Pravična in resnična pisma spectabilisova

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravična in resnična pisma spectabilisova.
Izdano: Slovenski narod 1880 (št. 169, 174, 198, 216, 230, 296), 1881 (št. 9, 23, 25, 36, 44, 83, 103, 121, 130, 148, 166, 180, 195)
Viri: dLib 1880/169, 174, 198, 216, 230, 296, 1881/9, 23, 25, 36, 44, 83, 103, 121, 130, 148, 166, 180, 195
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. dno

I.[uredi]

Gospodičina! Dva dni si uže belim glavo in premišljujem, bi li vam smel pisati ali ne, dozvole sicer nemam k temu nevarnemu podjetju, pa je tu i netrebam imeti, ker vi lehko rečete, da spectabilis ne piše vam, ampak katerej drugej gospodičini, saj jih imamo, hvala Bogu, dosti.

Jaz bi rad poznal tistega advokata, kateri bi mi mogel dokazati, da baš vam pišem, a ne katerej drugej gospodičini. Takega advokata nij na svetu, ki bi mi dokazal to po pravici in po resnici, čeravno jih je dosti tacih, ki precej ustanovijo dokaz „de jure civili“, kakor je rekel neki sodec advokatu tako na glas, da je stranka, pristopivša k advokatu, rekla: „naj le cvili Jure, kolikor hoče, samo ga pritisnite!“

Advokacija sama po sebi je sicer dobra meštrija, ker tak gospod, ki se je izučil advokacije, ne treba zmirom gledati in paziti, če je resnica in pravica, kaj govori, ali nij pravica in resnica, mi drugi ljudje na tem svetu smo pa le bolj privezani na resnico, in laž nam ne stoji tako dobro, kakor advokatu, kateri včasih resnice še povedati ne sme, ako nehče škode delati svojemu klijentu.

Poznam slučaj, ko sta se tožila dva brata; eden teh bratov je bil pošten človek, o drugem se to ne bi moglo reči; pošten brat je šel sam k sodniji pravice iskat, manj pošten brat si je najel advokata (spectabilisa). Ko je pošten brat stanje stvari obrazložil po resnici in po pravici, tako, kakor je bilo, je prišel na vrsto advokat, in ta je kar naravnost rekel: „Vse to nij res, čisto drugače je.“ — „Za Boga milega,“ — je dejal pošten brat in prekrižal se je trikrat pred sodnijo — „mar mislite, da sem jaz tak človek, ki bi za denarje lagal?“

Tako se je bilo res zgodilo, le verujte mi, gospodičina, jaz ne lažem za denarje, to vi znate, ker se nijsem posvetil advokaciji, ampak le bolj pravici služim in resnici.

Še veste, gospodičina, kako je neki gospod gratuliral svojemu juridiškemu prijatelju?

Wer das jus fleissig studiert hat,
Der wird bald ein reicher advocat;
Wer im studium etwas fauler war,
Der bringt es gewühnlich zum notar;
Ist aber jemand ein böser wicht,
So kommt er zum bezirksgericht;
Und ist jemand gar zu dumm,
Den schickt man in’s — gubernium.

Tako; zdaj pa veste, in morete me precej uvrstiti v katero gornjih kategorij. V prvo ne spadam, to sem vam sam obstal, v drugo tudi ne, v tretjo ali četrto bi pač mogel priti s časom.

Pa brez zamere, gospodičina, saj menda razumete šalo, ker drugače vam še pisal ne bi, ako ne bi znal, da jo razumete.

Ako vam ne bi po volji bila moja pisarija, mi le javite, precej bomo zaiskali povrata v prejšnje stanje in bomo anulirali to le prvo pismo, drugih pa potlej ne bo več. Mi juristi znamo in umemo vsako pogreško popraviti, ker imamo svojo „restitutio in integrum“ v zakoniku, drugi ljudje pač ne znajo in ne morejo popraviti, če kaj zgrešijo.

Nepogrešivi pa zategadelj nijsmo mi juristi, ampak včasih jo tudi zaseče kateri izmej nas pošteno, kakor se je bilo zgodilo nekemu nemškemu apelacijskemu svetniku (magnificusu), ki nij razumel narodnega jezika, pa si je dal ponemčiti neko pravdo zarad „povrate v prejšnje stanje“ po nekem graničanskem oficijalu, kateri je ponemčil to reč in je napisal na papir: „wegen rückkehr in frühere wohnung“, in tako se je bilo zgodilo, da je omenjeni magnificus referiral v resnici čisto ozbiljno in po pravici pravdo: „wegen rückkehr in frühere wohnung“ ter je prouzročil kroz to dosti pravičnega in resničnega smeha mej svojimi velemožnimi kolegi.

Ko bi še medicinarji imeli tako sredstvo pri bolnikih, da bi se moglo postaviti v prejšnje stanje, ako kateri doktor zapacka kaj, bi pač dobro bilo; tako smo pa le mi juristi toliko srečni, drugi stanovi nemajo restitucije, in ta juridiška restitucija in integrum me je zapeljala, da sem se spravil nad to le pravično in resnično pismo, misleči, če bom nadrajsal, bomo pa šli nazaj „in frühere wohnung“ pa bo.

V ostalem mi je opaziti, da vas gospodičina ne bodem preveč nadlegoval sè svojimi pravičnimi in resničnimi pismi, tako, kakor sem nadlegoval svojo objektivno gospo, katero še ne bi bil zapustil tako hitro, da mi nij gospod urednik „Slovenskega Naroda“ pregloboko segal v posel.

Sedaj, ko pišem vam, gospodičini, držim, da bodem bolje shajal: pazil bodem namreč na vsako besedo, in uredništvo mi ne bode moglo očitati, da grizem preveč, ali da zbadam koga po nedolžnem.

Zbiral bodem besede najlepše, v estetično tinto bodem namakal pero, moral-teologijo bodem imel odprto pred seboj, in ako bom vse to storil, bodem gotovo našel milost pri vas, draga gospodičina, če bodem tudi resnico govoril, kakor mi je navada, a ne lagal za denar.

Mej tem bodite zdrava in vesela, ne zbrišite me prehitro iz reda svojih prijateljev, postavite me v prejšnje stanje, če vam nij po volji moja korespondencija, samo vas prosim, ne pošljite me uže denes — v gubernium!

Ljubi vam nežne ročice vaš pravičen in resničen

Spectabilis.


II.[uredi]

Oh, gospodičina! da vi znate, koliko lepih mislij mi roji po glavi, koliko tega bi vam imel pisati pravičnega in resničnega, pa še vedno ne vem, bodem li dobil vašo dozvoljo za dalje dopisovanje in absolucijo za grehe, storjene v prvem mojem pismu, katero sem vam kar tako pisal „bona fide“.

Da li vam je moje prvo pravično in resnično pismo izvabilo prijazen nasmeh, ali vam je nagrbančilo vedro vaše čelo, da li sem zaslužil pohvale ali graje, o tem si pač ne morem stvoriti sodbe, ampak toliko se mi dozdeva, da moj greh nij pretežek, če je tudi greh; brž ko ne pa niti nij pravi greh, celo dobro delo je znabiti.

Sicer sem uže navajen malih grehkov, velikih se pa čuvam, kolikor se da, in tako se tolažim, da mi vi, gospodičina, ne boste naložila za mali greh preostre pokore, take, katere ne bi mogel opraviti brez težave; če sem pa storil dobro delo, potem še govora ne more biti o kakšnej pokori, ampak o zaslugi bi pač moglo biti govora, in ker se mora vsako dobro delo po zaslugi nagraditi, če ne precej, s časom, če ne na tem, pa na drugem svetu, mi boste morala na koncu svršetka še „premium“ dati za moj trud, in če bo to, se mi znabiti posreči, da dobim v dar tisti mali boben, katerega vam je lani prinesel sv. Miklavž.

Toliko sem vam imel povedati po pravici in po resnici zaradi opravdanja svojega prestopka; če bo treba, bom drugikrat nadaljeval, no, denes bi rad prišel — ad rem.

„Ad rem!“ to je lehko reči, ali pisati je težje temeljito o kakšnej pravičnej in resničnej stvari, naročito juridiškej, če pomislim, da vi, gospodičina, nijste nigdar salamandra ribala po univerzah, na drugo katero polje se pa tudi ne dam rad zapeljati, ker se bojim, da mi ne bi spodrknilo kaj in spodletelo.

O muziki uže ne bi govoril z vami, nigdar ne, ker ste komaj iz šole ušla ceciljanske, in precej bi moral čuti, da ⅚ takta ne pozna g. Förster in da Klinarjeva pesen: „Le enkrat bi videl, kak’ solnce gor gré“ nij stavljena v molu ampak v duru.

Kdo bi vse to vedel, jaz uže ne, ali če moram potlej čuti iz vaših kompetentnih ustic, da sem krivo tolmačil stvar, me tudi jezi, — pa kako me ne bi jezilo kaj takega!

O zadevah turopoljskih plemenitašev sem vam hotel povedati eno, potem sem pa zavrgel to misel, ker se mi ne zdi oportunno uže sedaj v vročini o tem kaj pisati, ampak po zimi se bo dalo kaj več razpravljati gledé te stvari, ko bo nastopil čas za klobase.

Tako nekako se mi zdi, da se denes moje misli, katerih imam preveč naenkrat, ne dajo složiti ter v sklad dovesti, in vsled tega kar tavam s peresom po papirju okolo, kakor da bi slepe miši lovil. Le počakajte, gospodičina, s Časom bom uže zopet prišel v navadni tir, in potlej bo šlo, — če se ne motim.

One dni sem čital, kako so naši ljudje pozdravljali srčno in ljubeznjivo našega gospoda deželnega predsednika po Dolenjskem. Vse se mi je dopalo, samo me je zazeblo globoko v moje spectabelsko srce, ko sem čital, da so ga sploh nagovarjali s „Prečastiti gospod!“

To pa uže nij v redu, sem si mislil, ker naš gospod deželni predsednik stoji dosti višje, presvetli je, illustrissimus, a ne prečastiti; tako se tukaj reče človeku, kateri nij niti spectabilis, kamo li kaj več. — Titulatur zares ne znajo naši Slovenci, podučujem jih in podučujem, pa vse zastonj, nič ne pomaga. Ko bi v zemljah prekolitavskih kdo nagovoril velikega župana tako brez „presvetlosti“, bi uže videl, kako bi mu hrbet pokazal presvetli „illustrissimus“, še tožil bi ga nemara zavoljo žaljenja časti, če ne kaj druzega, a iz milosti bi gotovo pal precej globoko tak govornik, kateri ne ve, da do uključivo petega dijetnega razreda so vsi presvetli, ki nijso prevzvišeni, v šestem so velemožni ali magnificusi, v sedmem in osmem so poglaviti ali spectabilisi, a od devetega do dvanajstega so vsi povprek prečastiti in častiti gospodje brez prave titulature.

Če je kdo doktor, se mu pravi clarissimus, če je drugače tudi le spectabilis ali pa nič, ampak če je kateri tak doktor magnificus ali illustrissimus, se mu pač ne sme reči clarissimus, Bog ne daj, ampak magnificus se mu mora reči ali illustrissimus, kar se ve da še več pomeni po pravici in po resnici.

To le si vendar nij pretežko zapamtiti, pa naši ljudje so uže taki, da se nehčejo bližati Hrvatom v jezikovem vprašanji, in titulature spadajo po mojem mnenji v jozikovo vprašanje brez dvojbe, ako spadajo.

S „prečastitim gospodom“ se jaz uže ne bi dal titulirati od nikogar, k večjemu bi se dal od krojača, ako bi mu kaj dolžen bil, drugače pa ne; še od krojača ne, ampak spectabilis mi mora reči vsak, kdor hoče uživati mojo naklonjenost, samo vam, gospodičina, dovoljujem in vam izimno dajem privilegij, da smete govoriti z menoj in o meni brez titulature od denes počenši skozi tri leta, delj pač ne, ker bi utegnil mej tem časom postati „ober-spectabilis“.

Sicer nij dobro, če človek prerokuje kaj, ker se mu rado pokvari in skazi prerokovanje, kakor se je bilo skazilo in pokvarilo prerokovanje mojemu medicine doktorju, ki je rekel in je pismeno dal od sebe, da bom moral precej umreti brez pardona, potlej je pa on umrl mesto mene, in jaz sem celo poslušal, kako so mu zapeli:

Et in paradisum deducant te angeli
Et cum Lazaro vitam habeas
Sempiternam!

Tako: sedaj svršujem pismo, ker ne vem, bode li gospod urednik imel dosti prostora za moje „ekspektoracije“; dozdaj nij bilo nič kaj preveč prostora za me, ker smo imeli deželni zbor, potlej je pa bila „firma“ v Medvodah, in so kar „ad acta“ devali moja pisma in v koš so jih tudi dejali nekoliko domačih pisem in zategadelj sem sklenil poboljšati se, ter sem začel pisati ta le pravična in resnična pisma, v katerih ne bode nigdar nič pregrešnega ali sicer nevarnega stalo; če mi bodo ipak zavrgli katero nedolžno spisano pismo, bom hud postal in ne bom pol leta nič več pisal, zares ne, tako resnično, kakor sem bil, sem in bom vsigdar vaš ponižen in spokorjen

Spectabilis.


III.[uredi]

Gospodičina! Izmej vseh paragrafov, katerih sem videl uže precejšnje število v svojem življenji, mi je najljubši § 19-tiskovne postave.

Ko bi tega paragrafa ne imeli v tiskovnej postavi, bi jeden smel vse povedati, drugi bi pa ne smel reči, da to in to „nij resnično“ in pravično, tako pa vsak pove svojo, ravno kakor pri sodniji v zapisnik in potem sodi občinstvo in reče: A je govoril resnico, B pa ne, ali narobe, kakor uže pride.

Le čitajte, gospodičina, še enkrat prvo moje pravično in resnično pismo, pa boste opazila, da sem vam uže takrat povedal, kako je en brat govoril pred sodnijo vse po pravici in resnici, tako, kakor je res bilo, drugi je pa rekel po svojem advokatu, da vse „to nij res“, da je čisto drugače.

Take in enake stvari se dogajajo povsod, prav pogosto v žurnalistiki, ljudje čitajo to in ono, potem pa preidejo na dnevni red preko vsega tega brez intervencije g. državnega spectabilisa.

Pa še eno dobro stran ima ta paragraf za našo žurnalistiko; brez tega paragrafa bi namreč pisali le ex offo žurnalisti in mi navadni dobrovoljci v naše časopisje, brez „bezirksbergerjev“ in drugih takih, ki se sicer ne smejo in ne morejo šteti po resnici in po pravici mej slovenske pisatelje, a paragraf 19 tiskovne postave daje pravico tudi Dežmanu, Vesteneku, Klančiču in drugim takim gospodom pravico, da smejo včasih kaj napisati za naš list.

