Pravdarska strast - gotova propast

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravdarska strast — gotova propast.
Metod Dolenc
Po resničnih virih spisal dr. M. D.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (69. zvezek), 1915, 65–83
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred seboj imam akt številka 2318: Jože Lumbar, 10 let težke ječe ... zaradi hudodelstva poskušenega umora.

Kaj hoče ta akt, kaj ta številka 2318? Iz kaznilnice je. Tam štejejo kaznjence po tekočih številkah, kar naprej. Vsak kaznjenec dobi svoj akt z novo številko. Tu so zbrane vse važne listine o njem, začenši od obtožnice pa do zadnjega dne njegovega bivanja v ječi. Akt je torej živa priča hudodelčeve zgodovine od početka zločinstva dotlej, da ga posvetna pravica izpusti iz svojih rok. Ali akt števika 2318 mi je ostal bolj v spominu kakor mnogoteri drugi akt. Zakaj, še preden je prebil Jože Lumbar tretjino svoje kazni, položili so ga v grob matere zemlje. Prišla je njegova žena z otrokom, pa moža, očeta ni več videla živega. Nesrečna rodbina!

Pa utegne kdo reči: Mar ni bolje, da nesrečneža te številke ni več med živimi, ni med svojci, ker jim je bil itak le v sramoto in koristil jim tudi ni več ničesar? In vendar — kolika nesreča za ženo, za otročiča: Mož, oče kaznilnici! Ali ni to strašno? Strašno, tem strašneje, ako pomislimo, da bi bil danes morebiti dober gospodar na lastni zemlji, da ga ni obvladala pravdarska strast, da se maščuje nad lastnim očetom. Padel je enkrat, pa se ni mogel več dvigniti: po poti navzdol je prišel v kaznilnico z groznim hudodelstvom na vesti ...

Strašna je bila ta pot! Presodite sami, cenjeni bralci, če to ni res. Povem vam pa, da je vse to, kar vam pripovedujem, resnica, po večini naravnost iz akta številka 2318 vzeta. Seveda, imena so spremenjena. Nai nihče ne izve, kdo je bil ta »številka 2318«, odkod je bil, kje je zakopan. In če dobi te vrstice kdo tistih v roke, ki ga je poznal, in v njem spozna Jožefa Lumbarja (ali kako se je že pisal v resnici), naj ga v duhu ne obsoja. Saj mu je tudi tisti, katerega je v življenju tako kruto žalil, odpustil, preden se je poslovil od tega sveta ...

* * *

Tisti dan, ko sem ga prvič videl, je bil lep, vroč septemberski popoldan. Solnce je pripekalo, da je bilo joj. Šel sem po drevoredu, po senčni poti proti kolodvoru. Proti mi pride trop ljudij: Spredaj orožnik, potem šest možkih, dva pa dva skupaj zvezana za roki, zadaj pa orožnik. Bajoneti so se bliskali, obrazi so bili od prahu umazani, obleke prepotene. Ti potniki med dvema orožnikoma so bili novi stanovalci za kaznilnico, to je bil transport kaznjencev.

Prva dva med šestimi sta bila mlada fanta, ali poznalo se jima je po obrazu in po hoji, da sta iz krajev, kjer pijejo najslabši jeruš. Hotela sta se smejati, ko sta me ugledala, in to jima je obraze še bolj spačilo. Sodil sem, da sta gotovo v pretepu po preobilo zaužitem jerušu koga pobila, morda celo ubila. Za njima par možkih najboljše starosti, a razdrapanih oblek in topih obrazov. Morda sta ječe že navajena, morda hudodelca iz navade, tata, goljufa ali kaj enakega. Za tema gre pa — orjak, za glavo višji od njegovega druga v paru, očividno cigana. Ves ogorel je ta orjak v obraz; pa v lice mu nisi mogel videti, ker je oči povešal. Glava mu je čepela globoko med pleči, lasje so bili strašno skuštrani in brada mu je obkrožala ves obraz.

Ta mož mi je na prvi hip vzbudil zanimanje. Mislil sem si takoj: Ta ni kak tat ali potepuh, tega bode in mu kljuje vest in sram ga je, da mora hoditi vklenjen vštric cigana.

Po kaznilničnih pravilih morajo biti vsi novo sprejeti kaznjenci še tisti večer skopani, preoblečeni, ostriženi in obriti. V duhu sem si tistega orjaka v spomin vtisnil in sem bil že radoveden, kakšen vtis napravi na me, ko ga ugledam v kaznilniški opravi.

Drugi dan na vse zgodaj me pride klicat nadpaznik. Pove mi, da je enega od transporta prejšnjega dne vrgla zvečer — togota. Oblekli so mu prisilni jopič, sicer bi bil vse razbil.

»Ali se je že pomiril?« vprašam nadpaznika.

»Nič ne reče in tudi jesti noče, vedno le ždi,« pravi nadpaznik.

»Kateri pa je to, morda tisti velikan?«

»Prav tisti, gospod doktor.«

Hitro se odpravim v svojo uradno sobo. Časniki leže na mizi, pa ne ljubi se mi čitati. Vedno mislim na obraz tistega orjaka pri včerajšnjem transportu.

Težki koraki se čujejo po hodniku. Vrata se odpro, stražnik pripelje moža v sobo in javi: »Številka 2318, Jožef Lumbar.«

Pred mano stoji — orjak od včeraj. Pa glej, kar za glavo se mi zdi manjši. Ostrižen in obrit napravlja popolnoma drugačen vtis kakor prej. Zdi se ti, kakor da glava ne bi spadala k orjaškemu telesu. V obraz je sivkaste barve, ustnice so mu posivele. Zdaj je šinil z očmi proti meni, nato pa je zopet topo in nepremično zrl v tla.

»Lumbar, kaj pa ste imeli včeraj?« ga vprašam.

On ne odgovori ničesar. Paznik ga hoče z roko pozvati, naj odgovori. Jaz mu odmignem.

