Prava in neprava ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prava in neprava ljubezen. Povest.
Matija Rode
Objavljeno pod psevdonimom Blaž Pohlin.
Izdano: Slovenski narod 45/1, 45/2, 45/3, 45/4, 45/5, 45/6, 45/7, 45/8, 45/9, 45/10, 45/11, 45/12, 45/13, 45/14, 45/15, 45/16, 45/17, 45/18, 45/19, 45/20, 45/21, 45/22, 45/23, 45/24, 45/25, 45/26, 45/27, 45/28, 45/29, 45/30, 45/31, 45/32, 45/33, 45/34, 45/35, 45/36, 45/37, 45/38, 45/39, 45/40, 45/41, 45/43, 45/44, 45/45, 45/46, 45/47, 45/48, 45/49, 45/50, 45/51, 45/52, 45/53, 45/54, 45/55, 45/56 (1912)
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. dno

I.[uredi]

Na postaji Dol se je vročega julijskega popoldneva okoli petih ustavil vlak. Postaja je bila prazna, predno je prispel vlak tja in ostala je prazna, ko je takoj nato odšel. Le en človek je skočil z voza, a temu se je silno mudilo proč, kot bi ga ta praznota strašila.

Prišlec je hitel skozi lesena vrata, zbita iz močnih količev, kakršna je bila vsa ograja pri kolodvoru. Prišedši na cesto, se je oziral na vse strani, kot bi koga iskal, potem jo je pa mahnil z majhnim kovčekom v roki in površnikom čez njo po senčnatem drevoredu, ki je vezal postajo in glavno cesto, ki se je vila par sto korakov proč skozi prijazno vas Dol.

Ravno je bil naš znanec na ovinku, da bi prestopil iz drevoreda na prašno veliko cesto, ko mu pridrvi nasproti koleselj, v katerega je bil vprežen črn vranec in na čegar kozlu je sedel hlapec, ki je venomer z bičem švrkal po konju, da bi bolj tekel. Videč, da je voznik zavil na cesto proti postaji, zavpije naš pešec nad njim:

»Ali niste vi Borčev?«

»Da, Borčev!« odvrne hlapec in ustavi konja. »Ali ste vi tisti gospod, ki gre k nam?«

Ko mu vprašanec potrdi in je bilo s tem prvo medsebojno predstavljanje končano, vsedel se je oni na voz, ki ga je hlapec med tem obrnil ter se hudoval, da te ure nikdar pravne gredo. »Tri je kazala naša,« je dejal, »ko sem šel od doma. Vozil sem zmerno, ker je taka vročina in se mi konj smili. Po poti sem se samo enkrat ustavil — pri Trebušaku — tako da sem mislil, da bom čisto lahko še prišel do vlaka. Pa sem ga zamudil! Koliko je zdaj ura, gospod?«

»Pet bo kmalu!«

»No, vidite, da bi bil moral priti o pravem času, ko bi šle ure prav. Pa ne gredo, potem sem pa jaz ozmerjan, kot bi bil jaz vzrok, da je tako.«

»Od mene že ne boste čuli nobene žal besede zaradi zamude,« pomiri hlapca došlec, dasi je uvidel, da je voznik predolgo, oziroma prevečkrat gledal žganjski stekleničici na dno in se baš vsled tega zamudil.

»Kako vam je ime?« vpraša gospod voznika.

»Peter.«

»Ali ste že dolgo pri Borčevih?«

»Štiri leta.«

»Se vam dobro godi? Ste zadovoljni?«

»Gospod Borec je dober človek.«

»Verjamem.«

Videč prijaznost sicer gosposko oblečenega novega znanca, dobi hlapec Peter pogum, obrne se skoraj čisto okrog na svojem sedežu in pravi prav vljudno:

»Gospod, ali imate kakšno cigaro?«

Ta se je namuzal zaupljivi prošnji, pobrskal po žepih in kmalu potegnil iz enega precejšen kos viržinke.

»Nekoliko je že osmojena,« je dejal in jo pomolil hlapcu, ki jo je sprejel z vidnim veseljem in jo takoj prižgal.

Molčala sta nekaj časa. Hlapec je žulil viržinko in se najbrž vglobil v učeno razmotri vanje, koliko in na kak način se bo še dalo tupatam z vljudnostjo in prijaznostjo kaj dobiti od prijaznega gospoda, ki ga vozi, ta pa se je naslonil v kot voza in ogledoval okolico, bližnjo in dalnjo, ki se mu je odpirala pred očmi in ki ga je na vsak korak zanimala.

Bil je ta gospod mladenič star kakih sedemindvajset let, srednje, skoraj visoke postave in prikupnega obraza. Ime mu je bilo Davorin Sedmič. Bil je visokošolec in sin mestnega trgovca. Očetov prijatelj, gospod Borec, ki je posedoval veliko posestvo, imenovano Golo, raztezajoče se nad vasjo Dobravo, ga je povabil v nekem pismu pred tremi meseci, naj se pride k njemu oddahnit in odpočit in Sedmič se je vabilu zdaj šel odzvat. Gospoda Borca je poznal z doma, kamor je ta večkrat prišel na obisk, kot dobrodušnega moža. Kakor mu je pri odhodu pravil oče, se je Borec letošnjo spomlad v drugič oženil, česar stari Sedmič ni odobraval. »Kdor ni ene žene sit in se še v drugič spusti v zakon, ni vreden, da nosi hlače,« je pristavil, posloveč se od sina.

Ta se je torej peljal na Golo. Da si je bil že razsoden človek, ki je s treznim očesom gledal v svet, v katerem je prebil že marsikaj nevsakdanjega, vendar se mu je zdelo, da se mu oprijemlje duše neka skrb. Čemu je ta skrb, ni vedel in tudi ni znal, odkod izvira. Nekaj ga je tiščalo v prsih, nekaj mu ni bilo prav, nekam siten je hotel postajati, a kaj je vzrok vsemu temu, ne bil bi mogel povedati svojemu najintimnejšemu prijatelju.

Hlapec Peter je med tem podarjeno mu viržinko deloma pokadil, deloma zvečil konec, ki mu je ostal, je očedil pepela, potem ga pa spravil za slabše čase.

»Soparno je, gospod,« menil je nato in se obrnil ljubeznivo nazaj, »le poglejte brenčije, kako so zoprni: najrajši bi se vjedli v konja. Dobro bi bilo, da bi si konj nekoliko oddahnil, žival res silno trpi.«

Sedmič je vedel, da tisto trpljenje občuti hlapec Peter mnogo bolj od konja, zato je vprašal:

»Koliko imamo še do Golega?«

»E, gospod, debelo uro,« je odvrnil Peter, ki je slutil notranjo zvezo med Sedmičevim vprašanjem in njegovo navedeno mislijo. »Ako pustimo konju pol ure počitka, bo stopal potem še enkrat hitreje, pa tudi vročina bo med tem ponehala.«

Sedmič se je udal in par minut nato je hlapec Peter že imel v veži obcestne gostilne pred seboj frakelj žganega. Sedmič si je hladil žejo v posebni sobi, kjer mu je delala družbo domača hči, prav brhka punca, ki je bila nad vse prijazna ž njim in se zanimala za njegovo bodočnost. Povedala mu je, da ji je ime Anica, kar si je Sedmič v njeno veliko zadoščenje zapisal v žepni zapisnik z ostalim natančnim naslovom vred.

Kmalu nato je spet drdral Borčev voz dalje po cesti. Hlapec Peter je kadil svežo cigaro na Sedmičev račun in bil naravnost zadovoljen, da vozi tako »golant« gospoda; in če ga je Sedmič vprašal, kako se imenuje ta ali oni hrib, ta ali ona vas, je odgovarjal toli ljubeznivo, kot bi se mu pretakala po ustih medica.

Peljala sta se tako že pol ure. Hlapec je Sedmiču povedal, da za hribom na desno leži Golo. Ovinek okoli tega hriba, ki se zove Gorjuša, je tolik, da se pride čez hrib peš preje na Golo, kot pa z vozom okrog, pa če je konj še tako spočit.

Sedmič je bil vožnje uprav sit. Čuvši Petrove besede, katerih resničnosti je verjel, je skočil z voza, na katerem je pustil svoj površnik in kovček, velel hlapcu, naj pelje domov, sam jo je pa ubral peš čez Gorjušo.

Pot ga je pripeljala najprej skozi travnik, poln cvetlic. Sedmič je že iz prve mladosti ljubil cvetlice, zato je takoj segel zdaj sem, zdaj tja in kmalu imel ličen pisan šopek v roki. Prevezal si ga je z močno travo in ga zadovoljno ogledoval. Pomislil je, ko bi stopila zdaj predenj lepa deklica, pa bi ji ga dal. Pa prav lepa bi morala biti, taka, da bi jo prvi hip poljubil in da bi se mu zato prisrčno zasmejala. Spomnil se je brhke birtovske hčere Anice, ki mu je govorila na dušo pred dobre pol ure in dejal si je, da bi njej tudi dal ta šopek. Seveda le za poljub, kar brez nič pa ne!

Stopil je v gozd. Pot je bila sprva strma, da bi se bil kmalu v koleno lahko ugriznil, nato je pa šlo po ravnem kot po državni cesarski cesti. Sedmič se je v prijetnem hladu, ki mu je od vseh strani objemal telo, počutil tako srečnega, da je veselo zaukal in vrgel klobuk kvišku, da bi mu bil skoraj obstal med košatim bukovim vejevjem.

Ni hodil dolgo, ko se prične svetliti gozdna mračnost; še par korakov in pred njim se odpre krasna trata, polna sočne trave. In ko se Sedmič z neko navdušenostjo ozre po tej ravnini, zagleda tam, kjer se začenja zopet gozd, tri govedi, ki so pridno smukale temnozeleno travo. Instinktivno je šel Sedmič proti govedom. Komaj je pa prehodil lučaj s pota, mu zastane noga. V sredi visoke trave je sedela za grmom lepa deklica in pletla nogavico. Njenega obraza, njenih las, zlasti pa njenih oči so se prijeli Sedmičevi pogledi, da se kar niso mogli odtrgati od njih. Deklica je zardela pred tujim človekom ter pobesila pogled. Sedmič je pa stopil bližje in vprašal:

»Ali pelje tod pot na Golo?«

»Da, po tisti-le stezi!« je bil zvonek odgovor.

»Ali imam še daleč?« je vprašal Sedmič dalje.

»Pičle pol ure,« je reklo dekle in pletlo naprej nogavico.

»Kako lepo je tukaj!« vzkliknil je on, »zdi se mi kot v raju.«

Ona ni odgovorila nič.

»Odkod si, deklica?« je vprašal Sedmič ljubo in mehko ter občudoval lepi obrazek.

»Tukaj z Gorjuše.«

»Kaj je Gorjuša vas?«

»Samo tri hiše so onkraj onigale jarka, četrt ure od tod.«

»Kako pa se pravi pri vas?« vprašuje Sedmič.

Deklica je odpodila muho, ki ji je brenčala okrog glave. Videti jo bilo, da ji tujčevo vprašanje ni bilo nič manj neljubo kot odpodena muha, ko je odgovorila:

»Ali vas to kaj zanima?«

»Morebiti pa!« je rekel Sedmič in se vsedel v travo, nedaleč od deklice, »zdaj ko bomo tako bližnji sosedje, se moramo vendar poznati.«

»O, seveda!« se je nasmehnila deklica in pogledala tujca, tega vsiljivca, ki bi rad izvedel reči, ki mu niso nič mar! Ker ji pa podoba mladeničeva ni bila zoperna, nasprotno, zdel se ji je čeden in postaven, zato mu je odgovorila:

»Pri Jevševcu se pravi pri nas.«

»Hvala lepa za prijazen odgovor,« je rekel Sedmič, »zdaj mi pa še povejte, kako vam je ime?«

»To vas pa res čisto nič ne briga!« je odvrnila ona in pospešila delo, da se je zmotila ter morala popravljati.

Sedmič se je kot gimnazijec učil poleg svoje ljubezni tudi pletenja nogavic, seveda z velikim uspehom, kot mnog drug na njegovem mestu; zdaj je opazil dekličino zmoto in menil:

»Zmotili ste se, kot vidim.«

»Kdo me je pa zmotil?« reče ona nejevoljno.

»Kdo?«

»Vi.«

»Pa kljub temu še ne vem, kako vam je ime?«

»Povejte no, kaj vse še bi radi izvedeli od mene?«

»Samo to še!« reče Sedmič ljubeznjivo.

»Upam, da ostanete mož beseda; Marjanica mi pravijo.«

»To je lepo ime!« vzklikne Sedmič.

»Za pastirico že dovolj lepo,« de dekle, kot bi hotela reči, da tujec ne govori tako, kot misli.

»Pa vendar ne sodite mojih besedi napak?« reče Sedmič.

Vzravnala se je kvišku na svojem sedežu in ga pogledala s polno krasoto svojih lepih oči.

»Lahko bi jih,« dejala je, a ko je v njegovem pogledu brala odkritosrčnost in poštenost — tudi prav mlada dekleta znajo to brati — ji je bilo skoraj žal, da ga je slabo sodila. Zato je prevrgla pogovor na drug predmet, ko je rekla:

»Če greste na Golo, potem greste k Borčevim.«

»Res je,« odvrne Sedmič.

»To se vam bo tam dobro godilo!«

»Kako veste to?« vpraša oni začudeno.

»Vsega boste imeli dovolj, ne bo se vam treba truditi, kot se mora nas eden.«

»Ali ste vi znani tam?«

»Ne, samo na videz jih poznam, mlade gospe bi pa ne poznala, če bi jo samo srečala in ne v družbi gospoda ali gospodične.«

Potem sta se menila še to in ono. Sedmič je pripovedoval svoji novi znanki, da je doma iz Ljubljane, da študira na Dunaju, da gre na Golo k prijatelju svojega očeta, gospodu Borcu, na počitnice. Povedati ji je moral tudi, da mu je ime Davorin in da je Sedmič.

Ko je dekle čulo zadnjo besedo, se je veselo zasmejalo. Tekom govorjenja ji je docela prešla plahost, ki se je pri tujčevem prihodu polaščala njene duše, tako da so je zdaj počutila v njegovi družbi kot bi bila stara znanca.

»O, to je čudno ime!« vskliknila je, »potem se pišete Sedmič, kaj ne? Zakaj niste Osmič ali Devetič ali Desetič ali kar Stotič?« dodala je poredno.

»Užaljen sem, da se norčujete iz mojega priimka, zato grem,« rekel je Sedmič ter vzel palico in vstajal, kot bi odhajal.

»Srečno pot!« rekla je Marijanica smeje se, »bom vsaj v miru delala naprej, pa v skrbeh ne bom, da bi mi krave ušle.«

»Marijanica, vi ste poredna deklica,« je dejal Sedmič in vrgel palico proč ter se vsedel bližje k dekletu. Ona se je zasmejala na glas.

»Oh gospod Osmič, ne, — ne zamerite, sem se res zmotila, — gospod Sedmič, vi ste pa res čuden človek. Ali ne razumete prav nobene šale?«

»O, da,« dejal je on in kar sram ga je bilo pred drobno deklico, ki je imela morda komaj dobrih šestnajst let, »toda vi se znate res hudo norčevati iz človeka.«

Rdečkasta krava je primulila travo tik do Marjanice. To je tej dalo opomin, da se je spomnila, da je čas za odhod, ker je solnce že zašlo. Pletenje je ovila okrog klobčiča, vstala in z besedami »lahko noč« hotela kar oditi.

»Kam se vam mudi tako?« je dejal Sedmič, ki bi bil ljubo deklico rad še pridržal, »roko v slovo mi boste vendar dali!«

»Saj nič ne stane to!« je menila Marijanica s smehom ter mu podala desnico in pogledala v oči, ki so bile uprte v njene. Nekaj ji je prevzelo dušo pri tem pogledu, nekaj lepega; a ker se je že temnilo, se ji ni zdelo prav, biti s tujim moškim tu v gozdu. Hotela mu je iztrgati desnico, ki jo je on močno prijel.

»Pustite me!« je rekla.

»Ali pridete večkrat sem?« je vprašal Sedmič mehko.

»Večkrat,« je rekla, »a zdaj me ne bo več!«

»Zakaj ne!«

»Kar tako!« se je smejala in mu iztrgala roko.

»Ta-le šopek boste vzeli od mene?« jo je vprašal in ji ponudil ovenele cvetlice, »sam sem ga nabral.«

»Bi me spet radi prijeli za roko!«

»Gotovo ne!«

Vzela je šopek in popravila par cvetk, ki so predaleč visele iznad ostalih. »Lahko noč!« je rekla kratko in odhitela kratkih korakov k živini.

»Zdrava Marijanica!« je klical za njo Sedmič, a ona se ni ozrla, kot bi ga ne čula, ampak gnala govedi v gozd in kmalu mu je izginila njena vitka postava izpred oči v gozdni temi.

On je pa stal zamišljen in še vedno zrl proti oni strani, kamor je odšlo dekle. Še vedno je gledal pred seboj cvetoči obraz in nedolžne oči, zrcalo nepokvarjene duše.

Takoj nato pa je udaril s palico po bližnjih cvetkah, da so jim odletele glavice daleč prod, ter odhitel na pot, ki ga je peljala na današnji cilj.

Umračilo se je že, ko se je bližal Golemu. Iz gozda je prišel v Dobravo, prav lično in čedno vasico. Na poti skozi njo je srečal par lepih vaščank s škafi pod pazduho. Šle so po vodo na občinski vodnjak. Radovedno so zrle tujca, on je pa ogledoval njih lepe oči in lepe roke in všeč so mu bile.

Posestvo Golo se je raztezalo takoj nad Dobravo proti jugovzhodu. Bilo je nekoliko vzvišeno. A ker je peljala tja lepo speljana kolovozna in še lepše urejena pešpot, stal je Sedmič pred poslopjem Borčevim, da še sam ni vedel kdaj. Kajti vedno se je oziral nazaj in opazoval med drugim dim, ki se je vil iz dobravskih dimnikov kot tekoč oblanec, potem se pa strnjeval v lahno meglico, ki je kot nežna tančica plavala nad vasjo in se raztezala tudi na bližnje polje proti severu.

Pri Borčevih je bil doma samo gospod Borec. Z znano ljubeznjivostjo je sprejel gosta in mu povedal, da sta žena in hči odšli v Maribor za par dni k stricu ženinemu, da pa se vrneta najbrže že drugi dan. Gospod Borec je s Sedmičem kramljal v lopi na vrtu do enajstih zvečer o raznovrstnejših rečeh, zlasti o trgovini Sedmičevega očeta, o Sedmičevih študijah itd.

Ko je bilo poldvanajstih, stopal je Sedmič v svoji sobi, ki je bila v prvem nadstropju proti jugovzhodu, gori in doli, vmes pa premišljal dogodke preteklega dne. Navadni so bili ti doživljaji, vsakdanji in nič posebnega ni bilo v njih. A vendar! Prizor z Marijanico je tako živo plaval Sedmiču v spominu, kot bi se godil zdaj ob polnočni uri. »Sniti se morava zopet!« si je rekel, ko se mu je v mislih ponovila vsa slika in kmalu nato je zaspal spanje utrujenca.

II.[uredi]

Vas Leskovje je oddaljena pičlo uro hoda od Dobrave. Ako hočeš od tod priti tja, moraš čez hrib Smrečnik, ki se vleče od Gorjuše proti vzhodu mimo Golega. Pot čez ta hrib je ponekod uprav nerodno strma na strani od Dobrave, no, k sreči ni dolga, ker hrib ni visok. Onstran hriba je pa pot skozinskoz lepa in prijazna, ker se vleče večinoma po senci raznega gozdnega drevja, ki raste prav čisto v vas Leskovje, in hiše, vse svetlo belo pobeljene, se kaj prisrčno odražajo v sicer raznolikem zelenju, ki vsepovsod obdaja poslopja.

Pa je res lepa ta vas. Ulice so vedno snažne kot zjutraj pred procesijo Sv. Rešnjega Telesa, nikjer ne najdeš, kot sicer po vaseh, ob njih gnojišč, ki zasirjajo in okužujejo zrak. Vse hiše imajo lične vrtove ob konceh, na enem sadnega, na drugem onega za zelenjavo in cvetlice. Zelenjavni vrt je povsod skrbno obdelan, cvetke so lepo izbrane, da njih skupine takoj na prvi pogled razve[nejasno]ko. Za hišo je hlev in pod, dvorišče vmes pa pometeno in očejeno vsake navlake in nepotrebnosti. V hlevih je živina na čistem skoraj kot ljudje v hišnih prostorih, kjer je vsaka stvar na svojem mestu in ne kvari prav nič okusa splošnega reda in obče snage.

Koncem vasi proti jugu se dviga kakih trideset metrov visok holm, na katerem stoji cerkev in župnišče. Tudi tu ti pade na prvi pogled ličnost in snažnost v oči, posebno ti je pa seč župniščni vrt, poln sadnega in tudi drugega drevja ter cvetlic vseh vrst, majhnih in velikih.

Na tem vrtu sta sedela drugi dan popoldne po dogodkih iz prejšnjega poglavja dva človeka. Prvi je Davorin Sedmič, naš znanec, drugi je pa Ivan Znoj, kaplan v Leskovju. Sedmič in Znoj sta si bila sošolca in prav srčna prijatelja v gimnaziji in ker je Davorin zvedel, da pase duše v Leskovju Ivan, prišel ga je obiskat, kad vse prijazen je bil sprejem, zdaj sta pa prijatelja ravno v živem razgovoru, pred njima na mizi pa se sveti liter temnordečega dolenjca.

»Kakor vidim, si zadovoljen,« je dejal Sedmič med drugim, »s čedo izhajaš, čeda pa s teboj, pastirjem. To je lepo, povsod ni tako. Trgali te še niso nikjer po časopisih.«

»Zato ne bom dajal nikoli prile,« odvrnil je Znoj resno in odločno, »morda se zgodi, da me bo trgal »Slovenec«.«

Sedmič ga je pogledal začudeno.

Znoj je pa dejal:

»Stvar je ta. Meni tista roparska politika, ki jo oznanjujejo v Ljubljani pod škofovim okriljem gotovi božji in nebožji namestniki, čisto nič ne prija. V šoli smo se učili o vzvišenosti idealov ljubezeni do bližnjega, do domovine, pri vsaki priliki smo se navduševali za te ideale, zdaj naj bi jih pa vse pogazili in poteptali!! Prijatelj Sedmič, Znoj ni spremenil svojih nazorov, če tudi nosi duhovniško suknjo, in jih ne bo! Nikdar jih ne bo!«

»Verjamem tvojim besedam,« dejal je Davorin, »verjamem toliko bolj, ker vem, da si bil svoj čas pesnik. Oprosti, ali še kaj kuješ?«

Znoj se je nasmehnil rekoč:

»Malo, to se pravi, kakor nanese.«

»O ljubezni?«

Kaplana je spreletela lahna rdečica; dejal je:

»Tudi ob priliki.«

Sedmič je zapazil, da je zadel tu ob zelo občutljiv živec Ivanov, zato je prevrgel pogovor zopet na prejšnji predmet.

»Toda škof in njegovi trabantje ti bodo kmalu na sledu, če jim ne boš dovolj marljivo sejal njihove ljubike,« menil je.

»Ne bo sile,« odvrnil je Znoj. »Glej! Pred kratkim sem dobil iz škofije oziroma iz njene okolice, kjer se čmarijo vsi tisti ostudni naklepi, naročilo, da moram osnovati tukaj na vsak način »Konsumno društvo«. Pokazal sem župniku dotični dopis; mož, ki je star, siv in nadložen, mi je pa dejal: Ali vam niso to brezobzirneži, ki bi duhovnika imeli najrajši za hlapca? Kar pišite jim, da tu ni nobene potrebe za tako podjetje, ki bi ljudi pripravljalo v nesrečo, telesno in duševno. Naše ljudstvo ima že toliko vere, da ne potrebuje nobene take nove hrambe. Jaz sem res odpisal v tem zmislu, seveda v vdalih besedah, kot se spodobi za mladega, svežega kaplana, ki mu raste šele mah, pač pa snujem tukaj »Sokola«!

»Prav Ivan!« je vzkliknil radostno Sedmič in stisnil prijatelju roko.

»Marijino družbo pa imam,« je nadaljeval Znoj, »bila je že, ko sem prišel sem. A naša dekleta in fantje so vse drugačne narave kot pa člani Marijinih družb drugod. Pri nas je najdeš nobene hinavščine, nobene zahrbtnosti, naši mladi ljudje so odkritosrčni. Beremo tudi napredno časopisje in napredne knjige in česar kdo ne razume, me pride vprašat. Značilno je, da so vsi prišli do prepričanja, da klerikalno časopisje lase, dasi jim tega ni nihče sugeriral. Sprva sem jim še nalašč ugovarjal, da bi tak list, ki stoji takorekoč pod osebnim vodstvom škofovim, mogel lagati, toda oni so se mi pomenljivo muzali, najpogumnejši mi je pa dejal: »E, gospod, pa vseeno laže, čeprav vi pravite, da ne!« Naš kmet je bolj bistrega duha kot vsak drug, samo razviti mu ne puste to bistrost.«

»Istina!« je potrdil Sedmič, »zato se boje, da bi se ljudstvu odprle oči in da bi spregledalo, ker potem bo konec njih krivičnemu gospodstvu.«

Postrežnica je prinesla prigrizka in prijatelja sta jedla in pila, nato pa zapalila vsak smotko iz kaplanove zaloge.

»Pri Borčevih si na počitnicah,« izpregovori po raznih brezpounembnostih prvi Znoj. »Nekaj sem ti že prej mislil reči?«

»Kaj pa?« vpraša Davorin.

»Končno morda ni vredno besed,« se obotavlja kaplan.

»Le povej!« ga sili Sedmič.

»Kaj sodiš o Borčevki?«

»Žalibog je še nisem videl, ker je šla s pastorko v Maribor, a se vrne morda še danes.«

»Ker sva si toliko odkritosrčna, povem ti to,« pravi Znoj: »Borčevka je nevarna ženska.«

Davorin ga pogleda začudeno, kaplan pa nadaljnje:

»Poslušaj! Borce je star petdeset let, njegova žena pa triintrideset. Bil jo vdovec petnajst let in tega prismodeta so ženitvene muke prijele na starost. Torej on je star, ona pa mlada. Sicer se pravi, da je mož še zmirom za rabo, da le privzdigne vrečo plev, res je pa spet, da se ženska zmirom rajša obrača po mladem licu kot po zgubanem. Tako je tudi tukaj. Borčevka vedno išče zabave in druščine okoli moških, ki so njene ali nižje starosti, za moža pa ne mara dosti več, kolikor ravno mora. Borec, dasi dobrovoljen človek, je pa ljubosumen in tako se večkrat pripeti kaka neprijetnost v hiši.«

»Pa zakaj je nevarna ženska, kot si dejal?« vpraša Davorin.

»Morda sem se nekoliko preveč izrazil,« je odgovoril Znoj, »istina pa je, da je Borčeva gospa čedna v obaz, vitke rasti in obnašati se zna in govoriti kar se da.«

»Odkod veš vse to?«

Kaplan je bil nekam v zadregi pri tem vprašanju, končno je pa dejala nekim prisiljenim glasom:

»Sam sem izkusil!«

»Sam?« se začudi silno Sedmič.

»Da.«

»V tebe je silila?«

»Povedal ti bom, ko sem ti že toliko. — Tam, kjer sem jaz doma, je v bližini graščina. Z graščinskim sinom sva si bila dobra in tako sem ga v počitnicah pogosto obiskoval. V tej graščini so pa imeli oskrbnico, ki se je zvala Katarina. Kolikorkrat sem prišel obiskat prijatelja, vselej me je prijazno pozdravila in če sem šel pozno zvečer domov po temnih stopnicah, precej je bila zraven in mi posvetila. Ljubezniva jo bila z menoj in pri odhodu sem ji moral vselej dati roko. »Oh, tako lepa rokica!« je večkrat vzdihnila in mi jo burno stisnila. Bil sem takrat v tretjem letniku bogoslovnice.

Nekoč smo praznovali prijateljev god, bilo je koncem velikega srpana, prijatelj pa krščen za Avgusta. Precej smo pili in bili prav dobre volje. Ko sem odhajal ob enajstih ponoči, svetila mi je spet oskrbnica. Tudi ona si je privoščila par kozarcev, da so ji žarela lica in se ji besede zgostile. Pri vratih sem se hotel posloviti kot navadno t. j. podati ji roko, ona pa me zgrabi za njo, potegne k sebi, objame in jame poljubovati med vzdihovanjem, kako srčno me ljubi. Branil sem se usiljivki, toda občutil sem, kar sem že tolikrat bral in čul o ženski: čim bolj sem se je otepal, tem bolj se me je držala.

»Zakričim!« sem dejal, boječ se, da bi me res kdo videl v tem sitnem stanju.

»Ljubček, nikar!« sopla je ona v me in naslonila vročo svojo glavo na moje prsi, »nikar! O, le daj, o, le zavpij, da bom povedala vsemu svetu, kako te imam rada!«

S težavo sem se končno otrebil nadležne ženske in stekel domov.

Ta ženska je bila sedanja Borčeva gospa!

Od takrat sem se je izogibal, kolikor sem mogel. Pisarila mi je kilometrska pisma, v katerih mi je pripovedovala, da je njen oče bil sodnik in da je ona torej boljšega stanu, da noč in dan na mene misli, da mi da vse svoje premoženje v vrednosti več tisočakov, da lahko zapustim bogoslovnico in grem na vseučilišče ter njo poročim. Ko bi mi bilo dekle, ki bi jo ljubil, stavilo tako ponudbo, bi jo bil sprejel, saj sem šel v lemenat zaradi maternih solza. A da mi je ponudila ta ženska svoj denar, tega ne bi mogel vzeti, vsaj za to oceno ne. Zato sem ji ponudbo tako odločno odklonil in ji zapretil z nekimi posebne vrste kaznimi na tem in onem svetu — ženska je precej praznoverna — da mi je odslej dala mir, to se pravi, mir sem imel do letos.