Plačila se ve da ne dobijo za svoje produkte taki izredni sodelavci nobenega, niti lista ne dobivajo zastonj, ampak v čast si pač moramo šteti mi navadni ljudje, da imamo take gospode mej soboj, ki znajo tudi katero slovensko napisati, kadar jim gre za kožo.

Kateri slovenski pisatelj se ne bi veselil, če vidi nad svojim dopisom ali pod svojim člankom dopis Klančičev, Dežmanov ali Wawreczkov in pa § 19 tiskovne postave, na katerega opirajo gospodje svoje argumente, tako, da človeka zona sprehaja, če mora kateri tak pravičen in resničen izpravek prečitati od konca do kraja.

Talentov imamo Slovenci, hvala Bogu, lepih, brez Kopitarja in Miklošiča, ker kdo druge katere narodnosti bi znal § 19 osnovnih postav tako korenito komentirati, kakor ga je komentiral nota bene: lani, ne letos kamniški gospod magnificus, kateri je s svojim komentarom dokazal po pravici in po resnici, da ima dosti svojstva zakonodavnega v sebi.

Enkrat je v Karlovcu na gostilničnem vrtu sedel neki graničarski major čisto sam in pivo je pil; pride na isti vrt pater frančiškan s slamnikom na glavi in prisede k majorju; pride neki gledališki ravnatelj in tudi prisede. Natakarica prinese piva za vse tri, se nasloni na stolec in gleda to društvo z ironičnim posmehom.

„Was gaffen sie uns an?“ se zadere major.

„Soll ich nicht angaffen so eine saubere gesellschaft?“ odgovori dekle.

„Wie meinen sie das?“ vpraša major osorno.

„No, ein pfaff, ein soldat, ein komödiant, and ich bin eine — —.“ Nu! tega vam pa ne povem, gospodičina, za nič ne, kaj je rekla, ali smejal se je komedijant, godrnjal je major, a frater je plačal in odšel.

Tako le, vidite, pride človek včasih nehoté v družbo, kateremu se more po pravici in po resnici reči „saubere gesellschaft“ čeravno so vsi pričujoči vsak za se in po svoje časti vredni.

Če piše n. pr. v enem listu „Slovenskega Naroda“ gospod župnik B. R. oster dopis, gospod dr. — a — tarnajoči uvodni članek, a vaš spectabilis čenčasti listek, bi se tudi moglo reči po pravici in po resnici „saubere gesellschaft beinander“, ako bi se kateri prav hud nemškutar v taistem listu sklicaval na § 19 tiskovne postave.

Kar se mene tiče, sem se tudi hotel uže enkrat sklicavati na § 19 tiskovne postave in bil sem natepel ta paragraf precej gori na čelu mojega pisma, katerega bi se bila vi gospodičina gotovo preplašila, ako bi vam bilo prišlo v roke s § 19 na čelu, ali sem dotično pismo opozval telegrafičnim potem, ker sta mi dva doktorja rekla, naj to storim, in sicer en doktor filozofije in drugi doktor medicine.

Pred doktorjem filozofije me nij bilo posebno strah, ker takim gospodom, ki morejo človeku drugi red pritisniti, če ne zna lekcije, sem ušel uže davno, ampak nijsem še ušel takim doktorjem, ki dobijo včasih živega človeka pod svoj nož, in pred takimi imam še straha nekaj, ker sem imel uže dosti opravka z doktorji medicine et chirurgije, in nigdar se mi nij posebno dobro godilo, kadar so me imeli v rokah taki doktorji, ki ne vedo vselej, kaj je pravica in resnica, ampak le bolezni iščejo, včasih celo tam, kjer je niti nij prave bolezni po pravici in resnici.

Za denes naj bo dosti mojih čenč, ker se bojim, da ne bi dobile vaše sankcije moje pravične in resnične čenče; sicer, če vam ne bodo po volji, jih pa nikar ne berite, to vam svetuje vaš

Spectabilis.

IV.[uredi]

Gospodičina! Sedaj ko smo dogotovili narodne svečanosti za letošnje leto, in ko bode prišlo sedem suhih krav za našo žurnalistiko, ako se ne skregamo kaj, sedaj še le, pravim, bodo moja pravična in resnična pisma prišla do veljave.

Predno začnem pisati denašnje pismo, dovolite, da popravim neko zmoto, katera se mi je bila podkrala v poslednje moje pravično in resnično pismo, tam, kjer sem govoril nekaj o sklicevanju na § 19 tiskovne postave, in kjer sem bil postavil kamniškega gospoda „kajmakama“ v društvo, v katero ne spada po pravici in po resnici, zato ne, ker sem zvedel svojim potem, da sem mu krivico naredil, ko sem ga dolžil naglavnega greha, a on se nij storil krivcem naglavnega greha, ampak tujega greha se je pač storil krivim, kakor sem zvedel, in zato mi nalaže vest, da ga precej potegnem iz grdega društva, v katerega sem ga bil posadil, neznajoč, da je kot dober človek prevzel na svoje rame tuji greh.

Ker nijsmo infalibel mi posvetni ljudje, je uže mogoče, da zgrešimo kaj ali sami ali pa drugi grešijo pod našo firmo, in zato se nam mora oprostiti, ako pokažemo resno voljo, da se hočemo poboljšati.

Sicer je pa dolžnost naša žurnalistična, da zaženemo grajo, da vzdignemo kriko in viko, ako zasačimo katerega takega grešnika, ki nam krati naše pravice, no, če opazimo in vidimo potlej, da smo tega ali onega malega grešnika prehudo oklestili, zahteva pravica, da mu izperemo rane, katere smo mu zadali zarad tujega greha, kakor bi tudi porotniki najbrž nekrivega spoznali urednika, ako bi se izpostavilo, da nij on spisal inkriminirani članek, nego da je samo zanemaril nadležečo mu opreznost pri uradovanji.

Toliko sem moral povedati, da se ne bi reklo, ka vaš spectabilis ne pozna pravice in resnice; — a sedaj se vrnimo nazaj k našim svečanostim.

Kakošen vspeh bodo imele naše narodne svečanosti, ne vem vam povedati, ali nekaj smo uže dosegli, namreč, da so se naši telegrafisti naučili do dobrega slovenski telegrafirati. To je uže nekaj vredno, vsaj toliko, kolikor smo svojega narodnega premoženja potrošili na godce in na smodnik (püfer pravijo na Štajerskem).

Če smo se na enej strani preveč veselili, smo se pa na drugej strani postili tu pa tam po pravici in po resnici, in to je tudi nekaj vredno, če ne za telesni, pa za dušni naš blagor.

Kdor nij vajen posta, tak človek naj ne gre in ne hodi k narodnim svečanostim, ampak doma naj ostane, pa telegrafira naj svoj pozdrav, in tako bo tudi storil svojo domorodno dolžnost.

Praktičen mora človek biti, drugače ne sodi; nego kdor nikamor ne gré in nikjer nij bil, tudi ne more kaj govoriti po pravici in po resnici, zato sem pa jaz hodil letos po svetu, kakor veste, gospodičina, ter sem se učil shajati brez juhe in govedine, kar doma ne bi mogel storiti nikoli.

Težko je sicer, dokler je človek gladen, pozneje je zopet vse dobro, še smešna se zdi marsikomu taka improvizirana narodno-svečanostna nezgoda, zavoljo katere se jaz ne bi ustrelil iz puške ali iz revolverja, za nič ne, ako bi še tako gladen bil, ampak precej bi se postavil pod okrilje (schutz und schirm) gospe Albine V...tove, katera me je bila v Ljubljani rešila doktor Tannerjevega posta v čitalniškem steklenem salonu, kjer sem tudi bil prišel v nevarnost narodno-svečanostnega gladovanja in mučeniške smrti, za kar bom blagej gospe hvaležen ostal vse dni svojega življenja.

Glejte gospodičina, kako je dobro, če gré človek kam po svetu; doma prejde en dan ko drugi, po svetu okolo je pa vsak dan drugače, en dan dobro, drugi dan zlo, na pr.: v Ljubljani dobro, na Bledu zlo, v Ormoži dobro, v Cerovcu pomanjkanje živežnih sredstev itd. a reminiscence na uživano dobro in pretrpljeno zlo tudi imajo svojo vrednost, posebno za take ljudi, kakor je vaš spectabilis, ki rad opisuje po pravici in po resnici vse dobro in zlo, kar je doživel na potovanjih po domačih deželah. Ko bi se mi povsod tako dobro godilo, kakor se mi je godilo v Kranji in na Štemarjih kraj Loke, kaj bi pa imel pisati? Nič ne bi mogel grajati, in če nemam kaj tacega, se mi zdi pisava mlečna, tako rekoč neslana.

Doživeli smo letos, kar smo uže dolgo pogrešali, da smo se namreč veselili mi, dočim so se doslej navadno le nemškutarji veselili, a mi smo brundo kovali. Zdaj po zimi bomo morali premišljevati in snovati, kaj bi se še dalo slaviti, in precej v spomladi bomo zopet začeli telegrafirati na vse strani, ka ne bodo Nemci mislili, da nas nij na svetu, ali da spimo.

Tudi tožiti se bomo morali Slovenci tu pa tam zavoljo naših sodnij, ker, kaj nam koristijo sodnije, če ne bomo iskali pravic pri taistih, ampak to vam precej povem, gospodičina, da jaz nemam rad posla sè sodnijo, celo neki prirojen respekt imam pred njo, če sem tudi sam kos „mudira“ in zato ne želim poklican biti „na besedo“ k sodniji, telegrafičnih pozdravov pa ne mara sodnija.

Jaz torej ne bodem participiral pri sloveniziranji naših sodnij, ampak pošto in telegraf bom pač še nadlegoval tudi prihodnjič, politične oblasti so pa itak uže vse čisto slovenske na Kranjskem, kakor so nedavno poročali deželnemu predsedniku vsi „kajmakami“ po pravici in po resnici.

Proseč vas, da izvolite blagohotno sprejeti te le moje vrstice, ljubi vam nježno ročico brez rokavic

Vaš

Spectabilis.


V.[uredi]

Gospodičina! V torek nijsem prejel „Slovenskega Naroda“, a v sredo sta mi došla dva lista naenkrat. Ker nijsem vedel, da je povodenj bila zaustavila železniški vlak s pošto vred, in ker sem premalo poetičen, da bi mi bíl na pamet prišel vers:

Vse je vihar razdjal,
„Narod“ je zmiraj stal!

sem precej mislil tisti vtorek, da je objektivna pravica zasačila list zavoljo mojega pravičnega in resničnega pisma, in uže sem žalil, ka sem v taistem upotrebil izraz „kajmakam“.

Kajmakam sicer ne pomeni nič grdega, celo nekaj dobrega pomeni; v Slavoniji namreč, kjer so naši sosedje Turki gospodarili dokaj časa, in tudi v Bosni, kjer je še sedaj dosti pravih kajmakamov doma, pravijo vrhnju „kajmak“, in ker stoji na Turškem okrajni glavar ljudstvu na glavi, se mu pravi po turški kajmakam, in to po pravici in po resnici.

Narodi, ki imajo pravico voliti v razne zastope može svojega zaupanja, ne držijo okrajnih glavarjev za smetano narodovo, ampak tiste može, ki splavajo pri volitvah na vrh, tiste pač smatrajo za svoje vrhnje, in včasih tudi pisatelje, take, ki podavajo narodu zdrave duševne hrane.

Da se vrhnje zvari včasih, je tudi res in Slovenci smo uže večkrat doživeli, da nam se je zvarilo vrhnje, pa smo imeli mesto smetane — siratko.

Ker sem raztolmačil sedaj po pravici in po resnici, kaj pomeni kajmakam, lehko vidite, da je bil prazen moj strah zavoljo tiste besede, pa ko sem prejel v sredo dva lista „Slovenskega Naroda“, naenkrat mi je bil prvi posel, da poiščem svoje pismo. Primem najprej v roko list od srede ter najdem nad črto nekaj o Brencelj-Aleševcu in o revolverskej žurnalistiki, a pod črto članek, katerega je spisal vlastnoročno pokojni razbojnik Guzaj: — tu uže nij prostora za spectabilisa, v takem društvu, sem si mislil po pravici in po resnici, ter sem naglo odprl drugi eksemplar, kjer sem res našel moje pismo, v katerem je bilo govora nekaj o kajmakamu, neobjektivirano, kakor sem ga res napisal.

Lani sem se bil spustil od daleč v pravdo zavoljo slovenske pravne akademije in universitete, katero so zahtevali eni, a branili so se je drugi brez posebne potrebe, tudi glede cecilijanskega petja sem bil zinil eno ali dve, sedaj bi pa le rad ostal še v rezervi, ampak če bo sila bom tudi spalil en kanon, samo na videz, v zrak, ubil pa ne bom nikogar, še raniti ne bi htel nobenega tako, da bi se prikazala rdeča slovenska kri, črna pa le naj teče, kadar bom videl črno nezdravo kri, bom precej pomagal udrihati, sicer ne sè sabljo, ker je némam, ampak „obermetlo“ bom si priskrbel.

Toliko se mi zdi je jasno in dognano navzlic različnemu mnenju, da je naš slovenski jezik vendar uže prikladen za krojašk račun, če bi se pa dal sestaviti zidarski proračun v našem jeziku, o tem pa baje še pač nijsmo na čistem; pa saj nam tudi nij treba biti v skrbeh zavoljo tega, le še počakajmo, kadar dobimo „pravno akademijo“, bo ona uže skrbela za potrebne zidarske termine, in potem smo na konju za en čas, dokler nas konj ne strese v blato nazaj.

Teška je stvar, povedati kaj po pravici in po resnici o naših domačih zadevah brez zamere na to ali ono stran; človek res ne vé, kako bi počel pismo, kako bi ga dovršil. Oblastno bi jaz najrajši pisal, ker uže ime spectabilis, čeravno manje znamenje, nego kajmakam, mi daje neko oblast, sicer ne preveliko, ali ipak zadostno za silo, pa kaj si čem, ker ima vsak spectabilis nad soboj še dosti večjih oblastij, in ena taka oblast je uredništvo, še višja oblast je pa oberspectabilis, tisti, ki ima v rokah objektivno pravico nad spectabilisovimi pismi. Da se ne bi zadelo katero moje pismo ob eno ali drugo višjo instancijo, mi dela največ skrbij; obračam in obračam, pa včasih ne vém, da li ne bo obrnilo in zavrnilo uredništvo ves moj trud v uredniško košaro.

Gospod urednik menda celo misli, da jaz kar tako lehko pišem in da sipljem iz rokava desne roke originalne ideje, ali temu nij tako, predno začnem pisati, moram imeti neko točko, okolo katere se potlej kristalizirajo misli, če pa take točke némam, potem nij kristalizacije in pisma tudi ne more biti brez mislij, to se vé.

