Pravdarske škarje
| Pravdarske škarje. Anonimno |
| |||||||||||||
Hrastarjev Janez, posestnik v neki vasi tam
gori na meji, ki delí Slovence od Nemcev, se je
zaplel v nesrečno pravdo. Nakopal mu je to pravdo
sosed njegov, ki si je hotel prilastiti nekaj sežnjev
zemlje, katero je naš Janez doslej mirno užival.
Janezu to nikakor ni šlo v glavo, kako da bi se
mogel kdo tega polastiti, kar je bilo od nekdaj
njegovo. Toda odlok sodnije je prišel in po njem
odstopiti bi imel Janez imenovano zemljišče svojemu
sosedu. Zeló pa je Janeza to jezilo; ni mu bilo
ravno toliko zaradi tistih pet pedi zemlje, toda tega
ni hotel, da bi ga ravno sosed užugal. Pritožil se
jo torej na višjo sodnijo. Pravda vlekla se jo tedaj
na dalje. Neizmerno pa je Janeza skrbelo, koliko
denarja bode treba šteti, ako zopet ta pot izgubi pravdo.
In ta skrb se mu je še toliko bolj potrdila,
ko je zvedel, da ima njegov sosed v mestu najetega
doktorja. Marsikatero noč ni mogol spati, kajti misel
na nesrečni izid pravde ga je preganjala, kakor
divja pošast in mu grenila življenje. Slednjič tudi
sam sklone poiskati si zagovornika. Podá se v ta
namen v mesto. Svetovali so mu nekega advokata
po imenu dr. Sladkasmola; kajti znano je bilo o tem
možu, da je jako zvit in zveden in da je že pridobil
mnogo pravd, o katerih se je sploh mislilo,
da so že izgubljene. Janez mu razloži na dolgo in
široko svojo zadevo, sevéda pri tem neusmiljeno zabavlja
na svojega soseda-tožnika in na njegovega
zastopnika, nekega »dr. Oderiga« po imenu, kako
da more tako krivično pravdo prevzeti. »Da, prav
imate,« pravi dr. Sladkasmola, »res ga ni z lepo
najti takega ničvrednega človeka, kakor ta zakotni
pravdar, toda verjemite mi, Janez, doktor Oderiga
je pri vsem tem popolnoma neveden, on ne razume ničesa in še misliti ni, da bi on kako pravdo dobil.
Jaz ga ne maram tega človeka in studi se mi vže
njegova senca, kajti oderuh je on v resnici, popolnoma
vreden svojega imena. Prav je tedaj, Janez,
da ste prišli k meni, prepričali se boste, kako bodeva
midva ugnala vašega nasprotnika in pa njegovega
doktorja!«
Tako je govoril doktor Sladkasmola Janezu in še huje zabavljal čez doktorja Oderiga, nego Janez sam. »No,« si misli Janez: »To pa to, tacega zagovornika mi jo bilo treba!« Skoro je že mislil, da ima tožbo dobljeno, zato rad poseže precej globoko v svoj žep in plača zastopnika za »dober svèt«.
Bilo je vže proti večeru. Janez, ki je imel veliko opravkov po mestu, jel je misliti, da bi bilo treba, iti domu. Da bi se nekoliko okrepčal za dolgo pot, stopi še v bližnjo gostilno, vsede se za mizo in pokliče pol litra »boljšega«. Ko so ozré nekoliko po sobi, ugleda med drugimi gosti tudi svojega doktorja,sedečega pri mizi tam v kotu v družbi s tovarišem. Iz radovednosti pogleda še jeden hip v oni kot — in samega začudenja ne more verovali, je-li resnica, ali le sanje — da vidi tam pri mizi v družbi doktorja Sladkosmolo, svojega zastopnika, in dr. Oderiga, ki bo zagovarjal soseda. Gleda in posluša, kako se prijazno pogovarjata, veselo smejata in dobro imata. No, to je bila pretežka uganjka za glavo Hrastarjevega Janeza. Misli si, kako je dr. Sladkasmola zabavljal čez dr. Oderiga, ko je bil zjutraj pri njem; menil je: to sta si najhujša sovražnika v mestu, sedaj sta si pa tako dobra. Kaj bo pač z mojo pravdo? Kar pomenila se bodeta med seboj in midva s sosedom bodeva plačevala, da bo groza. — To stvar potoži gostilničarju: »Čudni možje, ti pravdarski doktorji; zjutraj rohnel je moj zagovornik nad dr. Oderigom, kakor nad največjim sovražnikom, ko ga ni bilo zraven, zdaj pa skupaj vince pijeta in se veselita, kakor najboljša prijatelja.« Gostilničar pa, star, častitljiv mož, vzame v roke škarje, ki so jih mati potrebovali pri šivanji, in reče: »Oče, pravdarski advokati so kakor te-le škarje. V pravdarskih stvaréh so ostri, kakor ti dverezali, in zijajo ter se zaganjajo jeden nad druzega, kakor bi se hoteli končati,« potem urno škarje zapré, ter pristavi: »vendar pa sami sebi ne storé najmanjše škode, kakor vidite ti dve rezali. Toda gorjé onemu,« — in pri tem zopet škarje odpré ter vtakne prst med rezali — »kateri v te škarje pride, naj pravdo dobi ali izgubi, cel iz njih ne pride.«
Janez si je te zlate besede vzel k srcu, plačal račun in odšel domu. Pravdo pustil je sosedu, s prepričanjem, da bo po smrti zanj šest črevljev zemlje na globoko prav dovolj. Odslej bil je zopet srečen in miren in za prazen nič se ni več tožil nikoli.