»Lumbar, jaz sem zdravnik; če meni ne odgovarjate ali ne govorite resnice, storite to le sebi na kvar. Povejte, ali vas ni včeraj vrglo?«

Lumbar vzdahne silno globoko in obrne zvedavo za trenotek oči proti meni. Bile so sive, globoko upale, pod njimi črni kolobarji. Sedaj jih je uprl vame, sprva še negotovo, kmalu pa bolj mirno. Zdelo se mi je, da so rosne. Vstanem ter stopim korak bližje.

»Lumbar, le povejte mi resnico, da vidim, ali ste bolni.«

Zdaj odpre usta, pa — nimajo glasu. Ustnice se premikajo, ali govoriti ne more.

Natočim mu kozarec vode in mu jo ponudim. Hlastno jo popije. Nadpaznik mi reče natihoma, da je to prvo, kar je v kaznilnici povžil.

»Ali ste lačni?« ga vprašam.

On odkima.

»Ali vas kaj boli?«

Pogleda me plašno in obotavljaje privzdigne roko — do srca.

»V srcu imate bolečine?«

»Oh, pa kakšne!« Pa komaj se mu je razvezal jezik, ga prevzamejo čustva in prša se mu tako silno dvigajo, da mu telo omahuje. Ponudim mu stol, odgrnem mu prsi ter ga preiščem.

Srce mu utriplje hitro in burno, ali o kaki napaki ali bolezni v notranjem telesu ni sledu. Videl sem, da ni nobene nevarnosti.

»Lumbar,« mu rečem, »vi niste bolni, ampak ste le strašansko razburjeni. Dam vas sedaj spet odpeljati v celico. Tega vam ne moremo prihraniti, to je vaša kazen. Danes ne bova več govorila, ali jutri ob tej uri si vas dam pripeljati. Ako bi vas pa danes zopet prevzela togota, me še pokličejo k vam.«

Paznik ga hoče odvesti, pa Lumbar se obrne k meni in reče: »Gospod — vem — kazen — ali hudo mi je, tako hudo — jaz ne prestanem tu!«

»Nikar ne obupajte! Kar se je zgodilo, se je zgodilo, kazen morate pretrpeti. Jutri vas pokličem, da vas zopet preiščem.«

Zdelo se mi je, kakor da bi se mu obraz nekoliko zjasnil, ko se je še enkrat proti meni ozrl.

Opravil sem svoje posle in potem naprosil predstojništvo kaznilnice za akt številka 2318. Ko ga prečitam, mi je bilo jasno, zakaj je bil Lumbar tako silno razburjen, zakaj mu je tako hudo pri srcu. Obsojen je bil zaradi poskušenega umora svojega rodnega očeta na 10 let težke ječe. Iz spisov sem zvedel, da Lumbar svoje krivde ni popolnoma tajil, ampak vedno in vedno poudarjal, da ne ve, kako je prišlo do njegovega dejanja, na katero se bojda komaj spominja.

Sklenil sem, da ga natančno izprašam, kako je prišel do strašnega dejanja. Vest se mu izčisti in pomiri, ako pride vse, kar spi kakor vestno čuvana skrivnost na dnu srca, slednjič na dan ...

* * *

Drugi dan je bila nedelja. Po božji službi si dam privesti Lumbarja. Bil je veliko mirnejši in zaupljivejši, vsaj poglede je rad v me upiral in govorica mu je tekla še dokaj gladko.

Prigovarjal sem mu, naj mi pove, kako je prišlo do njegovega groznega čina. Ker sem bil spise številka 2318 že pregledal, bilo mi je mogoče opazovati, ali govori resnico ali ne. Ko je postal malo bolj zgovoren, sem odpustil stražnika, ki ga je pripeljal, in mu rekel, da naj pride še le čez kake četrt ure zopet ponj.

Nato vprašam Lumbarja:

»Ali kaj mislite o tem, kako je to prišlo?«

»Gospod, noč in dan ne morem na nič drugega misliti kot na svojo reč.«

»Pa kako? Ali se vam ne zdi, da bi bilo danes lahko vse drugače, da bi bili vi lahko gospodar na Lanovini, kjer ste se oženili?«

Pogleda me nezaupljivo, češ, od kod vem jaz kaj o Lanovini. Zato mu precej rečem: »Nikar se ne čudite! Jaz sem vse popise o vaši zadevi bral, od tod sem zvedel, kar sem ravno izpregovoril. Ali o vaši mladosti ne vem dosti. Tisto mi še povejte, kako je bilo doma, ko ste bili še otrok.«

»Gospod,« pravi Lumbar, »če veste vse iz spisov, vam ni treba mnogo izpraševati. Kot otrok že nisem mogel razumeti, kaj je oče z menoj naredil, ko me je opeharil za materino dediščino.«

»Kako? Opeharil vas je oče?« mu rečem hitro. »Kako si to mislite? V spisih sem bral, da sta vaš oče in vaša ranjka prava mati napravila, ko sta se poročila, ženitbeno pogodbo. Dogovorila sta se na skupnost vsega premoženja. V slučaju smrti enega zakonskega druga naj bi pripadla polovica vsega premoženja preživečemu zakoncu, otrokom pa druga polovica. No, ko pa je vaša mati umrla — bili ste menda že 7 let stari takrat, kaj ne —?«

»Ravno sem začel hoditi v šolo na Podolico, res je!« me prekine Lumbar.

»Torej,« nadaljujem, »tedaj je oče dal vse premoženje preceniti in bilo je po odbitku dolga in stroškov za bolezen in pogreb ravno še 144 kron in 35 vinarjev čistega po ranjki materi. No, in oče je sam iz svoje volje pri sodišču izjavil, da izplača vam in vaši sestri odpravnine vsakemu po 200 kron, ako ostane potem celo posestvo njemu samemu. Sodišče je vama kakor mladoletnima postavilo oskrbnika ali takozvanega kuratorja, in ta je pregledal pač tudi sam celo posestvo in se prepričal, da je tako za vas in vašo sestro še vedno bolje, kakor da bi vidva prevzela skupaj pol prezadolženega posestva in da bi bili potem kar trije soposestniki, vi in vaša sestra po četrtini, oče pa po polovici. In tako je prišlo, da je sodišče ponudbo vašega očeta potrdilo. Ali ni bilo tako?« ga vprašam hitro.