Mislij imam sicer dosti, ali takih némam, katere bi mogel vam priobčiti brez nevarnosti, drugih pač imam še precej, takih, katere se ne dajo kar naravnost povedati, in katere bi ako bi tudi urednikovemu svinčniku ušle, brž ko ne še višjej instanciji prizadele več posla, nego ga ima vsak dan, a tistej nevarnej pravičnej in resničnej objektivnej instanciji posla zadajati službenega nij varno, to vemo vsi, pa zato rajši prestanem pisati, nego da bi sitnosti delal komu, a naročnikom škodo, kakor sem jo bil napravil lani dvakrat, kar mi je še letos žal.

Vaš

Spectabilis.


VI.[uredi]

Gospodičina! Spectabilis uže do sedaj nij bil posebno velik gospod, zdaj pa mej potresom je še ono malo svetlosti zgubil, kar je je imel pred potresom; zdaj namreč nihče ne vpraša za spectabilisa, ampak geologi so prišli v modo, kdor nij geolog, néma odločnega glasú, ali kakor pravijo „votuma“ pri nas, še govoriti néma pravice o potresu, in če vendar le pregovori kaj, ga precej zavrne kateri geolog, kakeršnih imamo sedaj vse polno.

Če se zasuče govor okolo potresa, sme spectabilis govoriti le o vibraciji, pa še to samo po strani, o potresu govoriti smejo jedino le geologi, če so sami mej soboj, o tistem kraterju in o „schleimvulkanih“ v Resniku pač nečejo geologi nič več slišati, še sram jih je po pravici in po resnici zavoljo tiste iznajdbe, ker je bila preveč originalna.

Ker kraterja némamo, čeravno so geologi govorili, da jih imamo nekoliko še čisto mladih pri Resniku, a potresov imamo celo preveč, čeravno so nekateri rekli, da nij bilo pravega potresa v Zagrebu za učene ljudi, ampak da se je le dozdevalo nekaterim na pol izobraženim, da je bil potres v zemlji, kar pa nij bilo druzega, nego vibriranje krvi po neizobraženih žilah, mi je težko pisati kaj pravičnega in resničnega o kraterju in o potresu, ker kraterja, o katerem so rekli geologi, da se je odprl, nij bilo, a o potresu, o katerem pravijo, da nij bilo pravega, nij smeti govoriti preveč za voljo tiste vibracije, katera je preučenim geologom vso kri iz nog zvibrirala v glavo.

Najprej mi je bila prišla na pamet premodra misel, da vam pošljem po pošti en „schleimvulkan“ v škatljici ali v papirji zamotan, potlej sem pa opustil to idejo, ker sem se spomnil, da imate tudi vi gospodičina tam gori doma dosti takih vulkanov na svojem vrtu, kadar jih krti zrijejo, samo da so vaši vulkani iz zemlje (prsti), a tukajšnji so iz peska narejeni. —

Sicer nam ta geologično-kraterska iznajdba nij čisto nič škode naredila, celo koristila nam je, ker smo se tolažili par dnij, da smo dobili „ventil“, po katerem bo potres iz zemlje prišel na svetlo in nas ne bo več nadlegoval ter nas strašil in budil iz dr. Jiruševega spanja.

Vaš geologično-kraterski in „schleimvulkanski“ spectabilis je bil mej prvimi, ki so se veselili nad temi vulkani, in si je precej poln škarnicelj tiste izgorele lave kupil, da je je mogel kazati strmečim, geologično na pol izobraženim ljudem po svetu; nazadnje, ko so se potresi počeli ponavljati, je pa tudi prišel do spoznanja, da je to goli pesek, kar so ljudje mislili, da je lava iz Vesufa in da néma nič vulkanskega v sebi tisti pesek iz Resnika.

Tako se človek zmoti včasih v naglici čisto po pravici in po resici, posebno, če mu pamet en malo vibrira po glavi, kakor je vibrirala ne samo vašemu spectabilisu, ampak tudi drugim ljudem, takim, ki so se več učili geologije, nego kateri spectabilis.

Zdaj se ve, da imam o potresu uže takšne skušnje, da se precej postavim nad najučenejega geologa, ker nobeden ne vé po pravici in po resnici, kaj je potres, in tudi ne vé, kdaj bo doropotal kateri nad nas, ampak jaz, če čujem pod seboj „bu-bu-bu!“ in nad soboj „dr-dr-dr!“, vem brez geologije, kaj to pomeni.

Koliko potresov smo imeli, vam ne vem povedati, to bode brž ko ne jugoslovanska akademija znanostij in umetnostij znala povedati o svojem času, kedar si bo vse skupaj zbrala, tiste, ki so uže bili in tiste, ki še imajo priti po dr. Rudolf Falbovej teoriji. Ampak ako bodo učenjaki navskriž prišli s številom, se nikar ne čudite, ker nekateri učenjaki imajo trdno spanje, drugi pa spijo kakor zajec, samo z enim očesom in z enim ušesom.

Pa še druge okolnosti vplivajo na potresovo statistiko, kakor vam bom precej povedal.

Ko je en tak učenjak in fizikar celo noč od 15. do 16. novembra t. l. prečul in si je uže bil sedem „dobrih“ potresov zabeležil v svoj zapisnik ali protokol, je lepo mirno proti jutru oblečen na svojej postelji in pustil je bil vrata odprta, menda za to, da bi laglje pobegnil, ako bi bilo treba.

Pride v jutro ob šestej uri k njemu njegov znanec in prijatelj, kateri je s familijo imel kvartir v baraki na trgu, in vidi, kako lepo spi gospod profesor fizike oblečen na postelji.

Zbuditi nij hotel profesorja prijatelj, kateremu pravimo „direktor“, mu se je menda smilil, ampak splazil se je pod posteljo profesorjevo, uprl je svoj hrbet ravnateljski v deske in je trikrat krepko vzdignil posteljo s fizikarjem vred kvišku.

„O, hudič! takšnega potresa pa še nij bilo!“ je rekel profesor, skočivši iz postelje, sam pri sebi, je hitro pogledal na uro in zabeležil je vestno taj hud potres s tremi vertikalnimi udarci v svoj protokol in pristavil je uro, minuto in sekundo.

Ko je gospod direktor po dokončanem potresu prilezel izpod postelje, je bil profesor sicer hud, vendar nij nič žalega storil prijatelju.

Črez par dnij zopet leži naš fizikarski Janez oblečen na postelji sè svinčnikom v desnej roki; strese ga, a on prime svojo gorjačo, ter pahne parkrat s taisto pod postelj, rekši: „kaj si zopet tukaj? mi še ne daš miru!“ — ali nij bilo nikogar pod profesorjevo posteljo, — bil je to resničen potres!

Vidite, draga gospodičina, tako in enako smo si kratili potresne dneve; ko ne bi bilo veselih ljudij mej nami, bi bilo še žalostnije pri nas, tako pa uže še shajamo, čeravno ne živimo tako prijetno in brez skrbij, kakor smo živeli preje, ko še nijsmo bili tako učeni vicegeologi, kakor smo sedaj.

O, geologija je lep studium, ampak potresov ne bi rad še študiral.

Lepo srčno-vibrirajoče vas pozdravlja vaš geologično izobražen in vulkansko učen

Spectabilis.


VII.[uredi]

Gospodičina! Ker mi leto 1880 nij ostalo v čisto dobrem spominu, sem bil zaključil, da ne bom prinašal svojih pravičnih in resničnih pisem v novo leto; zakaj bi tudi, sem dejal, saj se lehko najde nov naslov in spodobilo bi se, da započnem svoje poslovanje v mladem letu s številko I., kakor je uže stara navada, naročito pri takih ljudeh, ki dobivajo vselej o početku novega leta v svoje birokratiške roke akta s prvimi brojevi dekadičkega sistema, in ti se potlej množijo in zrastejo proti koncu leta do visokih tisočakov.

Celó ime sem hotel popustiti staro in spectabilisa postaviti v penzijo, pa mi je žal bilo za to historiško ime, katero se je itak steklo nekaj popularnosti pri vas, gospodičina, kakor tudi pri drugih čitateljicah našega dnevnika, ne glede na čitatelje, za katere prav za prav ne pišem ta pisma, nego jih pišem jedino za čitateljice, gospe in gospodičine, stare in mlade, lepe in grde, nota bene, če se sploh sme reči, da je grda katera, kar pa jaz nijsem še rekel nikoli. Po dolgočasnem premišljevanju sem sklenil, da ostane pri starem, da bomo nadaljevali, kar smo začeli lani, in da bo vaš spectabilis še pridržal staro firmo.

S podpisi je težava in velik križ pri političnih novinah; če postavim svoje pravo in polno ime pod pismo, kakor to delajo naši nepolitični beletristi, precej bi vtegnil kdo podtikati mojej osobi hudobne enostranske ali celo svobodomiselne ideje, katerih jaz pod črto imeti ne smem, in če jih imam kaj, svetu kazati nehčem.

Hotel sem se skrivati pod Šifro S—s, pa sem si precej mislil, da bi mogel to kateri hudobnež, kakeršnih tudi imamo v svojej literaturi, namesto „Spectabilis“ čitati „Sancta simplicitas“, in kaj takega mi ne bi bilo všeč, to se vé, kako tudi!

Spectabilis je sicer generalno ime, zato, ker je več, skoro da še preveč spectabilisov na svetu, barem na Ogerskem in na Hrvatskem, ako i ne pri vas na Slovenskem, ali zato me vendar le poznajo moje čitateljice, kakor bi tudi Erjavčevega „raka“ v Ljubljanskem Zvonu brez posebnih študij spoznali čitatelji, ako bi ga bil sam g. Erjavec krstil: „Crustacea“.

„Crustacea“ ali po domače „Košar“ je genus, „rak“ je species v zoologiji, in tako sem tudi jaz species v genusu spectabilisov, tako si to reč tolmačim.

Mej menoj in Erjavčevim rakom je pa vendar precejšnja razlika, če ravno sem rekel, da sva oba species vsak v svojem genusu. Erjavčev rak ima pet parov nog, kar bomo gotovo zvedeli v prihodnjem nadaljevanju rakove biografije, jaz pa še en „dober“ par težko zmorem. Škarje sicer imava oba, jaz in rak, vsak svoje, tudi ščipljeva rada, če nama kdo preveč zabavlja, nego jaz ne ščipljem tako v en dan indirektno in neoprezno ko rak, ampak samo po strani včeknem tu pa tam koga tako, da ga ne zaboli preveč. Eno prednost ima ipak Erjavčev rak pred menoj: če se namreč raku noga kaj pokvari ali celo odtrga, mu nova zraste, meni pač ne, in za to praktično lastnost zavidam mojega tovariša raka po pravici in po resnici.

Kakor vidite, gospodičina, sem prečital „Ljubljanski Zvon“ in „Kres“ sem tudi uže prečital. Kateri izmej teh dveh listov mi bolje ugaja, kateri mi je ljubši, vam še ne bom denes povedal, samo to rečem uže denes, da sem čisto zadovoljen, ka nam rastejo novi listi kakor glive po potresu. Naj se le sveti „Kres“ v Celovci in naj doni „Zvon“ v Ljubljani, eno kakor drugo je dobro, ker „Kres“ deluje na oko, „Zvon“ na uho, a pri nas je treba, da odpremo ušesa in oči, ter slušamo in gledamo, kaj se godi z nami.

Jaz ne morem zapopasti in razumeti takih ljudij, katerim nij nič po volji na svetu; nekateri pravijo in govorijo, da sta nam dva lista preveč, drugi: da se štajerski Slovenci ne smejo dati voditi v jezikovem vprašanju po kranjskih, nego da se morajo bližati Hrvatom, (za take bi jaz nasvetoval rogaški ali podčetrtečki dijalekt, ki je čisto podoben krapinskemu), še drugi, da se morajo štajerski udati ampak kranjskim Slovencem, kateri so boljši filologi in gramatikarji, nego so štajerski itd.

Kar se gramatike in sploh filologije tiče, vam odprto povem, da ne maram preveč za njo, no, dokler se filologi eden poleg druzega trudijo iznajti kakšno blagoglasno novo obliko, je uže še, nego kadar se spopadejo in se začnejo vojskovati, potlej je pač zlo in naopako. Nobeden učenjak nij tako hud sovražnik svojega protivnika, kakor je filolog, in če se mej takimi učenjaki vname prepir, prestane vse drugo delovanje, le jezik, ta nesrečni jezik ima opravka in vsi časopisi morajo donašati po potrebi v posebnih prilogah dokaze in protidokaze takega jezikovega vprašanja. Ko bi se prikazala kje na našem literarnem obzorji takšna jezikoslovna vojska, bi jaz precej moliti začel in bi molil: Jezikove vojske — reši nas, o gospod!

Kakor se vidi iz dozdanjega smera naših listov, se nemamo bati take narodne nesreče, ampak vse kaže, da bodo naši literati in literarni izobraženci v miru in pokoju v Celovci kresali in v Ljubljani zvonili na splošno veselje in radost vseh zavednih našincev.

Ker nij pri nas za zdaj lehko mogoče, da bi se složili botri „Kresovi“ in botri „Zvonovi“ v skupno delovanje, menim, da je bolje in koristneje za narodno našo reč, ako izhajata dva lista, nego da ne bi izhajal nobeden, in to tem več, ker natecanje dveh lepoznanskih listov more samo blagotvorno delovati na razvitek naše mlade literaturice, z druge strani je pa vsakemu dana priložnost, da mora podpirati eden ali drugi list, ako nehče ali ne more podpirati oba.

Kdor je mojih mislij, ali kdor hoče poslušati moder in praktičen svet spectabilisov, naj podpira oba.

Kdor pa nij mojega mnenja in drži ter misli, da nijsem prave zadel, za tistega mi je resnično žal, ka nij sedel v šentpeterskej šoli g. dr. Zarnika leta 1842, ko je g. učitelj delal potrese ter se je igral pravičen in resničen karambol z elastičnimi glavami šentpeterskih mladih akademikov.

To sem imel pisati denes ne toliko vam, draga gospodičina, kakor našim nezadovoljnežem.

Zdrava bodite in vesela, pa ne zamerite, ka se nijsem čisto nič poboljšal v novem letu, nego sem celo starega spectabilisa privlekel v novo leto, kateri vas bo še nadlegoval včasih, kakor se vidi, sè svojimi pravičnimi in resničnimi pismi.

Vaš vlanski

Spectabilis.


VIII.[uredi]

Pustni čas je, godci godejo, ljudje se veselijo, plešejo in ženijo se — po drugod — pri nas v Zagrebu je vse tiho, nij zabave, nij plesa, še oženi se malokdo brez posebne sile, ampak potres se pač še pojavi tedaj pa tedaj, ali niti zanj ne maramo dosti, temuč ga ignoriramo, ker smo se ga uže priučili, kakor se je bil cigan priučil na batine.

