Pravljica, ki je resnična

Pravljica, ki je resnična Snežniška

Izdano:	Vigred 8/7 (1930), 158–159
Viri:	dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Večerna zarja zlati zibajoče klasje na daljnem, nepreglednem polju. Njeni zadnji žarki poljubljajo vrhove planin. Tam na potu, ki pelje do sreče pa stoji človek — mlad, s pogledom v daljo. Oko mu je temno, ustne rožnate v prsih nemirno srce polno koprnenja. Sreča mu je blizu ...

Pa pride po potu tiha, resna žena — trpljenje. Lahen je njen korak, kakor bi hodila po vrtni gredi, posuti z utrganim cvetjem.

Nežno mu da roko in ga pelje iz široke ceste na ozko pot.

Nehote gre z njo.

Daleč, daleč sta že od ceste, po kateri hodijo srečni.

Tam pod gozdom, kjer sameva na lesu Križani, mu poda zlat kelih.

»To je kelih Gospodov. Vsem trpečim moč in tolažba na potu k sreči!« - - -

On pije.

Grenka pijača iz grenkega keliha.

Žena trpljenja ga prekriža na čelo, usta in srce in mu veli, naj odide na samotno pot, polno ostrega kamenja, bodečega trnja. Do ga, težka in grenka je pot, a na koncu poti ga čaka sreča.

On gre.

Trpljenje mu iztisne iz oči solze; noge so trudne in pokrite z ranami — ustne polne bridkosti. A vendar ne omaga pod trpljenjem, ki mu ga je naložila tiha, resna žena. Iz keliha Gospodovega zajema moč, tolažbo.

Njegova dolga, dolga in težka življenjska pot je pri kraju. Na cilju je in sreča mu dahne na čelo poljub nesmrtnosti.

Trpljenje mu je kazalo pravo pot.