»Gospod, vidite,« odvrne Lumbar živahno, »tako je bilo, pa ni bilo pošteno. Kurator je bil na strani očeta, za najino korist se ni zadosti pobrigal. Že tista cenitev je bila tako napravljena, da so naju s sestro prikrajšali. Pa še kako!«

»Ali kako morete to trditi, saj sta bila dva najuglednejša, poštena moža iz vaše soseske pri cenitvi za cenilca! Vsaka zapuščina, pri kateri pridejo deleži nedoletnih dedičev v poštev, se mora sodno ceniti in za to se kličeta h komisiji vedno dva ali vsaj eden zvedenec.«

»Tisto je že res,« pravi Lumbar, »ali ... kaj, ko pa nista cenilca vedela za to, kaj se je godilo prej, kako sta oče in mati gospodarila. Jaz pa že vem!«

»I —, kaj pa mislite sedaj?« Vprašal sem ga nalašč po tem, kajti vedel sem iz spisov številka 2318, da prav iz te nesrečne Lumbarjeve misli izvira vsa njegova strast, ki ga je privedla v kaznilnico.

Lumbar si je zatisnil oči z roko in je molčal.

»Saj vendar veste, da je bila vaša mati pred smrtjo skoro leto dni bolna. Stroški za zdravnika in za zdravila so šli tudi v dolg, ki se je moral plačati iz materine polovice. To je sodišče moralo priznati.« Tudi na te besede je Lumbar še nekoliko časa molčal, slednjič pa je ves razburjen pripovedoval sem in tam kar z vpijočim glasom:

»Gospod, ne cenilca, ne sodišče, ne kurator niso krivi moje nesreče. Kriv je le — moj oče! — Hodil sem še v šolo. Pa se je oče vnovič oženil. Prej, ko je še moja mati živela, je bil le kovač. Potem pa je kar gostilno odprl. Mačeha me je naganjala, da naj v gostilni pomagam. Priden sem že bil, mislim, pa nikdar nisem dobil nikake pohvale. Sestra je bila poldrugo leto starejša od mene, pa ni hotela streči v gostilni. Kar šla je k teti. Jaz pa si nisem upal od doma. Iz drugega zakona očetovega sta bila zopet dva otroka, fant in deklica. Ko sem ponavljalno šolo dokončal, je hotel oče, da bi se učil kovaštva. Imel sem tudi veselje, pa enkrat mi je rekla mačeha vpričo očeta, da kovačije doma že ne dobim. Pogledal sem očeta, pa ni nič rekel, da to ni res. Takrat sem se vjezil in odšel še jaz z doma. Potegnil sem jo za sestro in že drugi dan me je sprejel v sosedni vasi v Sečnem sorodnik ranjke matere za malega hlapca.«

»Kako se je pisal tisti sorodnik?« ga vprašam, sluteč, da gre za osebo, ki mi je že iz spisov znana.

»Tako kakor moja mati: Somrak, Urban Somrak!«

Moja slutnja se je uresničila.

»Pa ni bil brat vaše ranjke matere?« nadaljujem.

»Ne brat, ampak precej oddaljen sorodnik; menda sta imela starih starišev stariše skupaj.«

»Dobro, in koliko časa ste tam ostali?«

»Do svojega 21. leta, ko sem bil potrjen.«

»Kje ste služili vojake?«

»V Ljubljani, tri leta.«

»Od tam je tudi vaša žena, kaj ne da?«

»Res! Bil sem za slugo pri stotniku in ravno tam je služila za kuharico dekle iz fare Sečno. Zaobljubila sva se in ko sem bil vojaščine prost, sva se vzela.«

»Ali vam je oče kaj pomagal?«

»Ne, nič mi ni pomagal.«

»Zakaj ne? Ali ste ga kaj prosili?«

»Prosil ga nisem. Takrat smo bili že v prepiru.«

»Pa zakaj?«

»Gospod, to je kar samo prišlo. Moja takratna nevesta je šla domov v Sečno. Oglasila se je pri mojem gospodarju Somraku. On je dejal, da bo stvar sam tako napeljal, da bo oče kaj dal, ko se poročiva. Bil je res pri očetu, pa oče mi je dal vedeti, da naj se po drugih osebah nikar ne oglašam.«

»In zaradi tega ste prišli v prepir?«

To moje vprašanje je spravilo Lumbarja v očividno zadrego. Pa baš ta čas, ko bi moral odgovarjati, pride paznik in vpraša, ali naj ga že odvede v celico. Mislil sem si, da storim Lumbarju uslugo, ako ga dam odvesti, še preden bi odgovoril. Res je Lumbar kar vstal in s kratkim pozdravom odšel. Sklenil sem, da ga odslej ne povprašam več po njegovem razmerju do očeta, dokler sam o tem ne izpregovori.

* * *

Minilo je skoraj štirinajst dni. Za teden dni sem bil na dopustu in ko sem se vrnil, se mi je zdelo, da bi bilo še prehitro, Lumbarja pripraviti na popolno in vestno izpovedbo. Pa moj prijatelj, kaznilnični uradnik Lovro Koren, me je opozoril, da ga je Lumbar sam prosil, da bi smel z menoj govoriti o svoji stvari.

Dal sem si odpreti njegovo celico. Paznik odmakne zapah in odklene vrata, zaprta s tremi ključavnicami. Ob mizici je stal Lumbar, nepremično zroč proti vratom. Bil je bled v obraz. Ko me ugleda za paznikom, se mi je zazdelo, da je dobil nekoliko prijaznejše lice.

»Dobro jutro, Lumbar, koliko časa se že nisva videla? Kakih štirinajst dni, kaj ne? Kako je z vašim zdravjem? Ali ste se že kaj privadili na te stene?«

Lumbar vzdahne in pogleda proti oknu. Skozi zamreženo okno, ki pa je tako visoko, da se nikamor drugam ne vidi kakor v zrak, je sijalo solnce. Dal sem okno odpreti. Med tem ko je paznik odpiral, se že oglasi Lumbar:

»Gospod, rad bi tisto od zadnjič popravil. Nisem povedal čisto prav.«

»Tako? Zakaj pa niste govorili resnice? Jaz od vas sicer ne morem zahtevati, da govorite resnico. Sem le vaš zdravnik. Pa ako vas hočem poslušati, storim to edino le radi tega, ker upam in računam, da govorite resnico. Kaj pa je resnica, na to se pa med temi štirimi stenami v samotni celici pač lahko spomnite!«

»Zato pa, gospod zdravnik, ker ste me hoteli poslušati, naj pa povem, kako je bilo, da sva z očetom prišla v prepir.«

Dal sem ga za čas, da se celica prav dobro prezrači, odvesti v svojo sobo.