Ljudje so se uže bili precej umirili, kar naenkrat se je glas raznesel po mestu o nekem pismu, katerega je baje pisal Rudolf Falb iz Gradca baronu Jovanu Živkoviću v Zagreb, v katerem stoji pisano, da se bo pogreznil Zagreb dné 30. februarja. To nesrečno Falbovo pismo je ogrenilo ljudem vse plese, „elite“ in „budel“, brez razlike.

Če hočem odkrito govoriti in kakor se spectabilisu spodobi, po pravici in po resnici, moram reči, da nijsem poseben prijatelj plesu; ne da bi rekel, vrag sedi sredi plesne dvorane in nastavlja zanjke nedolžnim mladim in starim plesalkam, ampak zato, ker sva jaz in ples tako daleč narazen, kakor Amerika in Avstralija.

Kar se tiče tistih vražičkov s črnimi fraki, belimi ovratniki in žoltimi „glace“ rokovicami, sploh nijso tako hudobni in črni, da bi se jih ženske bati morale, celo za srečo smatramo mi posvetni ljudje, če si vlovi kateri tak zakonski kandidat v svojo mrežo ali zanjko, kakor je bolj pravilno rečeno, tako mlado nadlogo, katero potem črez nekoliko mesecev odpelje pred oltar in k sebi domov.

Ples je uže v starih časih pri divjih narodih bil v navadi, in ker so naši očaki bili tudi enkrat bolj ali manj divji, so tudi plesali, dokler so še bili mladi, in tako je prišla ta navada doli do nas, ki nijsmo več divji, ampak smo olikani in izobraženi — bolj ali menj, kakor nanese, in kar se da razločiti po rokovicah, katerih nekdaj še po imenu nijso poznali, takih za ples namreč, kakor tudi nijso poznali parfuma in pomade.

Za stare ljudi nij ples, to vemo, in zato se nij čuditi, da so stari ljudje radi protivniki plesne umetnosti. Sicer nikar ne mislite, da sem tudi jaz protivnik te umetnosti plesne, nikakor ne, še rad gledam, kako se vrti, suče in obrača par za parom okrog po dvorani, in zdi se mi, kakor da bi za plačo delali vsi pari eden za drugim.

Če sem jaz bil norikast v mladosti, zakaj bi drugim ne privoščil veselja, saj druzega ne pomeni ples nego razveseljevanje, včasih še to ne, ako se kdo samo po dolžnosti svojej, tako rekoč iz kurtoazije suče okrog in okolo, da mu se malo ne jezik obesi iz ust in da se zasopiha kot fijakarski konj, ki tudi ne vozi za parado.

Prej, dokler še nijsmo imeli čitalnic po Slovenskem, se je mnogo menj podplatov razdrlo na plesnem podu, nego se jih razdere zdaj, ko nas veže dolžnost do domovinske reči in moramo tudi plesati za domovino. Samo se mi dozdeva, da marsikateri naših mladih rajši pleše za domovino, nego da bi delal kaj, dogodi se celo, da se „umgangssprache“ šopiri pri čitalničnih zabavah, kar ne bi smelo nikoli biti po pravici in po resnici.

Če plešeta dva mlada skupaj in se lovita eden druzega (on njo z mrežo, ona njega na zanjke, ker se ribice, kakor veste, lovijo z mrežo, tiči pa na zanjke), ima ples znamenovanje, in tak par je veselje gledati pri plesu, če pa dva plešeta samo tako brez interesa, tedaj pač nema smisla ples, še obžalovanja vreden je tak plesni par, barem ena polovica taistega, ker takim se godi, kakor tistim konjem v Slavoniji, ki vršijo snope na gumnu, ne sebi v korist, ampak drugim, dočim njim ostane le slama, zrnje ne.

Pripeti se in kako se ne bi pripetilo, da mora človek plesati ex offo, ker presvitli, velemožni in poglaviti gospodje ne morejo ali nečejo plesati, pa zato uprežejo svoje adjunkte in praktikante v plesne pluge. Prehudo se ravno ne godi dotičnikom pri takem oranju, nego misel, da dela tlako, šumi po glavi takemu „ex offo“ plesaču brez dvojbe. Dan po plesu se sicer hvalijo taki in govoré: jaz sem plesal s presvetlo gospodičino to in to, jaz z velemožno gospo itd., ali brez interesa ples ostane tlaka po mojem mnenji, naj reče kdo, kar hoče.

Pri vas doma nij presvetlih gospodov niti velemožnih gospij, še plemenitaši so redko posejani, in če se najde kateri, je vprašanje, da li mu kinčajo pozlačene zvezde ovratnik. Brez zlatih zvezdic tudi plemenitaš néma veljave, če sicer nij bogat človek, kdor je pa bogat, tistemu nij treba niti zvezdic, niti plemenščine, niti presvetlosti mu nij treba, vse ga ceni po teži njegove mošnje.

Naše čitalnice bi jaz svaril pred bogataši in plemenitaši takimi, ki ne znajo druzega, nego „umgangssprache“ govoriti; tak človek po mojih nazorih ne vzdigne na vagi poštenega moža komija, kamo li človeka, kateri se je kaj naučil in nosi zaklade v glavi, katerih mu ne more tat odnesti.

Ker Slovenci némamo svojih plemenitašev, torej se mi nij bati, da bi razjezil katerega, vam hočem povedati tukaj-le, kako je bil svoje dni turopoljski spectabilis naredil jednemu plemenitašu turopoljskemu.

Bil se je enkrat spozabil spectabilis turopoljski, pa je nekemu plemenitašu Turopoljcu s palico skrajšal pravico, kar nij smelo biti po pravici in po resnici.

Plemeniti Turopoljec je odšel v Zagreb in je zatožil svojega spectabilisa pri banskej tabuli. Tačas še nij bilo pošte v Turopolju in zato so dali pri banskej tabuli pritožitelju zapečateno pismo, v katerem je stalo zapisano, da se ima opravdati turopoljski spectabilis, zakaj je kaznil plemenitaša turopoljskega nepristojnim načinom.

Pride plemenitaš turopoljski s pismom v roki k spectabilisu turopoljskemu, kateri je sedel doma (kavarne še nij bilo takrat v Turopolju) in pa tobak je kadil.

Spectabilis precej spozna pečat na pismu, vzame pismo iz plemenitaševih rok, ga še ne odpre ne, ampak dene ga k drugim aktom in reče: „Ti si me tožil pri banskej tabuli, kaj ne?“

Plemenitaš govori in reče: „Njihova milost, vaše gospodstvo naj dostoja samo pismo prečitati!“

Spectabilis odgovori in reče: „Zakaj bi prečital pismo, brez tega vem, kaj mi piše slavna tabula banalis; slavna tabula banalis mi namreč piše, naj ti jih dam še 25.“

Pozove spectabilis pandura in zapove panduru, naj odmeri plemenitašu še 25 poštenih, a plemenitašu reče po dovršenem poslu, naj gre zopet v Zagreb k tabuli banskej in naj ga še enkrat toži.

Plemenitaš je ostal doma v Turopolju in nij hodil več tožit svojega pravičnega in resničnega spectabilisa.

To sem vam imel povedati denes: zdi se mi, da sem dosti povedal.

Vaš

Spectabilis.


IX.[uredi]

Gospodičina! V Bosni in Hercegovini govoré ljudje dva jezika, prvi je zemaljski jezik, kakor je oficijalno ime jeziku hrvatskemu, in drugi je „umgangssprache“, to je ravno tisti, kakor pri vas doma na Slovenskem.

Zakaj so v Bosni in Hercegovini iz nič naredili „umgangssprache“ vi menda ne veste? Pa kako bi, ako vam jaz, ki to stvar razumem, ne povem po pravici in po resnici zakaj.

V Vojničkej Krajini namreč so do sedaj tudi še imeli v navadi „umgangssprache“, odslej pa, ko se bode Krajina pridružila in vtelovila zemlji hrvatskej, bo zginila do čistega vsa „umgangssprache“ in nastopil bo svoje pravice jezik hrvatski. Skoz to se bode se ve da zgubilo pol drugi milijon takih, ki so pomnoževali narodnost „umgangssprache“ govorečo, in zato je potrebno, da se v Bosni in Hercegovini nadomesti zguba.

Pridruženje in vtelovljenje Vojne Krajine materi zemlji hrvatskej, je stvar neprilična ravno sedaj, ko bi ponemčena Krajina mogla pomagati nemčiti Bosno in Hercegovino, in ne gre v prilog tistim takim, ki govoré kamor privandrajo svojo „umgangssprache“. Kako je „umgangssprache“ uže lepo zelenela in cvetela v Vojnej Krajini, o tem se bo še pisalo in govorilo, ko nas, to je tistih, katere so šteli dné 31. decembra 1880, ne bo več na tem svetu.

Dovolite tedaj, gospodičina, da vam podam tukaj le prepis pisma, pisanega po nekem graničarskem korporalu svojemu prijatelju in kolegi na kordonu, katero je priobčil po originalu letošnji Gj. Deželićev koledar „Dragoljub“.

Lieber Gajo am Cordone! Ich habe mich vor einigen Tagen mit der Joka kirchenmässig beweibet. Das dir nicht unbekannt und schmerzlich bleibt, will ich dir alle Zeremonien für ewige Zeiten beschreiben. To je tako bilo. — Meine Nebenliegende ist bis zur obigen Katastrofe 17 Jahre gealtert, was macht, dass sie vom inwendigen Lebendigkeit ist. Ich habe die Joka durch den löbl. Regementsbefel mit dem Vichstande dem Grenzhause einkomunirt weil sie keinen Vater und Mutter hat, sondern eine Waise ist.

Früher war ich mit Armuth beunruhigt ich habe keine Stieft in der Stube gehabt, jetz hvala bogu leide ich an keiner grossen Noth durft. Ich rede die Wahrheit im Anbuge. Zuhöre mir weiter. Joka ist gross, kizlig, und trägt hochtrabende Schuhe, am Kopf hat sie schwarze Rabenhaare wie die Schwaben sagen, obschon Raben keine Haare haben sondere Federn, wenigstens in der Militärgrenze. Wenn man sie nur anschaut, hat sie rothe Scham im Gesichte. Die Augen sind mit Schmachtung bestreut.

Wir waren zur Hochzeit schön bekleidet, ich hatte auch etwas Uhrkette und blaue Torba mit Silber. Joka war am Kopf mit Rosmarin bewachsen, alle Menschen schauten auf ihre neue pregača, kako sunce krasna je bila. Das Herz hat mir vor Freudigkeit geschlaget. Noch weiters: Wir gehen mit musik und fahren in die Kirche, wo wir von dem arbeitslosen Popo bekopuliret wurden. Nachdem der Popo auch dem Volke etwas Segen gegeben, wurden wir vor der Kirche beflintenfeuert, und mit zwei ungeduldigen Pöllern beknollet. Der Joka wurde wegen Pulverrauch und Schiessen ungut bis zu Tische. Jezt gehen wir essen. Oben hat gepräsidiret der Popo und hat gesegnet was kommen wird; deren war viel. Zuerst juva, govedina, mi smo imali dann kajgana, tarana mit Zwiebel, Gebratenen tukac, und einjährigen prasac. Šerežanin Cvetoević hat ihm den Kopf mit hangjar abgehaut. Zulezt pogača mit Zuckerbeshotterung, onda smo imali 5 barila vina, und haben kolo getanzet in der Luft vor der Kirche. Wegen papierischen Mangel muss ich die Schreibung schliesen. Sbogom brate Gajo

tvoj priatelj

Jovan.

Iz tega le originalnega pisma morete videti, kako so bili graničarski korporali dobro podkovani v nemščini; še naši župani, tisti, ki se radi bahajo z nemščino, ne znajo pol tako pravilno nemški pisati, kakor je pisal graničarski korporal, ko se je ženil, torej še mlad.

Ta okolnost me navdaja z upanjem, da nas še ne bodo tako hitro ponemčili, ker tudi Vojne Krajine nijso mogli ponemčiti, čeravno so vsakemu dečku, kakor hitro je oblekel „bregüše“, začeli v glavo zabijati „umgangssprache“.

Denes vam nemam kaj več pisati, tako sem trom, da ne zmorem pametne misli, ko bi mi tudi kdo dajal za njo nov nemško-magjarsk desetak.

Vaš stari

Spectabilis.


X.[uredi]

Vem, da bi rada zvedela, gospodičina! kaj je z našimi potresi, da li se še zibljemo ali nič več. Ako hočem govoriti resnico, moram priznati, da nijsmo imeli kaj prida potresa uže dokaj časa, nego čisto neznatni potresni pritlikovci nas še opominjajo tedaj pa tedaj, da še rogovili nekaj v kuhinji pod nami.

Na realki imajo neki instrument, ki beleži vse potrese, celo vibracije notira vestno tisti Stožirov instrument, nego jaz nemam takega orodja, ki bi mesto mene opazovalo zemeljsko guganje in zato moram vse sam opazovati, če hočem kaj vedeti.

Sicer bi mogel stopiti do realke in vprašati dotičnega gospoda profesorja, kaj in kako je, ali ne zdi se mi oportunsko, kaj takega podvzeti, ker ne vem, bi li mi gospod profesor hotel odkriti tajne fizikaličnega kabineta, boječ se za duševni mir moj, in drugič, ker me je ravno tisti gospod profesor Stožir vedno nekako čudno gledal in se mi smejal ironično, kadar koli sem očitno razkladal svojo potresno in znanost geologično.

Kadar se vležem v svojo postelj ob 9. uri na večer, me ziblje nekaj sem ter tja, od desne na levo in od leve na desno, to je, od vzhodne strani prama zapadnej in zopet nazaj, včasih tudi od severa prama jugu in narobe, in v tem slučaji me maja tako, da mi enkrat glavo vzdigne, pa noge, — pa glavo, pa noge itd. tako, da kimam nekako z glavo, ko da bi sedel v kakšnem parlamentu. Te dni sem hotel zvedeti, da li se tudi po dnevi maje in guga zemlja; na realko nijsem hotel iti vprašat in pozvedavat, kakor sem uže zgoraj napomnil, ampak prišla mi je modra misel, kakor vam je sploh znano, da ne pridem lehko v zadrego zavoljo kakšne dobre in pametne misli, vležem se v postelj ob enej uri popoludne in čakam, bode li me zagugalo in na katero stran. Čakam in čakam, naposled zaspim v miru in strahu božjem ter se prebudim še le ob sedmej uri sledečega jutra. To ti je, če hoče človek opazovati potresne vibracije brez instrumentov! Tem načinom pokvaril se mi je eksperiment.

