico, blazino, dreto, par škrpetov, ženo in dvoje otrok, ki sta v dveh letih prišla na svet. Kakor je bil majhen, je bil vseeno močan. Kodrasti črni lasje so mu padali čez lica, sive oči so zadovoljno gledale pred se na belo cesto, ki se je vlekla čez polja, vlekel je voz, zraven pa je pel, saj si je mislil, Bog mi da srečo, usojeno je tako. Žena je nekaj časa pehala, nekaj časa hodila poleg njega, nekaj časa pa se je vozila, posebno, kadar je bilo navzdol. Tudi otroka je nadojila vmes in nič je ni skrbelo. Slabše, kot je bilo, si je mislila, ne more biti, mož pa je mlad in čvrst.
Da bi le prijazno stanovanje dobila, pa bo. In tako sta na večer prišla pred mestno stražo.
Brkat stražar je snel sulico z rame, prijel jo je v roko in jo postavil počez čez cesto.
»Stoj!« je zavpil.
Ko se je Jeronim ustavil, je oni potegnil iz žepa cigareto, prižgal jo je in puhnil dim v večerni somrak, zakašljal je, se potrepljal po rejenem trebuhu in vprašal:
»Kdo si človek, in od kod?«
Jeronim, ki se je sprva ustrašil, je prišel k sebi. Priklonil se je skoro do tal in rekel:
»Pozdravljeni gospod, in hvala vam za lepe besede! Jaz sem Jeronim, čevljar, prihajam iz Hude vasi v to lepo mesto, da služim knezu in šivam meščanom podplate!«
Tako je rekel in pokazal dreto. Stražar je pokimal. Ni vedel prav, kaj naj stori. Zato je naročil, naj Jeronim počaka, sam pa je šel v svojo hišico k telefonu in se dolgo razgovarjal. Ko se je vrnil, je snel zlato čelado s plešaste glave, razprostrl je roke in vzkliknil:
»Bodi zdrav, mladi meščan, in Bog daj tvoji ženi rodovitnost, našel si milost v knezovem srcu. Pojdi takoj po tej-le poti in ko prideš do velike palače, ki je vsa rumena, se obrni na desno. Dospel boš do hišice, tam je tvoje stanovanje!« In mu je stisnil roko. Jeronim pa se je spet zapregel in je našel vse tako, kakor mu je bilo povedano.
Stanovanje je bilo knezova last, Jeronim je moral plačevati mesečno zanj dvesto dinarjev. Saj jih je lahko, ko je šival in krpal po ves božji dan in še zvečer, ko je zagorela električna luč. Tudi knezu je delal in vsem, ki so stanovali v prelepi palači. Žena pa je prala dvorjankam in meščankam svilene spodnjice in nič več ni trpela lakote. Tudi rodila sta leto za letom, Jeronimčka za Jeronimekom, sina za sinom, same vojake, knezu v slavo in čast.
In tako so tekli dnevi in leta. Jeronim se je staral. Prvi sivi lasje so belili njegovo glavo. Že ni mogel več dosti delati sam, otroci so šivali pod njegovim vodstvom. Tudi žena je dobivala gube v obraz. Napočila je pač jesen, ko človeško telo odcvete.
Zgodilo pa se je, da je knez prodal nekaj svojih hiš, med njimi tudi hišico, v kateri je stanoval Jeronim.
Nekega dne se je pred Jeronimovo hišico ustavil avtomobil, ves belo poslikan s prekrasno streho. Iz nje je stopil, napravljen v svilo in brokat, otkan v zlate čipke novi lastnik, ravnatelj Oklopne banke, mlad, pa izobražen in zelo bogat človek.
Izstopil je in šel naravnost v hišico. Sredi sobe se je ustavil, povohal, potegnil stekleničico s kolonjsko vodo, pritisnil si jo je na nos, nato pa je dejal:
»Vi ste čevljar Jeronim?«
Jeronim, ki je prav tedaj ležal na leseni postelji, je skočil kvišku, zagrabil za usnjeni predpasnik in je začel brisat klop pri peči. Vmes pa je govoril:
»Da, jaz sem! Pa sedite, gospod, bom takoj umeril.« Gospod pa je odkimal:
»Ne. Ne boš mi meril podplatov. Prišel sem, da ti povem: ta hiša je moja, kupil sem jo, še jutri se izseliš.«
Jeronim ga je začudeno gledal. Gledal ga je in mislil: menda se je zmotil, pa je dejal:
»Motite se, gospod. Ta hiša je moja.«
Seveda se je gospod grozovito začudil. Iz žepa je potegnil listino iz pergamenta, razprostrl jo je, vso okrašeno z zlatimi pečati in jo pomolil čevljarju pod nos, rekoč:
»Beri! Sam knez je podpisan, kdo se bo prepiral s teboj. Če ne greš zlepa, te sodno izselim, pa mirna Bosna.«
Seveda Jeronim ni poslušal z odprtimi ustmi. Sklical je otroke, ženo in še psa, ki ga je redil, in je krepko povedal:
»Ta je pa lepa! Dvajset let sem plačeval, vsak mesec po dvesto dinarjev, sedaj pa taka reč.«
Gospod je začel mahati z rokami, razburil se je, ves rdeč je postal v obraz in je vpil:
»Neumnež! Najemnino si plačeval, ne hiše, bedak. Ti že pokažem! Na vse zgodaj boš šel ven, da veš!«
In se je obrnil ter se odpeljal.