Tu mi je pripovedoval in pripovedoval. Očividno je vse, kar mi je hotel povedati, prej večkrat ponavljal sam s seboj v samotni celici. Govorica mu je tekla, kakor da bi se bil naučil svojo povest na pamet, in vendar se je videlo, da govori sedaj — bolj od srca.

Začel je s tem, da je zvedel, še preden je šel k vojakom, od Urbana Somraka, da njegov oče tedaj, ko je poročil mater, ni imel nikakega premoženja. Vse imetje je bilo od ranjke matere. Ali oče se je takrat postavil, da se mora napraviti ženitna pogodba, in izpeljal jo je dobro v svojo korist. Oba sta prišla na grunt, oče in mati. Urban Somrak pa tudi drugi so mu pravili, da je oče po materini smrti vplival na cenilce, da so cenili nizko in da je oče celo nekaj materinih stvari, najbrž kake hranilne bukvice, poskril. Tako-le je rekel Urban: »Če bi bilo po pravici, bi dobil ti, Lumbar, polovico posesti s sestro vred, zato bi seveda plačal polovico dolga. Pa to bi bilo lahko! Saj vidiš vrednost grunta danes! Deset tisoč kron kot en krajcar ima veljave!« — Tako je govoril Somrak vedno, vsak dan, tako so govorili njegovi ljudje, tako cela vas. Ko se je poslavljal od očeta, pa ne na njegovem domu, ampak v hiši nekega soseda, kamor si ga je dal poklicati, je opomnil očeta, kaj govoré ljudje. Oče je bil hud, češ, da Somrak ni bil nikdar dosti prida, da laže. On, Lumbar, je to povedal hitro Somraku, Somrak si je zapisal priče in je šel — tožit!

Pri razpravi zaradi razžaljenja časti je bil Lumbar sam za pričo. Lahko bi se bil kot sin obdolženca odpovedal pričevanju, sodnik mu je to radi ljubega miru celo priporočal. Ali on je hotel biti poleg! Pričeval je sicer po pravici, kar je slišal, ali — očetu na kvar. Hotel je videti, kako se bo oče obnašal. Dobro ga je opazoval. Zdelo se mu je — Lumbar je postal ves rdeč v obraz, ko je to pripovedoval —, da mu oče noče pogledati v oči. Ker je imel slabo vest, seveda! Materino dediščino mu je prikril!

Lumbar se je strašno razburil pri svojem pripovedovanju. Skušal sem mu dopovedati, da je vse to le slutnja, nesrečen slučaj, da nima pravice, sumiti očeta nepoštenega dejanja, ko ni prav nobenega dokaza. Lumbar me je poslušal, pa je le — odmajeval. Svarim ga, naj se ne vdaja takim mislim, naj sodi trezno. Ne pomaga nič ... Začel je prisegati, da je stvar taka in ne drugačna, da mu je oče dediščino prikril. Tu sem mu segel v besedo in ga resno opomnil, da v tem oziru nobene besede več. Naj nadaljuje povest svoje preteklosti, ali pa greva narazen ...

Lumbar je nehal prisegati in me prosil, naj ga poslušam naprej. Rekel sem mu, da ga poslušam, ako pusti tisto staro pesem. Obljubil mi je, da bo miren.

Pravil mi je nadalje. Oče in Somrak sta se poravnala; oče ni bil kaznovan, ali stroške je pa moral plačati. Hud je bil radi tega, in ko mu je Lumbar pisal od vojakov po denar, mu je kar vse, česar od odpravnine 200 kron še ni dobil, kar naenkrat poslal. Bilo je še okoli 120 kron. Pa nič pisma, nobene lepe besede ni bilo pisane od očeta.

»Kaj pa da,« pravim jaz, »vesel naj bi bil oče sina, ki priča pri sodniji zoper njega, mesto da bi se odpovedal!«

»Moral sem, če ne, bi mi Somrak ne bil nič več pomagal!«

»Do česa naj bi bil pomagal?« ga vprašam hitro.

»Do moje pravice.«

Pogledam ga strogo. »Lumbar, ali že zopet prehajate na to nesrečno misel?«

»Gospod, odpustite. Noč in dan mislim le na to mojo zadevo, kako bi sedaj ne! ... Pa ne bom več govoril tega.«

Pravil je naprej, da je šla njegova nevesta dve leti potem iz lastne volje iz Ljubljane domov k očetu, da bi kaj pomagal k poroki. Oče pa se je vjezil, češ, da mu je sin nakopal po nepotrebnem pravdo s Somrakom in ga pripravil v stroške. Ko pa je prišel od vojakov, sta se vendar le poročila. Ona ni bila nič kaj pri volji, on pa je hotel tako, očetu prav na kljub!

V bližnji tovarni za stole je dobil dela. Sprva je še šlo, ko sta hodila on in žena na dnino. Ali čez poldrugo leto pride otrok, žena zboli ob porodu. Treba več denarja. Lumbar gre k Somraku, ta ga — odpravi z lepimi besedami, češ, oče bi mu moral pomagati. Pisal je očetu, pa odgovora ni bilo.

»Pa sami niste hoteli iti k očetu?«

»Ne! Na dom ne, ki bi bil moral biti moj! Nikdar več ne!« Tako je sklenil Lumbar, a — držal tega ni!

Prišla je zima. Žena še ni mogla za nobeno delo prijeti, tudi ako bi dala otroka kam drugam. Delal je pridno, ali prišel je štrajk in praznovali so tri tedne skoro brez vsake podpore. Vsi prihranki žene iz prejšnjih časov, iz njene službe, so že pošli, glad je potrkal na duri ... Šel je delat drugam.