Če se še kaj bojimo potresov? bi vas menda tudi interesiralo zvedeti, mi se dozdeva, in zategadelj vam hočem povedati, da se v tej zadevi deli stanovništvo našega mesta v tri kategorije ali razdele po domače rečeno, in ti so: a) Sledilci domačih geologov (schleimbergerjev), to so tisti, ki poznajo potrese in njih uzroke iz pisov „Agr. Ztg.“. Ta razdel je bil s početka mnogobrojen, sedaj je pa zginil, ker so se mu skazili kraterji pri Resniku. Ti ne vejo prav, bi li se bali potresov ali ne bi. b) Sledilci Hochstettevove in Suesove metode, katerih je 20 % in kateri se zibljejo v večnej smrtnej nevarnosti, očekujoči vsak trenotek zopet en „paradestoss“, kakršen je bil dne 9. novembra 1880. Po tej teoriji stoji namreč Zagreb na potresnej zemlji in sme vsak čas pričakovati novih podzemskih revolucij. c) Falbovci, to je, illustrissimus baron Živković in „spectabilis ego“ ter z nama vesoljno ženstvo, torej velika večina 80 %. Mi se ne bojimo nič, ker smo čitali Falbovo knjigo, tedaj vemo, da se némamo ničesar bati 500 let.

Če še prištejem kot iznimko dr. Jiruša, kateri ne spada v nobeno gornjo kategorijo in za katerega pravega potresa niti nij bilo, sem razdelil vse, kar se je dalo razdeliti, in sem kroz to jasno dokazal, da se imamo jedino Falbovej teoriji o potresih zahvaliti, ka so nas našteli preko 28 tisočev, dočim bi nas po Hochstetter-Suesovej metodi le malo bilo.

Iz rečenega je tudi videti, da je za nas najpraktičneja Falbova teorija, ker trdi, da smo za 500 let varni pred potresom, in zato se je tudi držimo čvrsto, ko pijanci plota, samo ako ne bi falirala tista banka, pri katerej nas je zavaroval Falb.

Kakove posledice se opažajo v društvenem življenji vsled potresov? bi bilo tudi vprašanje, na katero bi se dalo odgovoriti dosti pravičnega in resničnega.

Prva posledica je bila, in ta se je jako opazila, da so se precej po potresu mobilizirale naše ženske, ravno tako in še v večjej meri, kakor so se prigodom okupacije Bosne in Hercegovine mobilizirali moški. Zdaj so se večom stranom uže demobilizirale in so se povrnile nazaj v garnizono, nego križca si nij nobena zaslužila, ravno narobe, tiste bi se morale dekorirati po mojem nemerodajnem mnenji, ki so ostale doma in nijso pobegnile.

Še eno posledico bom navel; moški zdaj tudi po svoje kujejo iz potresa kapital; če namreč kateri prekasno domov prikreše in pride v nevarnost, da bo slišal eno ali dve grenki, treba samo naglo izgovoriti besedice: „Čuješ? si ga čula?“ in precej postane vse mirno in tiho. —

Dober je strah, komur ga je Bog dal!

To pismo je še govorilo o potresih, sledeče ne bo več, kaj bi tudi v eno mer mrzlo kašo pogreval, itak smo se zadosti opekli mi, ki smo jo morali jesti še vročo dne 9. nov. 1880 ob polu osmej uri v jutro namesto navadne kave, katera se je vsa razlila po tleh, ko nas je bilo posadilo tako neusmiljeno ter po pravici in po resnici vse skup v še vročo potresno kašo, iz katere se še sedaj nijsmo izvlekli popolnoma, in se še ne bomo nekoliko mesecev po Falbovej teoriji, katera je itak bolja za nas nego vsaka druga, če je še taka kraterska in „schleimvulkanska“.

Še nekaj sem vam pozabil povedati: Ko so bili v smrtnej nevarnosi naši „stari“ fantje, in so mislili, da bodo morali umreti zakopani pod ruševino in pod šuto, je bilo vsakemu nekako žal, da bo moral sam umreti. Mnogo ugodnija je smrt v družbi, in začeli so se ženiti.

Zdaj so tisti, ki so se oženili vsled potresa in so se zapregli v zakonski jarem, najbolj srečni, ker se jim nij bati, da bi vsako leto drugi planet vladal, nego jim bo vedno vladal eden in isti planet, kateremu pravimo „pantoffel“.

Vaš

Spectabilis.


XI.[uredi]

Gospodičina! Ko sem bil nedavno pehnil po strani v natoroznansko vednost in sem se bil v svojem VIII. pismu zadel v Erjavčevega „raka“, ter sem zapeljan po Schödlerjevej „knjigi prirode“ rekel, da ima rak samo pet parov nog, pač nijsem sanjal, da jih bo kedaj 16 parov imel, in vendar jih je dobil v II. zvezku „Ljubljanskega Zvona“ 16 parov, resničnih in pravičnih.

Meni kot spectabilisu je sicer vse jedno, koliko jih ima, in sem bil tudi samo mimogrede „per tangentem“ omenil rakovih nog, ker mi jih je bilo treba za pripodobo, nego da bode tolika razlika prišla na dan, kaj takega je pač preveč celò meni, ki ne štejem pri nobenem arestantu nog, ampak k večjemu gledam, da li ima vrat pravilen in prikladen za §. 13. kazenskega zakonika.

Teško mi je, silno teško, spuščati se v polemiko s strokovnim učenjakom, ki vé za vsako dlako rakovo, dočim sem jaz v nepriliko prišel, bi li tudi rakove škarje brojil mej noge, ali bi jih povisil do rok.

Vratu pa vendar le nema rak, to dobro vem iz historije, ker so bili svoje dni v Krapini obsodili na smrt jednega raka, pa ga nijso znali drugače justificirati, nego so ga vrgli v vodo, hoteči ga vtopiti, kar se pa modrim Krapinčanom se ve da nij posrečilo, temveč je na smrt obsojeni rak, prišedši v vodo, vseh svojih 16 resničnih in pravičnih parov raztegnil in je začel veselo plavati po Krapinskem potoku tako, da se je vse čudilo, staro in mlado. Ker uže govorim o raku in o „Ljubljanskem Zvonu“, dozvolite, da pregovorim besedico še o nekem drugem tudi živalskem imenu, in da postavim semkaj le neko osobno opazko. Mej pesniki sem našel neko meni čisto dobro znano in zelo simpatično ime, samemu imenu katerega pesnika po pravici in po resnici ne smem nič prigovarjati, to vem, in da je 31 Medvedov ter 47 Kosov pri društvu sv. Mohora, smo tudi uže lani zvedeli. Medveda še nijsem čul pevati dozdaj nobenega, Kosi so pač po naravskih zakonih poetično stvarjene duše, pa če kateri zapoje kakšno novo, se nij čuditi, malo in kratko ne.

Ne da bi rekel, pesen nij dobra, ampak s tujim perjem se malokdo rad kinči, naročito ne spectabilis, ki ima lastnega perja dovolj, še več ko Erjavčev rak nožnih parov, in zato bodi povedano prijateljem in znancem, takim, ki so mislili, da me je začela luna trkati na stare dni, da še nijsem nikoli nobene „zložil“, še takrat ne, ko sem se v 5. latinskej šoli učil skandirati, in je tudi ne bom, če Bog dá.

Ne da se tajiti, da sem uže storil dosti grehov na literarnem našem polji, ali vsi moji grehi so bili čisto prozaični, brez izjeme, ritmičkega greha nijsem še naredil nobenega.

Ko bi se bil spoštovani moj imenjak dal vpisati precej s početka v Zvonov konsorcij, ne bi jaz besedice črhnil, ker se pa nij dal vpisati, ampak je kar tako skočil iz Minervine glave, sem jaz kot stareji dolžan povedati, da sem primus, a moj imenski je sekundus po pravici in po resnici, ali barem senior sem jaz, a on junior, kakor je to bilo uže od nekedaj v navadi, ko se je reklo n. pr. Cajus Plinius secundus ali pa Cervantes mlajši, kakor se je leta 1862 nazval pesnik epopeji „Don Quichotte della blatna vas.“

O „Ljubljanskem Zvonu“ sem Vam zdaj povedal vse, kar sem imel povedati, še o „Kresu“ bi imel eno reči zavoljo ravnopravnosti, da mi ne bi kdo podmetal pristranosti.

Meni je v oči zbol sestavek o potresih; kako tudi ne bi, ker sem tečajem prošlih treh mesecev postal pravi „Seismograf“, kateremu ne uide nobeno zemeljsko „guganje“, kakor bi rekel Koseski.

Precej s početka govori pisatelj, kako hudo je potres zadel mile nam brate Hrvate v Zagrebu. Ta izreka nij čisto resnična in pravična po mojem prepričanji, ker nij samo Hrvate steplo, ampak vsepovprek, kar je bilo ljudij v Zagrebu, ne glede ni malo na „umgangssprache“, tako da so dobili svoj delež tudi Nemci, kar jih je tukaj, in celo Magjarom na kaptolu nij prizaneslo, in pa Židove je spravilo celo ob četiri zapovedi božje tako, da jih imajo sedaj samo šest spodnjih na kamenitej ploši, stoječej na pročelji semitiškega templja, dočim so četiri na gornjem konci kamenite ploče zapisane pale na tla in se razbile. Židovi se namreč nijso držali sv. pisma pri desetih zapovedih, ampak so na vsako polovico ploče dali vrezati po pet zapovedi, dočim bi bili morali na eno polovico ploče t. j. na eno tablo postaviti prve tri zapovedi, a na drugo ostalih sedem. Tako se je zgodilo, da so židovi ob četiri zapovedi božje, in da jim jih je ostalo šest.

Vaš

Spectabilis.


XII.[uredi]

Kaj neki dela naš spectabilis, da je na jedenkrat omolknil vsred najlepše svoje delavnosti in se ne gane nič več? Tako vas slišim povpraševati in vest mi očita, da sem storil nekaj, kar ne bi bil smel storiti po pravici in po resnici. Kar sem storil, je to, da nijsem čisto nič storil. To vam je negativen greh, draga gospodičina, kateri sicer nij tako težak in hud, kakor bi mogel po okolnostih biti pozitiven, ali greh ostane vendar le greh in zategadelj bom skusil opravičiti se, kolikor se bo dalo.

Zakaj vam nijsem tako dolgo nič pisal, ima svoje razloge; jeden najglavnejših razlogov ali vzrokov, da sem vas pustil črez mesec dnij brez pisma, je strah moj pred častnim občanstvom. Veste, ko bi se prečesto glasil in šopiril pod črto in bi nase vlekel pozornost naših političnih občinskih zastopov, mogla bi na jedenkrat strela udariti in vaš spectabilis bi se zbudil jednega jutra kot častni občan sežanski, komenski ali kaj enakega. Take nesreče se je res treba bati dan denašnji, ko ima uže vsaka slovenska vas po jednega ali dva ministra in po tri deželne glavarje za častne občane zapisane v svojih protokolih. Kaj neki bi siromašni vaš spectabilis delal v tako imenitnem društvu, še sram bi ga bilo figurirati mej tako veliko gospodo, kakor je n. pr. Depretis itd.

Častno meščanstvo se je uže smejalo jedenkrat vašemu spectabilisu, takrat, ko je pomagal restavrirati magistrat nekega precej imenitnega mesta v Slavoniji. Ko se je bilo namreč vse lepo razvilo, tako, kakor je večina v mestjanstva želela, so ponudili novi mestni očetje spectabilisu častno meščanstvo; mislite, da je razveselila spectabilisa taka ponudba? Kaj še, čisto nič! rekel je spectabilis, da ne bi rad natovoril si na pleča take česti uže zavoljo tega ne, ker je bilo vpisano mej častne mestjane tistega mesta ogersko ministerstvo iz leta 1867 in corpore z grofom Andrašijem na čelu.

Rekli so potem mestni očetje, da bodo votirali spectabilisu 200 gld. nagrade, katero ponudbo je spectabilis pač radostno sprejel, ali ostalo je pri ponudbi, na votizacijo so pozabili mestni očetje, ker so menda imeli druzega posla preveč. No, to sem napomenil samo tako mimogrede; ampak to vas lepo prosim, pomislite malo, kako žalostno rolo bi igral in kako čudno figuro bi delal en spectabilis poleg tolikih prevzvišenostij v Sežani ali v Komnu ali v Bovci — in ne smejite se! Rajši ne pišem nobene vrstice več, nego da se podam v tako nevarnost, da ne rečem naravnost — v nesrečo!

Imenovanje častnih vaščanov je zares uže epidemično postalo pri nas in nijsmo še iznašli leka proti takej bolezni.

To bi bil en razlog mojemu molčanju; še drugih razlogov bi vam mogel povedati, pa se bojim, da bom izdal uredniško tajno; — jaz sem vam namreč uže pisal jedno pismo, pa ga je pogoltnila tista spaka, katerej pravimo uredniški koš, čeravno nij pravi koš, kakor ga nosijo po starej navadi kmetski ljudje na hrbtu, ampak je le košara, ki stoji mirno poleg urednikovega pulta in ki požre še več opozicijonalnih mislij, nego črna ruska cenzura.

Mene je bilo razjezilo, ko so na Dunaji tistej boginji, ki je dozdaj imela robec privezan na očeh, da nij mogla videti, na katero stran prevaguje pravica, sneli z očij tisti robec, tako da zdaj dobro vidi, kam ima mahniti z mečem, ako bi se prikazalo kaj pravice v slovenskej lupini. Nij slepa zdaj več tista devica, katerej pravimo pravica, ampak zdrave oči ima velike kot grška boginja Atena, vse vidi in pa tolče nas sè svojim pravičnim in resničnim mečem po našem jeziku tako okretno, da si moremo nazaj želeti tisto ministerstvo, ki je reklo, naj se Slovencem deli pravica „nach möglichkeit und nach thunlichkeit“.

Najhuje je, da nas je to zadelo ravno sedaj, ko smo Slovenci postali faktor, a katerim dunajsko ministerstvo tako rado računa, če ga treba tu pa tam pri kakšnej novej štibri. — Ko ne bi vedel, da tisti veliki gospodje illustrissimusi, ki so izrekli smrtno obsodbo nad našim jezikom, le kljubujejo Taaffejevemu ministerstvu in da delajo tako, kakor delajo, samo navlašč, zaradi tega, da jezijo ministra Pražaka, bi jaz kar zdvojil, vrgel bi od sebe proč „pisek slovenski pišoči“, zgrabil bi klešče, pa bi si iztrgal tak jezik, ki nema nobene veljave na svetu.

Ali ker dobro vem iz dr. Vošnjakovega resničnega in pravičnega dopisa, da je tako, kakor je in da bo uže še kaj, če bomo še potrpeli, bom počakal tudi jaz, znabiti se vendar le ukrene kaj in spremeni na bolje, temveč, ker je minister Conrad plačujoči član „Matice slovenske“ in kot takov nam sovražen biti ne bi smel po pravici in po resnici, ker bi delal kot slovenski matičar na lastno škodo.

