Prava malenkost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

KNJIŽNE MONOGRAFIJE


Zmaji so ...,1993[uredi]

Prijatelj vedno pride prav, 2005[uredi]

Ježek Špikec, 2005[uredi]

Škatla, 2005[uredi]

Veveričja zabava, 2005[uredi]

Razvajeni detelček, 2005[uredi]

Gozdni strah, 2005 (COBISS)[uredi]

Jazbeci so res hecni.

Poleti nosijo kožuhe, stanujejo pod zemljo in ponoči, namesto da bi spali, kolovratijo naokrog.

Janko Jazbec ni nič drugačen. Ni grma, ki ga ne bi pretaknil, šopa trave, ki ga ne bi prevohljal, ali poti, ki je ne bi preiskal. Ponoči rad stopi do potočka in si v družbi drugih jazbecev, samih starih dobrih prijateljev, privošči požirek studenčnice in klepet.

S svojim življenjem je kar zadovoljen.

Včasih je Janko pohajal skupaj z ženo Jasno. Zdaj, ko sta v njuni jazbini mladička, to seveda ni več mogoče. Nekdo ju mora čuvati. In ta nekdo je vsak dan bolj siten.

»Le potepal bi se,« kar naprej ponavlja Jasna. »Mene pa puščaš samo z Janezkom in Jano!«

»Saj greš lahko zraven,« prostodušno predlaga Janko.

»In pustim mladička sama, kaj?« se potem razjezi jazbečevka.

Janko se v zadregi popraska po glavi. Ni ravno najhitrejše pameti, a toliko že ve, da sta otroka premajhna za potepanje.

»Pa pojdi na sprehod sama,« nato predlaga. »Jaz bom ostal doma in ju čuval.«

»Mi na misel ne pride,« je še kar sitna Jasna. »Samo skrbelo bi me. Saj še za hrano ne znaš poskrbeti.«

To sicer ni čisto res. Janko je vsako jutro svoji družinici prinesel slasten prigrizek. Je pa res, da to ni bilo vedno navsezgodaj.

Marsikatero jutro je Jasna že davno prebrala Jazbečje novice, preden je Janko priropotal z jabolkom.

»Ha! Temu ti praviš skrb za prehrano!« se jezi Jasna. »Prikotališ jabolko in misliš, da je vse opravljeno!«

»Ampak ... Saj jabolka so zdrava ...«

»Že, že ... Toda če dan za dnem ne ješ ničesar drugega, se jih moraš prej ali slej naveličati!«

Je Janku torej sploh ostalo kaj drugega, kot obljubiti, da se bo poboljšal?

Toda rečeno še ni storjeno. Zvečer je Janko ob potočku zaman tuhtal, kje naj najde bolj raznovrstno hrano za svojo družinico. Z jabolki ni bilo težav, saj je jablana rasla čisto blizu, na robu gozda. Janko je pot do tam dobro poznal. A kje naj najde še kaj drugega? Jagode in maline so že davno posmukale druge živali. In lešnike so veverice pobrale, ko so bili še zeleni.

Kot nalašč ravno tisti večer ni bilo k potoku nobenega drugega jazbeca, ki bi ga Janko lahko poprosil za nasvet.

»A jaz sem pa zrak ali kaj?« je zagodrnjalo nad njegovo glavo.

Jazbec se je presenečen ozrl kvišku in tam zagledal gospo Sovo. Očitno je o svojih težavah tarnal na glas. Sova je zdaj o njih vedela celo več od njega samega. Povedali smo že, da je bil bolj počasne pameti. Dodati moramo, da je bil pri pozabljanju precej hitrejši.

»Mislim, da ti lahko pomagam,« je rekla Sova. »Ampak v zameno boš moral nekaj obljubiti.«

»Obljubim,« je takoj bleknil Janko.

»Saj še veš ne, kaj hočem od tebe,« ga je opomnila Sova. »Mogoče obljube ne boš mogel izpolniti!«

»No ...« se je zamislil Jazbec.»Saj sem obljubil tudi ženi. Ko sem ugotovil, da ne morem držati besede, si mi že ponudila pomoč. Torej lahko obljubim tudi tebi. Potem mi bo že kdo pomagal ...«

Sova se je njegovemu modrovanju od srca nasmejala. Potem je nadaljevala.