Letos se je primožila sem na Golo. Kje jo je Borec iztaknil, ne vem; ko sem izvedel, kdo je njegova druga žena, mislil sem si pač, da niti mladi, še manj pa stari ne poznajo ženske. Taka-le bo pa ljubila sivca! In res ga ni in ga ne! Pač pa sem jaz dobil križe in težave nase. Borčevka je vedno čepela pri moji spovednici, tako da so se ljudje že spogledovali. In ker mi je pošiljala sem šopke lepih cvetlic ter parkrat kokoši in jajca, jelo se je govoriti to in ono. Ko pa sem šel nekoč na sprehod in sva se tam v sredi Gorjuše sešla — ona je očividno čakala name — završalo je po fari, saj naju je videla občinska pismonošinja, Frantarjeva Liza, pač največja klepetulja pod našim škofom. Takrat sem vzrojil. Vzrojil sem tako, da sem Borčevko enkrat za vselej ugnal in da me odslej pusti pri miru.«

»Kakor vidim, Borčevka ni tako nevarna, ampak bolj usiljiva,« reče Sedmič, ki je prav pazno poslušal prijateljevo pripovedovanje, »no, zagotovim ti, da bo pri meni ravno toliko opravila, kot je pri tebi.«

»Upam,« je dejal kaplan, »samo to glej, da ti ne napravi kakega škandala, da boš ti grešnik v javnosti, ona pa čista. Spominjam te na egiptovskega Jožefa in Putifarko!«

»Tako daleč pač ne pride!« se je smejal Davorin.

»Le pazi se!«

Prijatelja sta trčila in spet pila, Znoj kot hud kadilec si je prižgal drugo smotko.

»Da pa ne boš mislil, da si prišel v same nevarnosti na Golo,« je nadaljeval kaplan, »ti pa spet moram povedati, da je Borčeva hči Justina prav simpatično dekle. Osemnajst let je stara in še dosti pametno vzgojena, kot so sicer otroci, ki jim pomagajo matere v njih mladih letih, navadno bedasto vzgojeni.«

»Ima kaj ženinov Justina?« vpraša Sedmič malomarno.

»Ima, pa še kakšnega!« rede kaplan in se zasmehne veselo. »Neki trgovec z vinom, senom in vsem mogočim se slini okrog nje. Mrkač se piše, otroci mu pa pravijo merkuca. Mož je tako čuden v obraz, da se moraš takoj zasmejati, če ga pogledaš, pa če si še tako slabe volje. — Okrog ust je strašansko skremžen, kot bi bil oklan, ko pa odpre usta, pa bobni iz njega kot iz soda, pa trebuh se mu neizrečeno smešno trese. Največja zabava njegova je migati z ušesi, kar zna tako kot nihče. Možakar je Borčev prijatelj — tudi midva se razumeva — in zdaj misli napraviti neumnost kot Borec: oženiti se, dasi je star tudi že blizu petdesetih, ter misli in upa in hoče, da bi ga ljubila osemnajst letna deklica! Jaz bi take ljudi poslal v blaznico!«

»Ne sodi prehudo!« de Sedmič.

»Ali misliš, da je mogoče ljubiti osemnajstletni deklici petdesetletnega človeka kot zakonskega moža?« vpraša Znoj.

»Zakaj bi ne bilo mogoče?« oporeka Davorin.

»Mogoče, mogoče, ni mogoče!« razhudi se kaplan, »nikdar ni mogoče. Saj vendar tak mož ne more nuditi svoji mladi ženi, ki je proti njemu se otrok, onega, kar potrebuje ta kot zakonska polovica. Govorim čisto odkrito in iz prepričanja! Saj so vendar čuvstva takega starca vse drugačna kot ona mlade deklice, po kateri polje sveža, čista živa kri, po enem se pa leno preliva zvodenela rdečkasta tvarina brez moči in energije energije. Ali naj tak mož potem da ženi tistega razvedrila, kot ga ta potrebuje? Mladi ženi postane dolgčas poleg moža, njemu je vse prej mar kot žena, ker misli, da mu ne more uiti, posledica je pa zakonolomstvo od strani žene. To je splošno pravijo, redke izjeme ga ne predrugačijo nič.«

»Sodim, da bi tega Mrkaču ne povedal v obraz!« menil je Sedmič nasmehnivši se.

»Tudi komu drugemu ne smem,« delal je Znoj, »ker bi bil prestopek in pregrešek zoper vse mogoče predpise, če bi katoliški kaplan imel kako svoje lastno mnenje. Toda je res tako. Ako se čuje včasih, da kaka mlada žena — recimo gospa — ki ima starca za moža, silno misli in da je zelo pobožna, potem le misli, da v tistem zakonu ni vse prav in da si »pobožna« ženica skuša dobiti razvedrila drugod. A ne misli, da v molitvi! Molitev in pobožnest je samo sredstvo v dosego drugih ciljev. Navadno je žrtev v takem slučaju kak kaplan, ker pa nobenega moškega nekatere ženske nimajo večjega zaupanja, da jih ozdravi njih zakonske nesreče, kot do njega.«

»Toda jaz bi si vendar upal trditi, da je mladih žena, ki žive srečno na strani svojih postarnih mož,« ugovarja Sedmič.

»Če je med sto ena, je veliko.« odvrne Znoj, »ženska se omoži, da uživa življenje in kako si ženska življenje predstavlja, veš menda. Ne v trpljenju, pomanjkanju, nezadovoljnosti in jezi, ampak v veselju, zadovoljnosti in sreči. Z zakonom hoče vsaka profitirati in če zna takoj spočetka zavladati nad možem, se ji to tudi posreči — le pri oni je razlika, če dobi starca za svojo zakonsko polovico. In tudi Justina se bo še kesala, če bo Mrkač njen ženin, kar bo pa pač moralo biti, ker tako hoče njen oče Borec.«

»Dovoli samo eno vprašanje: če je Justina vzgojena pametno, kot praviš, potem ni nič razvajena in po mojem mnenju bo na strani Mrkačevi dobra žena, ki ne bo zahtevala vsega onega, kar zahteva kaka drugačna vzgojena ženska in z drugačno preteklostjo!« opomni Sedmič.

»Se vidi, da čisto nič ne poznaš ženske krvi,« zavrne ga kaplan, »še tako vzgledno vzgojena ženska zvihra v svojih čuvstvih, ko pride dotični čas in zvihra toliko bolj, čim bolj in prej spozna, da svojega namena ne doseže in ne bo dosegla. Zato tudi nune ne smejo iz samostanov, menihi pa smejo! Moška kri je drugačna in če naravnost ne dobi močnega impulza, ne zdivja. V tem oziru si ne dam oporekati nič, ker sem v življenju sam vse to opazil in doživel. Pij prijatelj!«

Menila sta se nato še o tem in onem, tako da je kaj kmalu potekel čas in da je moral Sedmič oditi. Znoj ga je spremil kos pota, potem je pa ta sam stopal proti domu.

Šel je po drugi poti, kot je prišel, da se je solnčil v zahajajočem solncu in da ni šel po gošči. Ko je imel Leskovje že daleč za seboj, prišel je na poljski kolovoz. Na levo je zagledal kmečke ljudi, ki so orali in sejali ajdo. Sprva se ni zmenil zanje, ko pa pride vštric konca njive, vidi tam deklico, ki je zakopavala kraje in zapazivši Sedmiča, se nasmehnila. Bila je Marijanica, njegova znanka z Gorjuše. Hotel jo je ogovoriti a tu je prišel blizu menda njen oče, ki ji je velel iti na drugi konec njive po steklenico z vodo; dekle je odšlo in s pogovorom, niti z najkrajšim pozdravom, ni bilo nič. Sedmič se je ozrl parkrat po njivi, po kateri je šla deklica in sicer vselej tja, kjer je bila Marijanica, in zdelo se mu je, da se je tudi ona ozrla proti njemu.

Z veselim srcem je prispel domov Gospe Borčeve in gospodične Justine še ni bilo na Golem, zato sta z gospodom Borcem kot prejšnji večer kramljala in da ne bi rešetala morda dvakrat enih in istih reči, vrgla sta parkrat kvarte.

III.[uredi]

Gospa in gospodična Borčevi sta se vrnili iz Maribora. Dosti sta vžili zabave, kot je pravila gospa in prinesli staremu Borcu pozdravov malodane cel koš.

S Sedmičem sta se ženski seznanili zvečer pri večerji; ko sta dospeli, gosta ni bilo doma. Davorin je moral priznati, da je Borčeva gospa res še v najlepših letih, ko je uprav zapeljiva za moškega, Borčeva hči Justina se mu je pa zdela kot kak bacek zaradi njenih naivnih oči in otroško-zaupnih pogledov. Dočim je bila gospa lepo razvitih prsi, bila je Justina suhotno dekle, ki bi ji po tem telesnem delu — vsaj vrh oblike — neznanec ne mogel določiti spola. Sicer pa je bila simpatična deklica, kot je po pravici trdil kaplan Znoj in Sedmič si je dejal, da bi mu ne mogla biti nevšečna.

Sedmič je bil Borčevi gospe očividno precej zelo všeč. Pri večerji je govorila večinoma le z njim in proti njemu — sedeže je uravnala tako, da mu je sedela nasproti — in kakor je uvidel naš prijatelj, je gospa bila zelo verzirana v zabavnem govorjenju. Pri tem je svoje oči vedno obračala vanj in kadar jo je on pogledal v njene, videl je v njih veselje in željo po uživanju.

Gospodična Justina ni mnogo govorila, ker ni bilo časa zato, to se pravi, ker ni prišla do besede, pa tudi sicer ni bila gostobesedna. Ako jo je vprašal oče kaj ali Davorin, odvrnila je kratko, zlasti zadnjemu. Ako so se s tem srečale njene oči, jih je takoj pobesila sramežljivo, Sedmič je pa menil v svojih mislih, da ima ta bacek prav mile oči.

Borec je bil izredno dobre volje, zate si je privoščil tudi par kozarcev več po večerji kot sicer. Sedmič mu je ugajal zaradi njegove resnosti v besedah in vedenju, pa tudi drugače je bil prikupen mladenič. Zato je potem gospod Borec, ko sta bila z ženo v spalnici in se razpravljala, vprašal:

»Ali ni ta naš gost fin dečko?«

»V resnici,« odvrnila je Katinka, »človeku je kar všeč!«

»No, no!« opozori mož, »glej, da ti preveč ne zaide v srce, ha, ha! Res, tako pametnega mladeniča še nisem zlepa videl. Ta si bo napravil lepo bodočnost, ker ima tudi sredstva za to!«

* * *

Bilo je v nedeljo popoldne. Vroč dan je bil, zato je sapica, ki je pihljale od vzhoda, kaj dobro dela družbi, ki se je peljala v kolesiju od Dobrave proti uro oddaljenemu Trstu. Bil je Borčev voz, v katerem je sedela Borčeva družina ter Sedmič.

Peljali so se v Sotesko. To je bilo ponižno letovišče poleg Tretja, kakor je zahajalo vsako po največ po deset do petnajst letoviščarjev. V Soteski je bila sicer zdravilna voda zoper trganje in druge take neženske bolečine človeške, a ker ni bilo nič skrbljeno za udobnosti letoviščarjev, niso ti skoraj nič obiskovali tega zdravilišča. Edino, kar je vleklo v Sotesko, je bila izvrstna gostilna pri Anžinu. Tu se je dobilo vino izredne dobrote, fine ribe, krasne kranjske klobase, sploh vse mnogo boljše in nič dražje kot drugod. Zato je imel Anžin posebno ob nedeljah toliko bližnjih in daljnjih gostov, da mu je vedno primanjkovalo vsega, to je miz, stolov, vilic, nožev, krožnikov, kozarcev in steklenic. Le vina in jedil mu ni nikoli zmanjkalo, kar je bila največja sreča pri vsem omenjenem pomanjkanju in so gostje večkrat s prav vzglednim potrpljenjem čakali na naročeno jed in pijačo, da je Anžinova dekla pomila in očedila vilice in drugo orodje, ki so je onesnažili prejšnji gostje. Tisti, ki niso hoteli čakali, a so kljub temu radi prihajali k Anžinu, so prinašali seboj vso potrebno pripravo razen miz in stolov. Anžinu so bili ti posebno všeč.

Ko so naši znanci, ki so se v julijskem solncu dodobra prekuhali v peturni vožnji, dospeli v Sotesko, bila je večina miz že zasedenih. Vendar so našli pripraven prostor pod košato jablano in ker naval ni bil velik, dobili tudi kmalu za zob in za poplaknitev grla.

»Strašanska vročina!« vzdihoval je Borec, ki se na neben način ni mogel nič ohladiti, dasi se je slekel že do srajce. »Ne vem, ali sem se zredil, odkar sem vdrugič oženjen?« Zadovoljno se je posmejal.

»Prav gotovo, kako ti pa tudi strežem!« rekla je žena Katinka.

»No, saj se tudi tebi pozna blagodejni vpliv zakona,« menil je Borec, »pet let si videti mlajša kot ta krat, ko sem te vzel.«

»To vse napravi zadovoljnost in zastopnost,« reče Sedmič, »medsebojna ljubezen rodi vedno najlepše sadove.«

Justina je pomenljivo pogledala Sedmiča. Zdelo se ji je, da se norčuje, ko je pa videla odkritosrčen izraz v njegovem obrazu, je spoznala, da mu niso znane razmere v rodbini.

Gospa Borčeva je jezno vrgla okrog mize potikajočemu se psu kost, kajti Sedmičeve besede so bile le prehudo nasprotje tega, kar je bilo v njeni duši. Borec pa ni storil ničesar, kar bi kazalo, da mu Sedmičeve besede niso po volji. Otepaval je z muhalnikom po mizi ter podil nadležne muhe, z nje, iz sebe pa vročino.

Družba si je ravno prvič zalila použite kranjske klobase s iskrim cvičkom, ko se je pripeljal na Anžinovo dvorišče lahek voz, na gumijevih kolesih, v katerem je sedel težek mežak. Od vročine je pihal, da je obudil pozornost vseh Anžinovih gostov, ki so se radovedno obračali proti njemu. Tudi Borčevi so se obrnili tja.

»O, Mrkač je!« vskliknil je Borec, vstal in hitel k prijatelju, ki ga je kmalu privedel k mizi, kjer ga je predstavil Sedmiču in tega onemu.

»O - o - o, me veseli, silno me veseli!« dejal je Mrkač in stiskal Sedmičevo desnico s tolsto, od potu mokro reko, »pozdravljeni. Bog vas sprejmi, živio, živio!«

Sedmič se je pri tem pozdravu Spomnil na nekega prijatelja, ki je pri vsakem srečanju imel celo kopo pozdravov v ustih in jih tudi vselej vse izbruhal kakor: »O, živio, dobro jutro, servus, na zdravje, oziroma recimo. Bog živi, na zdravje, dober dan, pozdravljen!«

Sicer je pa prišleca Mrkača opazoval Sedmič takoj z velikim zanimanjem. Okoli ust so se mu vlekle poteze tako vseprek, da so mu napravljale nenavadno kremžo, da je bil res videti, kot je dejal Znoj, kakor bi bil oklan. Bobneči glas njegov je prihajal kot iz praznega soda, s težko zlato verigo oklenjeni trebuh se mu je pa zibal, kot bi bil na perestih. Pot je lil z njega kar v curkih in ko je gospodični Justini podal roko, padel je tak curek v Borcev kozarec, česar pa Borec ni opazil, sicer bi ne bilo, vsaj tako bi bilo soditi, kmalu nato z največjo poželjivostjo izpraznil ga do dna.

Mrkač se je vsedel poleg Justine in si takoj jel tešiti lakoto in gasiti žejo.

»Ali se vam kaj zelo smilim, gospodična, ker toliko trpim?« rekel je deklici žalostno in ljubeznivo gledal v njen obraz proti očem.

»Saj je bilo nam tudi vroče!« odvrnila je malodane nejevoljno Justina. »očeta poglejte, še zdaj ima muhalnik v roki.«

»Ki si muhe otepava!« dejal je Mrkač. »Pa da vam povem, kako sem sem prišel!«

»Kako?« vprašali so vsi trije Borčevi.

»Bil sem pri vas doma, kjer so mi povedali, da ste se odpeljali v Sotesko in hajdi za vami. Mislil sem, da vas bom morda še dohitel, ker imam take imenitne konje.«

Mrkač si je privoščil približno toliko, kot oni štirje preje vsi skupaj. Zraven si je pa potil brez prenehanja, da je vidno teklo z njega.

»Pa častito razpoloženje sicer?« vprašal je Borec, ko je Mrkač opravil glavni del svojega podkrepljenja.

»Izvrstno! Kupčija gre krasno, da komaj vse opravim. Ta teden sem kupil velikanski boršt za petnajsttisoč goldinarjev. Plačal sem ga seveda takoj. Kaj pa je meni za tiste peške! Zdaj imam na ponudbo zopet lepo posestvo za dvajsettisoč. Najbrž ga kupim, ker prodajalec potrebuje denarja, čeprav mi je precej odročno in dasi imam sveta je desetkrat preveč.

»Kako pa vino kaze kaj letos?« vprašal je Borec

»Kot vode ga bo!« odvrne Mrkač. »Toda, kakor sem čul, je neka nova trtna bolezen prišla na Dolenjsko in hoče uničiti vse upe vinogradnikov. No, meni je vseeno, ali je letos kaj vina ali ne, tudi če ga še dve leti ni. V mojih kleteh so še tolike zaloge te božje kapljice, da napojim lahko vso Kranjsko deželo, kadar je najbolj žejna. Res, res!« zatrjeval je, ko se mu je zdelo, da ga neverjetno poslušajo, »takile branjevci, kot so tam okrog Ljubljane in ki pravijo, da so vinski trgovci, tistim seveda vsaka glivica na trti sapo zapre. Nam, velikim trgovcem, pa nič ne de, če se posuše vse vinske trte.«

»Če te tisti trgovci slišijo, prijatelj?« opomnil je Borec dražljivo.

»Na tako beračijo se še ne ozrem ne!« dejal je prevzetno Mrkač, »kaj bodo revčki, ki ga po vedrih prodajajo!«

»Nove konje imaš, se mi zdi!« pravi Borec boječ se, da bi Mrkač začel preveč delati razloček med seboj in vinskimi trgovci okrog Ljubljane.

»Takih kapitalnih konj ti še nikoli videl nisi, kaj šele imel!« bahal je spet Mrkač. »Tisoč goldinarjev staneta, tisoč svetlih goldinarjev!« Ali ti je tudi žival! Kot iskra je, kot sapa gre! Kadar bom imel kaj časa, pa se popeljemo kam s njima. Že danes sem pravzaprav mislil na to, pa ste mi z doma ušli!«

Pogovor se je sukal nato o raznih domačih stvareh kakor tudi o Sedmiču, njegovem očetu in njegovi bodočnosti. Mrkač še je sicer zanimal za vse, pri tem pa vedno poudarjal svojo premožnost in bogastvo, da bi se tem bolj uvidela razlika med njim in drugimi ljudmi.

»Da, mi premoremo kaj!« rekel je, ko mu je že par kozarcev poživilo bahatost, »zato bo pa moja žena lahko ležala na samih tisočakih, če se ji bo zljubilo napraviti si to kratkočasje.

In pritisnil se je s roko z izredno velikimi umazanimi nohti k Justinini levici, pogledal deklici od spodaj gori v oči in dejal, da je slišala le ona:

»Ali ne bo to lepo, gospodična?«

Silno jo je bilo sram, vendar je odgovorila:

»Ne vem!«

»O ti neumnica ti!« rekel je med seboj ter polnil kozarce vsem okrog.

Enoličnost, ki je splošno vladala nad vsem vrtom in vsemi gosti, je prekinil zdaj moški nenavadne zunanjosti, ki se je pojavil s tremi skupaj zvezanimi psi med veznimi vrati, ki so vodila na vrt. Bil je precej dolgin, ne suh, ne debel, zaraščenega obraza in velikih brk. Na glavi je nosil ogoljen širok okrajen klobuk, čez hrbet so mu pa visele istotako ogoljene citra. Njegova obleka je spreminjala barve in se ni prav natanko dalo dognati, kakšna je bila prvotno. Tudi bi ne bilo priseči, da je bilo oblačilo umerjeno sedanjemu lastniku. Kljub tej sumljivosti se je vendar možakar nosil ponosno pokonci, skozi napol škrbaste zobe mu je pa šinila vsak čas na pol robata na pol šaljiva beseda.

Bil je to po celem okraju znani pasji mešetar Rupert Madžar, ki je oblezel vse gostilne in sploh vse kraje, kjer je upal, da napravi kako kupčijo s svojimi psi, zlasti pa, da se je kaj božje kapljice na tuj račun izlilo v njegovo suho, žejno grlo.

Tudi danes je prišel k Anžinu z istim namenom.

»Klanjam se slavni gospodi!« vpil je z veznega praga tako glasno, da se je takoj vse obrnilo tja. »Klanjam se, krivim se, lomim se vsevprek, častiti navzoči, cenjene gospe in dične gospice ter velecenjeni gospodje, moj poklon, moj udani pozdrav, moje najiskrenejše čestitke k današnji veseli zabavi vaši! Na zdar!«

Tako je Matižar pozdravljal vselej, kadar je stopil v gostilno, polno gostov.

»Že spet si ten berač!« vihala je pri bližnji mizi nos starikasta ženska, ki se je oblačila po meščansko, a bi ji bolj pristojal robec, ker slamnika niti pripeti ni znala. Človek ni nikjer prost te nadlege!«

Matižar je čul njene besede in je hitro odšel s svojimi spremljevalci na nasprotno stran vrta. Usiljiv ni hotel biti.

»Pojdi pit, Matižar!« so klicali nekateri mladi gostje, ko je prišel mimo njih, a on se ni zmenil za vahljiv poziv. Pot ga je vedla naravnost k mizi, kjer je sedela Borčeva družba.

»Pozdravljeni mi v Kristusu!« klical je, ko je dospel do naših znancev, snel varno širokokrajnik kot dragocen nakit z glave in se priklonil ž njim do tal. »Pozdravljeni gospod Borec, pozdravljena gospa Katinka, pozdravljena gospodična Justinica, pozdravljeni gospod Mrkač, pozdravljeni gospod —«

Tu je Matižarju zmanjkalo besedi. A takoj je bil mož na svojem mestu, stopil je po vojaško k Sedmiču in nadaljeval:

»Dovolite, prosim, da se predstavim, da se vam imam čast predstaviti: Rupert Matižar, trgovec s pasjim blagom na drobno in debelo.«

»Davorin Sedmič, jurist,« odvrnil je oni in podal roko Matižarju, ki jo je elegantno prijel in prijateljski stisnil.

»Kolika čast!« priklanjal se je, »vendar imamo enkrat učenega človeka med seboj. Veste, gospod Sedmič, doslej je vse hodilo le k meni po dobre svete v pravnih stvareh kot h konjederki po zdravila.«

»O bahač napihnjeni!« vskliknil je Borec, »koliko šol že imate?«

Matižar se je čutil užaljenega v svojem ponosu in svoji učenosti in znanosti; rekel je:

»Na šole se končno ne gre nič, gre se le na znanje in razumnost, ki se pridobi tudi brez šol. Samo en slučaj. V parlamentu so poslanci, ki imajo samo po štiri razrede ljudskih šol, pa zavzemajo bolj vezna mesta kot ne vem kakšni doktorji. Skušnja, gospod Borec, skušnja, to je tisto čarobno sredstvo, ki človeka usposobi do znanja in razumevanja marsičesa, kar je drugim neznano. Mir Car!«

Zadnji dve besedi sta veljali enemu izmed psov, ki so se kosali, kdo bo staknil kod kako kost na tleh.

»Kozarec si preskrbi, potem pa prisedi,« dejal je Borec Matižarju, ko je videl, da tega teže kot večkrat pivske težave.

Ta je tega poziva komaj čakal. Hitro je privezal pasje mrcine za bližnjo jablan, citre obesil na njeno spodnjo vejo, sam pa v največjih mu možnih korakih premeril pot v gostilniško sobo po kozarec.

»Ta le Matižar mi ni nič kaj všeč,« rekel je Mrkač med tem, »ali ne vidiš Borec, da je precej beraško oblečen.«

»Pa je pošten človek.« odvrnil je Borec; »nima uši, se lahko zaneseš, pasje rokodelstvo ga pač slabo redi.«

Matižar se je med tem vrnila z velikim kozarcem.

»Najmanjšega sem izbral,« dejal je in poredno mežiknil Sedmiču.

»Pa še ta je farovške sorte,« rekel je Borec in mu ga natočil do vrha.

»No kaj je novega, Matižar?« vprašal je njegov gostitelj, ko je ta z očividno zadovoljnostjo izpraznil svoj kozarec do dna, »ti greš precej okrog ljudi in marsikaj zveš!«

»Novega vedno dosti,« dejal je vprašanec in pograbil kos kruha iz košarice na mizi, »samo kupčije so slabe.«

»Slabe kupčije?« vprašal jo Sedmič, ki mu je bil Matižar zelo všeč.

»Seveda, vi še ne veste, kaj mislim. Vidite, jaz trgujem s pasjo zalego. Kupim, skultiviram in prodam. Psi, ki so šli skozi moje roke, so vam vsi bistroumni in če še česa ne znajo, nauče se mimogrede. Imam na tudi izvrstno dresurno metodo! Še tako zagamanega psa vam zbistrim in mu odprem njegove pasje možgane. Saj pes ni tako neumen, kot se splošno sodi. Jaz bi trdil, da je pes za človekom najinteligentnejša životinja na svetu in da se zgodi, da ima pasja pamet včasih večji obseg nego človeška.«

»Pojdite, pojdite!« ugovarjal je Mrkač, ki ga je Matižarevo modrovanje silno dolgočasilo, »vi že morebiti mislite tako, ker živite med samimi psi in tako neumnimi ljudmi, ki tiste vaše pse kupujejo.«

»Kaj?« vzrojil je Matižar, »dresiran pes ima več dobrih lastnosti kot omikan človek. V dresiranem psu se vse njegove dobre lastnosti okrepe in pomnože, slabe se pa zmanjšajo. Pa poglejte človeka! Toliko let ga liže omika in olika, nazadnje, ko bi moral biti že sama popolnost, je pa sposoben za dejanja kot divjak. Recite, če ni to res, gospod Sedmič?«

»Skoraj bi vam ne bilo oporekati, kar se tiče človeka,« odvrnil je Davorin, »glede psa pa jaz nimam tako absolutnega prepričanja, da bi po dresuri dobre lastnosti čisto nadomestile slabe.«

»Jaz tudi ne,« pristavil je Mrkač.

»Poskusimo samo!« dejal je Matižar, stopil k jablani in odvezal pse. »Samo tri tedne jih vadim, pa poglejte, kaj znajo.«

Po teh besedah je pričel predstavo s psi. Morali so letati v kolobarju, zdaj vsi trije drug za drugim, nato dva na desno in eden na levo, potem so hodili samo po zadnjih nogah in sprednje držali kvišku, takoj zatem so skakali skozi obroč, se prekopicevali itd. Pri tem so se dobrikali svojemu gspodarju in mu tudi niso zamerili, ko jih je vse tri trdno zvezal skupaj za repe. Vse vaje so izvajali če ne naravnost izvrstno, pa vsaj z razumnostjo, tako da se Borčevka in Justina kar nista mogli načuditi toliko spretnosti in izurjenju. Sedmič in Borec sta priznala Matižarju. da ima izboren krotiteljski talent, Mrkaču je bil pa zavezan jezik, da ni več zabavljal.

Matižar je privezal pse nazaj k jablani, sam se pa prisedel k mizi in dejal:

»Vidite, ta pasja kupčija, kakor sem rekel, gre slabo. Dasi sem v zvezi z več osebami v raznih krajih, vendar ni nič pravega prometa. Sicer se pa čuje, da splošno ni nobenega pravega življenja na pasjem trgu.«

Rekši je pil ter menil:

»Končno sem pa že sit tega pasjega trpljenja. Drugo leto grem v penzijon!«

»V pasji, kaj ne?« zasmejal se je Borec, Mrkač je pa pripomnil: »Saj tja spadate!«

Matižar je požrl zbadljivko.

»Zoprno se je meniti o psih, pasjih lastnostih in pasjih nadležnostih,« rekel je, »ali eno zapojemo?«

Stopil je po citre k jablani jih položil na mizo, par strun pri vil ter zapel in zrecitral:

Že dolgo nismo pili ga
zato le danes dajmo ga!
Primi bratec kupico,
povezni jo na mizico!

Matižar je znal na citre lepo igrati. Tudi petje ni bilo napačno. Ko je izpel omenjeno pesem, je izpil svoj kozarec.

»Danes vam napravim precej škode, gospod Borec,« dejal je, »pa ne zamerite, tako prebito sem žejen kot suha kepa.«

»Le pij, le pij, pasji trgovec,« tolažil ga je Borec, ki se mu je moč Anžinovega vina že poznala in ki se je zdaj potil od tega ne dosti manj kot prej od solnčne vročine. Tudi ženi njegovi, Katinki se je vino nekoliko poznalo, ravno tako Sedmiču in seveda tudi Mrkaču, ki je vedno pil za tri druge. Le Justina ni kazala nobenega vpliva od vina, ker ni skoraj nič pila, ampak sramežljivo Videla poleg Mrkača, ki ji je večkrat povedal kako ljubeznivost, ki je ona navadno razumela ni, ker je bila mogoče tudi prav velika budalost.

»Le pij, Matižar, pa še kaj zapoj!« vspodbujal je Borec, »mi ti pomagamo vsi peti, ali ne?«

»Jaz že!« oglasila se je prva Borčevka, dočim je bilo Mrkača treba lepo prositi za cenjeno sodelovanje, predno se je udal.

Matižar je potegnil parkrat vsevprek po strunah, da so divje neharmonično za brenčali glasovi, na to je pa zaigral in zapel, kremžeč obraz na vse mogoče načine:

Sem v C’lov c primarširal
Na prvi kvartir,
Me kelnarca praša:
»Al s’ fantič žolnir?
Če s’ fantič žolnir,
Al boš jedel krompir?«
»O jedel b’ ga ja,
Pa ’mam štruklje doma!«

Ker so Matižarjeve pesmi znali tudi drugi gostje, pomagali so peti. Nekaj mladih ljudi, ki so preje sami poskušali zakrožiti kakšno, je pristopilo bližje k Borčevi mizi oziroma se vsedlo kar zraven. Matižar je bil vesel tolikega kroga pevcev, zato je zapel:

Moja stara se grdo drži, drži, drži,
Kot klešče nad mano hrešči, hrešči, hrešči,
Fantje, bodimo dobre volje.
Dokler nas baba ne kolje,
Saj smo ledek in frej, frej, frej!

Vesel smeh je zaoril po vrtu, zakonske polovice, ki so imele ljube možičke precej pod copato, so vihale nos, tista starikasta babnica, ki se je že preje obregnila ob Matižarja, do berači, je pa bila od jeze kar rdeča. Matižar je opazil vse to, izpil kozarec vina in zapel staro romarsko pesem:

Svet’ Janez je korar bil,
Lepe prid’ge je učil,
Skoz ajfer pridige
Je omečil grešnike.