Nam, ki nijsmo v dunajskem državnem zboru in nemarno zapovedati, ampak pokoriti se, ne preostaja drugo, nego še sukati „uma svitle meče“ in ne položiti orožja. Če nas tudi dražijo malo preveč, ponemčili nas še nijso, in če znamo še tako gladko govoriti „umgangssprache“, še itak nijsmo tako brez pameti, kakor bi nekateri želeli, da smo. Slovenska korenina je čvrsta, zopet požene mladike, če nam še tako grdo oklestijo narodno drevo.

Srbski pesnik je zapel tako-le:

Nebo je plave srpske boje,
A u njem stanuje srpski bog,
Oko njega angjeli srpski stoje
I služe Srbina boga svog!

Naše slovensko nebo je tudi še plave slovenske boje in ob to nas menda vendar ne bodo spravili nemškutarji!

To so besede denašnjega mojega pravičnega in resničnega pisma; znabiti vam v kratkem še kaj pišem, ali obetati vam nečem nič, ker pravi Slovenci itak nič več ne držijo do obetanj in do obljub.

Vaš

Spectabilis.


XIII.[uredi]

Telegrama tudi še letos nijsem dobil dne 26. aprila t. l. iz Ljubljane, kateri bi mi bil imel naznaniti narodno zmago v II. volilnem razredu. Tesno je šlo nemškutarjem, ali ipak so nas še porinili na stran za eno leto, pa to nij drugače, ker je bilo naših premalo, a onih je bilo preveč. V I. razredu smo pač premagali pol sovražnika in spravili smo srečno v mestni zbor gosp. Fortuno, katerega ima uže samo po sebi zaznamenuje srečo.

Ker tedaj uže imamo svojo srečo v mestnem zboru ljubljanskem, se mi zdi, da bode skoro pričela pravična in resnična nesreča nad nemškutarji, katera jih bo kar po redu enega za drugim trebila in gonila iz mestnega zastopa tako dolgo, dokler jih bo kaj, a čez tri leta bomo z restavracijo gotovi.

Letošnje volitve so bile samo „praeludium“, k letu še le bodemo začeli redno popevati himno v dur tonu, kadar se nas bo nabralo več, zdaj je še premalo naših v II. razredu in tudi v I. razredu bi nam ne škodilo nekoliko več glasov, ko bi jih imeli.

Po pravici bi uže letos bili morali zmagati mi, ali po resnici so zmagali vendar le nemškutarski kandidati, kakor vam je le predobro znano. Iz tega vidite, da se resnica včasih loči od pravice in tara svojim potim sama brez pravice.

K letu bo drugače, če ne pride zopet kaj vmes, tako mislim jaz, vam tudi odkrito povem, ker mislim.

Če ravno nijsem rojen matematikar, se mi itak zdi čudna ironija, ka smo v manjšini Slovenci, katerih so našteli v Ljubljani 18. 313, a v večini je manjšina od 5422 ljudij, in ka imajo nemškutarji 19 zastopnikov v mestnem zboru, mi samo 11, akopram smo zmogli 577 glasov, a oni samo 451 pri volitvah.

Pravično to nij, nikakor ne, resnično je pač, še preveč resnice nahajamo v tej okolnosti, pravice pa čisto nič.

Pa zdaj je uže prepozno lamentirati in jeremiade popevati za letos; k letu se bomo drugač prijeli če bo šlo, če ne bo šlo, bomo pa še potrpeli in počakali, saj smo uže vajeni čakanja, in dosti smo se tečajem preteklih let „s bikom boli“ kakor pravijo, mu bomo uže enkrat oba roga odkrhnoli, saj nema več tako ostrih rogov, kakor jih je imel tisti bik, s katerim se moramo bosti v eno mer in nam še ne da miru, čeravno uže vidno omaguje ter ga bo prej ali slej zalazila in ugonobila živinska kuga.

Nemškutarji se bahajo zdaj in pravijo, da je vlada nam pomagala, a njih da je na tla pritiskala. Kolikor se meni dozdeva, ki nijsem blizu vrtinca in gledam stvar mirnim okom, nij vlada prehudo pritiskala, nij posebno energijo pokazala in tudi nij nobenemu njenemu in našemu protivniku kaše zabelila, kakor bi si bil to marsikateri zaslužil, naročito tisti urednik „Laib. Ztg.“, ki je šel na našo škodo po svoje popravljat vladino izjavo tičečo se izborne agitacije, k večjemu nam je pomagala deželna sodnija, katera je ravno v pravem času dejala pod ključ tistega nemškutarskega Pressnitza, ki bi bil sicer glasoval, a sedaj nij mogel glasovati, ker je zgubil svoj aktiven votum, ter bo sam prišel pod pravičen in resničen porotniški pasiven votum in bo voljen po zaslugah na tri leta ali koliko, to ne vem povedati, ne v mestno zastopstvo, ampak nekam drugam.

Sicer ne bi bilo lepo in krščansko tudi ne bi bilo, ako bi se veselil kdo nesreča svojega bližnjega, ampak jaz kot spectabilis se smem veseliti, če vidim, da je zadela krivica pravična roka, ker sem vajen gledati take zadeve in tudi vem, da brez šibe božje ne bi bilo mogoče shajati na svetu.

Tisti taki c. kr. Rempeši, ki ne verujejo ne stalnost sedanje Taaffejeve vlade, in mislijo, da bode prej ali slej postal litijski „Turopoljec“ minister, tisti se mi pač smilijo zato, ker nijso hudobni, ampak bedasti so, če zares mislijo kaj takega in so vsmiljenja vredne reve — duševni evnuhi, pa jih bom obžaloval, kadar bom zvedel, da je tega ali onega takega c. kr. Rempeša nespametnega zadela pravična roka, ter ga avanzirala ven iz naše dežele ali pa v zasluženo stanje miru, kakor se je to uže dogodilo nekaterim čisto po pravici in po resnici.

Ker vam nemam danes nič veselega ali prijetnega poročati, rajši neham pisati, nego da vas dolgočasim; itak se mi pa zdi to pismo tako suhoparno, kakor da mi ga je gosp. profesor Ž. diktiral, ali sploh kateri profesor, ako mislite, da nij lepo zadevati se brez potrebe v osobnosti.

Prejmite moj srčni pozdrav!

Spectabilis.


XIV.[uredi]

Gospodičina! Zopet se je zavila mati Slovenija v črnino in nijso se še posušile solze, ki so rosile prerani grob našega ljubljenega Josipa Jurčiča. Tako neizrečeno mi je bilo tesno pri srci, ko sem zvedel žalostno resnico, tako sem bil potrt, kakor še nikoli prej.

Verjemite mi, gospodičina, da sem bil uže sklenil pretrgati svoja pravična in resnična pisma in končati, potem pa sem premislil stvar in zdelo se mi je, da bi se skoz tako negativno dejanje pregrešil proti prijateljstvu do Jurčiča, katero ima trajati preko groba.

Sv. Pavel, mislim, je enkrat rekel: „nikomur nič dolžni ne ostanite“. Ta je zares lepa in treba se je držati. Držal sem se je po mogočosti, dokler je živel Jurčič. Zdaj, ko njega nij več mej nami, ko je otrpnila roka, katera je tako vspešno bogatila naše slovstvo, bi mogel tudi jaz reči po pravici in po resnici, da nijsem nikomur nič dolžan, tudi vam, gospodičina, ne, ker vam nijsem storil obljube, kakor sem jo storil Jurčiču, ko mi je bil leta 1874 v pričo ranjkega Ferdinanda Kočevarja izvabil pošteno besedo, da bom še zamočil včasih pero in bom kaj napisal. Kočevarja je bil postavil Jurčič za eksekutora moje poštene besede in potem je bil konec miru pri meni.

Zdaj sta uže pokojna oba, samo jaz, najslabši, sem še ostal.

Ker vem in sem prepričan, da spolnujem voljo obeh svojih prijateljev, katerima sem se obvezal, in ker tudi vem, da je pokojni moj Jurčič imel še precej veselja z menoj, hočem še nadaljevati in spolnjevati storjeno obljubo.

Res je sicer in ne dá se tajiti, da me je kregal Jurčič včasih pismeno in je dejal, da se je iz mene spridil pater, rekel je tudi, da ima precejšnji križ z menoj (to je z mojimi spisi, jaz mu nijsem nigdar nič žalega storil), ali zato je pa vselej, kadar sem mu všel iz uzde, vzel v roko svinčnik in je neusmiljeno križal sem ter tja po mojej pisanji, če nij zavrgel vsega spisa, kar se je tudi večkrat zgodilo po pravici in po resnici, tako, da mi je v teku časa zatrl marsikatero originalno misel.

Pri vsem tem sva vedno ostala dobra prijatelja, čeravno se je meni včasih zdelo, kako mi sme kaj takega napraviti Jurčič, ki je sedem let mlajši kakor pa jaz. Nazadnje sem bil tiho in dejal sem: samo križaj ti, križaj, jaz bom pa pisal, vsega mi ne boš prekrižal, in zares mi nij, tako, da je še dosti neprekrižanih mojih mislij in idej prišlo mej slovenski svet.

Bila je slaba navada pri nas, da mlajši nijso hoteli priznavati veljave starejšim, kateri smo, kakor mislimo in držimo, ipak pametnejši, nego so mladi, če smo se tudi menj učili iz knjig.

Še eno vam bodem povedal, kako me je imel v oblasti Jurčič in kako je ravnal z menoj. Ko sem se bil enkrat preveč razjezil in sem imel ravno v delu domača pisma, sem napisal poslednje pismo, rekoč: kar tako pretrgati korespondencijo se mi ne zdi pristojno, pa zato vam pišem še to le pismo za slovo, da se ne bi reklo: spectabilis je neotesan ali pa: spectabilis se nij učil poštenja. Neotesan nij vaš spectabilis, ampak tesali so ga še skoro da preveč od vseh stranij, tako, da se ne bi rad dal še tesati, in poštenja so ga tudi učili, kolikor se je dalo.

Ko je Jurčič tako pismo v roke dobil, ga je kar zavrgel in nij ga bilo nikjer več, potem se mi je jeza ohladila in sem zopet nadaljeval: kaj sem tudi hotel druzega storiti?

Tako je Jurčič mene tesal in me učil poštenja, se ve da, kolikor se je sploh dalo pri meni, ki imam trdo kožo in svojo glavo, kakor je Jurčič tudi imel svojo glavo in trdo, kakor so mi povedali tisti, ki so ga poznali še bolje nego jaz, ki sem ga samo dvakrat videl v svojem življenji, takrat namreč, ko je bil prišel v Zagreb odpirat hrvatsko vseučilišče, in takrat, ko se je vozil v Belgrad kneza instalirat.

Meni je Jurčič imponiral tako, da mu nijsem mogel zameriti nigdar nič, ker sem vedel, da je dobro, kar misli in kar dela, pa da on ne bi za nobeno ceno storil koraka na stran, ki je hodil vedno ravnim poštenim potom in se nij izogibal niti trnju niti kopinju.

Takih jeklenih značajev in tako pogumnih borilcev imamo malo, kakor je bil Jurčič, pa zato obžalujemo vsi Slovenci njegovo prerano smrt in cenimo njegovo pravo vrednost še le zdaj, ko ga némamo več, preje pa, dokler smo ga imeli, ga nijsmo še poznali, barem ne vsi.

Predali smo materi zemlji, kar je njenega, postavili mu bomo dostojen spomenik, a duh njegov bo ostal mej nami, navdajala nas bodo njegova načela, podpiralo nas bode v našem delovanji njegovo poštenje, katero se je vedno svetilo ko čisto zlato in ga nij nigdar zatemnela najmanja senčica.

Kar je Jurčič storil za svoj narod, ne bodemo pozabili mi, ki smo ga poznali, to bodo ceniti znali kasni rodovi, ime njegovo bode ostalo živo, dok bode Slovencev na svetu.

Meni ne zamerite, da sem se spomnil Jurčiča v tem pismu, nijsem mogel preiti mimo njega na dnevni red, ker je ravno on bil najin protektor in prvi posrednik pri tej le korespondenciji, ker je on sprejel pod črto prvo moje pravično in resnično pismo in ker mi je on odkazal prostor pod črto, rekši: piši feljtone, politiko pusti, ti si navajen slobodneje dihati nego mi doma na Slovenskem, tebe bi konfiscirali. — Žalibog, da ga ne morem več v zadrego spraviti sè svojo nepolitično in ne dosta pobožno pisarijo!

Zdaj bodo drugi imeli križe in težave z menoj, če bodo hoteli, če ne, pa ne, dolžan nijsem nikomur nič, Jurčiču sem bil založil pošteno besedo svoje dni, in nij mi žal, da sem jo držal, kolikor se je dalo, pa se tolažim, da je bil Jurčič zadovoljen z menoj, in zdaj prosim še vas, gospodičina, bodite i vi zadovoljna, če boste, bom tudi jaz čisto srečen in zadovoljen: „Saj je nazadnje vendar le delo samo tolažba in najboljša nagrada — pri nas“. (Jurčič v pismu do spectabilisa od 28. dec 1878).

Vaš

Spectabilis.


XV.[uredi]

Gospodičina! Volitve bodo v zagrebško mestno zastopstvo še ta mesec in teh volitev se bo letos udeležilo tudi naše ženstvo. Hotel sem najprej reči, da bode naš „krasni spol“ sodeloval aktivno pri volitvah, potem sem se pa spomnil g. prof. J. Franketa v Ljubljanskem Zvonu“, ki je trdil, da je več lepih moških nego ženskih na svetu. Če je to tako, če smo zares mi moški krasni spol po pravici in po resnici, a ženske, da so samo nežni spol, a ne lepi, tedaj bom rajše govoril o ženstvu in se bom ogibal lepote in nežnosti, ker so našteli mej 3200 volilci v Zagrebu 805 volilk, in mej temi ne bo preveč nežnosti doma, kakor se mi zdi, zato ne, ker izpod 24 let stare naše zares „nežne“ nemajo nobene pravice, a tiste, ki imajo volilno pravico, večinoma nijso toliko nežne, kakor so težke in bogate, da ne govorim o druzih lastnostih. Na katero stran bodo odločile naše volilke, vam še ne vem povedati; če pomislim na opozicijonalni duh, ki se sploh rad nahaja pri ženstvu, se mi dozdeva, da si vladna stranka ne bo imela nič gratulirati, a zmago odločile bodo vendar le ženske, ki imajo tretjino glasov v svojej oblasti, samo če bodo složno volile in če ne bo vsaka za svojega moža glasovala, kar pa menda ne bo, in se nij kmalu bati kaj takega pri našem nežnem spolu.

Ker so tukaj tudi penzijonisti vsi opozicijonalni, bode stranka penzijonistov in žensk zmagala, a mi drugi, ki smo bili dozdaj vedno zmage gotovi, bomo naenkrat ostali v manjšini.