Jeronim pa je stopil na prag, pridušal se je in zavpil za njim: »Figo, če češ!«
Nato pa se je oblekel v nedeljsko obleko in se napotil naravnost v palačo.
Potrkal je. Stražarji so mu odprli in ga peljali v notranje hrame. In že je bil v sobi samega kneza.
Ta je sedel na zlatem prestolu, obdan od mladih deklet, zavitih v prosojne tančice, plesale so pred njim in kazale svojo lepo rast. Res, silen pogled! Vmes pa je igral radio najlepše pesmi, kar jih premore svet. Jeronim se je sprva začudil, pa je bil že toliko star, da se ni nič kaj brigal za vse to.
Možato je stopal po parketih naravnost proti prestolu. Godba je onemela.
Plesalke so posedle po divanih, se začele posipati z rožnato moko in si rdečiti ustnice.
Knez je vstal. Velik, ogrnjen v bel plašč z zlato krono na glavi, z dolgo sivo brado, si je nataknil očala in radovedno pogledal po dvorani. Ko je Jeronima spoznal, je sedel nazaj, se z glavo naslonil na zlati obrobni k in je smehljaje prašal:
»Kaj pa je tebe prineslo, Jeronim?«
Jeronim se je postavil ko mlad vojak, napel je prsi, raztegnil roke, potem pa se je odkril in povedal:
»Slišal sem bil takrat, da si dober in da je pravica edini tvoj zakon. Pa sem prišel s svojo ženo pod tvojo oblast in ti si mi hišo ponudil, se spomniš? Leto za letom sem ti plačeval po dvesto dinarjev na mesec, letos že dvajseto leto, knez. Računaj, knez! Komaj deset tisoč dinarjev je vredna, niti kopalnice nima, ne plina. Ali je nisem plačal?« Tako je razvneto govoril Jeronim in veroval v kneza.
Knez je vzel nalivno pero iz žepa, potegnil je papir in začel računati. Brž je dognal. Pokimal je s svojo dobrotijivo glavo:
»Jasno, človek, da si jo plačal.«
»Nu!« je pojasnil Jeronim. — »Zakaj pa si prodal hišo, da me mečejo ven?«
In je povedal, kaj se mu je zgodilo.
Knez se je sprva začudil. Potem pa je planil kvišku, pritisnil na gumb ob prestolu in priklical služabnike.
Ko so pritekli, je zavpil:
»Zakaj mi niste povedali, potepuhi, da Jeronim ni zastonj stanoval?« Služabniki so stopili v krog in se posvetovali. Nato je eden izmed njih stopil h knezu in razložil, da so mislili zvišati kneževske finance, da je bila napeljava vodovoda zelo draga, pa baterije za radio da tudi niso zastonj.
Knez se je pomiril. Milost se mu je razlila v obraz, ko je odslovil služabnike in jim dejal:
»Glejte, da ne delate več po svoji glavi. Pri meni je glavno pravica, pa amen!«
Nato je pokimal Jeronimu. Ponudil mu je sedež med plesalkami. Tudi cigareto mu je dal, potem pa je ukazal, naj privedejo ravnatelja Oklopne banke.
Brž je vstopil le-ta.
Priklonil se je in nasmehnil. In ko je zvedel, za kaj gre, si je privihal brke in je dejal: »O, svetli knez! Ta človek je bil samo najemnik. Najemnik pa je zato na svetu, da plačuje. Najemnina ni kupčija.« »Ali ni dajal v denarju?« je vprašal knez, ki ga je že spreletela jeza pri takem odgovoru.
»Seveda je. To je bila vendar njegova dolžnost!«
In tedaj se je knez zares razsrdil. Dvignil je roko in jo spet spustil, da je padla na naslanjalo, potem pa je zaklical:
»Kaj slepomišiš? Bi li rad izrabil mojo pozabljivost, a? Plačeval je v denarju, plačal je pol preveč — sedaj pa, da bi mu še hišo vzeli?«
Vzel je žezlo. Zamahnil je ž njim po zraku in zatrdil:
»Hiša je njegova. Mir! Ne trpim krivice!«
Ravnatelj pa se je še kar upiral. Dopovedoval je nekaj o obrestih, o premoženju in se celo izpozabil, da je udaril z nogo ob tla, tako grdo, da ga je dal knez vreči v ječo.
Jeronim je zavriskal, kar tekel je proti domu. Ves vesel je zbral družino, poslal po vina in klobase, še mene je povabil. Jaz pa nikakor nisem, mogel priti na to gostijo, ker sem prav tedaj pisal to pravljico.