Lica in obrazi resnih zakonskih polovic so se spet omehčali, da je izginila njih jeza, Matižar je pa takoj zapel bolj posvetno:

En kosec koso brusi
Na zelenem travniku,
En fant pa eno dekle ljubi
Na mehki posteljci.

Borec je sunil pod mizo s nogo Matijažarja z ozirom na svojo hčer, ki je sramežljivo gledala v mizo, toda Matižar, ali ni razumel sunka, ali ga ni hotel razumeti, kajti zapel je:

Dokler sem majhna b’la,
Som zmiraj mislila,
Da nima tac’ga svet,
Da b’ mogel krancelj vzet’.
Pa to se kmal’ zgodi,
Da krancelj se ’zgubi
Pri vsak najmanjši
priložnosti.

»Takih ne boste peli!« rekel je zdaj Borec na glas in nekam jezen, »tiste pojte, kadar rogovilite sami po vasi!« Boljše zakonske polovice so mu na glas pritrjevale.

Matižar se Borcu ni rad zameril, ker je pil iz njegove steklenice in ker mu je bil Borec sploh dober človek, zato je dejal:

»Pa je bila res nekoliko prehuda. Resnična pa je!«

Moški so se smejali, tista starikasta ženska je pa s svojim ženskim omizjem odšla z vrta, spuščajoč sovražne poglede proti Matižarju.

Družba je pela naprej najraznovrstnejše narodne pesmi, ki jih je Matižar bolj izbiral nego preje. Najbolj navdušeno jih je pela gospa Katinka pod vplivom vinske kapljice, zato pa je tudi z moškimi koketirala, da se je Borec na tihem prav neznansko jezil. Parkrat jo je tako grdo pogledal, ko sta se srečala z očmi, da mu je umaknila pogled, a ker je prilivala vedno novih moči v svoje živce, je končno moževi pogledi niso več brigali. Trkala je prav navdušeno z mladim fantom, ki je imel komaj kakih dvajset let in ki je bil trgovski pomočnik v Trstju, pred vsem pa s Sedmičem. Temu je sedela nasproti in če je le mogla, mu je ali pomežiknila ljubeznivo ali pa mu rekla kaj dvoumnega.

Sedmič sprva ni bil nič kaj zadovoljen v tej družbi. Vse prisiljeno se mu je zdelo, a sam ni vedel, kaj naj bo prisiljeno. Misli so mu uhajale od družbe proč, sprva ni vedel kam, ko pa jih je zasačil, opazil jih je na zeleni trati na Gorjuši, kjer sedi med zelenjem lepo dekle, duša njegovega življenja, Marijanica. Šele ko je prišel Matižar, čutil se je Sedmič olajšanega, in ko so še zapele Matižarjeve citre ter zadonele pesmi, prevzelo ga je veselje, ki je potrebno v veseli družbi. Zato je tudi on pel navdušeno, pogledi gospe Borčeve mu pa niso prav nič mešali možganov, dasi mu včasih ni bilo nevšečno, če se mu je nasproti zasmejal ljubezniv obraz Katinkin. Istočasno je pa tudi vedno z zanimanjem opazoval starega ženina Mrkača, čegar ljubeznivost napram Justini je rastla s številom izpraznjenih kozarcev.

Jelo se je temniti in čas je bilo odhajati našim znancem. Matižar jim je za odhodnico zaigral ter zapel:

Anton baron
je godel zastonj,
en krajcar dobil,
se tist’ga zapil,

potem pa vpil Borcu, ko je sedel na Mrkačev voz, da se oni ne bo sam vozil:

»Vi ste še človek po božji volji, gospod Borec, z vami se da res govoriti, nikoli vam ne pozabim vaših dobrot. Na onem svetu vam bo to gotovo prav prišlo!«

Po teh besedah je zlil iz vseh kozarcev na mizi vse preostalo vino in ga hlastno popil, kajti Matižar je bil tak, da če je bolj pil, bolj je bil žejen, in zdaj, ko je bil že precej vinjen, ga je vsled suhote naravnost žgal po grlu.

Borčevi in Mrkač so se odpeljali. Na prvem vozu sta sedela oba gospodarja in Borec je moral ves čas poslušati hvalo in slavo, peto Mrkačevima konjema, na drugem pa Borčevi gospa in gospodična ter Sedmič. Ljubosumnemu Borcu ni bilo nič kaj všeč, da je moral spolniti Mrkaču željo, a svojega ljubsumnja ni hotel pokazati. Tolažilo ga je, da je hči navzoča, da si žena ne bo upala vpričo nje naprav tinti kakih posebnih poskusov in zabav z mladeničem.

Borčevka je sedela v vozu z Justino zadaj, Sedmič pa nasproti. Katinkina kri je bila vsa v ognju, tako da je gorela v lice, z očmi je pa vedno skušala vjeti Davorinove oči. S kolenom se je pritiskala njegovim nogam, z rokavicami pa tolkla po njegovih rokah. Dasi je tudi njega prevzelo vino, vendar se ni izpozabil, ampak brzdal svoje strasti.

»Tu strašno vleče!« zavzdihnila ki Katinka, videč, da se Sedmič ne odzove njeni vabi, »še trganje dobim po ušesih.«

»Tu pa nič!« odvrnil je on, a se takoj pokesal svojih besedi, kajti Katinka je bila takoj poleg njega.

»Saj res ne!« dejala je in se pritisnila k njemu.

On je hotel proč, a ona ga ni pustila.

»Ne, ne, le tu sedite, zakaj bi dobivali trganje po ušesih!« branila je.

Sedmič ni ugovarjal, ampak se vdal.

Katinka je zgrabila njegovo roko in jo močno stiskala k sebi. Nič je ni brigalo, da vidi to Justina, ki vse lahko pove svojemu očetu, njenemu možu. Katinka bi se tudi vpričo svojega moža ne bila čisto nič drugače obnašala, kajti vino ji je razbrzdalo vse strasti. Zato je tudi vpričo dekleta govorila docela brezdvomno:

»Ali verjamete, gospod Sedmič, da je uprav peklensko življenje zraven takega-le starega dedca? Saj ni za nobeno rabo več! Pije, je, se smeje in je vesel, da sme sploh živeti. To je vse. Ali je to kakšen mož? Kar videti ga ne morem, zmirom bolj se mi studi!«

»Gospa!« opomnil je Sedmič, videč, kak vpliv ima alkohol na žensko, »ne zame tuj te gospoda Borca, ki je dober in pošten mož!«

Justina je hvaležno pogledala Sedmiča, kajti tudi ona je bila prepričana, da njena mačeha svojemu možu dela grdo krivico.

Borčevko so pa Sedmičeve besede še bolj ujezile.

»Vi ne veste nič, prav nič!« vpila je skoraj. »Ko bi bili na mojem mestu, potem bi pa drugače govorili. Za nič ni, zapomnite si, da ni za nič,« rekla je nekoliko tišje, misleč, da govori tako tiho, da ne čuje Justina, a ta je slišala vsako besedo; »tako je za nič kot mrtvak, saj me razumete! In pri takem človeku naj bi bila jaz zadovoljna in srečna?«

Sedmič ni odgovoril nič, ker se je bal, da še bolj razbudi strasti divjajoče, življenja polne in željne ženske. Ta pa je nekaj trenotkov zrla topo pred se, potem pa znova stisnila Sedmičevo desnico in jo nesla k svojim ustnicam. On je pa, videč njeno namero, krepko potegnil roko k sebi rekoč:

»To si prepovedujem, gospa!«

A nje to ni streznilo.

»Kako ste malenkostni!« dobrikala se mu je in lovila njegovo roko. »Saj smo vendar ljudje, ki hočemo življenja in veselja!«

Vjela mu je desnico in ga hotela objeti. Strasti so hučale v njej. Vročo sapo je puhala v svojo žrtev, oči pa se ji pa bliskale v demoničnem ognju. Pripravljala je usta na poljub, a okoli njih je strast istočasno začrtala dve globoki črti, v katerih je bila izražena neka divja ostudnost. Sedmič je videč ti potezi in vedoč njih pomen, začutil v sebi tolik gnjus pred to žensko, da jo je mahoma sunil od sebe, vstal ter se vsedel na sedež poleg Justine.

Oni so se pa porosile oči. Debele kaplje so se ji vdrle po licu, globoko vzdihovanje so pa spremljale otožne besede:

»Kako sem nesrečna!! Vse me zasramuje v moji nesreči! O Bog moj, kaj sem zakrivila, da me tako tepeš? Kaj naj revica še počnem na svetu? V prvi prepad skočim, da končam to trpljenje ali pa me naj pogoltne voda, da ne bom nikomur več na poti! Še nikdar nisem ničesar dobrega užila na svetu; zdaj ko sem mislila, da se mi obrne na bolje ta križe v pot, zdaj me pa tepe šiba božja najbolj! O jaz nesrečnica!«

Sedmič je videl, da igra Borčevka komedijo, zato se ni brigal za njo. Z Justino je začel pogovor o najrazličnejših rečeh in deklica je bila prav zgovorna. Čim več sta govorila, toliko zanimivejše in vnetejše je bilo govorjenje. Sedmič je uvidel, da je tej punici treba samo človeka, ki zna z njo občevati kot z osemnajstletnim dekletom, pa bi napravil iz nje zabavno in morda še prav živahno deklico, ki bi se ji kisla resnost, ki jo daj navadno kaže v družbi, docela poizgubila.

Sedmičevo prijazno govorjenje z Justino je Borčevko zelo jezilo. Ko je videla, da njene solze in vzdihovanje ne izda nič, jela je godrnjati in ker se Sedmič se tudi za to ni zmenil, videč da je Katinka pijana kot kak moški, ki mu je nestalen korak, zamahnila je z roko, stisnjeno v pesteh, proti Justini in Davorinu in zavpila:

»Tega ne trpim, pa ne trpim! Pred mojimi očmi ne bosta sklepala nobenega zakona, prav nobenega! Ali imate tako malo časti, da se menite s tako-le smrkljo?

Sedmič in Justina sta molčala. Kaj sta pa hotela odgovoriti bedastim besedam pijanke!

Oddahnila sta se oba, ko je par minut na to zavil hlapec z vozom na domače dvorišče in sta bila rešena hude vožnje. Ko sta pa bila za trenutek sama, šepnil je Sedmič dekletu:

»Prosim vas, ne pravite o vsem tem nič očetu, mene bi bilo tako sram, da ne bi mogel več spregovoriti z gospodom Borcem!«

Justina mu je obljubila, da ne bo nič pravila.

Katinka je opotekaje šla ven, tam pa je padla in so po obrazu bila, da se ji je poznalo ves da ni šla nič iz hiše ta čas.

IV.[uredi]

Sedmič je prišel na Golo, da si razvedri duh in srce, da si odpočije in umiri živce, ki so vse leto na vseučilišču bili na hudi natezalnici; zdaj pa je spoznal, da se je varal v svojem upanju in pričakovanju. Kaplana Znoja je šel že parkrat obiskat po onem obisku, o katerem je bilo pisano preje, a vselej sta se sporekla za kako malenkost, ki ni bila vredna, da bi se zmislil nanjo. Zato Sedmiča ni dosti več mikalo k Znoju, zlasti ker se mu je se zdelo, da je ta v verskih rečeh pestal prenapet in da ni dal včasih k sebi nobene pametne besede, nobenega še tako upravičenega ugovora.

Drugo kar je Sedmiču kalilo mir in razvedritev, so bile razmere pri Borcu. Borčevka je začela kar naravnost in povsod mu kazati, da se je njeno srce vnelo zanj.

Okna njegove sobe je okrasila z najlepšimi cvetlicami iz cele hiše in vsega vrta, nosila mu je v sobo, kadar je vedela, da je doma, vina in sladkarij ter pri takih prilivkah mladeniča naravnost trpinčila s svojimi ljubeznivostmi. Vsedla se je k njemu k mizi, ali če je stal pri oknu, stopila k njemu ter se naslanjala nanj. Presladko se mu je smehljala in mu z raznimi načini dražila živce. Tržila je, kako je nesrečna v zakonu, ki je zarjo pravo peklensko brezno, kajti »starega dedca se človek hitro naveliča«. In če je Sedmič povedal svoje mnenje, da bi bilo nespodobno in tudi nevredno zanj, če bi Borcu hotel posezati v njegove zakonske pravice, ter izjavil, da tega ne stori nikoli, tekle so bridke solze po Katinkinih licih in večkrat tudi po Sedmičevi v rokah, in toliko je bilo ječanja, vzdihovanja in stopanja, da se je Davorinu Borčevka včasih zasmilila. Kljub Sedmičevim zatrdilom, da on z njo noče imeti nobene večje prijaznosti kot se spodobi in kot jo ima vpričo njenega moža, Katinka ni odnehala od svojih trdovratnih prizadevanj, da si osvoji srce in telo mladega svojega gosta.

Katinkino vedenje in obnašanje v resnici zagrenilo Sedmiču vse bivanje na Golem. Zato je prepogosto mislil na to, da bi se poslovil in odrinil domov k očetu. A tega ni storil, ker se ni hotel zameriti Boren kot staremu prijatelju svojega očeta, da bi odšel tako kmalu, saj je vendar obljubil, da ostane najmanj kake tri mesece pri njem, storil pa tega ni tudi iz drugega vzroka.

Skoraj vsak ali vanj vsak drugi dan je pohajal v gozd. Ni šel vselej proti eni strani, toda prišel je vselej na isto mesto. Vedno in vedno je iskal ljubega obrazka, ki ga je videl prvi dan svojega prihoda na Golo na zeleni trati divje Gorjuše, smejočega se lica priproste pastirice Marijanice! Tolikokrat že je bil na tisti trati, a nje, željene deklice, ni hotelo biti! Šel je mimo njenega doma, da se je domači pes divje zasranjal proti njemu in da se je gospodar Jevševec čudil, »kaj se ta kisli škric potika tod okrog,« ko sicer ni bilo nikdar in nikoli na Gorjušo tujega človeka razen sodnega sluge, ki je prinesel opomin za plačilo davkov, a nje, katero je iskal Sedmič, ni bilo videti nikjer. Kot bi je ne bilo več tu! In otožnost je kot strupena jesenska megla legla na njegovo srce in mu je tlačila kot obskurna mora. Postajal je resen in ni se mu ljubilo nič. Da bi si pregnal nezadovoljnost, začel se je učiti, pa ni prebral niti par stavkov, da bi mu ne bila pred oči stopila vitka podoba srčne deklice ter mu zmešala stik ene misli z drugo v učni tvarini.

Zaradi Marijanice Sedmič predvsem ni odšel z Golega. Zaradi nje je ostajal tu, čeprav je moral prestajati zopernosti, kakršnih le ne v življenju, zoprnosti gospe Katinke.

Bilo je eno onih šolninih jutrov, kakršnih je na Golem in okolici vse leto dovolj. Kot čarobna je plavali svetla solnčna luč nad pokrajino in jo opajala v sladko mirno spanje.

Noben list na drevju se ni premaknil, dišeč zrak je obdajal hrib in plan in visoko v zraku ali pa v gozdnem hladu so peli jutranji pevci pesmi, ki jih je naučila čudotovrka, narava sama.

Sedmič je vzel knjigo in odšel v gozd. Dasi je korakal proti Krvavcu, kjer so bili Borce vi gozdi, vendar ga je zanesla noga na pot proti sosedni. Gorjuši, da še sam ni vedel kdaj. Ko se je predramil iz svojih sanj, bil je tik pred ono trato, kjer se mu je pred toliko in toliko dnevi vcepila v srce ljubezen do pastirice, malodane še otročjih let.

Skoraj da ga je zabolelo srce, ko se je bližal temu kraju, kjer išče njo, a zastonj! Čemu si vzbuja s tem pohajanjem spomine, ki mu prizadevajo in večajo bol? Čemu hodi tja, ko vidi, da je nikdar ne najde, nje, o kateri še le zdaj za gotovo ve, da jo ljubi, zares ljubi!

Iz tega razmišljevanja ga vzbudi cingljanje kravjega zvonca. Dasi je bilo to cingljanje nekako surovo po svojem glasu, vendar se je Sedmiču zdelo tako milo doneče kot angelske orgle, o katerih se čuje od svetih mož, da tako lepo poje, da omeče še tako zakrknjenega grešnika.

Tam pri bližnjem grmu je sedela ona, Marjanica. Predpasnik je imela v rokah in ga pritiskala k obrazu. Ko se ji je Sedmič na skrivnem približal, je videl, da se deklica joka.

»Kaj ti je, Marjanica?« jo je vprašal mehko in glas se mu je tresel, a ni vedel, ali od sočutja z domnevano njeno boljo, ali od veselja, da jo zopet vidi po tolikem času.

Švignila je kvišku začuvši tuj glas, a ko je videla mladeniča, čigar obraz ji je bil že znan, je sedla nazaj in si obrisala oči, kot bi je bilo sram, da je jokala. Vzela je v reke začeto nogavico in jo jela plesti. Odgovorila pa ni nič.

»Ali se vam je kaj hudega zgodilo?« je vpraševal Davorin.

Popravila si je lase, ki so ji ušli na čelo in lice, hitela plesti ter odvrnila:

»Ali vam je kaj na tem?«

Izgovorila je besede nekoliko trdo. Ne vemo pa, ali se ji je zdelo, da so bile preostre ali kaj, zakaj deklica se je ozrla v Sedmiča z od soli rdečimi očmi in dejala:

»Saj res! Ali vas kaj boli, ker meni ni prav?«

Sedmiča so tudi te besede zbodle. Čutil se je užaljenega v svoji ljubezni; je rekel:

»Ali res mislite, da mi je vseeno, kako se vam godi?«

Nezaupno ga je pogledala.

»Zakaj ne?« je odvrnila.

»Motite se,« je dejal toplo, »vaša bolečina je moja bolečina, vaše veselje je tudi moje veselje.«

Ko je molčala na te besede, je nadaljeval:

»Glejte, Marijanica, do vas čutim več kot do koga drugega. Skoraj vsak dan sem vas iskal zdaj tu zdaj tam, da bi se z vami sešel, a nikdar vas nisem mogel najti. Miroval pa nisem preje, da sem vas naposled dobil. Vedite, da mi je bilo silno dolgčas, ko vas toliko časa nisem videl in govoril z vami.«

»A za kratek čas vam bi naj bila, za igračo, kaj ne?« je dejala, a vendar ji je šel obraz v lahen nasmeh.

»Ne sodite slabo vsake besede! Kdo se hoče z vami igrati,« je oporekal. »A zdaj mi povejte, zakaj ste se prej jokali!«

Obraz se ji je zopet zresnil. Važen je moral biti vzrok njeni bolečini srca.

Sprva mu ni hotela povedati, češ kaj ga res to briga, ko pa je prosil, lepo prosil, naj mu pove, ko sta si vendar prijatelja, povedala mu je vse.

Bolna je bila te dni, da je morala biti v hiši t. j. v sobi in da ni smela iz nje, imela je hudo bolezen v grlu, angino, da so že mislili, da jo zaduši. Ko predsnočnjem ni mogla zaspati, čula je med očetom in materjo Jevševčevima pogovor. Doslej je mislila, da je ona njiju hči, iz tega pogovora je pa povzela, da ni, ampak da je »špitalarice«. Kdo ji je mati in kdo oče, ne ve čisto nič, ve le, da bo morala v par mesecih služit. Kakor sta se menila njena rednika, tisti človek, ki je do njenega štirinajstega leta pošiljal zanjo denar, nič več ne pošilja, ker je ona, Marjanica, stara že šestnajst let, njen rodni oče je pa moral plačevati za njo do štirinajstega leta. Zdaj bosta Jevševca počakala, da bo na polju vse podelano, potem jo pa dasta služit, da jima kaj prisluži. Jevševka je sicer nekoliko ugovarjala tej moževi zahtevi, a se potem vdala, češ »če se starši ne menijo nič zanjo, pa naj bi se tuji ljudje?« 

»Zdaj bi šla sama najrajša po svetu, da bi si poiskala starše,« je rekla Marijanica koncem svoje pripovedi, »zdaj vidim, da so me tu imeli le zato, da so dobivali za mene denar in da sem jim delala; ker denarja ni več, sem jim tudi jaz odveč. Zato me zadnji čas švinkata in kažeta kar sovražnost proti meni.«

»Grdo, umazano je to!« je vzkliknil Sedmič, »sirovo, ostudno!«

»Ali bi se v Ljubljani dobila kaka služba za mene?« je vprašala dekle nanagloma, »a ne povrnila bi se sem več.«

»Seveda se dobi, kolikor jih hočete,« je dejal Sedmič in nova vesela misel mu je šinila v glavo.

»Ali bo varuhu to prav?« je vprašal.

»Saj še ne vem ne, kdo je?«

Sedmič je pomišljal nekoliko, stavil par vprašanj, na katerih nobeno mu Marjanica ni vedela odgovora, razen tega, da se piše Kokalj, potem pa dejal:

»Čakajte, jaz vam bom uredil vse. Če se le da zvedeti, bom dognal vaše starše, vašega varuha bom pa pripravil do tega, da vam bo dovolil v Ljubljani v službo, ki vam jo bom jaz poiskal.« 

»Vi ste res dober človek,« je rekla Marijanca, »že ker imate voljo to storiti. Iz srca vam bom hvaležna, če se vaši nameni posrečijo.«

»In potem bova prijatelja, iskrena prijatelja za vedno?« je vprašal Sedmič in gledal zvesto v mile Marijaničine oči.

»Da, prijatelja, prav dobra prijatelja!« je potrdila Marijanica veselo.

In Sedmič ji je pripovedoval, da ji preskrbi službo, kjer ji ne bo treba ubijati se ji kot tukaj z živino, da bo lahko brala poučne in zabavne knjige v razvedrilo in izobrazbo, ne da bi jo kdo v tem oviral, kot jo zdaj Jevševca, in deklici se je od veselega pričakovanja smejal obraz sam od sebe. Mladenič se ji je dozdeval kot rešitelj iz njenega otožnega stanja in ko sta se ločila, podala mu desnico z veseljem in ni bila huda, da jo je obdržal par trenutkov v svoji in se zmenil z njo, kdaj se spet snideta na tej lepi zeleni trati, oddaljena od drugih zlobnih ljudi.

V.[uredi]

Ko se je vračal Sedmič z ravnokar opisanega sestanka domov in so mu šle po glavi najraznovrstnejše misli najrazličnejše vsebine, je začul naenkrat — še v gozdu — pasje lajanje ne daleč od sebe ter divje človeško kričanje. Samo lajanje bi ga ne bilo zanimalo, pač pa mu je človeško kričanje vzbudilo radovednost, da je nameril korak proti oni strani, odkoder so se čuli omenjeni glasovi.

Prišedši iz gozda na posekan in gol parobek nad Dobravo, je našel ondi Matižarja, ki je držal v roki kratek bičevnik s kratkim bičem ter podil ž njim dva psa na na tleh zaznamovani mestih. Bil je napravljen kolobar, ki je bil razdeljen v štiri dele. Psa sta morala letati v kolobarju ter po predelkih in sicer natančno, kot je zahteval njiju trdosrčni krotitelj. Ako je kateri napačno zavil, zakričal je Matižar, da se je pasje telo streslo od strahu, takoj nato je pa zažvižgal bič po hrbtu grešnikovem.

»Šolo imamo!« je pojasnil Matižar Sedmiču, ko se je ta približal in strune gledal nenavadni prizor, »veste, jaz sem nekod čul nekoč, da se je bistroumen in napreden šolnik s vso vnemo zavzel za pouk v presti naravi in da se je to obneslo menda v Ameriki, kjer so poskusili. Pri nas si tega seveda še ne upajo, ker se boje, da bi jim vsi otroci zbežali čez polja in travnike od pouka. Smo pač še daleč za Ameriko! Jaz sem si pa mislil: Kar je v Ameriki z otroki uspešno, zakaj bi ne bilo tudi pri psih, ki so nadarjeni in bistrega razuma kot otroci ali pa še bolj. Res sem poskusil pasji pouk pod milim nebom, prav v božji naravi in zatrditi vam moram, da so uspehi naravnost presenetljivi.«

»Vi ste res izboren učenik,« je pohvalil Sedmič vnetega pasjega krotitelja, »zdi se mi, da imate celo pristno slovenski pouk.«

»Prav imate,« je potrdil Matižar samozavestno, »moji psi razumejo samo slovensko komando. Če je človek natančen, tudi v učnem jeziku ne trpi polovičarstva ali morda celo tu išči ne. Vsa moja pasja zaloga ima slovenska in slovanska imena, vsa dresura je čisto domača, izključno slovenska. Zato se je psi tako lahko priuče. Svoj čas sem bil pri človeku, ki je tudi pse učil raznih spretnosti. Ker jih je učil po nemško, ogrsko in laško, zraven pa klel po kranjsko, šel je nauk kaj sir bo v pasje butice. Pri meni je pa drugače; moji psi kapirajo po par poizkusih vsako stvar, tako da imam res veselje z njimi. Da dokažem, da imajo psi tudi za muziko posluh, napravim v kratkem predstavo, pri kateri bom jas brenkal na citre, psi bodo pa po taktu plesali.«

»Čestitam vam na vaših izbornih uspehih« je dejal Sedmič, »le nadaljujte s šolo, da ne bo preveč zamude.«

»Za danes dopoldne imata že dosti,« je odvrnil Matižar, »gonil sem ju dve uri.«

»In kam prodajate potem te izučene pse?« je vprašal Sedmič, ki ga je ta pogovor očividno zanimal.

»Kakor pade,« je dejal Matižar, »zdaj sem, zdaj tja, zdaj blizu kam, zdaj kam daleč. Tudi drugim hodim v zelje.«

»Tega ne razumem, kaj se to pravi,« reče Davorin.

»Tudi kakemu svojemu stanovskemu tovarišu snem kako kupčijo in spravim svoje blago v denar,« pojasnjuje Matižar, »prvič so moji psi bolje priučeni vsemu, kar se od njih zahteva in pričakuje, potem pa tudi ne tiščim s ceno previsoko. Zadnje pride v poštev celo pri takih ljudeh, o katerih bi človek sodil, da jim za denar ni prav nič.«

»Kdo je n. pr. tukaj v bližini velik ljubitelj psov!« sprašuje Sedmič.

»Vi mi ne boste delali konkurence, to vem, zato vam povem: Borec je kar zaljubljen v lepega psa!«

»Pojte, pojte!« ugovarja Sedmič.

»Ne verjamete? Samo prav tak mora biti, kot on hoče, ravno take barve, ravno take dlake, ravno takega gobca, ravno takih ušes, ravno takih nog in ravno takega repa; če je za las drugačen, ga ne mara. Pred par meseci je imel psa, ki ga je stal menda sto goldinarjev. Pa je bila že nesreča, čim bolj so pazili nanj, toliko prej je poginil. Nekaj je požrl ali kaj in v par dneh je bilo po njem. Eni so rekli, da sem mu jaz zavdal, ker ga Borec ni od mene kupil, a ko sem nastopil za svojo neomadeževano čast, so stisnili repek med noge in preklicali grdo obrekovanje.«

»Ali od vas ne kupi nič?«

»Saj sem vam že povedal, kako je izbirčen,« je odvrnil kot v jezi Matižar, »zato pa zdaj išče ne vem kod spet tak ga psa, da mu bo všeč, ki ga bo prav tako drago plačal in ki mu bo poginil kar nanagloma.«

Zadnje besede so Matižarju ušle nehote z jezika, kajti hitro jih je hotel potlačiti, prevrgši govor na drug predmet:

»Kaj sem že hotel reči: ali veste, kdo je še postal pasji prijatelj?«

»Kdo?«

»Mrkač! Pomislite, Mrkač, tisti Mrkač, ki mi zmirom zabavlja, da vsa moja dresura ni vredna pol ficka. Ta Mrkač je bil ravno včeraj pri meni in naročil velikega psa, ki naj bi bil podoben levu. Naj stane, kolikor hoče, je rekel. V treh tednih bi ga rad, pa dresiran mora tudi biti za parado, ker bo živel le v ta namen.«

»Ali bo za vas, gospod Mrkač?« sem ga vprašal, ki se mi je čudna zdela njegova zahteva.

»To vas nič ne briga,« je zabobnelo iz njega in trebušček se mu je potresel, kot bi bil elastičen, »preskrbi mi psa, kot ga želim, pa ti plačam, kolikor boš zahteval.«

»Velja,« sem odvrnil in se nisem več brigal, čemu bo Mrkaču pes tak kot lev in za parado dresiran.«

»Za kaj mislite, da bo imel Markač psa?« vpraša Sedmič.

»Za se gotovo ne,« je menil Matižar, »ker on sovraži psa kot vsak babjek, ampak komu ga bo podaril. Morebiti nastopi s tem paradnim psom svoj snubitveni pot pri Justini — saj tisto menda veste, da mu diši mlad nedotaknjen cvet, kar bi bilo nekaj prav užitnega za starega gada, ki se je že plazil tudi že po starem napol razpadlem zidovju — ali pa ima Mrkač morda še kake druge namene.«

»Kakšne?«

»Ko bi jaz vedet! Sicer pa mena vse to brigati ne sme. Jaz postavim Mrkaču v treh tednih psa levske podobe in dresiranega za parado, pobašem par pisanih papirjev, za katere se kupi pol bajte, pa mir besedi. Toda ta moja kupčija z Mrkačem ostani med nama, ne da bi jo pravili naprej!«

»Seveda!« odvrne Sedmič ter pristavi: »Ker ste vi meni izdali skrivnost, imel bi tudi jaz nekaj, kar bi ne rad, da bi prišlo vsakemu na ušesa.«

»Prav,« potrdi Matižar, »od mene zve le tisti, ki sme zvedeti.«

»Ali poznate Jevševca?«

»Tega z Gorjuše?«

»Da!«

»Poznam.«

»Pri tem Jevševcu imajo dekleta šestnajstih let, Marijanico, ki ni njihova hči. Ko sem šel danes tod skozi Gorjušo po poti, najdem na tisti zeleni trati sredi gozda to deklico, ki je na glas jokala. V prašni sem jo, zakaj joka in povedala mi je, da ne ve ne za očeta, ne za mater, da je to zvedela slučajno, ko sta se Jevševca o tem med seboj pogovarjala zvečer, ter da bo morala služit, ko bo poljskega dela konec. Ker se mi dekle smili, bi rad, da bi ji dognal očeta in mater. Sama si ne upa vprašati rednikov. Če bi zdaj vi stopili k Jevševcu in spravili iz njega to reč, bi vam bil jas zelo hvaležen.«

»Glejte, da za vaše usmiljenje ne zve Borčevka!« de poredno Matižar.