Tako bomo mi, ki mislimo, da smo jaki in še lepi, najbrž zmagani po našem ženstvu, in si bomo sami krivi, ker smo tako ljubeznjivo prepustili našim ženam tretjino svoje aktivne volilne pravice.

Jedino se še tolažimo mi lepi ljudje, da ima ženstvo samo aktivno volilno pravico, pasivne pa nema; ko bi ženstvo imelo tudi pasivno volilno pravico, tedaj bi pač nastala velika nevarnost za našo lepoto in našo krasoto, ker brez dvojbe bi ženske zmagale tudi pasivno in mi bi imeli svoje aktivno nežno mestno zastopstvo, nežno aktivno županijo in še najnežnejšo in aktivnejšo gradsko kapetanico, katera bi organizirala našo policijo do dobrega teka, da bi vselej nežna naša zakonska polovica doma uže v pravem času zvedela, kaj krasna in lepa njena polovica pije, vino ali pivo, in v katerej oštariji sedi.

Le take nesreče nas še obvaruj, o tabor hrvatski, ki si tako vitežki skrbel, da je naše ženstvo prišlo do veljave in do aktivne volilne pravice, nego pazi, da ne zgubiš sam pasivne svoje pravice, ker potem bi tudi tebi druga pela, kakor ti poje sedaj, ko še nemaš nežnih zastopnic mej seboj!

Sicer pa, ne prenaglimo se! Mi še ne vemo, kaj tiči v našem ženstvu, znabiti ne bi bilo tako hudo, če bi za nekaj časa prepustili vso politiko in vse vladanje nežnim ženskim rokam; kdo vé, ne bi bilo uže od nekdaj naše ženstvo bolje oponiralo magjarskim državnikom, nego li je oponiralo naše moštvo?!

To je zares premisleka vredno vprašanje, dalo bi se marsikaj govoriti in deducirati, in kdo vé, do kakšnega zaključka bi človek prišel, ko bi to prejo dalje sukal in razvijal!

Iz vsega se vidi, da napredujemo, da smo mi evropski Amerikanci, če ne vsi, barem tisti, ki se štejemo mej inteligencijo, smo dobri in obzirni napram ženskej nežnosti.

Kar se neizobraženih trdih kmetov tiče, tisti še pač ne znajo ceniti po pravici in resnici važnost in vrednost nežnega spola, kar vam hočem dokazati v sledečej dogodbici.

V nekem malem mestecu, imena vam ne povem, so bili sklicali tabor, da bi navduševali ljudstvo za bosenski vstanek.

Nastopi govornik, opisuje z vso gorečnostnjo žalostno stanje bosenske raje in pove, da Turčin otima raji vse, kar najde, da celo zadnjo ovco vzame za harač. Ko se govornik oddahne malo, da bi videl, kakšen utisek je naredil njegov govor, spregovori neki kmet in reče: „O! meni so vzeli za štibro vole in kravo, ne samo ovco!“

Pripoveduje govornik nadalje, kako je morala raja bežati iz domovine svoje in iskati pribežališča pri dobrih ljudeh. — „Bogme bi i jaz rad odišel kam, ako bi mi hotel kdo kaj dati zastonj,“ se je čul odgovor iz množice.

Ko vse to nij ganilo poslušalcev, je govornik začel opisovati živimi barvami turško okrutnost, in je zaključil lep svoj govor z besedami: „Celo žene nijso Turčinu svete, Turčin otimlje raji celo žene!“

„O, da samo hoče kdo vzeti mojo babo!“ je bil glasen odgovor in tabor je bil pri kraji brez zaželjenega vspeha.

Tako le je; inteligencija še, še, ta spoštuje žensko nežnost, kakor se spodobi, nego prosti in neizobražni ljudje pač nič kaj ne držijo do ženstva, celo mislijo, da ženske ne bi smele voliti nič in nikogar.

Jaz mislim in pravim, da aktivna volilna pravica je dobra za ženstvo in mu tudi pripada po pravici in po resnici; če plačujejo ženske štibro, kakor jo plačujemo moški, če jih devlje finančna oblast v svojo prešo z nami vred, zakaj naj ne bi imela tudi volilne pravice ženska, če ima pravico plačevati. Samo je škoda, da tudi izpod 24 let mladih nežnih gospodičin nijso pripustili do volilne pravice, taki glasovi bi več veljali za naš lepi krasni moški spol, nego bodo veljali staro-škrebetaljski glasovi težkih in tolstih naših vdovic in omoženih dam.

Kako se bodo obnašale naše „stare“ pri volitvah, vam utegnem povedati tedaj, ko bom sam kaj zvedel, zdaj še vse tajno držijo, nij še moči nič uganiti, za katero stranko se bodo odločile, ker strank nemamo samo dveh, ampak najmanje tri imamo politične stranke, druzih pa menda še več ko deset, in vsaka teh strank lovi ženstvo na limanice. Katera stranka bo umela pridobiti za se ženstvo, tista bo zmagala, pa amen!

Priporoča se vašej nežnosti vaš lepi in krasni

Spectabilis.


XVI.[uredi]

„Škoda se dela, škoda!“ — tako govori Linhartov Gašpar v igri „Veseli dan ali Matijček se ženi“, opazivši, da mu je Tonček pomečkal dinje-buče, ko je skočil čez okno.

Tudi jaz moram danes zaklicati: škoda se dela, škoda, pravična in resnična, in sicer v 6. številki „Ljubljanskega Zvona“!

Le pomislite, dve buči na našem narodnem polji sta v jednem listu „Zvonovem“ zmečkani do čistega, in sicer je g. Janko Kersnik jedno narodno bučo, tako, ki raste mej koruzo, zavratno zatolči dal, a drugo, žlahtno in plemenito je pa g. Fr. Levstik očitno pred vsem svetom zmečkal in sprešal.

Prva buča je strijc Blaž Mozol v Jurčičevih „Rokovnjačih“, katera je obetala še rasti in bi bila gotovo še rastla v Jurčičevem vrtu, ali presajena v Kersnikov vrt, je usahnila še predno je čisto dozorela.

S početka nijsem mogel, ni hotel verjeti, da je Blaž Mozol zares mrtev, ampak mislil sem, da mu jeden udarec po glavi ne bo škodil in da mu bo uže stara Mozolka zopet nabrala zelenega hobada ali bezgovega zelenja, s katerim si bo obvezal rano na glavi, nego mesec, ki je prilezel počasi čez hrib in je obseval Blaža Mozola, kateri je ležal krvav, mrtev v cestnem prahu v samotnej kolovškej dolini pri starih jasenih, tisti nesrečen mesec, pravim, me je spravil ob vso nado, da bo Mozol še kedaj preganjal in tožil Rokovnjače in da mu ti še ne bodo tako hitro prišli do kože.

Nesreča, katera je zadela Blaža Mozola, tega pravičnega in resničnega filozofa Jurčičevega, mi je globoko zarezala srce; rajši bi videl, da je deset Rokovnjačev mrtvih, kakor pa jeden Mozol, kajti Rokovnjači bi se še dali nadomestiti kako tako, Mozola nam pa ne bo nadomestil nihče.

Ko sem one dni srečal svojega prijatelja, tistega, ki je čisto zaljubljen v strijca Mozola in ki je preložil ter v praškej „Politiki“ razglasil debato mej strijcem Mozolom in hlapcem Francetom o tem, da-li sta zares Adam in Eva pila vino iz okrogle buče pod figovim drevesom ali ga nijsta pila, me je vprašal prijatelj, kaj je novega.

„Kaj bi bilo novega, dragi amice, tvoj Mozol je mrtev!“

„Saj nij mrtev!“

„Se ve da je, saj sem čital v „Ljubljanskem Zvonu“, da je mrtev, in zakaj ne bi bil.“

„Zato, da nij!“

Ko je potem čital prijatelj moj sam in je z lastnimi očmi videl v „Ljub. Zvonu“, da je Mozoi zares mrtev, je bil žalosten in rekel je, da bomo tudi njemu, Mozolu, morali napraviti spomenik kraj ceste v samotnej kolovškej dolini, in da bi on precej dal par goldinarjev v ta namen, ko bi samo imel kaj več denarjev.

O, gospod Kersnik! kaj ste naredili z Mozolom; nijsem mislil, da ste tako okreten in da imate tako hudobno srce! Če nam še zdaj v prihodnjem poglavji usmrtite Rajtguzna, potem smo pa skoro pri kraji: nego kaj takega nam nikar ne naredite, zato vas prosimo in tudi za Polonco vas prosimo milosti, bila bi prevelika škoda, ko bi sirota morala umreti še tako mlada, kakor jo je Jurčič postavil na svet!

Ko bi se Blaž Mozol vendar še oživel in bi zopet začel hoditi po svetu, kar nij nič nemogočega pri romanih, bi znabiti bolj pameten postal, a živeti bi še mogel, če tudi brez desne roke, ker delal itak nij rad, a govoriti bi še mogel vendar le in povedati včasih katero pametno.

Druga buča, katero je dal v svojo pravično in resnično prešo g. Levstik iu nihče drug, poznam ga „po jezici“, je plemenita buča, ki je zrasla v višnjegorskih vrtih, in je drugače dobra, samo še nij dozorela čisto, ampak je prerana od sebe dala nekaj nezrelih in še mehkih koščic v podobi zgodovine slovenskega slovstva.

Ko bi se ta plemenita buča ne bila prenaglila, ampak ko bi bila še zorela par let, bi znabiti še imeli Slovenci kaj koristi od nje, zdaj se pa bojim, da ne bo nič rodila, ker jo je preveč ranil oblasten kritikar ter jej je porinil svoj kritičen nož v sredino srca.

Ko je bil g. M. Kračmanov leta 1859, v „Slovenskem Glasniku“ na ravno tak način sklopouhal „Mlinarjevega Janeza“, sem se tudi bil prestrašil takega govora in mislil sem, da je oča Mlinarjevega Janeza mrtev; — ali nij bil mrtev ko strijc Mozol, ampak vzdignil se je in je pozneje še mnogo dobrega sadu rodil. Kritika, če tudi neusmiljena, celo okrutna, je storila dobro delo, rešila nam je dobrega pisatelja. Tako bi želel tudi zdaj, da ne bi preostra kritika ubila domoljubnega moža in marljivega pisatelja, ampak da bi ga podučila ter napeljala na pravo pot.

Nam drugim, ki radi pisarimo tu pa tam kaj, bodi v svarilo Levstikova pravična in resnična preša, v katero nas bo deval jednega za drugim, če ne bodemo dovolj pametni.

Če bo še kedo kaj pisal o stvari, katere ne razume in bo prišel potem v tisto nesrečno prešo, sam si bo kriv; jaz sicer ne bi rad, da bi kedaj g. Levstik mojo neplemenito kožo prirejal za jirhače, ampak če bom kaj zakrivil in storil kaj takega, kar ne bi bilo v prid našej narodnej stvari, naj me le loputue, ne bom mu zameril, še hvaležen mu bom za poduk in kratek čas.

Ti „Ljubljanski Zvon“ pa, ki si moj ljubljenec postal, ker si originalen skoz in skoz in nijmaš „roke ni srca“ pri Haysetovem „Novellen Hausschatzu“. Ti si itak naredil veliko škode v našem narodnem vrtu, ker si nas tako nepremišljeno spravil ob dve buči, jedno narodno, drugo plemenito.

„Škoda se dela, škoda!“

„Zg. Danica“ je pisala leta 1860. ako se ne motim, nekaj o nespodobnosti in zapeljivosti Preširnovih poezij, kjer se je naročito grajala „železna cest“: „katerej je nekdo napravil celo napev, bo pa uže zato odgovor dajal pred večnim Bogom.“

G. Levstik se bo menda lehko izgovarjal pred Bogom zavoljo svoje kritike, ki je pravična in resnična, nego v prihodnjej prvoti slovenskega slovstva bode paradiral mej slovenskimi pisatelji kot Blaž Mozol mej Rokovnjači.

Vaš kritični

Spectabilis.


XVII.[uredi]

„Ti „Ljubljanski Zvon“ pa, ki si moj ljubljenec postal, ker si originalen skoz in skoz in nijmaš „roke ni srca“ pri Heysejevem „Novellen-Hausschatzu“, ti si itak naredil veliko škode v našem narodnem vrtu, ker si nas tako nepremišljeno spravil ob dve buči, jedno navadno, drugo plemenito“.

Tako sem govoril v zadnjem svojem pravičnem in resničnem pismu in nijsem mislil, da se bode zavoljo teh besedic vsipala toča nad mojo glavo v podobi „poslanega“ v 155. številki „Slovenskega Naroda“.

Gospa Pavlina Pajkova, katere jaz sicer ne poznam, kakor tudi ona mene ne pozna, me je zgrabila z roko brez srca za moj nežni ušesni lopar in me je stresla tako, da sem čutil v svojej spectabelskej duši drugo izdanje zagrebškega velikega potresa od 9. novembra 1880. leta.

Kako more gospa Pavlina Pajkova huda biti, če jaz pohvalim „Ljubljanski Zvon“ za voljo originalnosti njegove (Rokovojači in kritika, o tem je bil govor), si pač ne morem raztolmačiti; če rečem, da je Petronela lepa, sem li rekel, da je Pavlina grda? Mislim, da se kaj takega ne dá sklepati.

Novela „Roka in srce“ gospe Pavline Pajkove v „Kresu“ je originalno delo pisateljice, pravi gospa Pavlina, in jaz jej vse to verujem, še kaj rad, celo veseli me, da i gospa ume in hoče pisati originalne novele. Nego da bi za to, ker je gospa Pavlina Pajkova dala svojej noveli ime „Roka in srce“, ne smel jaz reči, da „Ljubljanski Zvon“ nijma „roke ni srca“ pri nemških novelah, tega pač ne razumem, niti ne vem, kdo bi mi mogel zabraniti kaj tacega reči. Gospa Pavlina Pajkova menda vender nijma privilegija, da bi samo ona smela pisati kaj o roki in srci, a nobeden drug ne. Če se do dobrega razjezim, precej napišem še jaz novelo „Roka in srce“, potem me pa naj toži gospa Pavlina Pajkova, ali pa na duel me naj pokliče, srce ima k temu in brez roke tudi nij, preje bi bila brez srca, nego brez roke, ker roko njeno sem skusil, o njenem srcu pa še nič zvedel nijsem.

Ko bi še zdaj nahrupili in prišli nad me g. Krsnik, Levstik in Julij pl. Kleinmayr, bi me pojeli brž ko ne, druzega si ne morem misliti. Sicer se mi dobro zdi, da me je gospa Pavlina Pajkova v šolo vzela; itak sem uže preveč „jogunast“ bil, pa se bom odslej poboljšal eno malo, kolikor se bo namreč dalo in se ne bom več zaletaval v žensko srce, ker vidim, da nijsem imel sreče, ko sem tako neoprezno upotrebil „roko in srce“, mesto da sem rekel: da „Ljubljanski Zvon“ nijma „noge ni očesa“ pri „Hausschatzu“ ali kako drugače.