»Opazila sem, da s prijatelji pogosto klepetaš ob studenčku. Včasih se vaš klepet zavleče pozno v jutro ... Prav tule, kjer spim,« je pokazala Sova.

»A tako?«

»Tako, ja. Ampak ne morem zaspati.«

»Ja, zakaj pa?« je bil zaskrbljen Janko.

»Ker me motite, klepetulje jazbečje,« je vzrojila Sova. »Le kaj si imate toliko povedati?«

»No, ja,« je skomignil Jazbec. »Moške stvari pač. Ampak če te moti, lahko predlagam, da se mogoče začnemo dobivati malo bliže izviru.«

»To bi bilo v redu,« je rekla Sova.

Potem mu je razložila, kako bo rešila njegovo težavo. Janko ni čisto vsega razumel, a glavno je, da je zjutraj domov prinesel šopek posušenih borovnic, ki jih je nekoč sovi podaril neki polh.

Prav škoda, da zjutraj ni slišal, kaj je sova naslednji dan povedala Šoji. In ta, seveda, vsem drugim.

»Že veste? V našem gozdu je začelo strašiti!«

»Res?« so se ustavljali vsi, ki jih je prineslo mimo.

»Niste slišali nenavadnih šumov?«

»Kot bi kdo stresal listje in lomastil po travi?« je vprašal mišek Miško, ki je ponoči zares slišal nekaj takega.

»Točno,« je kimala Šoja. »To je bil strah!«

»Kaj pa ta strah naredi?« je zanimalo ježka Bunkca.

»Ali grize?« je skrbelo zajčka Šnofka.

»Ali vrešči?« je hotela vedeti srna.

»Vse to in še veliko hujše reči,« je vreščala Šoja. »Predvsem pa straši!«

»Kakšen pa je ta strah?« je vprašal zajček Hops. »Kaj če ga srečam in ne prepoznam? Kako naj potem vem, kdaj naj se prestrašim?«

»O, ne skrbite, živalce,« se je naenkrat vmešala še Sova, ki tisti dan nalašč ni šla spat. »Ko boste srečali strah, ga boste zagotovo prepoznali!«

V gozdu je zavladalo veliko razburjenje. Ptice so se zmedeno spreletavale z veje na vejo, zajčki so se skrivali po grmovju in veveričku Storžku se je zavozlal rep. Zagotovo bi se zgodilo še kaj slabšega, če Sova ne bi povedala, da gozdni strah le ni tako hud, če dobi dovolj hrane. Živalce so hitro obljubile, da bodo vsak dan nabrale nekaj sadežev in jih pustile na posebnem mestu, kjer jih bo strah zlahka našel. V zameno jih bo pustil pri miru.

Janko Jazbec je dobil povsem drugačno delo. Namesto da bi hrano iskal, je moral le vsako noč, v zavetju teme, prinešeno odnesti v jazbino. Joj, kako so bili Jasna in otročiča veseli!

Veverice so rade prinesle prgišče želoda, zajčki prikotalili kak sadež, pa tudi ježki so se pogosto izkazali, vse le zato, da jih strah ne bi slučajno začel strašiti. Tako je bilo moč od tistega dne pred jazbino Janka in njegove družinice vedno najti kak slasten grižljaj. Jazbečji družinici se še nikoli ni tako dobro godilo.

Česar niso mogli pojesti, so shranili za slabše čase. Druge živali so jim namreč iz svojih bogatih zalog neprestano prinašale nove dobrote.

Sovin načrt je popolnoma uspel! Jazbeci so dobili hrano, sova mirnejši spanec, pa tudi o gozdnem strahu je bilo vse manj slišati.

V gozdu je ponoči precej manj šuštenja in mrmranja. Malo zato, ker Janku ni več treba do roba gozda po jabolka, malo zato, ker so se drugi jazbeci začeli zbirati drugje. Iz dobro obveščenih virov, ki jim je ime Janko, so namreč tudi oni izvedeli, da v gozdu straši.

In strašilo bo, dokler bosta mladička Jasne Jazbec premajhna za iskanje hrane. Kako bo potem, bomo pa še videli.