Pri velikem prevozniku je dobil delo. Pomagal je vozariti, konjem je koval kopita, ker se je svoj čas tega dela kot kovaški pomočnik naučil. Zaslužek je bil dober, ali ni bil dosti doma. Zahajal je nehote v gostilne in pri pijači se mu je zdelo, da ga zavest revščine ne tare več tako hudo. Pa prišel je še drugi otrok na svet. Potreba je bila sedaj še večja, skrbeti je moral za ženo in dva črviča ...

Žena se je nekoliko popravila, ali zaslužila je le malo. Denarja je bilo vedno manj. Obračal se je na Somraka, pa ta je le obljuboval in obljuboval, dal pa ni nič; vedno je le namigaval na — očeta in na veliko materino dediščino. Rekel mu je, da on priča, da je imela njegova ranjka sestričina, Lumbarjeva mati, vsaj 2000 kron prisluženega, ko sta se z očetom poročila. Kje je tisti denar, je vpraševal. Treba očeta — tožiti, je rekel, da se pravica izkaže!

Tožiti?! — Vpraševal je svoje tovariše, znance. Eni so rekli, naj toži, drugi — ne. Nazadnje je pa šel k sodišču. Tam so mu rekli, ako nima denarja, bo treba ubožne pravice, ker pojde tožba čez 1000 kron veljave in je treba za take tožbe odvetnika. Skončala bi se tožba le pri deželnem sodišču v Ljubljani, pri domačem okrajnem sodišču take velike reči ne morejo zdelati, so rekli ...

Dobil je ubožno spričevalo, potrjeno od hišnega gospodarja, kjer je stanoval, od župana, od župnika in od okrajnega glavarstva. Župan ga je debelo gledal, ko ga je prosil za potrdilo, župnik pa je bil nevoljen in ga opomnil na četrto zapoved božjo! Ali — Lumbar se ni vdal, pravica naj se izkaže, je rekel.

Pri domačem okrajnem sodišču so mu napravili prošnjo na zapisnik, da je dobil obtožno pravico in odvetnika — za veliko tožbo zoper očeta. Res, čez deset dni pride obvestilo, da so mu dali za zastopnika revnih odvetnika dr. Mirka Kisovca v Ljubljani. Kmalu dobi od tega pismo, da naj pride k njemu, da sestavijo tožbo. Ali to ni šlo tako hitro. Odvetnik je hotel imeti dokaze, priče. Somrak mu je šel zelo na roko, dobili so priče. Toda nekaj jih je odvetnik zavrgel, češ, da ne veljajo nič, nekaj jih je čisto drugače pri sodišču pričalo, kakor je Somrak zvedel. Tožba je bila zgubljena!

Odvetnik je napravil pritožbo na Gradec; pomagalo ni nič. Doktor Kisovec mu je sedaj pisal, da naprej, na najvišje sodišče na Dunaju, stvari ne mara več gnati, ker bi nič ne pomagalo.

Ali on, Lumbar, je zaupal v Somraka, ki je zanj pričal in mu tudi 60 kron posodil, da si vzame sam novega odvetnika. Hajd v mesto, dvakrat, trikrat. Za denar mu je napravil drug odvetnik pritožbo na Dunaj. Strašno dolgo je trajalo, več kakor pol leta, preden je prišla rešitev, pa pomagalo ni nič. Potem je ta odvetnik rekel, da bi celo stvar ponovili, če zve za kake nove priče ...

Lumbar je šel k domačemu sodišču, šel v Ljubljano k predsedniku deželnega sodišča. Povsod je zvedel, da je sicer mogoče, da je oče dobil kaj malega več po zapuščinski razpravi, kakor mu je šlo, ali sedaj je, kar je, dokazati ni mogoče več ničesar ... Torej — prepozno naj bi bilo? — Ne, izposodil si je vnovič nekaj denarja, da je napravil odvetnik predlog, da se pravda obnovi ... Tudi brez uspeha!

Neki tovariš v gostilni mu je pravil, da je v Celju prav posebno pretkan odvetnik. Ko bi šel do njega?

Res, šel je peš v Celje k tistemu odvetniku. Ta je precej spoznal, kaka krivica se je njemu, Lumbarju, zgodila, in svetoval je, da se napravi še ovadba radi hudodelstva goljufije — zoper očeta! Tudi to se je zgodilo, pa ovadba ni imela nobenega uspeha. Državni pravdnik jo je vrgel v koš! Seveda, je rekel Lumbar, vse drži z bogatimi zoper revne ...

Oče je imel tudi odvetnika v Ljubljani. Ta je zdaj vložil tožbo proti sinu radi razžaljenja časti. Lumbar je bil obsojen na 14 dni zapora. Pritožba pa zopetni ničesar pomagala ... Kazen je moral odsedeti!

Med tem se je dolg strašno kopičil; žena je begala od znanca do znanca, da je dobivala na posodo za kruh in sol. »Materine dediščine« pa le ni bilo in ni bilo ...

Naprej ni mogel, nobena gosposka mu ni hotela ničesar sprejeti. Nekdo mu je svetoval, da bi napravil milostno prošnjo na presvitlega cesarja, češ, Njegovo Veličanstvo bo zaukazalo oblastem, da se popravi storjena mu krivica. Za sestavo prošnje je bilo zopet treba šteti novcev, ali prošnja je prišla nazaj s pojasnilom, da take pomoči ni. Potem je začel sam pisati pisma na cesarja, drugo, tretje je prišlo zopet nazaj; ko je pisal četrto, peto, ni bilo več nobenega odgovora na pisma, saj so mu že pri povračilu tretjega pisali, da na naslednja ne dobi več odgovora.

Začel je zopet hoditi k sodišču. Ker so ga tam že poznali, ga ni nihče rad poslušal. Nazadnje ga je sodnik vendar sprejel, rekoč mu, da naj vendar že miruje; naj uvidi, da mu ni pomagati, če — je še pri zdravi pameti. To ga je silno vjezilo in odgovoril je sodniku v jezi in kar tako, da materine dediščine ne pusti, in sedaj še celo ne, ko je imel že take stroške, pa — če mora tudi očeta ubiti! Sodnik mu je nato ostro zabičil, da naj ne govori tako, sicer pride v zapor ali pa ga dadó pod kuratelo!

