Pravljica (Ana Gale)
| Pravljica Ana Galetova |
| |||||||||||||
Tista dežela, o kateri se vam včasih sanja, je prav taka kot naša. Razlika je le v tem, da imajo tam eno samo cesto in na njej živ prah. To se pravi: Vsak prašek ima ročice in nožice in drobno srčece ženskega ali moškega spola.
V to deželo je zašel Pavle. Poznate fanta? Dolge lase ima in visoko čelo in globoke oči. Skratka lep je. Doma ima cele kopice knjig in vse kar je v njih, je tudi v Pavletu. Vsak dan gre devetkrat po beli cesti. Živi prah gleda za njim, pa ne ve, kam gre.
Ko je šel prvič, je vztrepetalo žensko srčece drobne Praške ob cesti. Drobčkano je utripalo in kovalo: Nekoč pride lepi človek ob tej strani ceste. Sedem mu na čevlje. Ko si ga bo doma sezuval, se mu utihotapim v gumbovo luknjico na rokavu. Odtam bom varno gledala v njegov obraz, v njegove knjige in njegova pisma.
Ali lepi človek nikoli ni hodil drugje kot po sredi in samo po sredi.
Praška je zaupala svojo bol in svoje želje tovarišem. Smejali so se ji: Norica! Obupano je dvignila ročici in se predala vetru, da jo je nesel, nesel ...
Padla je na nekaj rdečega. Dolgo ni mogla misliti, kje je. Gledala je in tipala z ročicami in spoznala: Aha, sredi polja križ, na njem Bog, v rani na njegovem srcu jaz. — Lepo! je čuvstvovala. Ali mi more biti lepše! Gledala je v rdeče. Rdeča barva je njej najlepša. Rahlo jo spominja človeške krvi in jo mami. Devet let jo mami.
V desetem obstoji pred križem Pavle. Gleda in misli:
Ta križ je pa lep! Človek včasih najde znamenja, ki bi ne smela stati. Več ti vzamejo kot dajo. Zdi se ti, da visi na križu martinček, ne veliki Učenik iz Nazareta.
Ta križ je pa lep! Bog! Trpeč obraz in krč v udih. Umetnost! Tako zajetje! Kdo ga je neki rezljal? In je šel Pavle z roko mehko preko lesa. Kdo ga je neki rezljal? je premišljeval in prinesel s prstom Praško do ust.
Kot brez uma je trepetala na ustnici. Ustnica je tudi rdeča. Ustnica je celo topla. Moj Bog! Praški bo počilo srčece!
Umazano, kot je bila, je pojedel Pavle Praško. Mala stvarica pa je živela dalje. Tema ji je bilo in ob vsakem kašlju jo je strahovito stresalo. Pavle je šel bled in bolan k zdravniku: Kaj naj?
Iz dežele! je rekel zdravnik.
Vi niste človek od tega sveta. Naš prah vam škoduje. Naš prah ima ročice in nožice in drobno vroča srčeca. Vi ne prenesete tega. Takoj iz dežele!
Pavle se pripravlja na potovanje.
Vse bolj pogosto pokašljuje.
Praško ponese v pljučih s seboj. Če se mu posreči, da jo v drugem ozračju izpljune bo še zdrav.
Škoda bi bilo Pavleta!
Kaj pa Praška?
Eh, Praška je le praška iz dežele sanj.
Škoda bi bilo Pavleta!