Prava malenkost, 2005 (COBISS)[uredi]

Janko Jazbec bi še zdaj, ko je družinski mož in oče, cele noči rogovilil po gozdu. A mu Jasna, njegova ženka, ne pusti. »Na otročiča popazi,« mu reče, preden se odpravi po opravkih. »In glej, da ne boš spet zadremal.« Janko se godrnjaje zlekne pred jazbino in z zavistjo opazuje mladička, ki se kotalita po travni preprogi. Kako jima zavida! Ves čas se zabavata, on pa ne sme niti na čisto majčken potep!

Toda nekega dne se je vendarle pokazala priložnost. Šoja, opravljivka in prenašalka novic, je preletela jaso, ob kateri stanujejo Jazbečevi. »Poslušajte, poslušajte,« je kričala. »V gozdu se začenja sejem! Naprodaj bo veliko zanimivega blaga! Na ogled veliko čudes! Ne zamudite živžava, kot ga še ni bilo!« Janku so se kar sline pocedile. Sejem! To bi bilo potepanje! Še posebej, ko je izvedel, da je do tam skoraj pol dneva hoda! Ko sta otročiča zadremala, je ženki prinesel šopek gozdnih jagod, ki so jo vedno spravile v najboljšo voljo.

»Mmmm, so dobre,« jih je pohvalila. »Tudi sejmi so dobri,« je rekel njen soprog. »Menda se bo dalo tam videti in kupiti marsikaj koristnega. Kaj praviš? Naj grem malo ... emmm ... mislim ... emmmm ... takole, službeno?« »Odlična ideja!« se je Jasna presenetljivo navdušila. »Kupil mi boš volno za jopico! Boduljčici sem že davno obljubila posebno volno iz pajčevine gorskih pajkov!« »Volno?« se je namrdnil Janko. »Veliko klobko rožnate volne,« je bil za Jasno pogovor končan.

Za Janka pa so se težave šele začele. Potepanje torej bo. Super. Ampak da mora pri tem tovoriti volno? In še rožnato! Kaj, če ga srečajo prijatelji? Le kaj si bodo mislili? Naslednji dan je dišal po cvetju in jutranji rosi, veter je nagajivo mršil dlako in sploh je bil dan kot nalašč za pot na sejem. »Greš na sejem, Janko?« ga je dohitel zajček Šnofko. »Boš kaj lepega kupil?« Jazbec je nekaj zagodrnjal in zardel. Seveda mu še na kraj pameti ni padlo, da bi radovednežu razlagal o rožnati klobki volne. Take reči vendar kupujejo punce! Na srečo se je Šnofko kmalu poslovil in odskakljal naprej. Jazbec je nadaljeval počasi. Takšno potepanje je namreč najboljše.

»O, glej ga, glej!« se mu je s stranske poti pridružil Jože Jazbinšek, stari prijatelj, s katerim sta presedela toliko uric ob požirku studenčnice. »Se malo potepaš, a?« »Ja, ampak službeno,« je povedal Janko. Še veliko sta si imela povedati. Tudi Jože se je pred kratkim oženil in dobil ljubko hčerkico.

Kot bi mignil, sta bila na sejmišču, med vrstami stojnic, postavljenih vzdolž srednje velike mlake. Jazbeca sta se momljaje poslovila in odšla vsak po svoje.

»Še sreča,« je pomislil Janko. »Če bi me Jože videl kupovati rožnato volno, bi se od sramu kar v zemljo vdrl.« Sprehodil se je med vrvežem, malo pokramljal z znanci, na katere je naletel, in si ogledoval blago, zbrano z vseh koncev dežele. Pisano perje živih barv, kamenje nenavadnih oblik in jedi skrivnostnih, a zato nič manj mamljivih vonjav. Za prgišče želodov je kupil prekrasne maline, oblite z medom, ki se jih bosta mladička gotovo razveselila. Za Jasno je izbral krtačo iz ježevčevih bodic. Zase je našel izvrstne vezalke, ne pa tudi čevljev. Kazalo je torej, da bo še nekaj časa okrog hodil bos. »Nič za to,« si je rekel in vezalke pospravil v culo. »Bom imel vsaj razlog, da grem še na kak sejem.«

Končno se je lotil najtežje naloge. Ko se je prepričal, da ga ne gleda nihče izmed znancev, se je postavil v vrsto k veverici, ki je prodajala volno in volnene izdelke. »Klobko volne gorskih pajkov, prosim,« je zamomljal, ko je prišel na vrsto. »Seveda, takoj,« je rekla veverica. »Kakšne barve?« »Hmmm, eeee, tiste, rožnate, no,« je zagodrnjal. Mislil je, da bo od sramu kar omedlel. Ampak se ni zgodilo nič takšnega. Veverica je pred njega položila velik klobčič, mu vrnila drobiž in se že posvetila naslednji stranki.