»Borčevka? Kaj nji to mar!« se čudi Sedmič.

»Prijatelj, Matižar ima ostre oči,« se zasmeje Rupert, »kaj mislite, da jaz ne poznam te ženske in da nisem v nedeljo videl njenih pogledov in njenih kretenj? Vse sem opazil, tudi če sem drugim gledal: kot skobec na goloba! Če se vas še ni lotila, se vas bo kmalu. In če bo videla in zvedela, da imate oči za lepo deklico, kot je Marijanica — Matižar tudi tu ni tisti, ki bi ne znal šteti do pet — bo pa ogenj v strehi. Saj poznate, kaj je ljubosumna baba! To vam je hudič, živ hudič! A ko bi gorela babja nevoščljivost, kolikor je imajo med seboj, če ima katera kakega moškega, ki bi ga druga rada — če bi ta ne vodljivost gorela, pravim, ne bi trebali nobenih drv za kurjavo. In vendar pravijo, da je nevoščljivost tisti greh, od katerega človek nima prav nobene koristi.«

»Predaleč ste zašli od prvotnega predmeta,« opomni Sedmič Matižarja, ki je moral to žensko lastnost kdaj temeljito preštudirati.

»Nič ne de. Torej jaz pojdem k Jevševcu. Vaša hvaležnost naj bo toliko večja, čim več bom zvedel, zato se bova o njej šele pozneje pomenila.«

Matižar je oplazil psa, ki sta leno ležala v travi, z bičem, obljubil Sedmiču, da mu bo že sporočil uspeh svojega obiska pri Jevševcu ter izginil z živalima v gozdu.

VI.[uredi]

Oče Jevčevec, posestnik četrt grunta na Gorjuši, je bil nekega dne po Velkem Šmarnu zelo slabe volje. Za kosilo mu je prinsla potovka opomin posojilnice, naj plača zaostala dva obroka obresti svojega dolga, kakor mu je prebrala Marijanica došlo pismo, kmalu nato se je pa oglasil še sodni sluga z opominom za »fronke«. Jevševec je bil torej po pravici in v resnici slabe volje in jezen in parkrat že se je pridušil, da »človek dela samo za te proklete ikrce.« Jezen je bil, da bi se bi kar stepel z vsakim, kdor bi mu kaj nasprotoval in ko je stopal v hlev in se mu je zvesti hišni čuvaj jel dobrikati ter skakati pred njem, brcnil je ubogo žival z okovanim čevljem, da je bolestno zacvilila in potrto odšla v svoje počivališče ne vedoč, s čim je razžalila hudega gospodarja.

Jevševce je postavil pod hruško zraven drvarnice klepalni stol, snel koso s kosišča, vzel klepalno kladivo, se vsedel na stol in jel klepati koso za košnjo drugara dne, da so trdi udarci krepko odmevali v bližnjem gozdu. Vmes je klel in se jezil nad gosposko, za katero molimo celo v litanijah, pri tem pa ubogega kmeta pritiska z davki, da bi skoraj dušo izdihnil pod njimi.

Premišljevanje in klepanje mu prekine divje lajanje in zaganjanje domačega psa. Ko se Jevševec ozre, vidi prihajati iz gozda proti sebi Matižarja, ki je vodil seboj na vrvici dva psa. Ped hruško se je Matižar ustavil, Jevševec je pa svojega psa zapodil v kot s tem, da je vrgel vanj kratko poleno izpred drvarnice.

»No, pasja griva, kaj pa ti nosiš?« vpraša Jevševec svojega gosta, ki se je zleknil pred njim po tleh, psa pa privezal ob drvarnično steno, zbilo iz količev. »Ali si spet koga obrnažil s kakšno pasjo mrho?«

»Koga sem pa še obrnažil?« se postavi Matižar za svojo kupčijsko čast.

»No, no, jaz le mislim, da ti dobro nese to barantanje s psi in da pri vsakem vtakneš par pešek v malho!« pomirjuje Jevševec, boječ se, da ne bi razdražil Matižarja, ki mu je sicer pri vsakem sestanku ponudil kos tobačje klobase za čikanje.

»Hudiča nese!« zavpije Matižar, vendar ni videti jeze v njem, »zamenjajva, če češ, boš videl, koliko boš na boljšem! Zima bo prišla, pa ne boš imel nobenega okleščka za v peč, ampak boš zmrzoval s psi vred.«

»Pa se vendar okrog škricev sučeš in zmerom ujameš kakega božjaka, o katerem veš, da nisi prelil zanj nobene srage!« meni Jevševec.

»Škric je sam berač!« odvrne trdo Matižar, »škric nima nič kakor tisto, kar mu dado na mesec. Še toliko nima, da bi lahko pljunil na svoje, razumeš? Tisti koj ima, ki je sam svoj gospodar, ki na svojem dela, ki po svojem hodi. Škrc se pa še enkrat ne more prestopiti, da bi mogel reči, da na svojem stoji. Tisti so gospodje, ki imajo visoke hiše in polja in travnike in boršte okrog, kakor na primer tale Borec. On je gospod, tak je gospod, ki lahko vsem fige kaže, ne pa tista mestna golazen, ki bi od lakote poginila, če bi en mesec ne dobila tistih soldov, ki se ji pravi mesečna plača, ki je pa je vsa naprej zajedena, zato pravijo, da je škric prišel en mesec prekmalu na svet.«

»Kdo pa meni de mesečno plačo?« vpraša jezno Jevševec, ker je je Matižar po njegovem mnenju tako vlekel za lačne škrice in ker mu še ni ponudil nič tobaka.

»Ljube duša, ti imaš pa posestvo in če ga pridno obdeluješ, ti obrodi zemlja zmerom toliko, da ti ni treba trpeti pomanjkanje. Sicer pa kakor veš in kakor naš fajmošter oče po svetem pismu in naši veri, nismo ustvarjen, da bi se nam na tem svetu dobro godilo. Naš cilj je večnost in smo na ta svet prišli samo prenočevat ali pa še tisto ne. Naše življenje na svetu je tako kratko, da se še ne izplača ne, da bi se človek pehal, da bi se mu boljše godilo. V par letih te reši smrt, potem se ti bo pa neumno zdelo, da si se po svetu motovilil in morebiti se boš moral še po vicah dolgočasiti, ker si bil tako nečimern, da si hotel tu imeti boljše življenje, ko si vendar vedel, da če več trpiš, toliko lepši sedež dobiš v nebeškem kraljestvu. Jaz tudi zmerom tako pravim: Rupert, kar v božjo voljo se vdaj, vse prepusti Bogu, fajmoštru in tistim, ki imajo oblast nad nami, pa jo boš gotovo v nebesa priribal. Ali bi ne bilo neumno, da bi si človek mučil možgane s premišljevanjem in gruntanjem, kaj bi naredil, da bi se mu boljše godilo? To bi bilo, če se natanko vzame, tudi greh zoper božjo previdnost, ki je eden najzopernejših grehov pred božjim obličjem. Ali se hočeš upirati božji volji in volji tistih, ki so od Boga postavljeni in od Boga poslani? Če so fajmošter rekli pred volitvami, da moraš voliti katoliške može za poslance, ker so jih sam škof priporočili in si jih ti kot veren katoliški kristjan tudi volil, potem moraš ravnotako ponižno in vdano prenašati nove davka, ki ti jih nakladajo ti poslanci. Ako si zoper te davke, si zoper te katoliške poslance, če si zoper te poslance, si zoper škofa in fajmoštra, ki sta ti jih priporočila in če si zoper škofa in fajmoštra, si zoper vero, ki jo ta dva oznanjujeta. Če si torej zoper davke, si zoper vero!«

Jevševec je začudeno poslušal Matižarjeve besede, ki so ga tako zanimale, da je pozabil na tobak, ki ga še zdaj ni dobil od svojega gosta.

»Ali poslanci delajo davke?« vpraša in obdrži usta odprta.

»Kdo pa, si mislil?«

»Škrici.«

»Kateri škrici?«

»Tisti, ki denar pobirajo pri davkariji!«

»Kakopak!« reče Matižar videč, da se mu odpira novo polje, ki je je treba preorati nevednemu Jevševcu. »Tisti škrici so taki reveži, da bi ti vsakemu prinesel latvico mleka, kadar neseš fronke plačat, če bi vedel, kako slabo se jim godi. Ko se starajo in jim dajo nekoliko več plače, pa morajo državi toliko plačati nazaj, da so na slabšem, kot so bili preje. Kako ti bo torej tak človek delal davke, ki mora zapisati, koliko moraš plačati, koliker določijo naši katoliški poslanci, ki smo jih izvolili, da smo branili našo sveto vero! Zato pa pravim še enkrat: Škric je berač In če sva še midva berača, smo pa vsi trije berači!« 

Jevševec se je zamislil. Matižar je imel pred seboj onega slovenskega kmeta, ki se mu hudo godi na njegovi ruši, a revež ne ve, zakaj. Spozna, da je usmiljenja vreden, včasih ga pograbi jeza, da bi vse razbil, ker ima od življenja samo trpljenje in od trpljenja samo ubogo življenje, vendar pa je zapovedim in naukom iz župnišča tudi v svetnem oziru ta[nejasno] rekli bi fanatično vdan kakor verskim naukom. Duhovnikov nauk, da Bog hoče, da trpimo, ga docela prepriča, da že mora tako biti kot je, zato trpi, voljno trpi in bo trpel slovenski kmet, dokler se ne zaseje novo seme, ki bo napravilo v tem voljnem trpljenju in potrpljenju popolno revolucijo!

Matižarju se je Ješevec smilil ne zato ker se mu je slabo godilo, ampak ker je svojo glavo posodil, da drugi z njo mislijo! Izvlekel je iz notranjega žepa zakrpanega suknjiča ploščnato steklenico, jo odmašil in ponudil Jevčevcu, naj pije.

»Močan je kot hudičevo olje!« je rekel, »zato pa tudi prežene vse slabe in žalostne misli.«

Jevševec je hlastno segel po ponudeni steklenici. Par požirkov je storil, a toliko da mu ta vražji boroničevec ni sape zaprl.

»Ta g[nejasno]je, kaj ne?« je dejal Matižar in tudi sam nagnil, da je bilo komaj še polovica plemenite žgane tekočine v steklenici. »Boš kaj kadil?«

Rekši je potegnil iz nasprotnega notranjega žepa dve cigari. Eno je pomolil Jevševcu, eno pa sam vtaknil med zobe.


»Ti si pa kampeljc, Matižar, kje si pa dobil vse to?« sprašuje Jevševec, ki so mu prejšnje turobne misli že prešle iz glave.

»Jaz zdaj zmerom cigare pokam,« pravi Matižar, »če se mi prav slaba godi; pravijo, da dalj živiš, kakor pa če samo čikaš. Šnops mi je prinesla neka babnica, ki menda misli, da jo bom vzel.«

Jevševec je zazijal, da mu je padla smodka iz ust.

»Ti se boš oženil?« vpraša.

»Kdo pravi to?«

»Ali nisi ravno zdaj rekel?«

»Rekel sem, da baba menda misli, da jo bom vzel; pa ne bo nič iz tega. Toda pri vas bi kmalu človek kaj takega pričakoval.«

Jevševec je spet zazijal.

»Kaj si rekel?«

»I no! Zadnjič sem srečal Marijanico, pa sem si dejal: Rupert, tale punca je pa že pod vrhom! Zrasla je kot konoplja, čedna postava, lepo rastla, pameti ima pa tudi toliko kot kaka druga pri dvajsetih letih. Še fanta, pa bo poroka!«

»Beži, beži, to je še otrok, šestnajst let je imela pozimi.«

»Šele šestnajst! Pa že tako dekle! — Pa to ni tvoja hči?«

»V reji smo jo imeli.«

»Ste jo imeli? Ali je nimate več?« vpraša zvedavo Matižar.

»Služiti bom dal,« reče trdo Jevševec.

»Služit? Zakaj?«

»I zakaj? Zato, da bom imel od nje, ko sem jo toliko let redil.«

»Ali niso nič od nje plačevali?«

»So, do štirinajstega leta.«

»Kdo pa je plačeval zanjo?«

»Kako si čuden! Kdo pa plačuje za nezakonskega otroka?«

»Oče seveda!« reče Matižar, ki je bal, da mu Jevševec obrne pogovor na drug predmet, »pa sem čul enkrat, da tisti Marijančin oče ni čisto navaden človek!«

»Seveda ni kmet,« se odreže Ješevec, »kmetu je včasih še njegova baba preveč ker je zbit od dneva in se mu ne ljubi niti z njo trape loviti, kaj šele za drugimi šavrati! Ampak gosposki človek je, škric, ki ne ve, kako se gara na svetu.«

»Kako je to, da ne ve?«

»Zato ne ve, ker nima svoje bale dosti, ampak je še okoli druze toliko časa hodil v prinke, da je plačeval štirinajst let za trenutek nespametnosti. Kdor čuti, kako je huda in trda za denar, bi se ne podajal v take reči.«

»Torej je bil oženjen Marijančin oče takrat, ko je šel vraga klicat v ris?« vpraša Matižar in ponudi Jevševcu iz steklenice, ker se je ta nekam pomembno oblizovati okrog ust.

Jevševec dobro potegne — sape mu ni več zaprlo — potem pa odvrne.

»Oženjen, kajpak, oženjen, pa se z ženo nista nič kaj dobro razumela koz ljudje, ki imajo preveč časa in denarja, pa nobenega dela. Potem se je pa mož zagledal v domačo služabnico, ki mu je postelje pospravljala, okna odpirala, pajčevine ometala in ne vem, za kaj vse imajo škrici take služabnice, pa ker ji je kupil zdaj to, zdaj ono, kakor menda znajo taki ljudje, se je sčasoma vnelo nekaj med njima in nesreča je bila tu! Služabnica je prinesla gospodu čez več mesec, ko že ni bila več tam v službi, nekoč na dom otroče, staro dva meseca, češ, da naj ga le on živi, ker je njegov oče, potem pa je odšla in pustila otroka tam. Oče se ni hotel in ni mogel ubijati z revšetom, ga dal v rejo, sodnija mu je pa postavila jeroba. Ta otrok je Marijanica.«

»Pa kaj je tisti Marijančin oče?«

»Tega pa ne vem, ali je sodnik ali ima kako graščino ali kaj? Pa zdi se mi, da je pri sodniji.«

»Kje si pa ti vse to zvedel?«

»Tisti jerob je bil pred tremi leti tukaj, pa mi je pravil. Rekel je, naj ostane dekle še naprej pri nas, tudi ko bo že stara štirinajst let, a jaz je zdaj ne bom dalje redil. Služit naj gre in mi pošilja denar.«

Imena očetovega, kakor tudi onega varuha Jevševec ni vedel.

Matižar je uvidel, da je v Jevševčevih besedah veliko pretiranosti, ker tudi dekle po dopolnjenem svojem štirinajstem letu zmirom toliko storim kolikor je vredna hrana in obleka in da torej ni trditi, da jo je treba rediti; rekel je pa:

»Ti Jevševec, jaz bi ti nekaj svetoval, morebiti pa ne bi bilo treba Marijanice tako zastonj rediti in jo zdaj dajati služit?«

»Kaj?« vpraša oni hlastno.

»Vidiš, stvar je taka-le. Ako ima tisti Marijančin oče toliko in toliko letnih dohodkov, potem so tukaj neke postave, s katerimi ga lahko prisilimo, da mora plačevati za dekle tri leta.«

Matižar je govoril te besede [nejasno] in nekako skrivnostno, hoteč s tem vplivati na Jevševca, kar se mu je tudi posrečilo.

»Res, Matižar?« je vprašal ta [nejasno] glavo z vratom vred stegnil bliže pripovedovalcu.

»Menda bom vendar vedel,« pobaha se Matižar, »saj sem vse postave preštudiral, potem sem pa zbolel in ležal tri leta, da sem zamudil tisti čas, ko bi bil šel delat skušaje. To bi bil jaz drugačen gospod, kot sem pa danes, ko se moram s pasjimi mrhovinami potikati okrog, da ne poginem.«

Enako se je storilo Matižarju, kot je videl Jevševce, v resnici se mu je pa porosilo oko samo zato, ker je videl, kako je Jevševec lahkovorna duša, ki je zijal vanj kot v polboga.

»Vidiš, Jevševec,« je nadaljeval Matižar, »to ti bom vse jaz napravil in uredil, ker sva si prijatelja. A treba je biti previden. Tisti Marijančin oče ne sme o tem nič vedeti, dokler ga ne bomo imeli v pasti, ravno tako ne jerob, ki gotovo ve za tisto postavo, pa ti ni hotel nič o njej omeniti. Delati morava čisto na skrivnem. Saj imaš kakšno pisanje od sodnije ali kaj takega spravljenega, ne?«

»Kaj se jaz za tisto brigam!« je rekel malomarno, žalostno Jevševec, »pojdi v hišo, boš poiskal, če boš kaj dobil!«

Šla sta v hišo. Tam je jel Jevševec vleči izza slik na stenah razne papirje, čim bolj je vlekel, več preplašene in pregnane golazni je mrgolelo po zidu in po tleh. Matižar je prebiral zlasti razne davčne in posojilnične opomine, zraven kihal, da mu je Jevševec komaj mogel sproti želeti »Bog pomagaj!«, švrkal ostudne strigalice s prstom s papirjev, klel pisarje, ki niso znali pisati ter molje, ki so tu in tam razjedli ravno tisto, kar je bilo morda najvažnejše.

Dolgo nista mogla nič najti in Matižar je že obupal nad uspehom svojega poslanstva, dasi sta prebrskala vsak najmanjši papirček in prepodila vse ščurke, stenice, pajke, strigalice in drugo tako domačo žival, ki jo goji zanikarna gospodinja več ali manj na debelo.

Ker se spomni Jevševec, da je za skrinjo, ki jo je žena prinesla k hiši, ko jo je vzel — ženo namreč — in ki od takrat se ni bila nič odmaknjena od stene — skrinja, ne žena — da je za to skrinjo morebiti kaka pisana stvar.

In res je bila. Blasnikove pratike so imele tu glavno beseda, prijetno tovaršijo jim je pa delala spet golazen steničja in druga. In v eni izmed teh pratik je ležalo zamazano pismo, v katerem je bilo branje o Marijanici. Matižar je pismo hitro pograbil in ker ni dobil več, moral je biti tudi s tem zadovoljen. Jevševec je pa pretike zmetal nazaj za skrinjo ter pohodil tuintam kakega ščurka, če mu je slučajno prišel pod noge.

»Torej misliš, da se bo res dalo še kaj dobiti?« je vprašal Matižarja, ko sta končala iskanje.

»Borno videli, zdaj moram preštudirati to pismo; samo molčati moraš, da se nama ne sponese vse skupaj.«

»Če mi to dosežeš, Matižar, dal ti bom špeha, masla, kuretine, pol prešiča ti bom dal,« je obetal Jevševec, Matižar je pa mahal z roko, kot bi mu za vse obetano ne bilo nič.

Par trenutkov pozneje jo je rezal pasji trgovec s svojima živalima od Jevševca. Ni stopal po poti, po kateri je prišel, ampak udaril jo na nasprotno stran. Tam spodaj ob gošči je pa zavil nazaj in bil kmalu na bližnjici proti domu.

VII.[uredi]

Rupert Matižar je dobil pred par dnevi med svoje pasje gojence velikega ovčarskega psa, kakršnega si je ravno želel. Imela sta že par ur šole in Matižar je kmalu spoznal, da je nova moč posebno brihtna. To ga je veselilo. Zato je hitel, da novinca čimprej in tem temeljitejše privadi vsemu, kar mu je znati, da bo mož na svojem mestu vršil dostojno svojo dolžnost.

Matižar se je ravno pripravljal popoldne, da popelje novega učenca v novodobno šolo pod milim nebom in stopil že čez visoki prag, da bi zaprl napol podrto bajto, ko stopi izza ogla hiše Sedmič.

»Daleč je do vas,« je dejal; »rekli so mi, da sta na koncu Leskovja, a Leskovje je skoraj pol ure za menoj. — A to je vaše kraljestvo?«

»Da, tu prebiva Matižarja Ruperta veličanstvo v vsem sijaju in vsej blešč[nejasno],« je dejal gospodar z izrazom prešernega ponosa; »gotovo vam bo v pouk spoznanje mojega kraljestva, zato si usojam razkrzati vam svoje dragocenosti in redkosti.«

Rekši je peljal Matižar svojega gosta k nizkemu hlevu, podobnemu svinjaku. Odprl je hlev, v katerem je bilo kakih pet psov, štirje pinči in en jazbečar.

»To je polovica moje pasje družine,« je razkladal Matižar, »in sicer tisti del, ki še ni toliko kultiviran in zbistren, da bi smel prebivati v hiši.«

» V hiši?«

»Da, v hiši stanuje tisti del, ki je bolj izobražen, kakor se tudi spodobi. Le pohliva pogledat!«

Odšla sta čez neprimerno visok prag v vežo. Sedmič bi se bil kmalu prekucnil, ker ni dosti noge privzdignil, dasi ga je Matižar pravočasno in zadostno poučil o veliki važnosti dostojnega prestora njegovega Robikona. Veža je bila obenem kuhinja. Blizu vrat je bil kup drv na tleh. Matižar jih je odrinil z nogo, da bi napravil prostora za dva človeka, v tistem hipu so pa primarširale cele kompamje temnogledih ščurkov v temnorjavih uniformah izpod kupa in jo v dolgem koraku udarile na vse strani. Bila je samo pehota, tudi oficirji so jo ubirali peš.

Božje živalice!« je dejal Matižar, »sicer ni nič božjega na njih zunanjosti, a božje stvari so. Veste, jih ni dobro pobijati. Nekoč sem se razjezil, da sem jih pobil za tri pehare, pa kakor bi mi bila božja kazen za notami, vedno številnejše armade so prihajale na dan. Od takrat jih pustim pri mini, pa tudi oni so napram meni zelo vljudni. Ako ne pomijem skled in loncev po kosilu ali večerji in se jih drže ostanki jedi, počedijo mi vse čisto zastonj. Koliko časa in truda prihranim pri tem, zraven pa še vršim najvažnejše telesno delo usmiljenja, lačne nasititi!«

Sedmič je priznal Matižarju, da je res tako praktičen in pošten mož, da je treba njegovo delovanje javno označiti kot vzgledno.

»Pa se nič ne bojite, da bi vaš drobni zarod dobil nahod,« rekel je Sedmič nato in pokazal na veliko odprtino, ki je zijala v slamnati strehi.

»To je ventilacija,« je pojasnil Matižar, »napravil sem jo baš zaradi tolikega navala sostanovalcev. Če se poduše, se jih ne bo deset, ampak tisoč in več. Potem nastane lahko kuga in rod čisto izumrje! Pa tudi sicer svež zrak nikoli ne škoduje, zato se pa sta rod ščurkov tako hitro množi!«

Tudi tej razlagi in utemeljevanju Sedmič ni mogel ugovarjati.

Vhod v izbo je branil zopet silno visok prag ter vrata, o katerih je bilo na prvi hip pričakovati, da padejo na tistega, ki hoče iti v sobo ali iz nje. Matižar je povedal Sedmiču, da so vrata zgodovinske važnosti, ker so še iz turških časov in da jih ima nataknjene samo iz spoštovanja do njih. Tudi je kazal na vratih veliko špranjo, ki da je od turške sablje. V izbi ni bilo nobenih desak po tleh, ampak ilovica, razrita tupatam morda že desetletja. V kotu na desno je bilo par kultiviranih psov, ki pa so reveži bili tako sestradani, ali pa še bolj kot oni preje v hlevčku. Sedmič je omenil Matižarju, da so videti precej krepkih kosti, ker so jim rebra tako vidna!

»Veste, to pride vse od smeha!« dejal je Matižar resno, »psi so od samega veselja taki, ker uživajo tako izborno dresuro.«

Tako tehtnim razlogom res ni bilo ugovarjati.

»Vidim,« je povzel Matižar, »da bi se tukaj težko orijentirali, zato vam bom kar sam razlagal. »To-le je peč,« je rekel in pokazal na kup z blatom zamazanih lončevin, »sami bi je gotovo ne spoznali zaradi tolikih okraskov, pa saj veste, da človek vse stori, da si olepša svoj stan! — To-le končno bi vi smatrali morebiti za bogvekaj,« pokazal je na štiri kole, zbite z deskami in sredino napolnjeno z otepom preperele dolge slame, »pa ni nič drugega kot postelja, kjer počivam od dnevnega truda in me spanec zaziblje v pesniške sanje.«

Matižar je vse govoril globokoresno. Tu pa se je zasmejal, da se je ustrašil Sedmič in psi v kotu, ter dejal:

»Ali ne mislite, da imate bedaka pred seboj?«

»Bedaka ravno ne,« je odgovoril Sedmič.

»Pa prifrknjenca recimo!«

»Čudak ste res!«

»Recite rajši lenuh!« je rekel Matižar in peljal gosta ven, češ da ne bo morda v strahu, da se bajta nanj podre. »Kupil sem to-le bajto s tistim le zeljnikom vred za petdeset goldinarjev, dobil jo v takem žalostnem stanju in zdaj naj bi popravljal? Kje čem pa začeti? Pospravil bi res lahko in očedil, tudi tista peklenska golazen ščurska bi se dala odpraviti ali vsaj omejiti, a jaz sem prelen za vse to. Moja hiša je verna slika usode slovenskega naroda.«

Ob češplji koncem koče je stala v tla zabita miza, menda edina reč, ki jo je Matižar napravil pri hiši. Tja ukaže sesti Sedmiču, sam gre pa v hišo, a se takoj vrne.

»Saj vem, po kaj ste prišli,« je dejal Matižar in se vsedel gostu nasproti. »Jaz bi vam bil že sam prišel sporočit, pa se zdaj s tistim Mrkačevim psom peham, da bo bolj za parado. Sicer pa nisem dosti opravil. Jevševec ne ve nič, ker je omejen kot božji volek, pisanja pa tudi ni imel nobenega kot samo to-le, pa še to sem mu z zvijačo speljal.«

Sedmič hlastno zagrabi po pismu, ki mu ga je pomolil Matižar, in jame brati obledele besede.

Nič posebnega niso povedali ti stavki. Njih pisec je naročal naslovniku — ki je bil vsekakor Jevševec — naj gleda na Marijanico Kokalj, da bo prav vzgojena, ter mu dajal glede vzgoje več pametnih nasvetov. On, pisec, da bo pisal dekličinemu očetu, ki je velik gospod, kako se dekletu godi.

Vse to torej ni bilo nič takega, kar bi bilo Sedmiča posebno zanimalo in za kar je poslal Matižarja k Jevševcu. Prebral je pismo do konca, a tudi ostala vsebina mu ni dala nobenih sledov za to, kar je upal in želel. Šele podpisančevo ime ga je zganilo. »Ivan Flerin, davčni uradnik v T., varuh.« Sedmiču se je to ime zdelo znano, nekoč je je že slišal, tudi človeka, ki je je nosil, je menda poznal, a ni se mogel spomniti ničesar natančnega.

»To pismo vzamem seboj,« je rekel. »Pisal bom varuhu, ki se mi zdi znan.«

»Ko dobite odgovor, pa napraviva račun pri Topolovcu v Dobravi, ki toči tako vino, da samo doli teče, še požirati ga ni treba,« pripomni Matižar. »Do takrat bom jaz tudi že mojega Črta prodal Mrkaču.«

»Kakšen pa je tisti pes?«

»Čisto sem vam ga pozabil pokazati. Pojdite z menoj!«

Peljal je Sedmiča na drugi konec bajte, kjer je bila streha nekoliko daljša, da je bil večji kap. Tu je bila Matižarjeva drvarnica in tu se je dolgočasil velik ovčarski pes.

»Tega boste prodali Mrkaču?« vprašal je Sedmič dvomljivo.

»Ali vam ni všeč?«

»Mrkaču najbrž ne bo,« odvrne Sedmič.

»Pa še kako!« se zasmeje Matižar, »kar zaljubil se bo vanj. Vi še ne veste, kako znam jaz psa sfrizirati. Dobro si ga oglejte zdaj, pa stavim glavo, da ga čez dobrih štirinajst dni ne boste spoznali.«

»Priznavam, da ste res mojster.«

»Mojster, da bom Mrkača nasmodil.«

»Potem ne kupi nikdar več od vas nobenega psa.«

»Saj ga tudi ne bo, če mu dam najplemenitejšega bernardinca ali angleško dogo. Ga predobro poznam.«

V hiši se je začul med tem divji pasji krik, gospodje so si kljub svoji izobraženosti prišli nekaj navzkriž in Matižar jih je šel z vitko šibo poučevat o najnavadnejših pojmih medsebojne strpljivosti, Sedmič je pa odšel s pismom domov.

Kdo je ta Ivan Flerin, ki se mu vidi tako znana oseba? To vprašanje si je zastavil že, ko je še čul divja udrihanje Matižarjevo po pasjih rebrih in njegovo uprav menažerijsko kričanje. Ivan Flerin, Ivan Flerin! Stoj! Ali ni to tisti človek, ki je bil inštruktor njegovega starejšega brata Pavla? Da, da, prav tisti bo! V šesti šoli je padel, potem je šel pa državi tlako delat kot davčni volonter, potem — čez dobro leto — je imel petindvajset goldinarjev na mesec in enaindvajset krajcarjev za peresa in druge e. kr. pisarniške potrebščine. Nato je stopal višje in višje; kaj je zdaj. Sedmič ni vedel, zagotovo je le, da je Marijaničin varuh. Temu bo torej pisal in prav vse bo zvedel od njega, saj sta si bila zmirom prijatelja, dasi je od takrat še petnajst let.

V teh načrtih je prispel Sedmič v Leskovje. Bil je zamišljen, da ni opazil, da gre mimo župniščnega vrta.

»Glej no, glej, prevzetnost!« začuje naenkrat znan glas, in ko se ozre, vidi kaplana Znoja, ki je prišel k svoji vrtni ograji. »Za takega te pa vendar nisem imel!« pristavi ta.

»Oprosti, tako sem bil zatopljen v misli, da nisem prav nič opazil, da nem prišel mimo tvojega vrta, opravičuje se Sedmič in rdečica mu pobarva obraz, »ali si sam?«

»Ali ne veš, da je kaplan vedno sam?« posmeje se Znoj, »saj je zato je v narodno pesem prišel, revež! Pa pojdi noter, da se kaj pogovoriva!«

»Oprosti, danes res nimam časa, pridem pa jutri ali katerikoli dan želiš; danes moram pisati važno pismo,« izgovarja se Sedmič nekako sramežljivo.