Najbolj me jezi to, da sem se zameril ženskemu srcu in da sem prišel ob vso veljavo pri pisateljici, našej gospe Pavlini Pajkovej. Resnično vam povem, da bi rajši dve uri zaprt bil v karceru, kakor tist Štefan Trs, nego da sem prišel v tak neugoden položaj s tisto presneto Pavlinino roko in s tistim še bolj presnetim Pavlininim srcem!

Odslej bom na miru pustil vsako žensko „roko in srce“, ne bom se več zmenil za tak drač, ko bi ga še toliko bilo v našem literarnem vrtu.

Sicer ne vem, zakaj bi se kregala midva, gospa Pavlina Pajkova in jaz spectabilis; jaz nijsem hudoben, kakor mislim, in gospa Pavlina menda tudi nij, pa če ima jako in težko roko, ima dobro srce, žensko in mehko. Malo hudobije bi bilo znabiti najti tudi pri njej, ali to jej moram oprostiti, ker je gotovo bila srdita in zelena kot okrak, ko je pisala svoje „poslano“, in tej okolnosti pripisujem, da je spačila moje ime ter napisala „Spektabilis“, kar ne bi smelo biti po pravici in po resnici, ker moje ime „spectabilis“ nij čisto nič v žlahti z nemško besedo „Speck“, ampak je beseda latinska uže od nekdaj in nij po meni na novo zvarjena in skovana.

Mislim in držim, da bode s tem-le konec polemike; gospa Pavlina Pajkova se je oglasila za svojo pisateljsko čast brez posebne potrebe, in jaz sem jej moral povedati, da je nijsem hotel žaliti, da jej nijsem nameraval kratiti pisateljskih zaslug, katerih si je pridobila brez dvojbe do zdaj pri nas.

Spectabilis.


XVIII.[uredi]

Zdaj smo slišali, da se ne smemo prepirati in kregati nič več; pristajem, spectabilis cum voto! Meni je čisto po volji to, ker jaz itak ne trpim in nijsem nikoli trpel tistih „poslanih“ na zadnjej strani „Slovenskega Naroda“, v katerih nij bilo nič druzega najti, nego polemiko osobno in ostrih besedij tudi včasih. Zdaj se nič več ne bojim ni gospé Pavline Pajkove ni druzega koga.

Če bo vender hotel po vsej sili kdo mej svet poslati in priobčiti katero poslano, naj plača inseratno pristojbo, se bo uže s časom tudi naveličal plačevati, in mi vsi drugi, ki nijmamo „roke ni srca“ na zadnjej strani lista in se ne kregamo radi, se bomo rešili domačega prepira mej inserati, k večjemu se bomo dali pod rubriko „dopisi“ ali pa tukaj-le doli pod črto se bomo, da ne zaspimo vsi skupaj, kolikor nas je še živih Slovencev.

Domač prepir dunajske naše nadezne mladine (ne dunajskih peric) je storil, da smo se po vsej pravici in resnici naveličavali takega domačega vojskovanja, ki ne koristi nič, ampak draži in žali brez posebne potrebe.

Ker pa ravno zdaj po tej suši nijmamo nič takega, kar bi dregalo naše živce, se bojim, da bo gospodu uredniku samemu še žal, ka je tako kategorično izrekel sodbo in izjavil, da ga ne interesira in da mu nij nič mar za nobeno domačo prasko, ko bi še tako nedolžna bila, ampak da se kregati ne bi smeli mej seboj nikdar. Res bi lepo bilo in prijetno, ko bi mir vladal mej nami in ko bi si vsi, kar nas je, dobri bili, ali kdo je kriv naših prepirov, ako nijso uredniki sami, ki sprejemajo v predale lista take članke in dopise, kateri prizazivljejo odgovore, protiodgovore in drugotnice?

V teoriji je lehko reči: ne kregajmo se, bodimo složni, ali v praksi je to čisto drugače, kakor vidimo skoro vsak dan, znamenjuje pa ta živahnost, da ljudje kaj čitajo, da nij govora v apatiji.

Če sodnija sprejme v zapisnik tožbo, mora po vsej pravici in resnici poslušati tudi toženo stranko in jej govoriti dati, kar je potrebno, ravno tako mora tudi urednik po § 19. tiskovne postave sprejeti popravek, če je stvaren, in pri takih „stvarnih“ popravkih pride navadno — osoba na vrh, a stvarnost pod osobo, kakor nas skušnja uči in kakor je splošna navada povsodi, ne samo pri nas.

Vsak teden jedno „poslano“ bi človek še pozobal za silo, ali vsak dan „poslano“ in celo po dva „poslana“, to pač presega naše moči in nevarnost je blizu, da se ne zadavi kateri naročnik, nečem reči čitatelj, ker za čitatelja nenaročnika nas nij toliko strah, ne bi namreč bila izguba za list prevelika, ako bi se res zadavil kateri s kakšnim „poslanim“.

„Poslanih“ se bomo, mislim, lehko iznebili, ako to slavno uredništvo izjavi, da jih ne sprejema brez § 19. tiskovne postave ali brez inseratnega davka. Drugo vprašanje je, kako in kaj tedaj, če se skregamo na prvej ali drugej strani lista in na četrtej mej inserati?

Če se bomo zares skregali in jako zagrizli jeden v druzega, nas niti uredniška košara ne bo sprijaznila in pomirila, ker nam stoji še več orožja na razpolaganje, namreč so v ta namen prikladne „brošurice“, v katerih lehko pove razžaljena stranka vse, kar misli, more razliti ves svoj žolč vanjo in tudi strele sme metati po protivniku in blato tudi, če strele ne bi pomagale.

Tako in tem načinom sem jasno dokazal, da je urednik „Slovenskega Naroda“ prava reva napram nam, ako zares hočemo inscenirati domač prepir o tem ali onem, n. pr. da-li ima akademično društvo „Slovenija“ več grehov, ali jih ima „literarno društvo“ več, kar bi bilo vsekako važno znati.

Mene nikar ne krivite, da osnujem malo revolucijo v našej literarnej vojski, kaj še! Rad imam, če smo si dobri, akopram je včasih tudi treba (tako bi rekel g. Levstik) z žarečim železom izžgati kakšno narodno rano ali brez usmiljenja odpiliti suho vejo na našem narodnem drevesu, pa ako je potrebno povedati kedaj katero pravično in resnično, naj jo le pové vsako, jaz jo tudi rad povém, če tudi dobim potlej jedno ali dve po prstih v zahvalo.

Pri vsem tem pa še „poslanega“ nijsem nikoli napisal in nikjer, samo jednega sem bil napisal lani, ali ga je zavrglo uredništvo in anuliralo tako, da nij bilo mej svet poslano, ampak je ostalo mej papiri Jurčičeve zapuščine. —

Iz tega sledi, da je dobro in praktično za nas, ako uredništvo včasih zavrže in anulira kaj takega, bilo poslano ali ne bilo poslano, ker bi utegnilo povodom služiti domačej bitki; samo mi večletni „dobrovoljci“ ne smemo biti tako rahli in vrazljivi, da bi nas vsaka malenkost spravila ob voljo podpirati domačo žurnalistiko, ker ravno žurnalistika nas še kvišku drži, brez nje bi se komaj znalo za Slovence, še sami ne bi znali zase, tako se pa le najdemo jeden druzega.

Pravijo, da je boljša vojska nego mrtvilo, to utegne resnično biti in je resnično po mojem mnenji, dokler gremo složno proti vnanjemu sovražniku, o domačej vojski to ne velja; domače vojske se čuvajmo, kolikor moremo, če si pa pri vsej opreznosti pridemo navskriž, sklenimo brž ko mogoče mir in delajmo vsak po svojih močeh v prid domače stvari, a osebna ošabnost naj zgine povsod, varnost in napredek naroda naj bode vsakemu izmej nas vedno pred očmi in pri srci.

Posvetnega dobička ni nagrade ne bodem obetel nikomur za delovanje na slovenskem literarnem polji, ampak:

„Lovor zeleni neovenljivi nas čaka“

pravi pesnik in ta pesnik je vaš spectabilis in te pesnikove besede imajo povedati, da mi slovenski pisatelji, ki bodemo dobri, mirni in složni, pridemo vsi skupaj po alfabetičnem, če ne po hronologičnem redu v drugo izdanje Jul. pl. Kleimayrove zgodovine slovenskega slovstva, kjer se bode gotovo in čisto brez dvojbe svetilo tudi „kvasično“ ime:

Spectabilis.


XIX.[uredi]

Gospodičina! Mislim in dozdeva se mi, da sem Vam uže zadosti povedal pravičnega in resničnega, pa ker mora biti vsake stvari jedenkrat konec, naj bo konec tudi mojih pisem.

Če nijsem storil vselej svoje dolžnosti, t. j. če Vam nijsem mogel z vsakim pismom izvabiti prijazen nasmeh, kaj morem zato? Srce moje nij nič krivo, roka moja desnica bi tudi bila pisala kaj boljšega in pero tudi, nego moj duh, ta je tako trmast in neokreten, da me je zapeljal včasih predaleč in je celo zakrivil, da mi je spodrknilo jedenkrat, ali sem se itak zopet pobral in se postavil v prejšnje stanje, kakor pravijo juristi.

Zdaj se bom suspendiral malo in oddahnil, zbiral bom novih močij, in kadar bom zopet imel kaj povedati, Vam bom vse povedal, saj veste, da ne molčim rad, čeravno bi bilo včasih dosti pametnejše molčati nego govoriti.

Tudi iz oportunstva bom zdaj molčal nekaj časa, ker se zemlja nekako maje pod menoj in ker nobeden spectabilis ne sme govoriti, kadar, kar in kakor bi sam hotel, ampak ravnati se mora po raznih okolnostih in čakati tudi dokler pride na vrsto in pa paziti mora, kaj misli govoriti, če sploh sme povedati katero pravično in resnično.

Če Vam bode dolg čas po meni, hočem reči, po mojih pismih, mi bode to najlepša nagrada za ves trud, katerega sem imel nekoliko, če tudi ne preveč; ako Vam ne bode dolg čas, je to znamenje, da so bila moja pisma zares „neslana“, kakor mi je bil povedal lani neki dopisnik ali kaj je bil, od Drave v „Slovenci“, ko je bil široko odprl svoja usta ter je slavo pel nekemu dopisu iz Amerike.

Kar se soli tiče, je prav prodaje soli v avstro-ogrskej državi „monopol“, in ker ravno pri nas nekateri ljudje mislijo, da imajo monopol za to ali ono reč, se nijsem hotel kregati ž njimi, ampak tiho sem bil in solil sem svoja pisma po mogočesti s svojo lastno limitno soljo, kolikor sem je zmogel, in še o sreči je treba govoriti, da nijsem preveč zasolil jednega ali druzega pisma, kar bi tudi mogel storiti vaš spectabilis, to mu verjemite, spectabilisu, ki nikoli ne laže za denar, k večjemu pove zastonj katero ne čisto pravično in resnično, kar se pa vsakemu človeku prigoditi more, ne da bi ravno delal dolozno t. j. s hudobnim namenom ali „mala fide“.

V spectablarskem jeziku znamenje „mala fides“ hudobno vero, in vsled tega znamenje, „bona fides“ dobro vero, toliko latinščine je, mislim, lahko razumeti, in vsled tega, če sem pisal „bona fide“ t. j. v dobrej veri, da koristim kaj, niti nijsem mogel pisati „mala fide“, kar je povsem jasna stvar, katerej nij treba daljnega komentara.

Navdaja me torej zavest, da sem storil nekaj dobrega dela in čisto nič hudobnega, ker nijsem imel namena hudobnega kaj storiti; sicer pravijo juristi, da tist hudobni kriminalni dolus včasih v samem dejanji leži, in potem, ko bi hudobni namen zares uže sam po sebi tičal v mojih pismih, bi pač slaba bila za me in težka odgovornost bi me čakala pred sodnim stolom zgodovine slovenskega slovstva.

Moj namen, dober ali hudoben, to mi je zdaj vse jedno, je bil: kratkočasiti po mogočnosti naš nežni spol, naše slovenske gospodičine in gospé in kratkočasil sem jih zares razen jedne gospé, katera se nikakor nij hotela dati kratkočasiti od mene, ampak celó razjezila se je bila. Zdaj se bo tudi ona morala potolažiti in umiriti, ker bodemo Slovenci v prihodnjem meseci septembru, ko se snide kranjski deželni zbor, morali vse pozabiti, kar je dozdaj bilo. (Tako nam je te dni vsaj nasvetoval dopisnik G. z Notranjskega.)

Ker se mi je tudi prikazal zamenik „pod kostanjem“, ki vas bo odslej vodil po gladkih, s hladilno senco obrobljenih stezicah svojih kratkočasnih pisem, bodem jaz čisto mirno počival za časa svoje suspenzije, a kadar pride zopet na me vrsta, se bom zdramil in bom začel, poklican ali nepoklican, tega še ne vem, pomagati besede delati iz črnih kapljic, nahajajočih se na jeklenem peresu. Preostaje mi le še najtežja naloga, katere sem se uže dolgo bal, namreč, posloviti se od vas gospodičina!

Kdor je žalosten, nema besed, ampak solze rosijo bledo lice človeka, ki je zares žalosten. Jaz sem danes zares žalosten, verjemite mi, prosim vas, tako žalosten, da ne zmorem lepe besede za slovó; solzo bi sicer zmogel katero, ali pravična in resnična solza se ne da postaviti na papir, niti bi mi kdo verjel, da se jočem slovo jemaje od vas, in vender mi je tako tesno tesno pri srci! Kaj mi je torej začeti brez potrebnih lepih besed?

Zapel bom jedno na tihem, v mislih samo, ne na glas, jedno tako pesen, ki se poje ob žalostnih urah daleč doli v Sloveniji, tam, kjer ljudje popevajo v nadlogah in topijo srečno bolezen v tožnih popevkah.

Tavna noči, tavna noči, puna ti si mraka,
Još punija, još punija, moje srce jada.
Jad jadnjem, jad jadnjem, nikom nekaznjem.
Nemam majke, nemam majke, da joj se potužim
Nit sestrice, nit sestrice, da joj jade kažem.
Jednu samo, jednu samo nadaleku dragu: .....

Stoj! Pesen še nij pri konci, ampak vsega vam ne povem, ker zdaj pride nekaj zaljubljenega, kar pa, ne zamerite, če nij za vas.

Svršujem svoje epistole želeč, da vas na potovanji skozi življenje spremlja vedno jasno smehljajoče se solnčice, da vam ostane neznana vsaka nevihta, da ne okusite nikdar grenke soli ljudske hudobije! Tudi vas prosim, da me ohranite v blagem spominu!

Vaš pravični in resnični

Spectabilis.