»Ojej,« je Janko zgrožen ugotovil, da je klobka prevelika za culo. »Moral bi prositi, da mi jo zavije.« Toda množica ga je odrinila od veveričine klopi, še enkrat v vrsto pa ni hotel. Zdaj, z ogromno klobko rožnate volne, že ne. Sklenil jo je kar pobrisati. S pogledom, uprtim v tla, je odhlačal s sejma in razigrani glasovi so kmalu zamrli za njim.

»O, kakšna lepa volna,« je iz krošnje nad Jankom zaščebetala Staša Stržek. »To pa bo jopica!« Janko je zardel in še pospešil korak. Le kako naj skrije izdajalski klobčič? Kaj, če bi volno ovil okoli pasu? Res je tako storil. Bilo je je dovolj še za okrog ramen. Ravno je končal, ko se je Staša Stržek spet prikazala nad njim. »Kdo bi si mislil, da so fantje tako domiselni! In da znajo izbrati tako lepo barvo!« »Tole je, veš, ekhm, no ...« je hotel pojasniti Janko. »Naj ti spletem še kitke?« je prijazno predlagala Staša. Janko jo je ucvrl, kot bi ga preganjal lovec! Kakšna sramota! Zdaj bodo vsi mislili, da je volna zanj!

Potuhnjen v senci se je globoko zamislil. Vajen je bil, da težave namesto njega rešujejo drugi. Toda zdaj si ni upal nikogar prositi za pomoč. Naj počaka na mrak? Ampak Jasno in otroka bi gotovo skrbelo! Počasi je vstal in opazil, da se je del volne zapackal z blatom. Zdaj je pas deloval dosti bolj možato. »Hura!« je začel še ostanek prekrivati z umazanijo. »Zdaj me ne bo mogel nihče zafrkavati!« Ravno je končal, ko je mimo priskakljal Šnofko. »S sejma, kaj?« ga je zajček strokovnjaško premeril. »Ti si se pa zabaval še bolj kot jaz!«

Potem je odskakljal naprej. Jazbec in umazana sled, ki je že na daleč govorila, da je tod hodil pravi moški, pa za njim. Do doma ni doživel nobene neprijetnosti več. No, skoraj do doma. Kajti tik pred zdajci se je spomnil, da Jasna pričakuje klobko rožnate volne, ne umazane godlje. Le kje naj jo očisti? »Pssst!« se je za njegovim hrbtom razgrnil grm. Bil je Jože Jazbinšek. Stal je pred majhnim studenčkom, v katerem se je nekaj namakalo. Janko je kar izbuljil oči, ko je dojel, da njegov prijatelj ravno pere ogromno kepo blatne volne. Izkazalo se je, da ima prav takšno težavo! In tudi on se je domislil enake rešitve zadrege. Skupaj sta oprala vsak svoj klobčič in ju posušila na praproti.

Med klepetom, smehom in ob ugodnem vetru jima je uspelo še pred nočjo. Vsak s svojim klobčičem sta se poslovila. »Joj, je krasna!« je Jasna Jazbec zavzdihnila in soprogu pritisnila poljubček. »No, po pravici povej! Je bilo težko?« »Boš kmalu potrebovala še kakšno?« je hotel najprej vedeti Janko. »Ne,« se je nasmehnila. »Potem sploh ni bilo težko,« je skomignil. »Prava malenkost.«

Lumpi iz 3. a, 2006[uredi]

Storžek v težavah, 2007[uredi]

Nagajivčki, 2007[uredi]

Spet lumpi iz 3. a, 2008[uredi]

Ime mi je Vuf, 2008[uredi]

Lumpi iz 3. a in lumpi iz 3. b, 2009[uredi]

Lumpi iz 3. a so romantični, 2009[uredi]

Lumpi iz 3. a se ne dajo, 2010[uredi]

Maša, 2010[uredi]

Zaljubljeni zajček, 2011[uredi]

Moja,moja, moja, 2011[uredi]

Lumpi iz 3. a so (ne)kulturni, 2011[uredi]

Lumpi iz 4. a, 2011[uredi]