»O, saj te poznam,« pravi Znoj nekoliko užaljeno, »preveč imaš drugih in boljših zabav, moja druščina ti ne prija posebno. No, pa saj te nič ne silim, toda v nedeljo pa prideš na žegnanje, ne?«

»Žegnanje imate?«

»Da, in naše pevsko društvo »Slava« priredi veselico ob tej priliki. Le pridi in videl boš, da se boš izvrstno zabaval,« vabil je Znoj.

»Pridem, gotovo pridem!« oživi se v posebnem ognju Sedmič, »za danes mi pa res ne zameri!«

»Saj vem, že kake srčne bolečine,« smejal se je kaplan, »pa pride že kmalu čas, k o boš prebolel taka čuvstva. V nedeljo pa le pridi, samo glej, da te ne zmoti kaka tukajšnja deklica; do teh imam jaz besedo, ha, ha!«

Prijatelja sta si segla skozi ograjo v roke in Sedmič je odšel. Kaplan je pa še dolgo gledal za njim in prijetne misli so mu polnile glavo, ko se je spomnil prihodnje nedelje.

Ko se je vrnil Sedmič na Golo, je bilo že skoraj temno. Po večerji je šel takoj v svojo sobo, kjer je pisal Flerinu pismo, proseč ga, naj mu, če mogoče, naznani starše svoje varovanke Marijanice Kokalj, mu povedal, da jo mislita Jevševca dati služit in da bi ji on, Sedmič, v Ljubljani preskrbel službo, kjer bi bil tudi še tako tankovestni varuh lahko brez skrbi, da je deklica v pošteni hiši.

Sedmič je bil olajšan, ko je spisal to pismo. Kot bi bil storil človekoljubno delo! Že se je bil razpravil, da bi legel v posteljo, in ugasnil svetilko. A glej, mesec je sijal tako lepo skozi okno, da se Davorin ni mogel ubraniti skušnjavi, da ne bi odprl okna, se naslonil nanj in gledal v bajno mesečino. Duh mu je poletel tja proti jugozahodu vrh Gorjuše, kjer gotovo že počiva deviško telo lepe deklice v sladkem spanju in sanja sanje o lepši in boljši bodočnosti. Tudi Sedmič se je zamislil v prihodnjost, ki mu je sicer prikrita, vendar si je ustvaril popolno in jasno sliko svojega prijetnega bodočega življenja.

VIII.[uredi]

Na angeljsko nedeljo je bilo v Leskov in vselej zelo živahno. Žegnanje je bilo in ker je pevsko društvo »Slava« vsako leto na ta dan prirejalo dobro aranžirano veselico s prav izbranim in zanimivim sporedom, prihiteli so veselja in razvedrila žejni kmečki kakor gosposki ljudje iz vseh bližnjih sosednjih krajev, tako da je bil sicer prostorni Judežev vrt, kjer je bila prireditev, vsako pot pretesen. Gostilničar Judež je bil vesel tega žegnanja, veselo ga je bilo društvo »Slava« in veseli so ga bili vsi, ki so se udeležili veselice.

Tudi letos, to je v letu dogodkov te povesti, prireditev ni kar nič zaostala za onimi prejšnjih let. Morda je bila v kakem oziru še boljša. Vrt je bil okrašen z narodnimi zastavami in na bližnjem holmcu poleg cerkve so pa veselo pokali topiči. Žito je vladalo na veselici pravo sejmsko razpoloženje in vrvenje, in kar je bilo pridnejših pivcev, so že zakrožili kako veselo domačo, da je odmevalo po gosposko odi ceni vasi.

Tudi Borčevi so prišli na veselico s Sedmičem. Prišli so peš, ker je šla pot čez Smrečnik, kot vemo, večinoma po senci, za zvečer za vrnitev je pa naročil Borec hlapcu Petru, naj pride z vozom ponje.

Lastne mize niso mogli dobiti, zato so se na povabilo Borčevega prijatelja, sodnega nadoficijala Bežka iz bližnjega mesteca Bičja. Vsedli k tega mizi pod širokovejnat divji kostanj.

Sedmič se pri mizi ni mogel nič dosti videti. Zato je odhajal proč, opravičevaje se napram Borčevim, da gre pogledat to in ono. V resnici ga je pa mrzela Borčevka, ki je prežala na njegove oči, kam se bo ozrl in vedno lovila priliko, da bi se njiju pogleda srečala.

Sedmič si je res natančno ogledal ves veselični prostor. Na posebnem, nekoliko vzvišenem prostoru, je Matižar preoblečen v človeka, čegar zunanjost ni dala določiti, ali je Italijan ali Madžar ali morda celo Anglež, kazal umetnosti pasjih zveri ter vpil in kričal nad psi in ljudmi, ki so se rinili okrog njega, kot bi se svet podiral. Bilo tukaj ni nobene vstopnine, a kdor ni dal prav ničesar, ko je pobiral Matižar prostovoljne doneske, zatulil je pobiralec nad njim, da bi se strahopetnež skoraj udri pred njim v zemljo.

Sedmič je šel naprej ogledovat si druge zanimivosti. Videl je tu najznamenitejšo žival celega sveta — v majhni kolibi je bilo namreč veliko ogledalo in kdor je bil radoveden videti tisto najznamenitejšo žival, je plačal groš in šel gledat sebe v ogledalo — takoj nato je bil pa priča trenutnemu fotografiranju. Vsak fotografiranec je proti plačilu dobil od fotografa majhno ogledalce, kjer je videl svojo fotografijo. Ko se je nekim pijanim kmetskim fantinom proti večeru zdelo to fotografiranje norčevalna šala, so fotografu razbili ves aparat in ko je ta — fotograf namreč — ugovarjal, prisolili so še njemu par gorkih ter vrgli oboje čez planke v koprive.

Za fotografom je bila gosta živa meja, za njo pa Judežev pod, kamor se je prišlo po ozkem prehodu skozi mejo in kjer je bil napis: »V hudo luknjo«. Tu se je plesalo. Šepavi Kravželj je vlekel harmoniko, da so prevpili njeni glasovi včasih celo štiri škripače, ki so s svojimi nesnažnimi inštrumenti kratkočasili cenjene posetnike veselice tako izborno, da se je gostilničar Judež nekoč pohvalil, de ima vsako leto po žegnanjski veselici skoraj do Novega leta mir pred mišimi in podganami, ker mu vse prepodi ta slavna godba.

Sedmič se je vračal in opazoval [nejasno]avno omizje priprostih kmetov in poslušal njih pogovore o visokih davkih ter slabi letini, ko začuje znan glas:

»Ali smem ponuditi, gospod?«

Sedmič se ozre in pred njim je stala Marijanica, ki je prodajala srečke za srečolov. Bila je rdeča v smmejoče lice in priprosto, a okusno oblečena.

»Ah, vi ste tudi tukaj!« vzkliknil je on presenečenja in še bolj veselja.

»Tudi,« de Marijanica in znova ponudi srečke, da bi jih kupil.

»Če bo kaj sreče?« reče Sedmič in vzame deset zavitkov ter jih takoj odpre. Vsi so bili prazni.

»Ali jaz nimam sreče, ali pa imate samo prazne papirčke,« pravi kupec smeje se in vzame novih zavitkov, a tudi ti so bili vsi prazni.

»Vi nimate sreče!« meni Marijanica,« zakaj pa drugi zadenejo!«

»Izberite vi za me!«

»Koliko?«

»Najprej samo eno!«

Vzela je zavitek in ga razprostrla: imel je številko enega izmed dobitkov.

»Zakaj niste mene takoj sprva prosili, da bi vam bila izbrala srečonosne zavitke!« očita dobrovoljno deklica in sreča ji sije iz oči.

»To je bil samo slučaj!« pravi Sedmič in Marijanica je vzela novih pet zavitkov. Spet sta bila dva dobitka!

»Zdaj vidim, da imate vi res srečo! reče Davorin, »oziroma da je sreča tudi meni naklonjena, če gre skozi vaše roke.«

»To je bil samo slučaj!« odvrne Marijanica in mudi se ji naprej delit srečo.

»Se še kaj vidiva?« vpraša Sedmič.

»Če boste še kaj kupili?«

»Izbrali boste vi!«

»Dobro!«

»Ali pojdete kaj plesat?« vpraša on na to.

»Ne znam!«

»Ni treba nič znati!«

»Pa tudi časa ne bom imela.«

»Samo enkrat,« prosi Sedmič.

»S kom pa naj grem?« vpraša Marijanica poredno in odide.

Sedmič se je vrnil k mizi.

Tu je vso družbo zabaval mlad gospodek, ki se je med tem prištulil kot znanec sodnega nadoficijala Bežka in prijatelj njegovega nenavzočega sina. Ime mu je bilo Gabrijel Popek, a svojega priimka se je gospodek sramoval, da je pri predstavljanju zatulil na ves glas svojega Gabrijela, Popka pa pomečkal v ustih, da ga ni bilo razumeti. Ker je pa imel gospod Gabrijel par osoljenih neprijateljev, so ti njegovo sramoto brezobzirno in nekrščansko odkrivali, in tako je vsakdo vedel, da se piše za Popka ter tudi, da je v družbi in občevanju taka mora, da mu je ni enake ne blizu, ne daleč.

Gospod Gabrijel je govoril silno veliko vselej, tako tudi danes. Zlasti Justini je hotel za žive in mrtve dopovedati, da ves svet nič ne ve in da je toliko zabitosti med ljudmi, da bi mu jo v vsakem najmanjšem kraju lahko z vrhom naložili dvouprežen voz, tudi če bi že bila stisnjena in zgnjetena kot ilovica. To da misliti! Kajti če pojde stvar naprej od sedanjega rodu na prihodnjega in od tega na naslednjega, se zna zgoditi, da bo ves svet postal tako zabit in neumen, da se bodo dajale diplome in odlikovanja tistim, ki bodo najbolj neumni in zabiti, in da bo večino ljudi treba na pameti operirati. A dolžnost merodajnih faktorjev je, da se temu pride v okom in da se preteča zlo prepreči. Naši zanamci bodo preklinjali sedanjo dobo, ako oni, katerih se tiče, ne spoznajo svoje težke odgovornosti in v svoji komodnosti ne store koraka v dobrobit trpečega človeštva!

Tako je modroval Gabrijel Popek in se ves olajšan naslonil na stolovo naslonjalo; še bolj kot on se je pa čutila olajšano Justina, ki je morala ves čas vstrajno poslušati Popkovo učenost.

Sedmiča ni strpelo pri mizi. Govoril je z Borcem nekaj vsakdanjih reči, a smisel njegovih besedi je bila takšna, kot bi otrobe vezal v vrv. Borec je opazil to in dejal šaljivo:

»Ne smete nam nič hoditi od mize, sicer ne bo nič z našo današnjo zabavo!«

Sedmič je zardel in ko je v zadregi pil, videl je, kako so prežale Katinkine oči na njegov obrazni izraz.

V tem je začel Gabrijel Popek znova lamentirati o zabitosti današnjega rodu. Zdaj si je izbral Borca za svojo žrtev ter mu dopovedoval na dolgo in široko v istem smislu kot prej Justini.

»Se pa vi postavite na čelo rešilni akciji!« dejal je Borec, ki mu je bil Popek skrajno priskuten, »potem se ni bati takega groznega poloma, kot ga tukaj-le oznanjate.«

Gospod Popek se je čutil z Borčevo zafrkacijo silno poščenega in je obljubil, da bo vse svoje sile posvetil tozadevnim težnjam, na čelo pa ne stopi, dokler mu tega važnega in odgovornosti polnega mesta, odločilni krogi ne zaupajo. Sicer pa da bo opozoril javnost na kričeče namera v posebnih člankih v slovenskih listih in ima že vso potrebno snov že zbrano, da bo lahko globoko rezal brazde v doslej še nikdar preorano ledino.

Sedmič je med tem pogovorom zopet odšel od mize, dejal je, da gre pogledat ples in da bi rad dobil kaplana Znoja, ki ga je povabil na veselico.

»Ali ste znani s tisto puščobo?« vprašala je Borčevka, ki je pazila na vse Sedmičeve besede in obnašanje.

»Sošolca sva si bila v gimnaziji,« reče Sedmič, a meni se ne vidi pust. Ali ga gospa poznate?«

»Pravili so mi o njem, da je taka zopernost in poosebljena žalost, da se drži kot pust na pratiki. Tudi je menda surov kot grahov otep.«

»So vam ga pač pretirano napačno slikali,« odvrnil je Sedmič. »Znoj je vljuden in prijazen, vsaj kolikor ga jas poznam, ki upam, da ga precej dobro poznam. Seveda, če pride s kom navskriž, potem tudi on tako nastopa, kot njegov nasprotnik zasluži,« pripomni pomenljivo Davorin.

Borčevka ni mislila, da ve Sedmič za njeno nekdanje razmerje napram Znoju, zato tudi ni vedela, da meri Davorin uprav na konec tega razmerja, ampak je sodila, da govori splošno o njegovem vedenju proti osebam, s katerimi pride v nasprotje.

»Potem sem res napačno sodila in s vašem prijatelju, ker sem bila narobe poučena,« rekla je. »Odslej ga bom čislala že zato, ker je vaš prijatelj.«

Sedmič je na to hinavščino odgovoril s tem, da je takoj odšel med ječo, ki se je rila po sredini veseličnega prostora med mizami. Iskal je Marijanico, pri kateri mu je bilo danes, odkar jo je videl in z njo govoril, ves čas ljubeče srce in le njeni navzočnosti je upal najti utehe svojemu bolečemu čuvstvu.

Ko se je Sedmič ustavil nekoliko pri Matižarju in se nasmehnil njegovemu divjemu obnašanju, ki mu je v njegovi spremenjeni obleki tudi pristojalo, sta se srečala z Marijanico. A nista se videla, dasi sta se skoraj trčila. Ona je šla ponujat srečke okrog miz, kjer tega opravka še ni storila, namreč v oni vrtni del, odkoder je Sedmič prišel, ta jo je pa šel iskat po drugih delih vrta.

Marijanica je prišla tudi k Borovi mizi. Borec je kupil srečke, Bežek istotako in tudi gospod Popek. Že je mislila oditi k sosednji mizi, kar pravi Borec, ki mu je dekle zelo ugajalo:

»Čegavi ste pa vi?«

»Jevševčeva z Gorjuše, odvrnila je Marijanica, ozrši se na Borca in nato na njegovo ženo, ki jo je gledala kot bi jo hotela prebosti z očmi.

»Kako ti je pa ime?« vpraša Borčevka.

»Marijanica!«

Kdor bi bil natančno opazoval Katinko po tem odgovoru, opazil bi bil po njenem obrazu neko spremembo. Barve ni spremenila — bila je že nekoliko pod vplivom zaužitega vina — pač pa je svoje oči naravnost zabodla v Marijančin obraz in zlasti njene oči.

»Ali mi niste vi včasih prinesli prav posebno dobrih hrušk maslenk, ki pri vas rastejo?« vprašal je Borec Marjanico in se sam pri sebi čudil, da se je deklica, še menda prod dvema letoma skoraj čisto otrok, razvila v tem kratkem času v vitko, popolnoma doraslo dekle.

»Predlanskim sem vam jih prinesla, da,« odvrnila je Marijanica, »lani pa nič, ker ni nič rodila tista hruška; letos jih imamo pa spet precej.«

»Prinesi nam tistih hrušek tudi letos,« reče hitro Borčevka, »kar k meni jih prinesi! Ali jih bos za gotovo?«

»Bom, če bodo oče zadovoljiti,« odgovori Marijanica ter odide naprej.

»Lepa deklica!« meni Borec nato, »kar škoda je je tu za na kmete, ta bi sodila na mestni parket.«

»Ali ti je všeč?« špiknila ga je žena, ki je v neki razburjenosti zvrnila poln kozarec vina v se.

»Kaj boš govorila tako nespametno!« odvrnil je mož, »ali tebi ni simpatična?«

»Ta smrklja, prav nič!« rekla je Katinka rezko in zaničljivo, »to je otrok, ki smrdi še po plenicah, če jih je sploh kdaj imela!«

Ko je med tem iskal Sedmič Marijanico vsepovsod, je našel kaplana Znoja vsega iz sebe, kot »o sploh prireditelji veselic večinoma vsi brez glave.

Komaj da sta se pozdravila, že je moral kaplan oditi, ker so ga klicali kar na tri strani naenkrat. Pozneje sta se spet sešla, a Znoj je obstal komaj par trenutkov, pa so ga že spet želeli kod in hitel je, da se mu je suknja lovila po zraku.

Videč da ne najde Marijanice in de tudi s kaplanovo družbo danes ni nič, vrnil se je Sedmič k Borčevim. In pa je našel svoj stol zaseden. Mrkač je bil ravnokar prispel ter sedel na prazno mesto, ker so, kakor je Borec poredno opomnil Sedmiču, že sodili, da tega najbrž ne bo več nazaj. Moral si je Sedmič torej poiskati drag stol, kar se mu je po nekolikem trudi tudi posrečilo.

Mrkač se je komaj usedel in se jel bahati s svojim imetjem ter pravil, da je spet prikupil mogočen gozd za petnajst tisočakov, ko mu poseže v besedo Gabrijel Popek. Moral je bil molčati par minut in tega ni mogel prenesti tenkočutni sogost.

»Oprostite,« dejal je Popek, »omejenost ljudi in to kmetskih in gosposkih, je dandanes tako velikanska, da se nam je, ki trezno mislimo, bati najdalekosežnejših groznih posledic, in ker se ta omejenost in zabitost širi kot kužna bolezen, se zgodi prav lahko, da doživimo nepričakovane katastrofe morda že v najkrajšem času.«

Mrkač je te besede poslušal [nejasno], ker ni videl nobene zveze med prejšnjim govorjenjem in Popkovim. Gledal je Popka, o katerem je sodil, da se mu blede, ozrl se nato na vse omizje, a vseh obrazi so mu kazali, kako jih mori Popkovo filozofiranje.

»Kje mislite, da bi utegnila ta katastrofa najprej izbruhniti?« vpraša Mrkač gospoda Gabrijela.

»To se ne da natanko določiti,« odvrne resno in modro Popek, »ker se ne ve, kje se bo omenjena nevarnost hujše razvijala.«

»Ali ste za naše kraje kaj zelo v skrbeh?«

»Nekateri pojavi kažejo, da moramo biti na vse pripravljeni,« reče zopet modro Gabrijel, »saj veste, da je včasih treba samo, da se odkruši kamenček, pa se odvali cela skala.«

»No, tudi meni se zdi, a s stojimo pred važnimi dogodki in da se nam je varovati, da tudi nas ta nevarnost ne potegne seboj,« rekel je Mrkač hudobno.

Gabrijelu Popku se je pa razjasnilo lice.

»Ah, sobojevnik na polju prosvete!« zaklical je Mrkaču, »srce mi kipi veselja, da sem našel človeka, ki me razume! Dajte prijatelj, da si podava roke!«

Vstal je slovesno in molil desnico Mrkaču, ta se je pa zakrohotal in dejal strupeno:

»Veste vi, gospod Gabrijel Pop, ali kako se že pišete, ko bi bila midva zdajle sama, bi vam rekel prismoda. Ker pa nisva, vas pa prosim, da molčite, ker tista katastrofa se menda kaj kmalu izkuha v vaši glavi!«

Gospod Gabrijel Popek strašno razžaljen zaradi teh in upal, da se celo omizje proti sirovemu Mrkačevemu nastopu, saj je to omizje preje s tako potrpežljivostjo poslušalo njegova (Popkova) učenjaška razmotrivanja. A kako se je zmotil! Nihče ni rekel besede v obrambo, Sedmič je bil pa še tako nesramen, da je Mrkaču zaploskal in zaklical: »Živio!« Zato je Popek vzel kozarec in četrtinko, se nemo in pomilovalno naklonil družbi, ki bi jo bil kmalu vso umoril tekom dobre poldruge ure, ter odšel tja na nasprotno stran vrta, kjer je iskal kakega znanca kot svojo nove žrtev.

Sedmič je šel kupit smodko sebi ter Borcu in Mrkaču. Prehodil je ves vrt in iskal Marijanico, a vse iskanje je bilo zastonj. Šele, ko je že kupil smodke v gostilni, sešla sta se na veznem pragu. Srečk ni imela več, prodala je že vse.

»Ste opravili že ves svoj posel?« vprašal jo je.

»Že in zdaj grem domov!« reče Marijanica.

»Domov?« vpraša Sedmič, kar otožno.

»Da, oče me čakajo tam-le,« odvrnila je, »sicer se pa tako kmalu vidiva, z bogom!«

Podala mu je desnico, ki jo je ljubeznivo stisnil, jo hotel obdržati v svoji, a ona mu jo je brž izvila in odhitela k Jevševcu, ki je že gledal po njej. In ko je odhajala Marijanica s svojim rednikom, videl je Sedmič, da se je ozrla nazaj, ko je bila tam konci vrta, on je pa stal se vedno ob veznem pragu in ji sledil s očmi.

Boljše, skoraj vesele volje se je vrnil k Borčevi mizi. Vlil mu jo je v dušo Marijaničin zadnji pogled!

»Ali ste jih pa dolgo izbirali!« pošali se Borec, »meni se zdi, da hodite plesat, pa nam nič ne poveste o teh svojih razvedritvah!«

»Na plesišču sem res bil, plesal pa nisem,« reče Sedmič.

»Ali greva midva plesat?« de hitro Borčevka, ki ni trenila pogleda z njega, dokler je bil pri mizi.

V Sedmiču se je bil hud boj. Ako reče, da ne gre, je to proti oliki in proti vsemu taktu, nasprotno je pa tudi vedel, da ga čaka zoperno nadlegovanje. A to ni bilo nič premišljati, takt je bil prva stvar.

»Če dovoli gospod Borec!« menil je Sedmič.

»Kar izvolite!« dejal je ta in prižigal viržinko s slamico, ki jo je iz nje potegnil.

Borčevka je hlastno vstala in komaj sta bila s Sedmičem par korakov od mize, se oklenila njegove roke. Kot bi se bil pritisnil ob razbeljeno železo, tako se je zdelo Davorinu, ko sta se dotaknili njegova desnica in njena levica.

Plesala sta en ples. Dasi je bil pod prostoren, vendar je bil poln navdušenih plesalcev in gibčnih plesalk. Edini menda, ki za ta ples ni bil navdušen, je bil Sedmič, Mehanično se je premikal po tleh, misli so pa spremljale Marijanico na poti proti domu in ji šepetale mehke besede o srčni ljubezni.

Katinka je opazila Sedmičevo nič kaj plesalsko razpoloženje. Njene oči so poželjivo hlepele po njegovem pogledu, z rokama je pa divje pritiskala plesalca na se. Kdor bi ju bil opazoval, zdel bi se mu Sedmič kot uboga žival, ki jo je objela mogočna kača in jo bo vsak čas zadušila.

»Danes ste slabe volje!« rekla je Borčevka, ko se je ples že bližal koncu, kot je upal Sedmič.

»Po čem sodite to, gospa?« vprašal je on in za hip pogledal v njene oči, a takoj umaknil pogled, kot bi bil pogledal v sam živ ogenj.

»Opazujem vas že vse popoldne,« odgovori Katinka, »tako ste čudni, kot bi uživali najskrajnejši dolgčas.«

»Tista mora je moril vse omizje,« izgovarja se Sedmič.

»Ne, ne, samo to vam ni vzelo dobre volje,« zatrjuje ona.

»Za drugo ne vem,« pravi Sedmič in željno čaka na konec plesa.

Ona ga je pa močnejše stisnila k sebi, da je bil kot priklenjen nanjo, ter rekla:

»Ne bodite žalostni, ko se vam smeje svet in ko vas ljubi bitje tako, kot le more ženska ljubiti moškega!«

Osupnjeno jo je pogledal, iz nje je pa prihajala vročina kot strupena sapa.

»Saj me tudi ti ljubiš, ljubček, kaj ne?« šepnila je.

Godec je prenehal in konec je bilo plesa. Sedmič ni odgovoril na Katinkino vprašanje, ampak se rinil s svojo plesalko k vratom, da bi se mogel nato bolj prosto gibati in da bi ne bil privezan na to žensko, ki se mu je studila vedno bolj, dasi sam ni vedel pravega vzroka zakaj.

Pri vratih sta se srečala z Mrkačem in Justino.

»O kar nazaj!« klical je Mrkač, »sama ne bosta hodila okrog,« smejal se je.

Borčevki je bil Mrkačev poziv nad vse všeč; zasukala je Sedmiča na plesišče in on ni nič ugovarjal, kot bi bil brezčuten.

Godec Kravželj je znova zaigral in pari so se zavrteli v divjem plesu. Marsikateri kmečki očanec, ki je v izredno dobri volji pograbil svojo boljšo polovico izza mize, se je tako nerodno metal semtertja, da je vse vprek suval druge plesalce, dasi so se mu umikali na širok kolobar. Tudi Mrkač je z Justino tako nerodno in okorno plesal, da so se mu nekateri prav od srca smejali. Kar valil se je in se sukal okrog samega sebe, Justina je bila pa videti kot nanj privezana punčka iz cunj.

Sedmič in Borčevka sta plesala vedno blizu Mrkača in Justine, ker se je Sedmič vedno tako sukal, da se nista oddaljila od onih dveh. Borčevka ga je spet stiskala k sebi, da bi mu skoraj pokale kosti, in pritiskala glavo na njegovo ramo. On se je pa obračal od nje in dal bi bil vse, kar bi se bilo od njega zahtevalo, samo da bi se bil rešil te ženske.

»Na zadnje vprašanje še nisem dobila odgovora!« rekla je, ko se ji je posrečilo, da sta se nekoliko oddaljila od Mrkača in Justine.

Sedmič ni odgovoril nič, kot bi bil prečul očitajoče besede.

»Ali vam je morebiti Justina všeč?« vprašala je plesalka in divji ogenj ljubosumnja ji je žgal iz oči.

»Všeč, kaj se pravi to, odvrnil je nejevoljno Sedmič, da nima miru pred tem spraševanjem, »gotovo mi je simpatična, ker vidim, da je pametna deklica, a zagotovim vas, gospa, da nimam do nje prav nobenih onih čuvstev, kot vi sodite! Ljuba mi je kot znanka in spoštujem jo kot prijateljico; sicer pa itak vem, da je gospod Mrkač njen mož!«

Borčevka je pazno poslušala Sedmičeve besede, verjela jim pa ni. Pred par dnevi je videla Sedmiča in Justino kaj dolgo pomenkovati se na domačem vrtu in Sedmič je bil z deklico tako prijazen, da je v Katinki vzkipelo. V njeni slutnji, da med Sedmičem in Justino ni samo suho znanstvo in brezpomembno prijateljstvo, jo je potrdilo današnje obnašanje Sedmičevo proti njej, Katinki. Kolikorkrat je njegov pogled le mimogrede švignil preko Justine, je opazila Borčevka in vsakega smatrala za izraz ljubezni in srčne nagnjenosti! Zato ni verjela njegovim besedam.

»Justina nima nobenega življenja v sebi,« rekla je, »mrtva je za vsako zabavo, lesena v družbi v govorjenja in obnašanja. Ne zna se napraviti, ne zna se sfrizirati, skratka, ravno za starikavega Mrkača je tu na kmetih, vsak mlajši bi se je sramoval, ker bi si je ne upal nikjer pokazati.«

»Meni gospodična Justina ni bila nikdar več mar znanka in recimo še prijateljica, katero prijateljstvo je lahko vsak, pa bodi tudi moj ali njen nasprotnik, videl in je bilo tudi vsem očito. Kdor mi očita kaj več, ne govori resnice,« reče trdo Sedmič.

»Pa tudi Mrkačeva nevesta je,« nadaljuje Katinka, »v kratkem jo zasnubi in s poroko ne bomo čakali več dolgo. Da si pa gospod Mrkač ne bo dal motiti, svojega posestva, ste ga že lahko spoznali.«

»Gospa govorite in trdite venomer, kar nič ni res,« odvrnil je Sedmič jezen. »Če vam moje zatrditve ne zadostujejo, ne morem pomagati. Sicer pa sploh ne vem, čemu se mi je tu treba izpovedovati.«

Borčevka je uvidela, da se je Sedmič ujezil in razburil. Tega ni hotela povzročiti. Zato je rekla:

»Nisem vas mislila razburjati. Toda zdaj mi odgovorite na ono moje vprašanje!«

Sedmič je nalašč butnil ob soplesalca s tako močjo, da je onemu plesalka skoraj odletela iz objema, a Katinka se je Davorina tako držala, da sunek ni napravil zaželjenega uspeha. Zato je Sedmič zdaj zaplesal proti Mrkaču in Justini, zaklical onemu šaljivo opazko, da sta se oba na glas zasmejala Mrkač in Sedmič. Katinkin poziv je bil s tem potlačen in ko je zopet napeljevala pogovor na toli zaželjeni predmet, je Kravželj zankal in postavil harmonike na tla. Plesa je bilo konec.

Mrkač se je potil kot ona duša v vicah, ki je komaj še ušla peklenskemu ognju. Kar v curkih je teklo z njega.

»Ali bi še radi plesali?« vprašal je Justino.

»Saj vidite, kako vam je vroče,« odvrne deklica, iz besedi njenih je bilo pa spoznati, da bi se rada še parkrat zavrtela.

V tem je prispel Sedmič z Borčevko.

»Treba se bo ohladiti, gospa!« dejal je Mrkač, »počakajva tu, gospod Sedmič naj pa z Justino že enkrat zapleše.«

Borčevki Mrkačev predlog očividno ni bil po volji.

»Domov bomo morali iti, pozno je že,« je ugovarjala.