Odslej se ni več potikal po sodiščih, pa doma ga tudi ni trpelo. Najljubše mu je bilo v gostilni. Žena je stradala, otroci so stradali, ali njemu, Lumbarju, je šlo samo še po glavi, kako dobiti materino dediščino, kako se maščevati nad očetom.

Svojo debelo zimsko suknjo, ki mu je dobro služila, ko je ob mrzlih dneh vozaril za prevoznika, je zdaj prodal za dvajset kron! Kaj mu bo suknja, si je mislil. Zdaj je vse pri kraju: ali dá oče dediščino, ali pa ...

Par kronic je dal ženi. Prosila ga je, naj ostane doma, naj se poprime zopet dela ... On pa je sklenil: tokrat še pojde, samo tokrat! In šel je v gostilno!

Njegovi pajdaši so precej zavohali, da ima zopet nekaj denarja. Pili so na njegov račun ... Bilo je že proti polnoči. Eden izmed njegovih pajdašev vstane in govori, kakšen ugleden mož je, kako ga imajo vaščani radi, kakšen imeniten gospodar bi bil, ako bi mu dal bogati oče, kar mu gre po človeških in božjih postavah. Napije mu, da bi vendar enkrat njegova pravica zmagala. Trkali so in pili ... Njega pa je v prsih stiskalo in dušilo, da materine dediščine ne dobi nikoli, da ostane revež do konca dni ...

Tisto noč je obležal od vina omoten v gostilni na klopi. Zbudil se je rano. Denarja ni bilo v žepu niti beliča več. Bežal je proti domu. Žena ga je čakala vso noč in — jokala. To ga je vjezilo. Umil se je, preoblekel se v praznično obleko. Žena ga je prestrašena vprašala, kaj da misli. On pa je rekel, da gre po — materino dediščino. Žena ga je osuplo pogledala — pa ga ni razumela ... Odšel je v jutranji megli, pa skrivoma si je vzel seboj — sekiro! Dirjal je proti očetovemu domu.

Srce mu je strašno bílo, ko je zagledal hišna vrata, v glavi pa mu je šumelo in vrvelo ... Burno je prestopil prag hišnih vrat. Prvi ga je zagledal mali brat. Ustrašil se je ter kličoč očeta — zbežal.

Oče, na pol opravljen, prihiti v vežo ..., zavpije: »Za pet ran, Jože, kaj hočeš? Ali si znorel?!« —

Ne da bi kaj izgovoril, privleče Lumbar sekirico izza suknje, skoči proti očetu, ki je strahoma skočil nazaj proti sobi, in ga vseka po glavi ..., drugič ..., tretjič, da se je oče — zvrnil. Sam pa je šel precej k žandarmom, ki so ga še tisto uro odvedli na sodišče. —

Lumbar je končal. Proti koncu svojega pripovedovanja je strašno sopel in besede tako bruhal iz sebe, da sem ga komaj razumel. Pri tem je gledal v tla ali v steno ... Šele, ko je vse izpovedal, uprl je vame svoje oči, ki so bile vse motne.

»Lumbar, vi ste danes meni dosti več povedali, kakor sodnikom. Torej — je res, — — da ste imeli namen — očeta usmrtiti?«

»Res, — gospod!« V tem, ko je izpregovoril to priznanje, bilo je videti, kakor da bi se Lumbar sam va-se zgrudil. Vest, ki mu je očitala strašno dejanje, ga je v tem hipu — strla.

Da se vsaj nekoliko pomiri, sem ga dal odvesti v celico in mu obljubil, da ga kmalu zopet obiščem.

* * *

Drugi dan sem šel zopet pogledat v spise št. 2318. Lumbar je doslej vedno tajil, da je očetu kaj hudega prizadejal. Izgovarjal se je, da je bil od vina in jeze tako razgret, da niti ni vedel, kaj se je ž njim godilo, dokler se ni znašel v preiskovalnem zaporu.

Ta zagovor in pa še bolj sodišču naznanjena okolnost, da so Lumbarjevo sestro pred leti sprejeli v blaznico, ker se ji je mešalo, je bil vzrok, da so bili poklicani zdravniki, ki so ga preiskali, ali je — zdrave pameti. Pa zdravniki so dejali, da ne najdejo glede njegovega uma ničesar nenavadnega.

Prišel je pred porotnike. Državni pravdnik, ki je zastopal tožbo, je imel kaj lahko stališče. Nič ni pomagalo, da je pravil Lumbar, da ne ve o ničemer ...; domača sekira ga je izdala. Državni pravdnik je govoril, kdor je vzel doma sekiro in jo skoro uro hoda skrivaj nosil do tistega, ki ga sovraži, je imel tudi gotovo namen, da bo sekiro — rabil, za kar se sekira rabi ...

Porotniki so enoglasno potrdili, da je Lumbar ravnal v namenu očeta usmrtiti.

Državni pravdnik je predlagal kazen težke ječe med 10 in 20 leti ter poudarjal, da je pripisovati le zdravi in izredno krepki naravi očetovi, da je vse tri rane na glavi po treh mesecih lečenja v bolnišnici — vendar le prebolel. Ako bi bil oče umrl, predlagati bi moral — smrt na vešalih.

Sodniki so prisodili ubijalcu Lumbarju — deset let težke ječe ... Da bi bil svoje dejanje skesano priznal, — skoraj gotovo bi bila kazen vsaj za eno, dve leti milejša! —

Lumbar je torej sedaj več priznal, kakor v preiskavi in na sodbi. Ali ga je vest preveč težila? Ali ima kak poseben namen, da je sedaj več priznal, kakor prej? —

Hotel sem se prepričati, kako je s tem. Prihodnje dni sem ga obiskaval, na videz le, da ga preiščem radi zdravja.

Lumbar je parkrat pričel govoriti o tem, da je sedaj vse povedal. Jaz sem mu le odvrnil, da je prav, ako si je slednjič olajšal vest! On me je skrbno gledal, očividno še pričakujoč kake druge izjave iz mojih ust. Ko se je to parkrat ponovilo, me vpraša Lumbar:

»Ali ne bom sedaj pomiloščen?! Saj sem vse priznal!« Sedaj sem vedel, kaj ga je gnalo k priznanju.

