Pravljična košarica
| Pravljična košarica Olga Gutman |
| |||||||
Aleš je deček, ki ima rad pravljice. Brez pravljic sploh ne more zaspati. Bila je noč polne lune in svetlo je bilo kot podnevi. Očka in mama sta spala, babica pa je bila daleč, da bi mu povedala pravljico. Dvignil se je v postelji, obsedel in vzdihoval:
"Kako naj zaspim, ko pa ni nikogar, ki bi mi povedal pravljico?"
Naenkrat je začutil, da v sobi ni več sam. Pogledal je okrog sebe in zagledal prelepo ženo, oblečeno v presojne tančice iz mesečeve preje. Zlati lasje so ji blesteli kot polna luna, v očeh pa so se ji lesketale zvezdice. Bližala se mu je in se smehljala. Aleš jo je gledal z očmi in usti. Spoznal je, da je to Mesečeva vila in vedel je, da je prišla k njemu pravljica sama.
Mesečeva vila je spregovorila:
"Na, Aleš, podarjam ti to košarico. To je pravljična košarica. Kadar boš sam in si boš zaželel pravljice, sezi vanjo in jemlji iz nje pravljico za pravljico in nikoli več se ne boš počutil osamljenega. Odpirali se ti bodo svetovi, ki jih boste videli le ti in vsi, ki imate radi pravljice.