»Otroci jokajo, kaj ne!« smejal se je Mrkač, »ne bodi sitna gospa tašča!« pristavil je in ko je bila Justina obrnjena proč, vščipnil je Borčevko v notranjo stran gornjega lakta. Katinka je hotela pokazati jezen obraz, a ga ni mogla, ampak se je Mrkaču nasmehnila, ga sunila s komolcem in rekla:

»Porednost!«

Sedmič in Justina sta šla plesat skupaj. Deklici je preletelo obraz veselje, ko je čula Mrkačeve besede, da naj zaplešeta s Sedmičem. S tem bi bila rada par trenutkov sama iz dvojnega vzroka. Med prejšnjim plesom je čula Katinko imenovati njeno ime in zdelo se ji je, da sta se Sedmič in Borčevka pogovarjala o njej. Drugi vzrok je bil pa ta — česar ne moremo in ne smemo več dalje prikrivati spoštovanim čitateljem — da je gospodična Justina napravila primero med svojim ženinom Mrkačem in Sedmičem. Po kratkem preudarku je prišla do zaključka, da je med tema moškima ravno toliko razločka, da ji je Mrkač neljub človek, Sedmič pa prav prijeten mladenič. In ko je Justina še nadalje tehtala svoje mišljenje glede Mrkača in Sedmiča, uvidela je, da prvemu ne bo nikdar mogla podati one ljubezni, ki bi za Sedmiča gorela iz srca. Čim bolj je razmišljala o tem, toliko bolj je izgubljala še tisto spoštovanje do Mrkača, ki ga ji je tekom zadnjih dveh let priučeval oče, sicer dobri Borec, po drugi strani se ji je pa Sedmičeva podoba kazala v vedno lepši in svetlejši luči, in ponoči je deklica sanjala lepe sanje, da ji je tudi mladenič odkril svoje srce. Z eno besedo: Justina si je morala pripoznati, da ji je Sedmič tako k srcu prirastel, da ga ljubi.

Zato so ji zdaj Mrkačeve besede napolnile dušo s takim zadovoljstvom.

Komaj sta se zavrtela parkrat in bila par korakov oddaljena od Mrkača in Borčevke, že je v Justini tako narastla radovednost, da je vprašala, kaj sta se menila poprej v njej Sedmič in njena mačeha.

»Kako veste, da je bil govor o vas?« začudil se je Sedmič.

»Čula sem svoje ime,« odvrnila je Justina.

»Gospa mi je očitala, da imava midva med seboj ljubavno razmerje,« rekel je Davorin.

»In kaj ste vi odgovorili?« vprašala je deklica in živo zrla vanj.

»Kaj naj odgovorim drugega, kot da je brezumnost trditi kaj takega, ko ste vi z gospodom Mrkačem takorekoč zaročeni.«

»In zakaj vam je ona očitala to, kot pravite?« sprašuje Justina dalje.

»Če ste opazovali kaj njeno obnašanje proti meni, vam ne bo težko uganiti, čemu,« reče Sedmič in neljubo bo mu je bilo to govorjenje. Takoj na to je pristavil: »Jaz vam ne bom pravil tega!«

Justina ga je razumela. Katinkino obnašanje na povratku iz Soteske ji je povedalo dovolj, zato tudi ni stavila na Sedmiča nobenih vprašanj več v tem oziru. Pač je pa rekla odkritosrčno kot dveletni otrok, ki pove, da ne mara starih polomljenih igrač.

»Gospoda Mrkača nimam prav nič rada!«

»Vaš mož bo!« opomnil je Sedmič.

»Nesrečna bom zraven njega!« odvrne Justina otožno in skoraj da ji solza ne stopi v oko, »oče so mi ga izbrali; ker sta onadva prijatelja, pa mislijo, da ga moram jaz vzeti.«

»Gospod Mrkač je vendar prijazen in priljuden mož,« tolaži Sedmič deklico, »bogat je in ljubil vas bo, do vas bo po rokah nosil.«

»Ne govorite mi tako!« velela jo Justina in Sedmič se je začudil, kje je to mirno in tiho dekle vzelo toliko eneržije: »če bi bil zlat, ga ne maram. Naj svojo ljubezen drugod razkazuje!«

»Vas gospod oče vam gotovo najboljše želi in upa in ve, da vam preskrbi brezskrbno bodočnost,« reče Sedmič in smili se mu deklica, ki jo pode v zakon z neljubim človekom, ne da bi njo kaj vprašali za mnenje.

»Moj oče nič ne ve,« odvrne trpko Justina, »če sebi ni znal izbrati vene, bo pa meni izbral pravega moža?«

»Razložite mu svoje pomisleke, odkritosrčna beseda ljubljene hčere bo vendar vplivala nanj,« svetuje Sedmič.

»Oče je v tem oziru kot kamen. Kar on reče, je prav, kar jaz, ni prav. On je tako sklenil in jaz se njegovemu sklepu ne smem upirati,« vzdihuje Justina; »za čast mu je, da dobim takega bogataša, če ima res toliko, kot baba. A meni ni bil ljub, ko sem ga prvikrat videla in mi je vsak dan bolj zopern; posebno zdaj, ko ste vi pri nas, ko vidim, da oče pazi na mene, kot bi ne smela z nikomur drugim govoriti, kot s tem starim dedcem.«

Sedmiča je presenetila zgovornost Justine, ki res še nikdar ni toliko in tako odkrito in zaupno razodela svojega srca kot zdaj njemu.

Katinka je mladi par opazovala z jeznim pogledom ljubosumne ženske. Noben gib, noben pogled ji ni ušel, najbolj jo je pa žaralo njeno govorjenje, o katerem bi bila prisegla, da krepi njuno ljubezen. In ko je še videla, da se je Sedmič ozrl po njej, Katinki, bila je zagotovo prepričana o opravičenosti svojih šumenj in pograbil jo je srd, da bi skočila za mladima »zaljubljencema« in odtrgala Sedmiča od nevarne svoje nasprotnice.

Ko je bil kmalu nato konec plesa in se je naša četvorica vrnila k mizi, dobila je Borca precej slabe volje. Kod bodita žena in Sedmič, to vprašanje mu je ves čas njune odsotnosti rojilo po glavi. Šele ko so mu zdaj povedali, da sta bila ves čas skupaj z Mrkačem in Justino, se je mož spet razvedril ter poklical še li ter vina na mizo.

Dobre pol ure pozneje so se odpeljali. Ker je cesta proti Mrkačevemu domu držala v drugo smer kot ona proti Golemu, so se Borčevi odpeljali skupaj, Mrkač je pa vzel na voz nadoficijala Bežka in ga med potoma odložil blizu njegovega stanovanja.

Ker so morali Borčevi napraviti velik ovinek, predno so prišli na glavno, cesarsko cesto, je precej dolgo trajala njih vožnja. Kljub temo in dasi so se peljali z veselice, je bilo nekam mrtvo na vozu. Sedmič ni bil za noben pogovor, Justina še manj. Borčevka je na par moževih vprašanj odgovorila osorno in kratko ter jezno gledala proti Justini, tako da je Borec dejal naposled:

»Zdi se mi, da bi bilo boljše, da bi bili danes vsi ostali doma!«

»Saj si sam silil s doma!« zavrne ga Katinka in ga strupeno pogleda.

Ko so se pripeljali domov, so povečerjali, a za kakšno domačo zabavo danes ni bilo nobenega razpoloženja, dasi so sicer tako radi kvartali, dominali ali igrali kako drugo igro, ki je za nekatere ljudi vprav življenske važnosti, drugim pa nevšečna do skrajnosti. Borčevka je pri večerji sicer s Sedmičom skušala govoriti nekaj, a ta ji je tako kratko odgovarjal, da je še ona utihnila.

* * *

Borec je šel kmalu v svojo spalnico. Ko je ravno odložil suknjič, obrnil se je proti ženi, ki je slonelo ob oknu in gledala v mesečno noč.

»Zapri okno!« ukazal ji je.

»Le pojdi spat, jaz še ne grem,« rekla je in slonela naprej ter zrla proti gospodarskim poslopjem, kjer je bil konjski hlev.

»Jaz pravim, da okno zapri!« pravi zdaj nekoliko jezno Borec, »imam nekaj s teboj govoriti.«

»Kaj pa?« vprašala je kot v posmehu in se obrnila proti možu, ko je med tem neopaženo dala s roko znamenje osebi tam pri konjskem hlevu, »kaj mi bo povedal moj ljubi mož?« Iz vsake besede je zvenel zasmeh.

»Okno zapri!« reče ji strogo.

Uklonila se je in stopila korak proti njemu s tisto samozavestjo kot ljudje, ki ne poznajo druge volje kot svojo strast.

»Vidi se mi,« pravi Borec počasi in resno, »da pri nas ni vse v redu. Zdi se mi, kot bi bilo znanje moje soproge nekoliko preveč intimno s našim gostom. Zdi se mi samo, pravim, zato nečem ničesar trditi. Toda svarim te: če ne bi znala sama določiti mej tega znanja in prijateljstva, določil jih bom jaz!«

Ona je bila najbrž pripravljena na te ali take besede, ki ji niso nič spremenile barvo na obrazu, ki je sicer kazal sovraštvo do njenega moža.

»Sama sitnost te je!« rekla je pikro, »in ljubosumnost te mori, kar je za te velika novost. Pri tebi bi morala biti žena naravnost lesena, da bi ti bila všeč. Sicer pa praviš sam, da ne veš nič, zato tudi jaz ne vem, čemu zdaj te veličastne svarilne besede, kot bi bila jaz otrok tvoj!«

»Nič ljubosumnost,« hiti Borec, a videlo se je, kot bi ga bilo pred ženo nekoliko sram očitam mu lastnosti; »prevelika prijaznost škoduje in ljudje jo napačno tolmačijo.«

»To greš lahko pravit Justini, meni pa ne dopoveduj!« zavrnila ga je, »predno sem te vzela, sem lahko govorila, s komer sem hotela, pa tudi za zdaj se nisem odpovedala tej najnaravnejši pravici. Zapomni si to!«

»Kaj se razvnemaš toliko!« tolažil je Borec ženo. »Saj ti dajem vso prostost, a če katerikrat kaj rečem, storim to le iz ljubezni do svoje Katinke in skrbi za njo.«

»Ob kako si hinavski!« počila je ona v smeh in tlesknila z rekama, »kaj boš govoril o ljubezni! Ali misliš, da res menim, da si me vzel iz ljubezni!« 

Gledala ga je zasmehljivo, kot bi se hotela norčevati iz njega.

»Zakaj pa, sodiš?« vprašal jo je in užaljenost mu je stopila v oči.

»Iz ljubezni!? Ha, ha! Zato, ker ti je moje telo bilo všeč, ker si upal, da boš svoje stare ude oživil pri meni! Ljubezen! Ali ne verjameš, da je ljubezen v starih kosteh samo domišljevana?«

Njega so te besede hudo zabolelo. Res iz ljubezni je vzel Katinko za ženo, jo negoval, kolikor je le mogel, da bi ji pokazal to svojo ljubezen in zdaj mu pravi, da nima ljubezni do nje!

»Grdo je to od tebe!« dejal je, »nisem tega pričakoval. A naj bo! Ne bom ti vračal tvojih krivičnih besedi, ker upam, da boš spoznala, da me ne sodiš prav.«

Šel je spat in se obrnil proč od njenega ležišča. Srce ga je bolelo, in solze so mu stopile v oči. Spoznal je, da ga deva žena v nič, da zametuje njegovo ljubeznivost. To ga je peklo. Ona pa ni iskala ne besedi, ne dejanj, da bi popravila svojo krivico, ki jo je storila postaranemu možu, kateri je imel samo to slabo lastnost, da je bil star in da si je vzel za ženo njo, ki je bila preveč mlajša od njega in brezsrčna proti njemu kot kamen.

IX.[uredi]

Katinka in Sodmič sta sedela sama pri večerji v četrtek po dogodkih li prejšnjega poglavja.

Borec je dobil prejšnji dan po kosilu brzojavko, da mu je brat Andrej na smrtni postelji in če ga hoče videti še živega, naj pride takoj k njemu. Andrej je živel kot zasebnik v mestecu K. Po očetu je podedoval glavni delež premoženja, zato je užival brez skrbi dobrote sveta. Bil je samec in pravzaprav čudak, ki se ni dosti, oziroma nič brigal za ljudi okoli sebe v omenjenem mestu, ampak živel sam za se, če se je pa namenil razvedriti, potegnil jo je vselej iz domovine v tujino. Z bratom sta si bila dobra, vendar vsled čudne nravi Andrejeve sta se videla približno vsaki dve leti enkrat.

Borec je povabil s seboj ženo, češ, da se spodobi, da tudi ona poseti svaka, predno ta zapusti svet. Toda Katinka se ni hotela odzvati vabilu. Izgovarjala se je, da ni pustiti gospodarstva samega, da mora eden izmed njiju ostati doma in ker mora on k bratu, mora ona tačas biti pri hiši. In ko ji je skušal izpodbiti ta nazor, dopovedovala mu je, da je prehlajena, da jo glava boli in kar je še drugih takih ženskih bolezni, na katere se rade sklicujejo zastopnice nežnega spola, kadar se jim vidi potrebno. Borec je občutil, da mu žena navaja neresnične vzroke, zakaj ne gre z njim, in ljubosumnost se je znova vzbudila v njem. Tudi dogodek zadnje nedelje v spalnici še ni bil pozabljen, dasi ni bil edini te vrste za časa zakona s Katinko.

»Vzemi seboj Justino!« velela je žena. »Dekle potrebuje razvedrila, da se okrepi, saj vidiš, kako je bleda in slabotna. Ta izlet ji bo gotovo dobro storil in jo poživil; doma itak nima nobene zabave, ki je potrebna za mlado dekle, da ni videti kot zamorjena.«

Katinka je v svoji premetenosti zadela na pravo žilico svojega moža. Oče je svojo hčer iskreno ljubil in hi bil dal zanjo vse, kar bi bilo treba. Edinica mu je bila in če bi bil njo izgubil, bil bi sanj smrtni udarec. Njena bledota in slabotnost ga je že večkrat skrbela, a dasi jo je že pogosto spraševal, ali je bolna, mu deklica nikdar ni potrdila vprašanja. Skrbni Borec je upal, da da dekleta novega življenja zakon, ki oživi in poživi vsako žensko in ki je oživil in poživil tudi njegovo ranjko ženo, ravno tako šibko in slabotno pred zakonom, kot je zdaj bila Justina.

»Pa vzamem Justino seboj,« odločil se je Borec po kratkem preudarku; ljubezen do hčere je zmagala nad ljubosumnostjo na ženo. In ko mu je ta z izredno ljubeznivostjo pomagala pri oblačenju in mu govorila sladke besede, iz katerih je odsevala skrb zanj in za Justino, ginila je njegova ljubosumnost in naročal ji je, naj pazi na posle, da ne bodo preveč pasli lenobe. Ko je odhajal na čakajoči ga voz, kjer je že sedela Justina, ter mu je dobrikajoča se žena pritisnila strasten poljub na ustnice, rekel ji je dobrovoljno:

»Pa pametna bodi, Katinka!«

»Oh ti norček, kaj ti pade v glavo!« odvrnila je in veselo poskočila pred njim, »kakšna pa naj bom kot pametna, ko bom imela skrbi čez glavo!«

Vrgla mu je še par zračnih poljubov, ko je zdrdral koleselj z dvorišča, on ji je pa zadovoljno mahal z robcem v zadnji pozdrav!

Katinka in Sedmič sta ostala torej sama. Borčevka je bila z mladim gostom od zadnje nedelje, ko sta plesala v Lesko v ju na veselici, priprosto prijazna in ni kazala nobene usiljivosti več kot preje. Govorila je sicer o vsakovrstnih rečeh, nič se pa ni dotaknila stvari, a katerimi ga je že večkrat mučila in vsled katerih mu je bilo bivanje na Golem zoperno.

Sedmiču je izpremenjeno Katinkino obnašanje prijalo. Sodil je, da je gotovo gospodar svoji ženi začrtal meje njene prijaznosti napram njemu (Sedmiču) in da vendar zdaj ne bo Imel pravega pekla, dokler Borca ne bo nazaj. Ker mu Katinka ni bila več tako zoperna in ga ni nadlegovala z ljubeznijo, tudi on njej ni bil tako sovražen, ker se mu je videlo neolikano delati neprijazen in nevljuden obraz napram človeku, čegar gostoljubnost uživa in ki mu je tudi sicer ljubezniv in naklonjen. Zato se je Sedmič pri omenjeni večerji drugi dan po Borčevem odhodu vedel tudi prostejše kot sicer in iz njegovih besedi je zvenela ona odkritosrčna prijaznost, kakršna nas preveva, kadar sodimo, da občujemo z nezahrbtnimi prijatelji.

Borčevka je imela nocoj oblečeno svetlomodro obleko iz dilena, ki se je tesno oprijemala njenega vitkega telesa. Na prsih in rokah se je videlo toliko omamljivo svetle bele polti, da bi zmotila še tako resnega nasprotnika svojega. Tudi Sedmič ji je moral priznati, da je Katinka zapeljiva ženska in da volja moškega, čeprav se ta ne da tako hitro ujeti v ženske zanjke, in ne razodeva posebne odpornosti.

Po večerjala sta. Katinka je nalila drugi kozarec iskrečega stekleničnega vina gostu in sebi ter trčila na dobro zdravje. Vino se je na izvrstno večerjo izborno pilo in se prileglo, zato se ni čuditi, da je Sedmič kupico izpraznil v dušku skoraj do dna.

»Imenitna kapljica!« dejal je, »moj oče ne kupi nikdar take, dasi vedno gleda na fino kakovost.«

»To je pravo rensko vino,« pojasnila je Katinka, »čutili je močno, a v resnici je lahko. Glavno pa je, da je zdravo, da se človek drugi dan počuti vsega oživljenega po njem. Pijte ga le brez skrbi, jutri vam bo glava lahka, kot bi se bili okrepčali po težkem delu.«

Natočila mu je spet kupico do vrha ter spet trčila, a zdaj na zdravje Borca in Justine, da bi se srečno vrnila.

Sedmič je pil ravnodušno in ni opazil ostrega pogleda, ki ga je Katinka zasadila vanj ob nazdravljanju Justini. Borčevka je nazdravila svoji pastorki, da bi videla, kak vpliv bo imelo to nanj, a vidši, da ni Sedmič niti z žilico dal sumljivega znamenja, obšla jo je strastna zadovoljnost in hrepeneče se je bližala cilju, ki si ga je določila za ta večer.

Vino je bilo močno in Sedmič je to stoprav občutil, ko je izpraznil že četrti kozarec in mu je sila pijače burno plula mladeniško živahno kri po žilah. Ker si je prižgal še dišečo smotko, uplival je tudi tobak nanj in velika prilika je bila, da se docela omoti.

Po nerodnosti — ali pa nalašč — je prevrnila Katinka s komolcem tvoj kozarec, da se je iskra tekočina razlila po miznem prtu in si napravljala pot proti Sedmiču.

»Kako sem neokretna!« jezila se je Borčevka, potem pa takoj dostavila smeje se: »Toda to nekaj pomeni!«

»Kaj pomeni?« vprašal je Sedmič in zavihal prt ter pokril mokri del pred seboj.

»Ali ne veste, da je razširjena vraža, če se pijača preti komu razlije, da to pomeni pri dotičniku krst?«

»Vi tudi verujete na vraže, gospa?« začudil se je on.

»Gotovo ne,« zatrdila je Katinka živahno in položila roko preko mize proti Sedmiču, da je imel ta priliko in slast občudovati lepo njeno rast, »toda verjemite mi,« nadaljevala je, »če človek ve, da imajo ljudje kako stvar za pomenljivo, da mu nehote nekoliko sili misel na to, če ni tista stvar morebiti vendar le res. Tako je tudi s to vražo. Dasi vem, da je bedasto ji verjeti, vendar se ne morem docela ubraniti slutnji, da ni čisto brez vsake podlage.«

Sedmič se je zasmejal.

»Iz tega spoznam, da vseeno verjamete vražam,« dejal je, »jaz jim ne verjamem nič.«

»Pijva!« velela je ona in ko sta pila ter se je v Sedmičevih očeh opazil viden vpliv pijače in tobaka, rekla je z vzdihom:

»Ali se vam ne zdi nocoj soparno tukaj?«

»Vroče je, da,« potrdil je Sedmič, ki so mu bile od vinske moči napete žile.

»Ali naj odprem okno?« vprašal jo je.

Ona je pritrdila, zato je vstal in ga šel odpret. A ko se je nato obrnil nazaj proti mizi, stala je tik njega Katinka. Pretreslo ga je nekaj ob pogledu na njeno telo in z zadovoljno dušo si je dejal, da je Katinka lepa ženska. Omamljivo je vplivala ta misel no njegove možgane in trenutek je stal nepremično in neobčutno. Ona je bila vesela tega njegovega stanja in vse telo ji je prevzelo burno hrepenenje po uživanju življenja.

Stopila je k okru. Naslonila se je na polico in Sedmič se je naslonil poleg nje, ne da bi bil prav vedel, da je to ste ril. In ko sta gledala v temno noč in poslušala z bližnjega polja cvrčanje murnov, pritisnila je Katinka desnico tesno ob Sedmičevo levico, da je njena burna kri hipoma razvnela njegove živce. Pogledal jo je v obraz, ki je bil obrnjen proti ujema in v teh očeh je videl živi ogenj koprnenja.

»Kako sem razburjena!« je rekla nakrat Borčevka, zaprla okno in stopila k mizi. Segla je po kozarcu vode in si omočila s to ustnice, nato pa vprašala Sedmiča, ki ji je mehanično sledil, kot bi bil na vrvici:

»Ali vi niste nič razburim?«

»Zdi se mi, da ne,« odvrnil je Davorin, ko bi bil pa govoril resnico, moral bi bil povedati nasprotno.

»Meni pa bije srce kot s kladivom!« vzdihnila je, »razbija mi, kot bi hotelo na prosto. Ali verjamete?«

»Verjamem, a kaj je vzrok temu nenadnemu razburjenju?« vprašal je Sedmič, ki je občutil sočutje s trpečim bitjem.

»Tega tudi jaz ne vem,« odvrnila je, vsedla se na stol, na katerem je preje sedel Sedmič ter se pritisnila z roko na levo stran prsi, »ah, to je grozno! Kot bi me hotel zadeti mrtvoud!«

Globoko je dihala in kot od bolesti zapirala oči.

Njemu se je revica smilila. Rad bi ji bil pomagal, a kot mnogi ljudje, ki so preštudirali že ves svet, tako tudi Sedmič pri tem v življenju tako pogostem slučaju ni vedel nobenega sredstva, ki bi olajšalo bolestnici bolečino.

»Nekoliko mi je odleglo,« je rekla, ko je odprla oči in uprla vanj usmiljenje izzivajoč pogled, »a srce mi še vedno bije z vso silo; prosim, potipajte sem, bosta čutili, kako strašno mi tolče.«

Sedmič je še pred pol ure vedel za načelo, da volja moškega, čeprav se ta ne da tako hitro ujeti v ženske zanjke, pri Katinki ne kaže posebne odpornosti; zdaj je kazalo, da je tudi on tak moški.

Sicer se je na Katinkin poziv sramežljivo obotavljal kot petnajstleten mladič, ki ga zapeljuje razuzdana ženska, a ko je Borčevka vdrugič prosila, naj se prepriča o istinitosti njene trditve, ter prijela za njegovo roko in jo pritisnila v srčno obližje, storil je to kot v sanjah, in ko je sedeč poleg nje občutil toploto njenih prsi ter videl kipeče grudi, katerih belina se je svetlikala skozi redki vstavek, takrat je tudi njegovo srce jelo utripati z vso močjo, kot bi hotelo skočiti iz prsi, in vročina je puhtela iz njega, da ga je kar dušilo.

»Tudi vi ste zelo razburjeni, gospod Davorin,« opomnila je Katinka. Nazvala ga je s krstnim imenom, česar doslej še ni storila.

»Tudi,« pritrdil je, a že v tej edini besedi je bil jecljajoč glas.

Pritisnila je tudi ona svojo roko na njegovo levo stran in poslušala močno srčno utripanje.

»Strašno vam tolče srce,« je rekla, »a bo kmalu bolje. Meni bije že z manjšo silo, le potipajte tukaj- le!« 

Rekši je prijela njegovo roko in si jo položila pod prozorni cvetlični vstavek na gole bele kipeče grudi. Videlo se je, da ni iskala srca, kajti položila je Sedmičevo roko na desno stran svojih prsi. In ko se je dotaknil golosti njene kože, šinile so mu iskre v kri, ki mu je zašumela, kot zašumi voda, če vržeš kos žarečega železa vanjo; njegov pogled pa je bil omamljen, ko ji je pogledal v oči.

Njej se je zdela njena žrtev dovolj omrežena. Natočila je kupici do roba, dvignila svojo ter dejala:

»Samo vem se imam zahvaliti, da me je minula razburjenost, le vaša prisotnost me je rešila morda najhujšega; od srca sem vam hvaležna zato in vam vedno hvaležna ostanem. Zato upam, da si ostaneva prava iskrena prijatelja, kot sva si danes.«

»Prijatelja, srčna prijatelja, da,« pritrdil je Davorin, trčil s Katinko ter potočil pijačo skozi osušeno grlo.

»Ako sva si srčna prijatelja, potem bova pila bratovščino in se tikala,« predlagala je Borčevka.

Dasiravno je na Sedmiča deloval vpliv vina in lepe ženske, vendar ni našel v svojem srcu popolnega soglasja s Katinkinim predlogom.

»Ali si tako ne moreva ostati prava srčna prijatelja?« vprašal je verno in zrl Katinki v obraz, kjer se je strast risala z vedno ostrejšimi potezami. A on ni zapazil tega.

Pač pa je ona zapazila njegovo notranje razpoloženje, ker ga je opazovala z jastrebovim pogledom. Prijela ga je za roko, ki mu je ležala na kolenu ter jo mehko stisnila rekoč:

»Kaka lepa, čista dekličja roka! A je roka tega mojega prijatelja Davorina, ki noče z menoj piti bratovščine, ki mi noče biti brat, kot mu hočem biti jaz sestra!«

Sedmič je v teh besedah začutil rahlo očitanje, ki ga je zbodlo, ker se mu je zdelo opravičeno. Nekaj mu je reklo, da je dolžan oddolžiti se Katinki za izkaze njene prijaznosti in ljubeznivosti in če ta želi, da pijeta bratovščino, ni to nič napačnega. In ko je v teh mislih pogledal v njene oči, izginil je zadnji pomislek: zgrabil je za kozarec in trčila sta ter pila v znak bratstva.

»In zdaj še bratski poljub!« rekla je ona z veselim smehom na licu.

Ker spada poljub k dovršeni sklenitvi bratstva, sta se Davorin in Katinka tudi poljubila. A Sedmič je po tem končanem akta takoj spoznal, da Katinkin poljub ni bil pravi sestrski poljub, ampak poljub koprneče ljubimke.

»Še en poljub, Davorin, moj dragi prijatelj!« silila je Katinka. ko se je nasladila prvikrat ob Sedmičevih ustnicah. Iz oči ji je švigal ogenj strasti, njena roka je pa ležala na njegovi rami in vsak čas je bilo pričakovati, da se mu ovije okrog vratu in potegne mladeniča k uživanju željni ženski.

A on se je streznil. Odprl je oči svojega spoznanja in videl pravi namen premetene prijaznosti in prefrigane priljudnosti zapeljivkine. Zagnjusila se mu je ona, s katero sta pravkar sklenila bratstvo kot najiskrenejša si prijatelja, in obšla ga je sramota, da se je dal tako igrati s seboj. Ona je brala v njegovih očeh notranjo spremembo. Strast v njej se je pa bila tako razvila, da je ni znala in ni mogla več brzdati, dasi jo je brzdala toliko časa z železno vztrajnostjo.

»Samo še en poljubček, Davorinček!« šepnila je, istočasno so se pa oklenile njene roke njegovega telesa ter ga z močjo potegnile k njenemu. Njene ustnice so se šiloma pritisnile na njegovo lice in tam hladile srčni ogenj, ki je deloval že uničujoče. Oči so ji bile kot zmedene, usta so pa govorila take-le besede:

»Ljubim te, Davorin, ljubim te zastopsrčno, ljubim te blazno! Ljubim te, odkar si naš gost in čim dalj te ljubim, toliko gorečnejše te ljubim! Ljubim te, ker vem, da si vreden ljubezni, najmočnejše ljubezni. In če še ti mene ljubiš, bom srečna neizrečeno, kakor sem nesrečna brezmejno, če mi odrekaš svojo ljubezen!«

On je zrl po mizi na mesto, kjer se je razlilo vino. Trpkost mu je navdajala srce, iztrgal se je iz objema, in kratko in trdo je rekel:

»Ne!«

A ona ni hotela čuti odreka ljubezni, ampak nadaljevala:

»Zakaj sem nesrečna? — Ker imam starega moža! Ali je to kak mož, ki mi je drugi večer po poroki povedal, da med nama ne bo nikdar nič več kot navadno prijateljstvo, ne da bi bil tudi do takrat le količkaj skušal zadostiti svojim zakonskim dolžnostim! To ni noben mož, to je šleva! Kaj se ženi tak človek, da napravlja ženo nesrečno po svoji nesposobnosti! Kako bi mogla ljubiti ga, ko v njem ne najdem nobene ljubezni! Kako bi mogla uživati zakonsko srečo na strani moža, ko se mi ne spolni od njega niti najnavadnejša zakonska želja, ko počiva poleg mene kot žalosten lipov beg brez srca in brez čutov!

Samo eno me tolaži: da ne bo dolgo trpelo to moje trpljenje! Star je Borec in njegovo življenje se že steka h koncu. Potem bom rešena, prosta! Potem bova, dragi moj Davorin, živela srečno in brezskrbno, kajti vse Borčevo posestvo pripade meni, ter polovica premoženja njegovega bogatega brata. Drugo polovico dobi Justina. Takrat bom srečna in zadovoljna in vesela, ker bom imela tudi moža, ki te bom ljubila. O da bi ta čas skoraj prišel!«

»Nikdar ne pride!« zakričal je Davorin, ki mu je bilo Katinkino govorjenje do skrajnosti zoperno. Vsa omamljivost je zbežala iz možgan, na njeno mesto je stopila hladno treznost.

A ona se ni dala ostrašiti.

»Kaj govoriš nepremišljene besede, ljubček!« pokarala ga je, »kaj ti silijo v glavo misli neprijazne in nemile! Čemu si slikaš neprijetno bodočnost, ko ti pa sije sreča zadovoljnosti in bogastva! Čemu bi si odbijal ljubeče srce in si iskal v svetu zastonj enakega para! Bodi moj danes in vselej!«

Prijela ga je znova objemaje, hoteč ga pritisniti k sebi. Toda on je odskočil razjarjen in razhuden, pogledal jo z zaničevanjem in strogo zaukazal:

»Zahtevam mir, gospa!«

Da jo je vikal, jo je osupnilo.

»Razburjen si, ljubi moj. Pijva, da se ti umiri kri!« tolažila ga je in znova natočila kozarca.

A on ni hotel piti več.