»Pomiloščen še hočete biti?! Kdo je vam pa vdahnil to misel?«

»Drugi so mi rekli, da je mogoče pomiloščenje, ako priznam ...« Lumbar je radovedno vpiral oči vame; jaz pa sem ga nalašč, preden mu povem resnico o možnosti pomiloščenja, še vprašal naslednje:

»Pa čemu naj bi vas pomilostili? Ali bi hoteli storjeno krivico popraviti? Ali svoje dejanje resnično obžalujete in se ga kesate?«

»Obžalujem?« ponovi Lumbar mojo besedo.

»Hudo mi je že«, nadaljuje za nekoliko časa, »da je tako prišlo, ali kdo je kriv? — Oče, in nihče drugi ne! Krivico mi je delal! Ko pridem ven, se mora iskazati pravica! Začel bom stvar iznova ...!«

»Ako pa ne pridete ven? — Pomiloščenje je navadno le mogoče, če vsaj dve tretjini kazni že prestanete — in do tedaj je še več ko pet let! Kaj pa, ako tega ne doživite?«

»Potem pa morajo moji otroci stvar naprej gnati!«

Te besede je izgovoril Lumbar zopet tako — divje, da sem nad njim že obupaval. Priznanje — mu je bilo le sredstvo, da se čim preje — po njegovi misli — izkoplje iz ječe in potem — prične iznova svojo staro pesem o krivici. Videl sem, da ga je pravdarska strast prevzela — popolnoma, da ga niti strašne posledice njegove strasti niso spreobrnile.

* * *

Pretekli so meseci. Dobim uradno poročilo, da se je Lumbarju jelo — mešati. Bojda govori neumno in zmedeno, komandira vojake, jim zabičuje, da naj si njegovega očeta dobro pogledajo, da jih ne ukani, in še več sličnih budalosti.

Stvar se mi je zdela sumljiva. Dal sem mu povedati po pazniku, da bo kaznovan s postom, ako spoznam, da se neumnega — le dela.

Nato pa je Lumbar še bolj razsajal. Obleko si je potrgal, slamnico razmetal, strašno rjul ... Pustil sem ga vpiti eno, dve uri. Na to je prenehal. Dal sem ga opazovati pri skritem okencu. Ako ni vedel, da ga kdo opazuje, je bil miren. Ko pa je začutil koga pred vrati, je začel iznova razbijati in vpiti.

Skratka, izkazalo se je, da se blaznega samo dela, da — »simulira«.

Sedaj sem šel k njemu in ga resno posvaril, da naj pusti svoje neumnosti; ako bi še naprej razgrajal, dobi — prisilni jopič in pa poste. —

Dolgo me je gledal, na zadnje — pa se je razjokal. V tem trenotku ga vprašam, čemu je vendar uprizoril celo komedijo? Obljubil sem mu, da ga vsake kazni oprostim, ako pove — resnico.

Dolgo se je obotavljal, na zadnje pa je vendar priznal, da se je napravil blaznega po nasvetu nekega tovariša, s katerim se je na dvorišču jetnišnice sprehajal. Jetniki se namreč vsak dan eno uro dopoldne in eno uro popoldne sprehajajo pod nadzorstvom paznikov.

»Pa čemu bi vam služilo, ako bi nas res prekanili, da ste blazni?«

»Tisti tovariš mi je rekel, da je slišal, da so postavili nekomu, ko je zblaznel, kuratorja in da se je tisti potem zanj prav srečno pravdal!«

»Torej kuratorja za pravdo z očetom bi radi?! Ali še vedno mislite na pravdanje?« Ostro sem ga pogledal; on — vzdahne, potem pa reče: »Gospod, po dnevi in po noči, vsako uro, vsako minuto ne mislim drugega, nego na to strašno krivico, ki se mi je zgodila in kako bi si pomagal — do svoje pravice!«

Kakor senca je leglo na njegov obraz. Trde, odurne so postale njegove poteze. Mislil sem si, ako bi bil na prostem ta nesrečni človek, — bi segel še danes iznova — po sekiri —.

Vstal sem ter mu dejal ostro in resnobno: »Nikdar ne boste dosegli pomiloščenja, ako bodete tako zakrknjenega srca. Pomislite že vendar, kaj ste storili!! Ko bi tudi res bilo — pa ni! —, da bi vas bil oče za par sto kron prikrajšal, pomislite, kakšno krivico ste mu vi prizadejali! Smrt ste mu želeli, težko ste ga pohabili, umrl bi bil, da ga zdravniki niso pravočasno operirali ...! Pregrešili ste se zoper četrto božjo zapoved in zoper zapoved ‚ne ubijaj!‘«

Lumbar je stiskal pesti ob čelu. Zapustil sem ga, do cela preverjen, da se mu je pravdarska strast zajedla že tako globoko v njegovo mišljenje, da ga pač ne zapusti nikdar več.

* * *

Prišla je tretja jesen, odkar je prišel Lumbar v kaznilnico. Ni me bilo več volja, razgovarjati se ž njim. Tudi so ga sedaj poslali na delo. Po gotovem času samotnega zapora pride vsak kaznjenec v primerno delavnico, kjer dela skupno z drugimi kaznjenci. Lumbar je pa očividno hiral. Hrust po postavi — hodil je sključeno, negotovih korakov. Pa se vendar ni potožil, da bi bil bolan. Zato je bil dodeljen prav lahkemu delu; pomagal je namreč vezati knjige.

Nekega dne zopet dobim uradno sporočilo, da so morali Lumbarja prenesti v kaznilnično bolnišnico.

Tam sem ga preiskal. Imel je mrzlico.

»Lumbar, kako vam je?« ga vprašam. »Mrzlica vas trese. — Ali ste se prehladili?«

»Ne vem«, pravi votlo; »nič več ne spim!« —

»Zakaj ne, ali vam manjka zraka v celici?« Spati morajo kaznjenci navzlic podnevnemu skupnemu delu vedno vsak v svoji celici.