»Mojo gostoljubnost odklanjaš ob uri, ko sva sklenila bratstvo?« vprašala je proseče.

»Ne morem piti.«

»A če te jaz prosim, prav lepo prosim,« je rekla milo.

»Tudi ne bom pil.«

»Davorin, zakaj me mučiš?«

Glas ji je bil otožen, kot bi ji šel na jok.

Sedmič ni rekel nič. Stal je na koncu mize in sovraštvo do Katinke jo rastlo v njem.

Tedaj je planila k njemu. Oklenila se ga je z rokama okrog ramen, iz oči so se ji udrle solze, usta pa govorila iskreno prošnjo:

»Ljubi me, moj Davorin, vračaj mi mojo ljubezen, ki žrtvuje za tebe vse, kar ima in kar bo kdaj imela!«

»Ne maram te ljubezni!« odvrnil je rezko in skušal otresti breme raz sebe. A ona se ga je držala kot klop.

»Ljubiva se, ljubček, ljubiva se, kot se ljubita mladenič in dekle, ki vidita pred seboj samo srečo in ki se ne ozirata na nobene ovire okrog sabo!«

»Nikdar!« je kriknil.

»Ljubiva se vsaj en dan, en dan in eno noč!«

»Ne!«

»Samo nocoj!«

»Ne!« je za vpil.

»Ah, vsaj eno uro!«

Telo ji je drgetalo mrzlično v koprneči strasti in stiskala je mladeniča k sebi, kot bi ga hotela zadušiti. Njen obraz je bil nenavaden: oči so se ji izbuljile, iz ust ji je silila pena, strastne poteze so se poglobile, kot bi jih zarezal z noževo ostrino.

»Proč od mene!« je zakričal Sedmič in z vso silo svojih moči sunil Katinko od sebe, da se je opotekla in padla po tleh, kot zadeta od kapi. A njegovo srce je bilo trdo. Ni je šel vzdigovat, kot bi bil gotovo storil vselej drugikrat, ampak butnil k vratom, jih odprl in jih treščil za seboj, da so se zamajali podboji. Ni se brigal več, kaj je z njo, ki mu je ponujala gorečo ljubezen v žareči posodi!

Ležala je na tleh dober četrt ure. Ko se je vzdignila, bolela jo je glava vsled udarca pri padcu, obraz ji je bil pa spačen z ostudnimi pohotnimi potezami; iz njega je plamtel a strast jeze, sovraštva, maščevalnosti. In stisnila je pest, vzdignila roko ter se zagrozila:

»Če me ne maraš, če me nočeš, bos še obžaloval.«

X.[uredi]

Odkar je oče Jevševec okusil slast izvrstnega borovničevca iz Matižarjeve steklenice, dobil je tako skomine po žgani pijači, da si je je moral večkrat privoščiti par požirkov. Dobil jo je od Škrpinovega Toneta iz Leskovja. Škrpinov Tone je imel namreč to lepo navado, da je tovoril z boljšim žganjem po bližnji in daljnji okolici ter ga prodajal najmanj po pol litra, najrajši pa po celo slatinsko steklenico skupaj. Tako je tudi kmalu po Matižarjevem obisku Jevševca olajšal za par desetic in kadar je zdaj šel ta spat, ali kadar je vstal ali kadar je šel na delo ali z dela, vselej si je s požirkom plemenite tekočine oplaknil take moče potrebno grlo, češ, saj človek gara kot črna živina, pa da bi si še par kapelj žganjice ne privoščili?

Dokler je imel Jevševec kaj pijače v steklenici, jo bil kaj dobro volje in zdrav. Ko pa ni pritekla in nje kljub vsemu stiskanju in postavljanju na vrat prav nobena kaplja več, izginila je vsa Jevševčeva dobra volja in zdravje. Tudi zdravje? Da. Neprestano ga je vilo in ravnalo po trebuhu, da je večkrat glasno dal duška notranjim bolečinam. Ženi se je mož smilil, ker ga je tudi ponoči tako strašansko ščipalo, da oba nista mogla spati, nato je Jevševka neko jutro vzela slatinsko steklenico, prav tisto, iz katere je Jevševee s takim veseljem in zanimanjem užival sadove žganjekuharske, ter rekla Marijanici:

»Pojdi v Smrečnik po zdravje, ki je za vsako bolezen. Pa glej, da čistega natočiš, kar je zdaj gotovo majhen.«

Da ne bo prijatelj-bralec mislil, da bo žrtev kake mistifikacije, povemo takoj jasno, da se je Zdravje imenoval neki studenec, ki je imel svoj izvirek v gozdu Smrečkniku. Med ljudstvom je bila razširjena vera, da je studenčnica zdravilna, da ozdravi celo vsako bolezen pri človeku in živini. Ljudje so si pripovedovali, da je ta studenec zato tako uspešen zdravju, ker ga je blagoslovil sam škof, ki da je bral mašo ob njem. V trajen in hvaležen spomin na ta važni dogodek in začetek zdravilnosti studenčeve je visela vedno nad studencem sveta podoba, s katere je spral dež vso barvo vaškega umetnika; tudi je bila ob studencu prijazna klopica, kjer je sedel po ljudski povedbi oni dobrotljivi škof. Svet okrog studenca je bil zravnan in posut z belim peskom, ki se je pa zadnji čas kaj sumljivo jel blatiti in mešati s gozdno prstjo, ki je od leta do leta kazala vedno več vpliva nanj. Saj poznamo ženski svet!

Sem se je napotila s slatinsko steklenico v desnici Jevševčeva Marijanica. Bilo je prijazno jesensko jutro, mrzlo, ker je ponoči bilo nekoliko slane, vendar prožeto s tistim posebnim vonjem, ki prihaja od ostarele narave. Solnčni žarki so zmagovito obsuli starodavno prijateljico svojega gospodarja, da se je megla, ki se je hotela še nekoliko odpočiti v pripravljenih ležiščih, hipoma vzdignila in izginila kot osramočena lenuhinja.

Deklica je hitro hodila. Ni je motilo ostro resje in robidovje, ki jo je ob ozki stezici rezalo v bose noge ter jih močilo z jutranjo roso, kakor si tudi ni odmikala dolgih jelševih, gabrovih in bukovih vej, ki so se bohotno raztezale čez pot in brisale ob njeno krilo težka kaplje, ki so visele z njih.

Ko je dospela do studenca, je videla, da je skoraj suh in da si bo s posebno težavo natočila čiste studenčnica, če ji bo to sploh mogoče. Poskusila je svojo srečo, a čim je postavila steklenico, skalila se je voda izvirka, ki se je le počasi čistila. A Marijanica si je znala pomagati. Poiskala je kos smrekovega lubja, vtaknila cev tik pod izvirek in kmalu je tekla bisernočista studenčnica skozi ozki steklenični vrat.

Počasi je tekla pičla vodica in počasi se je polnila široka slatinska steklenica. Marijanico je že bolelo pod koleni vsled dolgega čepenja, in ravno se je mislila globoko oddahniti, ker je bila steklenica že polna, ko začuje korake nedaleč za seboj. Ozre se plaho, in videvši dober streljaj daleč moško postavo, ki je prihajala bližje, se je naša Marijanica tako vznemirila, da ji je padla steklenica po strani in da se je izlivala iz nje s tolikim trudom vanjo natočena zdravilna voda.

Prišlec se je bližal naravnost [nejasno]. Bil je zatopljen v knjigo in ni opazil pred seboj deklice. Ko se je Marijanica, ki je zopet postavila steklenico pokonci in jo hotela brž napolniti, skrivaj ozrla v drugič nazaj, spoznala je, da je človek, ki ji je napravil tolik nemir, Sedmič. A zdaj ji je novega, a drugačnega razburjen ji znova omahnila steklenica in zdravje je teklo iz nje hitreje kot preje nanjo.

Tedaj je dvignil Davorin glavo in zagledal dekle.

»Marijanica!« vzkliknil je in veselja mu je zažarel obraz.

Skočil je k njej, ki je zopet nastavljala stekleničin vrat pod konec lubovne cevi, a tako nespretno, da je skalna izvirek in da je tekla iz njega [nejasno]gošča.

»Kaj počnete?« vprašal jo je [nejasno] skloni vsi se k njej.

»Zdravje natakam za očeta,« odvrnila je. Čista studenčnica je spet tekla po cevi in v steklenico.

»Kakšno zdravje?« vprašal je začudeno.

Povedala mu je vso pravljico.

»Za vsako bolezen je ta voda?« rekel je smeje, kot bi ne verjel ljudski veri.

»Pravijo, da za vsako,« odgovorila je Marijanica, »no, prav za vsako že ne bo.«

Steklenica se je med tem napolnila do vrata in Marijanica jo je postavila na pesek na trdna tla ter vstala.

»Da je le zdrava ta voda,« pripomnil je Davorin, »in to je. Napil sem se je že večkrat in priznati moram, da mi ni škodovala.«

»Ali sem zahajate?« vprašala je Marijanica in pogled njenih lepih oči je obvisel na njegovih ustnicah, kamor je zdrknil z ostalega obraza.

»Kje si morete misliti lepši odpočitek kot tukaj!« vskliknil je. »Na to klopico se vsedem, poslušam žuborenje studenčevo in ptičje žvrgolenje, napravim si kozarec iz papirja in se okrepčam s to čisto vodico.«

Govoril je živahno in veselo.

Pri zadnjih besedah je prijel deklico za roko ter pristavil iskreno:

»A en kraj mi je Še ljubši!«

»Kateri?« vprašala je s tisto prisrčnostjo, ki je lastna samo nedolžni in nepokvarjeni duši.

»Oni na Gorjuši,« odvrnil je Davorin ter ji stisnil desnico; »oni kraj, kjer sva se midva videla prvič. Tisti kraj mi je svet, saj je tam zasijala v moje življenje svetla luč, ki mi od dne do dne svetlejše razsvetljuje mojo bodočnost.«

Njene oči so zrle v tla nemirno, v obraz ji je pa stopila močna rdečica. Hotela mu je odtegniti roko, a volja ni našla moči, da bi to storila.

On ji je pa govoril:

»Marijanica, povedati ti moram, kar bi ti bil rad povedal že zdavnaj, a ni bilo nikdar prilike zato. Danes pa le taka priložnost, ko sva sama tu sredi gozdne narave in ko naju nihče ne moti. Odkar sem te ugledal tisto popoldne na trati Gorjuše, zasedla si moje srce. Vedno mislim na te, vedno mi je pred očmi tvoj mili ljubki obraz. Ko bi ne bilo tebe tukaj, bil bi že odšel iz tega za me sicer zoprnega kraja. A ti me zadržuješ Le zaradi tebe prebivam na Golem, ker te imam rad. Marijanica, ker te ljubim z razsodnim srcem in ker upam, da se mi ta ljubezen tudi more vračati. Ali ne, Marijanica?«

Naslonila je glavo na njegovo ramo, dušo ji je pa obšlo sladko čuvstvo.

Tudi njene misli so bile vedno pri njem, odkar ga je spoznala na sestanku na Gorjuši. Prestrašila se je sprva teh misli, ker so se ji zdele nespametne, a silile so vedno z večja močjo na plan. Hotela jih je zatirati, a pri tem se jim je zopet samovoljno in nehote hote udajala, ker so bile lepe in čiste. In če je zaspala v misli nanj, [nejasno] so jo sanje na cvetoče livade, kjer se je sprehajala z njim roko v roki in trgala dišeče cvetje s pisanih gred. Pripela mu je vrtnice na srčno stran, on jo je pa stisnil k sebi tako mehko kot nežnega otroka. In ko se je vzbudila, ji je bil smeh na ustnicah in žal ji je bilo, da se je prekinila lepa slika. Če je bila čez dan doma ali na polju ali na travniku, vedno se je ozirala naokrog kje zagleda prijazni obraz njegov. In ko se je vse to ponavljalo dan za dnem, noč za nočjo, zavedla se je, da ima rada tega tujca. Nikdar še ni ljubila, zato ji je bilo to čuvstvo neizrečeno sladko.

Toda ena skrb ji je vznemirjala srce: ali bo mogel tudi on njo ljubiti? On, ki je študiran in gosposki, pa da bi ljubil njo, boso pastirico? On, ki le gotovo premožnih staršev, pa da bi mogel misliti nanjo, ki nima nič, ki je ubožica? A če se je spomnila, kako srčno prijazen je bil z njo vselej, kako odkrite duše, nič prevzeten, ko bi bila vztastla od prvih otroških let skupaj, obledela je skrb in Marijanica je bila prepričana, da bi tudi on ljubil njo, če bi vedel, da njeno srce gori zanj.

In ko se ji je zdaj razodel, da jo ljubi in da samo pričakuje, da ga bo tudi ona vzljubila, občutila je v sebi blaženstvo, kot še nikdar doslej v žaljenju. Močno ji je bilo srce, da je njegovo utripanje čutil tudi on, a odgovoriti mu ni mogla na njegovo vprašanje. Saj je bil odgovor tako težek, dasi je bilo srce polno, prepolno ljubezni.

Davorin je spoznal, kaj se godi v ljubljenem bitju. Privzdignil je Marijaničino glavico in ji pogledal v oči. Videl je v njih solzo, a to ni bila solza žalosti, ampak solza ljubezenskega veselja.

»Marijanica moja!«

»Moj Davorin!«

Ustna so se strnila v prvi poljub, prvi goreči poljub, višek idealne ljubezni med mladeničem in deklico.

Potem sta se vsedla na klopico in delala načrte za prihodnost. V dveh, treh letih bo Davorin sam svoj gospod da si ustvari lasten dom in nato bosta z Marijanico združena za vedno. Če ne bo mogla ali hotela več biti na Gorjuši do takrat, preskrbel ji bo on v mestu službo, kjer ji ne bo nič hudega. Njej se niso porajali nobeni dvomi o njegovih resnih namenih in tudi usta niso govorila takih besedi, ki se čujejo navadno ob takih prilikah, a le, da bi se ljubimčeva ljubezen tem močnejše vžgala in tem gotovejše gorela, dokler moč [nejasno] ne sklene, kar se ne da več [nejasno]

Solnce je pošiljalo že precej z viška svoje žarke skozi gosto smrečino, ko je Marijanica spoznala, da se je dolgo, skoraj predolgo zamudila. Kaj porečete oče in mati, ko jo toliko časa ne bo! In oče so še bolni! Skočila je po steklenico in se pripravila na odhod.

»Zadrževal te ne bom,« rekel je Davorin, »a spremil te bom.«

Stopala sta drug za drugim, ker je bila ozka pot, ob krajeh pa grmičasta gozdna šara. Ona je šla naprej, on za njo. Bila sta vesela in vesel je bil njun razgovor, saj je bil tuintam oslajen s srčnim poljubom.

»Tista-le voda je za vse bolezni, pravijo, rekla si; kaj misliš, da je tudi za srčne bolečine?« rekel je Sedmič in ustavil Marijanico, prijemši jo za roko.

»Tudi za srčne bolečine!« odgovorila je smejoč se.

»Kako to?«

»Ko bi ne bila prišla danes po njo, ne bila bi se midva sešla tu.«

Pritisnil ji je vroč poljub na srčkana usteca in pritisnil bi jih bil še več, če bi se ne bilo tako hudo mudilo domov.

Bila sta že na križišču pota, ki pelje z Golega čez Smrečnik v Leskovje, ko pravi Marijanica:

»Zadnjič sem bila pri vas pri gospe, ko sem ji nesla hruške, za katere me je prosila na žegnanju v Leskovju. A čudna je Borčeva gospa.«

»Zakaj je čudna?« vprašal je Davorin, ki mu je spomin na Katinko razpodil precej razkošno dobre volje.

»Najprej me je izpraševala, koliko sem stara, odkod da sem, koliko časa sem tukaj, kdo mi je oče in mati. Ko sem ji odgovorila, kolikor sem ji mogla odgovoriti, se je vstopila pred mene in me gledala v obraz, kot bi se hotelo vsesti vanj. Potem je stopila k oknu ter mrmrala med seboj:

»Kot on, ravno taka kot on, čisto njegov obraz, čisto njegove oči!«

Nato se je spet obrnila k meni in me pogledala z vso jezo in sovraštvom. Obraz ji je bil grd, kot bi se bila napila žganja.

»Saj nisi ne!« zavpila je, da sem se prestrašila.

»Kaj nisem?« vprašala sem.

»Nič!« odvrnila je, »zdaj le pojdi, si že opravila, pa mi ni treba ni koli nič več nositi.«

Vrgla mi je dve desetici s tako jezo, kot nadležnemu, zoprnemu beraču. Brž sem odšla, ker sem se je bala, ona je pa zaloputnila za menoj vrata, da se je stresla vsa hiša. Ali ni res to čudna ženska!«

Sedmič je molčal. Neka slutnja mu je šinila v glavo, a zdela se mu je nesmisel po kratkem prevdarku. Ko sta se kmalu nato ločila z Marijanico, ker je bila Jevševčevina že blizu, poljubivši se seveda še enkrat ter določi vsi, kdaj in kje se spet vidita, usmeril je Sedmič korak proti domu. Prejšnja slutnja mu je silila redno bolj v glavo, a čim bolj jo je tlačil, tem bolj se mu je kazala kot resnično dejstvo.

»Saj ni mogoče!« vsklikal je semtertja ter si polnil glavo z lepšimi mislimi na ravno pretekle sladke are prve prave srčne ljubezni.

Na robu gozda je našel Matičarje, ki je vpil in razsajal nad psi kot grešna duša. Imel je mod njimi novega učenca, ki je bil izredno zabit in nedovzeten za vzvišene Matižarjeve nauke. Zato je Matižarjev bič švigal po njem, da je letela dlaka od njega.

»Slaba glava!« menil je Sedmič.

»Hudiča, lon je kanalija,« jezil se je Matižar, »neumen ni kot noben nos ne, samo hudobije mu je polna mrba. Pa jo že izbijem iz njega, nič se ne bojte!«

Po teh besedah jo spet švrknil ostri bič po ubogi živali, da se je stresla in obupno zacvilila.

»Veste, pouk mora biti temeljit, ostudi se vidi včasih sirov,« de Matižar, kot bi se opravičeval za svojo nesusmlijenost, »več se doseže, če ga enkrat pošteno pripalim, kakor pa če bi ga desetkrat samo oplazil po dlaki. Vsi dobri učitelji in pedagogi so bili temeljiti in mi kot njih nasledniki ne smemo biti površni frfrači. Kakšni bodo naši zanamci. Če bo že v nas slaba kri t. j. pol krvi pol voda! Čisto vodeni bodo, vodeni po krvi, pameti in delovanju. Potem bo žival njim gospodarila in sicer najbolj neumna žival. Ker je stan pasjega učitelja pri nas še čisto v povojih, zato je skrbeti, da se okrepi in utrdi, da bo napredoval, to pa bo mogoče samo, če bomo mi, sedanji činitelji, storili vsak svojo sveto in prokleto dolžnost!«

Glasno se je zasmejal, da se je razlegal odmev po gozdu, in vrgel bič od sebe.

»Kolikor besedi, toliko fraz, kaj ne?« dejal je, »s takim puhlim blagom si mašimo praznoto naših glav.«

Zleknil se je po tleh in vzel v usta kos tobaka. Prežvečil je po vrhu okusno čistilno sredstvo, krepko pljunil parkrat med pse ter rekel čez nekaj časa:

»Tako-le premišljujem včasih, ko se ubijam s temi-le pasjimi mrhovinami, koliko je pač vreden človek?«

»Vrednost kake stvari se določa po dohodkih, ki jih donaša,« meni Sedmič.

»To mislim tudi jaz,« reče Matižar, dohodki so obresti in obresti so dohodki. Vsaka reč ali stvar mora služiti svojemu namenu, sicer leži mrtva in ne donaša nobenih koristi. Tudi človek donaša obresti s svojih delom, oziroma s tem, kar prisluži Človeško telo in njegove moči so torej naložen kapital in po donašajočih obrestih se določa, kako visok je ta kapital. Ali imam prav?«

»Imate.«

»Po mojem mnenju se mora v človeka naložen kapital obrestovati najmanj po pet procentov in to od njegovega rojstva do njegove smrti. Ker pa ta kapital leži sprva mrtev in sicer pri vsakomur na dolga leta — dokler namreč nič ne prisluži dotičnik — in ker navadno tudi koncem svojega življenja brez uspeha donašajočega dela čakamo na smrt, je jasno, da mora človeško telo v času med tema dvema dobama biti silnejše nego petprocentni dohodek v človeku nakopičenih sil. V delavni dobi svoji mora človek doprinesti, kar je zamudil v otročjih in učnih letih in kar bo počival v starosti, ko ne bo več zmožen za delo. Ako ne stori toliko, je lenuh in ni vreden, da živi. Po drugi strani je pa spet resnica, da vsak človek, ki dela, z delom svojih rok ali svojega uma toliko zasluža, kolikor potrebuje za preživljenje sebe in družine. Kdor kljub porabi svojih sil ne zasluži toliko, je preslabo plačan in se mu godi krivica na korist njegovega delodajalca.« 

»Trezno sodite in govorite,« opomni Sedmič.

»Veseli me, da se strinjate z menoj,« pravi Matižar zadovoljno. »Vzemimo slučaj delavca-hlapca! Recimo, da vstopi v delo s petnajstim letom in da služi do petdesetega. Štirinajst let je bil samo za to tu, da je jedel in napravljal izdatke staršem, oziroma tistim, ki so ga redili. Gotovo je stal vsako leto povprečno najmanj po petinsedemdeset goldinarjev, torej v štirinajstih letih tisočpetdeset goldinarjev. — Ako nalagate ta denar mesečno v hranilnico, ki bi obrestovala po pet odstotkov, vam kapital v štirinajstih letih naraste z obrestmi vred na okroglih tisočdevetsto goldinarjev. Ko se je delavec s svojim petdesetim letom izdelal, recimo, da živi še deset let. Petinsedemdeset goldinarjev gotovo stane na leto njegov preživilek, deset let torej sedemstopetdeset goldinarjev. Ta znesek, obrestonosno mesečno nalagan, bi dal v desetih letih nekaj nad devetsto goldinarjev z obrestmi vred. Hlapec mora torej dvatisočosemsto goldinarjev z delom svojih rok tekom petinštiridesetih let svojega dela več zaslužiti, nego porabi za svoje preživljenje ta delavni čas in sicer mora tisočdevetsto goldinarjev plačati za nazaj, devetsto goldinarjev pa za naprej za starost.

Petintrideset let dela torej. Naj ima povprečno letno s jedjo, stanovanjem in plačo vred dvesto petdeset goldinarjev; v petintridesetih letih zasluži torej devettisočdvestopetdeset goldinarjev. Če prištejemo zdaj še prejšnjih dvatisočosemsto goldinarjev, dobimo dvanajst tisočpetdeset goldinarjev, ki jih delavec-hlapec tekom svojega šestdeset let nega življenja porabi, da se preživi. Ako zdaj delimo ta znesek z leti, dobimo okroglo število dvesto kot vsoto goldinarjev, ki je potrebna za povprečni preživitek delavčev na leto celo njegovo življenje.

Teh dvesto goldinarjev so torej enoletne obresti in če so to petodstotne obresti, ima delavčevo življenje letno vrednost štiritisoč goldinarjev in to od njegovega rojstva do njegove smrti. Ker pa hlapec tekom svoje delavne dobe dobi za svoje delo po dvestopetdeset goldinarjev na leto, je njegova vrednost pettisoč goldinarjev, če se ne vpoteva otročjih in starih onemoglih let, oziroma se obrestuje sila njegovih moči po šest in eno tretjino procentov.

To velja samo, če bi delavec-hlapec delal le toliko, kolikor dobi plače in bi z delom svojih rok ne množil premoženja gospodarjevega. Vemo pa vsi, da se gospodarstva širijo in večajo navadno po delavskih žuljih, zato se lahko trdi, da znaša vrednost delavčevega življenja najmanj še enkrat in dvakrat toliko, kot kaže gornji račun.«

»Vaši računi so originalni,« reče Sedmič, »toda ne svetoval bi vam, da bi take misli razvijali pred delavstvom, ki zna samo s svojo glavo misliti.«

»Vem to, predobro vem,« odvrne Matižar, »res je pa taka, to se pravi, tisti, ki so nad nami, sodijo tako o delavstvu. Jaz čisto za svojo osebo mislim, da je delavec prav toliko vreden, kot kak škof ali kralj ali minister — jugoslovanski seveda ne! Če pa vzamete gornje številke in jih prenesete na »višje« osebe, pa dobite, da je škof vreden okoli četrt milijona, princi in druga slična plemenitaška stvar pa kar po več milijonov, ne da bi se jim bilo zato treba le enkrat spotiti, dočim delavska para trpi večkrat pravi krvavi pot.

S tega stališča nas tudi sodijo in obsodijo. Delavca ubijte, pa se vam lahko zgodi, posebno če ste »boljši« človek in »boljše« rodovine, da ste oproščeni ali kaznovani na par goldinarjev globe, a pljunite pred plemenitega lenuha, pa vas bodo že obešali! Na delavca se sme streljati, če prosi kruha za družino, a naj kak odločilen velikaš upropasti tisoč in tisoč eksistenc, dobi junaštva znak na prsi. To je namreč priznanje vrednosti posameznika!«

Matižar je debelo pljunil vstran kot v odziv svojega notranjega razpoloženja, prežvečil tobak in ga spet zgnetel v kepo. Po kratkem premolku je dejal:

»Take misli mi pridejo v glavo, kadar imam narediti kako sitno stvar. Danes me jezi tisti Mrkačev pes. Zjutraj je poslal Mrkač k meni pošto, da mora biti pes do sobote pripravljen, zdaj se bom pa mučil s to mrcino, da bo takšen, da bo všeč Mrkaču in Borcu.«

»Borcu?« vpraša Sedmič začudeno. »Komu pa? V soboto je praznik svetega Matevža, torej Borcev god ta dan in za vezilo bo dal psa Mrkač. Če se vam poljubi, pridite pogledat, kako bom ustvaril popolnost Mrkač-Borčevega psa.«

»Gospoda Borca vendar ni doma,« opomni Sedmič.

»Že pride o pravem času, nič se ne bojte,« odvrne Matižar, »Mrkač gotovo ve, kdaj pride, da ne bo zastonj vlačil psa tja.«

Matižar je na to ostal, zvezal vse in odšel. Tudi Sedmič je odšel in po poti premišljal čudne nenavadne besede Matižarjeve. Ko je dospel na Golo, bila sta se Borec in Justina že povrnila. Borčev brat je imel pljučnico, pa je prestal krizo in ker ni bilo nobene posebne nevarnosti več, odpravila sta se brat in nečakinja domov. Katinka je oba sprejela z izredno prisrčnostjo in je zlasti možu izkazovala toliko ljubezni, da bi ga bila kmalu zadušila z množino poljubov. Hinavskih poljubov Judeževih!

XI.[uredi]

Čisto poleten dan je bil v soboto na praznik svetega Matevža. V naravi je bilo toliko veselega razpoloženja kot v probujajoči se pomladi, še veselejše razpoloženje je pa vladalo na Golem, kjer so obhajali gospodarjev god.

Že prejšnji večer je imel Borec izreden užitek. Pred mrakom se je napolnilo Borčevo dvorišče z več stoglavo otroško množico iz Dobrave iz bližnjih vasi. Stara ukoreninjena navada je bila, da je Borec med take male čestitatelje na predvečer svojega godovnega dne razdelil vsako leto po pehar četrtakov, tistih bakrenih kebrov po štiri krajcarje in velikih kot goldinar. Mladina se je večkrat stepla za kebre, ker če je bil pehar se tako velik, jih je zmanjkalo, kajti tudi odraščeni so se prištulili med mali drobiž.

Tudi letos se je nabralo od samosrajčnikov do fantov, ki hodijo že na vas, silno število kebrov željnih in rompljanje t. j. razbijanje na rene, korce, škafe in slične instrumente je bilo toliko, da je bilo razbijalce treba naravnost prositi, naj prenehajo v svoji navdušenosti. Bilo je, kot če je kako afrikansko divje pleme pripravlja na boj proti drugemu nič manj divjemu plemen.

Tega užitka je bil Borec deležen vsako leto, letos mu je pa žena pripravila še enega približno enake vrednosti. Povabila je slavne cigumigugodce, ki so se potili na zadnjem žegnanju v Leskovju in dosegli pri njej tolik renome, da so napravili po prejšnjem otroškem razbijanja podoknico slavljencu. Reveži so cvilili, kot bi se bili samega jesiha napili in da je vse iz njih teklo. In ko jih je gospodar povabil v hišo, pred vsem iz usmiljenja do hišnega čuvaja, ki je tulil, kot bi videl tisoč nesreč, ki prete hiši in njenim prebivalcem — prepotili so se v drugič pri rujnem vincu, v tretjič pa pri zopetnem umetnikovanju. Moj Bog, bili so samo štirje, pa so godli kot cesarska banda, ki ima šestdeset mož! Prebivalci pri Borcu so pa dobili tisti večer hudo trganje po ušesih.

Drugo jutro, to je v soboto, se je že na vse zgodaj vlekla druga procesija na Golo. Hodili so čestitat Borcu vsi oni, ki so bili žejni in lačni. Vsak izmed njih je dobil prigrizek in četrtinko vina in da se je mnog, ki mu za čestitanje ni bilo čisto nič, polakomnil prigrizka in tistih vinskih kapelj, se z ozirom na težke čase ni čuditi preveč. Tudi teh čestitateljev je bilo veliko, pravzaprav vsako leto več, zato je hlapec Miha, ki je točil tem žejnim voščilcem, kar na svojo roko butnil v dotični sod škof vode, da ne bi te pijavke, kot je imenoval, popile prav vsega vina na Golem. S veda tudi Matižarja ni manjkalo med temi betežniki, razloček je bil pri njem samo ta, da je zahteval dvojno porcijo, kar je tudi dobil, če je prišel ob takem času k sodu, ko sta bila z Miho sama.

Proti enajstim dopoldne je pridrdrala pod Golo kočija, v katero sta bila vprežena iskra vranca. Iz kočije je stopil Mrkač, zlikan, kot bi ga vzel iz škatljice. Ves je bil črno oblečen in svečan mu je bil pogled. V gumbnici je imel napol razcvetel dišeč cvet rdeče vrtnice, v roki pa mogočen Šopek raznobarvnih vrtnic in klinčkov.