»Me muči vedno, da sem tako nesrečen!«

»Torej pravda vam gre še vedno po glavi« mu rečem osorno; »ali ne veste v kakšni nevarnosti ste? Vaše zdravje je trhlo!«

Lumbar se mučno, pa vendar še dokaj urno sklone v postelji. S tresočim glasom in s povzdignjenima rokama bolestno vzdihne:

»Samo umreti ne ... Prosim — zdravila ...!«

»Tako hudo pač ni! Ne razburjajte se po nepotrebnem. Ko mrzlica mine, smete vstati!«

»Vstati?! — Ven bi že rad šel ...!«

»Pa čemu?«

»Gospod, pojdem do očeta in mu dokažem, kakšno krivico mi je storil, kako me je ugonobil-«. Omahnil je na posteljo nazaj.

Prvič sem opazil, da je govoril o očetu nekoliko mirneje ... Ali je to že slutnja bližajoče se smrti? — Hotel sem ga v tem milejšem čustvu potrditi in mu rečem:

»Mislim, da bi vam odpustil!«

»Kako, meni odpustil — on? — « Boril se je sam s seboj, nazadnje pa se je le premagal in — obmolknil.

»Kaj pa, ako bi očetu pisali?« povzamem zopet črez nekaj časa; stari so že, Bog ve, če jih kdaj še vidite? ...

»Ali bom moral umreti?« vpraša ter me zelo skrbno pogleduje.

»Tega nisem rekel, ali — tudi oče lahko umró! Zato svetujem, da mu pišete!«

»Kaj naj mu pa pišem?«

»Prosite ga vendar odpuščanja ...!«

Lumbar se je zamislil. Slutil sem, da se v njegovi duši snuje preobrat. Nisem ga hotel siliti, da mi kaj obljubi. Ker se ga je loteval spanec, sem ga zapustil.

Obiskavati sem ga moral še dan za dnem. Mrzlica ni hotela ponehati. Pokašljeval je vedno hujše. Moči so mu pešale. Sedaj ni bilo več dvoma: Lotila se ga je tista bolezen, ki ljudi, vajene na prostem, tako rada popade, ko nimajo več prostosti —: jetika. Lumbar pa je vsled svoje nesrečne strasti nekaj let, preden je bil zaprt, zdravje izpodkopaval tudi — še s pijačo. Vse to skupaj — slaba znamenja.

* * *

Štirinajst dni pozneje. Lumbarju še ni nič odleglo, nevarnost za življenje je nastopila.

Dobi pismo. Bilo je od žene. Pisala mu je, da je bila zelo bolna, da je ležala šest mesecev v bolnišnici. Sedaj pa je, hvala Bogu, zdrava. Pa na delo mora, zato pa ne more imeti otrok pri sebi. Dala jih je Somraku, pa ta jih ni maral dolgo. Vzel jih je k sebi — stari oče, Lumbarjev oče! Sedaj ga vpraša, če je to njemu prav ... Veselilo bi jo, ako se ne bi več sovražila — sin in oče.

Pismo je Lumbarja presunilo. Toda odgovoriti pa le ni maral ničesar. Bil je preslab, zato mu ni hotel nihče prigovarjati, da ga ne bi razburil.

Teden pozneje piše žena vnovič. Očeta Lumbarjevega je kap zadela; na smrtni postelji je svojemu sinu odpustil in ga dal pozdraviti. Umrl je spravljen z Bogom in vsemi ljudmi.

Bil sem pri njem popoldan za tem, ko je bil dobil to pismo. Slabo mu je bilo. Oči so mu tičale globoko v lobanji, pa svetile so se mu kakor dva žareča oglja.

»Oče vam je umrl,« mu rečem; »odpustil vam je na smrtni postelji!«

»Odpustil?!« Lumbar se bridko nasmehne in pristavi: »Sedaj pa vidim, z mojo pravdo res ne bo nič!« Ustnice so mu vstrepetavale, pot mu je tekel po čelu, — h koncu je šlo ž njim.

Zapustil sem ga; pred polnočjo sem ga vnovič preiskal. Žila mu je bila medlo in strašno hitro. Dal sem mu zdravila in ga vprašal, če želi duhovnika. Rekel je, da ga še ni treba. Odšel sem; videl sem ga zadnjikrat živega.

Ob sedmih zjutraj je sam zahteval duhovnika. Po sprejemu sv. obhajila, najsvetejše popotnice, mu je takoj nekoliko odleglo. Ob desetih dopoldne se je začel smrtni boj, dokler ga ni okrog šestih zvečer premagala — bela žena — smrt.

* * *

K pogrebu se je pripeljala Lumbarjeva žena s štiriletnim sinčkom. Kaj je čutila ubožica na grobu svojega moža, ki ga je videla živega zadnjič na sodbi? Kaj si je pač mislil mali Jožek, ko mu je njegova mamica plakajoč kazala nepobarvano rakev z velikim črnim križem: »Tu notri spi naš atej! — —«

Po pogrebu je dobila Lumbarjeva žena, kar je ostalo zaslužka od Lumbarjevega dela v knjigoveznici. Imela je vsaj za pot nazaj. Malemu Jožku smo zložili nekaj drobiža, da je dobil za pod zob v svojo culico. In ko se je Lumbarica poslavljala, smo jo tolažili, da ji ostaneta otročička za uteho; osobito Jožek obeta, da bo zavsem očetove postave. Tu pa je Lumbarica globoko vzdihnila, roke k nebu povzdignila in prosila: »Sam Bog nebeški mu daj zdravje, toda obvaruj ga pred tako strašno strastjo, kakor jo je imel ranjki!« — Jožek pa je nagrbančil čelo, kakor bi razumel, zakaj gre, in zagotavljal: »Mamica, saj bom zmirom prav priden!«

Vsa žalostna in potrta se je podala Lumbarica z Jožkom domov. Kako bi bila srečna, ko bi se bil varoval njen ranjki mož — pogubonosnega pravdanja!-

Zato pa naj roma povest ranjkega Lumbarja po slovenskem svetu in naj priča, kam utegne zabresti, kdor je mnenja, da mora s pravdanjem užugati vse, ki mu niso po volji. Morda ustavi koga na poti, ki vodi, če že ne v kaznilnico, pa v gotovo nesrečo in pogubo!