Bilo je pa še nekaj, kar bi bilo gledalca še bolj zanimalo pri tem prizoru. Bil je to velik črn pes nenavadne zunanjosti. Po sprednjem delu života in deloma po glavi ga je odevala mogočna kodrasta griva izredno lepe barve. Proti zadnjemu koncu se je ta griva zoževala in prehajala končno v eleganten rep. Čisto kot lev jo bil pes. Mrkač se je tudi zavedal te posebnosti svojega plemenitega spremljevalca in z naravnost prevzetnim korakom je odšel ž njim v hišo.

Borec je pričakoval Mrkača, ki je vsako leto redno prihajal izražat svoje želje ob njegovem imendanu. Za to leto je pa slutil, da ga privede še druga važnejša pot k njemu.

Ko je vstopil Mrkač, pustil je psa pri vratih, kjer je žival takoj mirno obstala. Borec je začudeno gledal nov prizor, Mrkač je pa stopil bliže in izpregovoril:

»Dragi prijatelj! Tvoj god praznujemo danes in srečnega se čutim ter v prijetno dolžnost in čast si štejem, da ti morem kot že tolikokrat najiskrenejše čestitati, da si ga zopet učakal zdrav in vesel ter ti želeti, da ga še mnogo let praznuješ tako čil in čvrst kot danes. V znak te moje čestitke pa sprejmi v dar darilo, ki te bo leta in leta spominjalo zvestega iskrenega prijatelja Mrkača!«

Po teh besedah, ki jih je Mrkač govoril samozavestno s šopkom vrtnic in klinčkov v roki, je poklical psa: »Absalon, sem!« nakar se je ta veličastno dvignil ter pristopil k svojemu novemu gospodarju.

Borec se je kar zamaknil v tega psa. Že zdavnaj je bil prav tak pes njegov ideal in če bi ga bil le kod vedel kupiti, gotovo bi ga bil kupil. Toda ni vedel za tak kraj. Zdaj pa dobi od prijatelja Mrkača tako plemenito žival v dar! Skoraj da mu je srčnega zadovoljstva stopila solza v oči. Iskreno je stisnil desnico darovalcu ter rekel:

»Prijatelj, zahvaljujem se ti za dragocen dar, s katerim si me neizrečeno razveselil. Ta dar ni navaden, ki se daje godovniku, zato bodi prepričan, da se ti bom skušal izkazati zanj hvaležnega na najvrednejši način!«

Pogladil je plemenito šival in ji ukazal vleči se na preprogo zraven sebe.

Onadva sta se vsedla. Ko je Borec postavil iz omarice s brušenim steklom vitko steklenico in dve čašici ter ju nalil s finim likerjem, vprašal je:

»Ali odkod si dobil tega krasnega psa?«

Mrkač je izpraznil kozarček ter odvrnil:

»Poslal mi ga je znanec iz Italije, pes je pa doma s Angleškega. Ker sem ga imel nekaj časa doma, razume domač pasji jezik.«

Absolon si je bil svest veljave, ki jo je užival v Mrkačevih in Borčevih očeh, zato se je prešerno stegnil po pisani preprogi, onadva sta pa kar pasla svoje poglede na njem.

»Vzor pasje lepote!« reče Borec.

»Kras pasje zunanjosti!« pritrdi Mrkač.

Ko sta trčila s tankimi čašicami, ter si omočila usta z ogrevajočo pijačo, pravi Borec:

»A nenavadno si prazniški danes, prijatelj! Te vrtnice in ti klinči, kaj pomenijo ti? Namenjeni se pač drugi osebi in ne meni starcu. Vrtnice in klinčki za mladino!«

Mrkač je pokašljal, zavrtil čašico na podstavku in rekel v pretrganih besedah, kot bi ga kdo tiščal za vrat:

»Vidiš, prijatelj, v leta prihajam in težko mi je samemu opravljati vse gospodarstvo. Potrebujem pomoči, potrebujem pa tudi razvedrila. Potrebujem človeka, ki bi mu lahko vse zaupal, ki bi se lahko zanesel nanj kot na sebe. Potrebujem človeka, katerim bi bila oba eden, ki bi drug drugemu šla na roko in se medsebojno podpirala.«

»To se pravi, da potrebuješ ženo,« pomaga Borec.

»Da, to se pravi,« pokima hvaležno Mrkač, »in glej, prijatelj, prišel sem k vam, ki se že dolgo poznamo in vemo za razmere drug dragega. Z gospodično Justino sva si znana že dolgo in jaz upam, da bi zveza med nama bila v korist obema. Zato te prosim za njeno roko!«

Težek kamen se je odvalil Mrkaču raz srce in tudi v vratu ga ni več tiščalo. Obrisal si je pot s čela. Bilo mu je pa, kot bi ga bilo nekoliko sram pred Borcem, zato je segel po kozarček in izpil ostalo pijačo iz njega.

Borec je Mrkača očetovski potapljal po rami in rekel:

»Prijatelja sva si bila, odkar se poznava in vedno sem te spoštoval in cenil kot častivrednega moža. Delal bi ti neodpustno krivico, če bi ti zdaj ob tej slovesni priliki ne uslišal opravičene prošnje. Tu je moja resnica! Dokaz ti naj bo, da ti zaupam svojo hčer, edinica, svoj najdražji zaklad.«

Osolzilo se mu je oko pri teh besedah in kot v tolažbo je zvrnil čašico konjaka v se.

»Ali naj poklicem Justino!« vprašal je nato.

»Jaz z njo še nisem nikoli govoril o tem naravnost,« de Mrkač, »a sodim, da ti je poslušna hči.«

»Jaz sem že govoril z njo,« reče Borec, »kislo se drži kot vsako dekle, ki ji ponujaš moža, nazadnje je pa vesela, da ga dobi.«

Dal je poklicati hčer.

Justina je prišla in obstala blizu vrat. Rdeča je bila v obraz in nemirno je gledala vsevprek po sobi, le v očeta in Mrkača se ni ozrla. Natančen opazovalec bi dognal da so ji pravkar tekle po licih bridke solze.

»Sem pojdi!« velel je oče. Glas mu je bil ljub in ko je stopila Justina k mizi, rekel je Borec brez vseh ovinkov:

»Justina, gospod Mrkač tu prosi za tvojo roko!«

Še hujša rdečica jo je oblila pri teh besedah prav tja do las, odgovoriti pa ni mogla nič. Oče je pa nadaljeval:

»Jaz sem mu jo že obljubil, ker imam, da spoštuješ voljo očetovo. Vendar te pa vprašem tukaj vpričo njega, ali si zadovoljna s tem korakom, ki je odločilen za vse tvoje življenje?«

Justina je vedela, kako je.

Ako bi odgovorila, kot ji srce pravi, rekla bi, da ni zadovoljna; saj je čutila, da bi Mrkača nikdar ne mogla imeti tako rada, kot bi bilo potrebno za zakonsko seno in tudi ne kot za zaročenko, če bi odgovorila tako, razžalila bi očeta, ki je trdno prepričan, da osreči hčer najbolj, če jo omoži z Mrkačem, že pametnim možem, ki si je s pridnostjo in umom pridobil naravnost veliko premoženje, kar je po očetovih nazorih za moža dovolj. Če bi odgovorila z ne; ne imela bi nobenega miru več v domači hiši, ker bi ravnala proti sveti volji očetovi, ki je njena zapoved.

Ako se pa vda, bo nesrečna. Navezana bo na moža, do katerega ne čuti in ne bo nikdar čutila niti iskrice ljubezni in čigar ljubezen je že zdavnaj porabljena, da je ostala od nje samo nizka samoprašnost. A ko se vda, trpela bo vse življenje in ne bo imela niti ure razvedrila in utehe.

Justina je premislila vse to — premislila je že sto in stokrat, odkar ji je oče omenil Mrkačeve in svoje namene — a prišla je do zaključka, da proti očetovi volji ne sme nastopiti. Vedno je bila mirna duša, ki svojih srčnih razpoloženj, če so bila v nasprotju z obstoječimi razmerami, ni razkladala in jih skušala uveljaviti z predrugačenjem razmer. Justina je bila vajena pokoriti se, prenašati vse, kar je drvela, pa če je bilo veselo ali žalostno; zato je tudi zdaj odvrnila sicer nekoliko otožno, a udano:

»Če sre me vi obljubili, oče, kaj se naj jaz protivim?«

Zapeklo jo je v srcu pri teh besedah, dasi je bilo v njih tudi nekaj očitanja očetovi samovolji. A Justina ni namerjala izreči tega očitanja, oče ga pa tudi ni občutil.

»Tako je prav, dekle,« rekel je zadovoljno Borec, »podaj roko svojemu zaročencu!«

Storila je, kot je bilo ukazano. Ko je pogledala mimogrede v oči svojega ženina, videla je v njih pohoten pogled izmozganca. In ko ji je Mrkač izročil šopek vrtnic in klinčkov in govoril o njuni bodoči zakonski sreči, zabolelo jo je znova srce, ker se ji je zdelo, da se oni norčuje iz njene otročje naivnosti.

Odšla je ven v svojo sobo, kjer so se ji vsule zadrževane grenke solze iz očesnih studencev, in občutila se je nesrečno, kot še nikdar poprej. Uprav te cvetlice so jo užalostile, zato jih je vrgla po tleh.

Borec in Mrkač sta pa merila nato še drugo, ravno tako ali pa še bolj važno stran glede Justinine zaroke, oziroma poroke, namreč denarno plat. Uredila sta jo tako, da je bil zadovoljen snubec, ki se je v tej težki stvari stoprav zdaj ugrel in se mu je razvezal jezik, kot mu je bil sicer uren in gibčen.

Poroko sta pa določila na predpust.

Mrkač je ostal pri kosilu, h kateremu je bilo povabljenih nekaj boljših sosedov. Izrekla se je tam marsikatera krepka beseda na zdravje godovnika, kakor tudi na zdravje svežih zaročencev, Justine in Mrkača.

Vse je bilo veselo in zadovoljno, samo tisti preklicani muzikantje so delali zgago. Borčevka jih je z ozirom na priznano njih umetniško dovršenost v sviranju naročila še za h kosilu in kar so jedi in pijača ter lepe besede storile dobrega za telo in dušo, pokvarila je ta strašna godba, ki je svoja izvajanja od prejšnjega večera skušala nadkriliti s še ostrejšim cvilenjem in preciznejšim napačnim igranjem.

Žalosten ji spomin!

XII.[uredi]

Jože Topolovec v Dobravi je bil edini krčmar v vasi in točil prav izvrstno vino, dasi ni imel torej nobene konkurence. To je treba poudarjati, ker je v bližnji vasi Loke prodajal tudi samo eden krčmar vino, ki pa je bilo tako kislo, da bi koza zacvilil, če bi ga ji zlil kozarec na rep. Tako je trdil Matižar, ki je obhodil že precej sveta, kot so pravili ljudje, in zato vino dobro poznal, če je tako kislo ali če ni, kot pravi gornja primera. Loški krčmar — Mihač so mu rekli — je zaradi tistih besedi Matižarja sovražil kot naglavni greh in skoraj bi bilo prišlo do dolgotrajne pravde med njim in Matižerjem zaradi razžaljenja na časti in škode na obrti.

Ko je Matižar čul, kaj ima Mihač namen, širokoustil se je oblastno, da bo nastopil dokaz resnice, če pride do tega. Mihač se je tega dokaza zbal in opustil svojo namero. Sicer je vedel vsak, da je Matižarjeva trditev precej pretirana, in da bi koza ne zacvilila, če bi ji zlil celo vedro vina na rep ali pa kar po glavi, vendar so pa ljudje dejali: »Matižar je ves pasji in hudičev, kdo ve, če ne zna tako narediti, da mu koza res zacvili, če bi ji vlil Mihačevo vino na rep.« Zato so Mihaču pritrjevali, da se ni spustil v pravdo, ki bi mu bila vzela najmanj kravo iz hleva, pa še časti bi si ne bil opral.

Topolavec je pa točil izvrstno vino, zato je pa tudi imel zmerom dosti gostov. Tudi dan po Borčevem godu, v nedeljo zvečer, je imel kar nabasano gostilniško sobo.

Pri mizi v kotu nasproti peči je bila družba, ki je bila najbolj glasna izmed vseh pivcev in ki je zabavala celo sobo. Sedeli so okoli te mize Matižar, Sedmič, Borcev hlapec Franc, ki je moral v par dneh iti k vojakom, krojač Matevž Tomažek, ki je praznoval tu svoj god in venomer mežikal z očmi, kot bi ga kod ščipalo, kajžar Jaka Kobilica ter Blaž Hruševec. ki je kuhal žganje, a več brez vednosti financarjev kot pa z njihovo. Pred njimi je stal že prazen liter in tudi v kozarcu, iz katerega je po lepi stari šegi pilo vse omizje, ni bilo več mokrote.

»Topolavec, še en liter!« zakliče Matižar krčmarju in mu moli prazno steklenico, »ali pa ga prinesi kar Štefan!«

»Matižar, tvoja je dobra!« reče Jaka Kobilica, »pse preganjaš od fare do fare, pa imaš vsak dan praznik.«

»Molči in pij, gobezdalo!« zarohni Matižar in naliva kozarec, »pij, da se ti jezik ne prisuši!«

»Pravijo, da si imenitno kupčijo napravil,« opomni Tomažek, »da si Mrkaču prodal psa, da ti je nasul klobuk srebra. Ali je res?«

Borcev hlapec France so je zasmejal na ves glas.

»Toda dobro si ga ociganil, Matižar,« dejal je.

»Koga ociganil?« ujezil se je ta.

»Kaj pa je bilo?« vprašalo jih je več tudi od sosednjih miz.

France je pa pravil:

»Tisti bahavi Mrkač, saj ga poznate vsi, se je našemu gospodu hotel prav prikupiti za njegov god, ki je bil včeraj, in mu je pripeljal za vezilo lepega črnega kodrastega psa čisto levje zunanjosti. Tega psa je naročil pri Matižarju. Gospod je bil psa, ki je bil sama parada, nad vse vesel, tako da je Mrkaču obljubil svojo edino hčer Justino za ženo. Hčer za psa! Opoldne so pri kosilu praznovali zaroko in še godci so jim godli, tisti krmežljavi leskovški, da še danes celo hišo ušesa bole.

Popoldne je šel gospod Borec na sprehod z novim paradnim psom. Tako je bil ponosen nanj, da se je videlo, da misli, da se bodo ljudje še temu njegovemu psu odkrivali. Pa ju je vjel dež, ki se je pripodil kar nanagloma in namočil plemenitega Absalona od vrha do tal. Zdaj je bilo pa tudi pasje glorije konec. Ko sta prišla k gospodom domov, visele so s psa grde umazane štrene kot od starega koca in kar ni bilo nič manj grdo, tudi črne barve ni bilo več na njem, ampak mešanica rjavega, belega in sivega, da je bil tak, kot bi ga potegnil iz gnojnice.

Gospod je skoraj jokal, ko je videl takega psa, za katerega je dal svojo hčer, pa se je vendar tolažil, da se morebiti žival, ki je tako zelo plemenite sorte, spremeni ob grdem vremenu. Ko je pa danes zjutraj videl, da je mrha še grša od včeraj in ko so šli še celi kosmi dlake z njegovega sprednjega konca ter ni bilo sledu o nobenem kodru, razjezil se je gospodar in udaril našemljenega psa s palico, da je žalostno zacvilil, kot bi mu pol zadnjice odbil, nato ga je pa vrgel v drvarnico.

Seveda je zdaj Mrkač vsega kriv, v resnici je pa kriv Matižar, ki je s črno barvo namazal, sfriziral in nakodral grdega ovčarskega psa.

Ko se je Mrkač, Borčev preljubi prijatelj, po kosilu pripeljal k nam, da bi ljubljeno zaročenko in bodoča tasta in taščo peljal kam na razvedrilo in praznoval z njimi veseli dogodek godu in zaroke, imeli smo zopet hudo uro. Gospod Borec je povedal Mrkaču, da se od njega ne da vleči ne za nos ne za pamet in da naj si hodi zdaj nevesto drugam izbirat, ker Justinina zaroka da je razdrta.

Mrkač se jo opravičeval kot skesan grešnik, a gospod se je razhudil še bolj in konec je bil, da se je Mrkač odpeljal tako žalosten in pobit, kot sta prišla žalostna včeraj s sprehoda gospod Borec in Absalon.

»A zdaj ti bo Mrkač uro navil,« dejal je Matižarju Hruševec, »z Mrkačem ni briti norcev.«

»Zapreti te bo dal,« oglasil se je kmet od sosednje mize.

»Še ustrelil te bo,« rekel je tretji.

»V klobase me bo podelal, potem boste pa vi tiste klobase pojedli, kaj ne!« rogal se je Matižar. »Kajpada, če bi bil jaz taka baba, kot ste vi. Vi se Mrkača bojite, kot bi vraga spustil z verige, potem bi zdaj ne pil tukaj vina, ampak vse svetnike bi klical na pomoč pred hudim Mrkačem.

A Matižar ni baba in se Mrkača ne boji in tudi desetih Mrkačev ne. Pes je bil naročen za parado in takega sem tudi oddal. V sobi naj hi ga bil lepo imel gospod Borec, pa bi mu ga ne bil zmočil dež in še danes in zmirom bi bil tako lepo kodrast kot prvo uro. Če pa ljudje ne znajo ravnati z vsako stvarjo in uničijo umetniško frizuro pasjo, naj pripišejo to svoji neprevidnosti. Če hočeta Mrkač ali gospod Borec, jima psa spet sfriziram in napravim takega, kot je bil: seveda, če pojde na dež, bo pa spet tak, kot je zdaj. Tako je in nič drugače.«

Samozavestno je pogledal po sopivcih in se zakrohotal, da je zabobnelo po sobi.

»Pijmo prijatelji, dokler nam ga Topolovec nosi na mizo; kmalu pride čas, ko ga ne bo smel več!«

»Ka-a-a-aj?« zazijali so od vseh strani, krojač Tomažek je pa dvakrat prav na hitro pomežiknil.

»Vina ne bomo smeli več piti,« pripoveduje Matižar, »razumete, kaj se to pravi? Samo vodo bomo žlampali in Boga hvalili, da imamo vsaj še to.«

V Ljubljani so neki penzijonirani pijanci, ki pravijo, da se jim reče abstinentje, pogruntali, da je vino od hudiča, da nas v greh napeljuje in zapeljuje ter da je vera vsled tega v nevarnosti. Zato vrtajo in vrtajo in upajo, da bodo prevrtali, da se vino čisto prepove. Če je vino res tako neskončno nevarno, da po njem lahko izgubimo svojo vero, potem je seveda potrebno, da se prepove in da se bomo od tistihmal shajali pri občinskih vodnjakih vsak s korcem v rokah in se bomo tam pomenili, kako je bilo včasih, ko smo še vino pili.«

»Kdo ti je pa pravil to?« vpraša Kobilica neverjetno.

»Pravil, nihče mi ni pravil, ampak bral sem,« zareži Matižar, »misliš, da sem tak kot ti, ki nobene kljuke ne poznaš? Jaz berem knjige in časopise, seveda samo katoliške, da me hudič ne preslepi in da ne spravljam večnega zveličanja svoje duše v nevarnost. In tam sem bral, da so celo presvetli knez in škof zato, da se odvadimo vina. Potem bomo pri beri lahko več dajali ter pri ofrih, kar spet pride v korist naši ne umrjoči duši.«

»Jaz že ne bom več dajal,« oglasi se Martenovec, kmet iz Loke, »še to, kar dam, preveč dam.«

»Vsak ne bo rekel tako,« pravi Matižar, »vsak ni tako neumen, da bi svojo dušo zametaval, kot jo češ ti. Vsak bo vesel, če si more v nebesih zboljšati svoj prostor, ne pa, da bi brezvestno odklanjal milosti, ki mu jih odreja duhovska previdnost. Glej, Martenovec, da se ne boš kesal.

»Jaz že nikoli,« odreže se oni čisto brezversko, »vino so pili naši predniki, pijo ga po farovžih, pa še kako ga pijo — le pojdi kak poseben dan tja — pa zato nobenega ne jemlje hudič. Veš, Matižar, ti in tisti tvoji ljubljanski preroki se pojdite solit in si iskat bolj neumnih ljudi, kot smo mi.«

Tudi drugi so pritrjevali Martenovcu.

»Saj ne rečem, da ne boste več pili vina,« tolaži Matižar, »toda javno ga ne boste smeli več, samo na skrivaj. Ravno tako kot Hruševec na tihem kuha snope, financarjem pa kaže zapečaten kotel: seveda, ker ima dva kotla! Tako bomo tudi mi naredili: podnevi in vpričo vseh se bomo napajali z vodo kot živina, da bomo vsi zeleni, ponoči se bomo pa zbrali pri Topolovcu kot tihotapci in pili skrivaj vino kot Žabe. Če bo duši pretila nevarnost, da jo zgrabi za vrat peklenski hudir, pojdemo k spovedi, pa bomo rešeni zla, vino bomo pa vseeno pili. Saj tisti ljubljanski vodni oznanjevalci ravno tako delajo, če se jim bolj natanko pogleda na prste.«

»Kaj pa žganje?« vpraša Tomažek.

»Tudi žganje bo prepovedano, to pa še posebej, ker ga je prav hudič prinesel na svet, oziroma on naučil ljudi kuhati ga. Hudič je namreč opazil, da če se ljudje napi jejo vina, so veseli in pojo. To ga je jezilo, ker niso nič kleli in se pretepali. Zato je skuhal žganje in ga dal piti človeku. Namen se mu je posrečil, kajti takoj prvi žganjepivec je ves divji vse doma razbil, pred vsem seveda svoji babi čeljusti, in od takrat je toliko hudega na svetu. Učeni cerkveni učeniki mislijo, da je že Kajn pil žganje, da je potem ubil Abela, pa izpričano doslej še ni.«

Možakarji so verno poslušali Matižarja. Ko je končal, so molčali par trenotkov, potem je pa moral Topolovec brž prinesti kakih petnajst pollitrov vina naenkrat, taka žeja se jih je lotila.

»Tako je prav!« vpil je Matižar, »ko bo sad prepovedan, potem bo šele dišal! Še nam en Štefan, da se Kobilica ne bo tako kislo drsal, kot bi ga bil iz kislega mleka potegnil. Pa zapojmo kakšno, drugače se bomo začeli jokati kot otroci, ko jim mati vzame cucelj. Ti Tomažek, ki imaš precej visok glas, ker te baba doma krtači, namesto da bi ti njo, kot se spodobi za poštenega zakonskega moža, boš čez vzel, jaz bom naprej pel, drugi boste pa pomagali.«

Matižar je zvrnil kozarec vina v suho grlo, udaril po mizi s pestjo, in zaorila je vesela pesem, ki se je razlegala po vsej vasi:

Sem lahko vesela,
k’ bo jutri nedelja,
ker bo sveti Anton,
moj’ga fanta patron,
k’ bom videla ga,
preljub’ga moj’ga,
k’ bo svečke prižigal,
pa men’ bo pomigal,
pa bo svečko prižgal,
se mi bo nasmejal,
drev’ pa pri meni zaspal.

Zavriskali so, kar je bilo še takih grl, potem pa zapeli;

Bog vari nesreče,
naj mokro dol steče,
veseli smo zdaj,
od ognja smo frej.

»Kobilica, ali spiš!« zavpil je Matižar, da se je ogovorjeni stresel, »kaj misliš, da zato pojemo, da boš ti spal?«

Kobilica je imel že vse krvave oči in se je trudil, da bi gledal, a trepalnice so mu same lezle vkup.

»Seveda,« smejal se je Matižar, »zmirom je kozarec pred teboj; Topolovec, prinesi mu pisker, da si bo sam točil in da pridemo tudi mi drugi kaj na vrsto!«

Kobilica se je samemu sebi smilil; zaspan je bil, Matižar ga je špikal in vrhu tega se mu je vse smejalo, ker si ni znal odgovoriti; bil je namreč revež na duhu. Končno je vendar iztaknil misel in rekel:

»Kaj mi boš očital tistih par kapelj; ali misliš, da si ga sam ne morem kupiti vina?«

»Kaj kvasiš?« zavpil je Matižar in se stegnil proti njemu, »kaj bi radi — Topolovec, pisker prinesi, pa kar precej ga prinesi. da bomo to žejno žabo napojili.«

Krčmar je res moral prinesti lonec, ki je držal nad pol litra. Matižar ga je nalil z vinom do roba, ga porinil pred Kobilico in velel:

»Zdaj pa, Kobilica, kakor hitro ne izpiješ takoj do dna, zlil ti ga bom za vrat.«

Krojač je bil v očitnem strahu pred Matižarjem, ki je divje gledal, kar je Kobilici vzelo še tisto betvice poguma, ki ga je imel. Brž je prijel za lonec s obema rokama in jel piti.

Vse se je smejalo, da so tekle solne iz oči.

Kobilica je pil, dolgo pil, končno pa postavil lonec na mizo.

»Ne morem več,« dejal je.

»Moraš!« zagrmel je Matižar.

»Če pa ne morem!« prosil je milo Kobilica.

»Ti ga zlijem za vrat,« grozil je pasji trgovec ter hotel prijeti za lonec in izvršiti izrečeni namen.

Kobilca je pogledal obupno, prejel za lonec in ga izpraznil popolnoma.

»Vidiš, da nisi tako neumen kot bi si človek mislil, Če pogleda tvoj obraz,« smejal se je Matižar, a njegove besede so bile strupene; »kaj ne, bolj pametno pod kožo kot samo za srajco, ha, ha! Zdaj me pa nikar več ne prosi, da si ne boš še kaj drugega izprosil. Kar zaspi, mi pa udarimo še eno!«

Topolovec je spet nosil vina na mize, pivci so pa začeli pesem o jagerčkih in o dekletu s še čisto novo laternico, ki je ni hotel posoditi, da bi se ne pripetila nesreča in da bi se ne pobile šajbice.

Matižar je pa sam zapel:

Kar so me mam’ca navadili,
tisto navado jaz ’mam,
mam’ca so fante ljubili,
jaz pa dekleta štemam.

»Ti, Matižar,« oglasi se Rogelj, ki je sedel pri mizi za vrati, »zakaj se pa ti ne oženiš, ki tako rad kakšne zaljubljene in poskočne poješ?«

»Saj res,« pravi Toncelj, ki je mešetaril na vsakem živinskem sejmu daleč naokrog, »enkrat so že pravili, da si bil že čisto blizu fajmoštrove stole, pa se ti je vse scijazilo?«

Drugikrat bi bili Matižarja s takim vprašanjem razjezili, da bi začel razsajati. Danes je bil pa izredno dobre volje. Izpred Tomažka je potegnil kozarec, si oplaknil usta z vinom, dregnil Kobilico, ki je smrčal naslonjen na mizo, ter rekel:

»Rogelj, če še nikoli nisi bližnjemu želel nesreče, si jo nocoj meni. Zato ker si oženjen in veš, kaj je zakon in kaj je baba. Tisti, ki se ženi, je podoben človeku, ki je segel v vrečo, kjer je bilo devetindevetdeset gadov in ena sama jegulja, pa je mislil, da bo jeguljo potegnil ven. Norec! Zakon je prva neumnost, ki jo storiš, ko misliš, da si pameten postal. Z zakramentom zakona je po navadi v zvezi zakrament pokore, zato imata besedi poroka in pokora iste črke. Nikoli ne spoznaš potrpljenja tako natanko, kot si oženjen, posebno ker te zna baba bolj učiti potrpljenja kot ga pa sama zna prenašati. Pravijo, da je zakon z medom namazan križ. Toda tisti med se kmalu poliže, včasih že v par dneh, potem imaš pa križ brez medu, ker ga ni nikogar, da bi ti med znova mazal nanj, najmanj pa seveda žena, če bi mož dobil še tako dobro ženo. nikdar ne bo dobil take, da bi se vsak dan najmanj enkrat ne pokesal, da jo je vzel v zakon.«

»Če imaš ženo, imaš red, o pravem času ješ, o pravem času greš spat,« ugovarja Rogelj.

»Red pa red!« posmehuje se Matižar, »posebno če se vsak dan po dvakrat z babo pretepata, kot se ti in tvoja stara. To je red, kaj ne? O ti hinavec, ti grdi! Če si oženjen, ti ni treba nikoli hoditi k spovedi, ker ti baba napove vse tvoje grehe tolikrat, da še brez kesanja zaslužiš njih odpuščanje. Brusi ti jezik, kot bi še ne bil dosti spi čast, potem ti pa trobi, da si je lajšala srce, ker se ji tako hudo godi! Kaj je pa vrag silil v zakon kot vešča v luč! Zato je pa z babjimi jeziki tlakovan pekel. Prav malo si zna pomagati proti tej zakonski nadlogi; jaz sem poznal dva, ki sta svoji babi ozdravila predolgega jezika. Morebiti tudi vam kdaj prav pride tisto zdravilo, zato ga bom povedal.

Neki mož je imel silno jezično babnico, ki ga je oblajala vselej, če je prišel le nekoliko pozneje domov kot otroci iz šole. Ko pride nekoč precej pozno, razpne nad svojo posteljo dežnik — bila sta gosposka, ki sta imela vsak svoj špampet. Ona gleda, zija, ravno je mislila spet odpreti zatvornice svoje presekljive zgovornosti, ko vendar vpraša moža: »Kaj pa pomeni to?« »O, nič,« reče ta mirno, morebiti bo nevihta!« Od takrat ni brusila več jezika, pa naj je prišel domov, kadar je hotel.

Drugi si je tudi znal dobro pomagati. Tudi njegova boljša polovica je vselej zijala, če je mislila, da je predolgo sama spala. Ta je pa vzel kos papirja in svinčnik, dal ženi in dejal: »Veš, stara, nocoj imam silno slab spomin in si ne bom nič zapomnil, kar mi misliš povedati. Kar sem na papir zapiši, kar imaš na srcu, bom pa jutri pri kosilu prebral.« Babnica je odslej dola mir in kadar je prišel zdaj mož domov, ga je objemala, da je bil ves masten.

Ko bi se jaz kedaj ženil, vzel bi ženo na obroke in sicer s pridržkom, da jo lahko dam nazaj, če zadnjega obroka ne odrajtam, katerega bi seveda nikoli ne odrajtal. Žena in pratika sta dobri samo za eno leto, potem nimata več veljavo.«

»Tisti, ki najbolj zabavlja zakonu, se prvi obabi,« meni Topolovec.

»Spet eden!« zasmeje se Matižar, »zakaj se pa ti ne oženiš v drugo, ko si se prve rešil? Vidiš, zato, ker si pameten in rad v miru živiš. Veš, kaj je vdovec? Vdovec je obsojenec, ki je svojo kazen prestal. Baba je ustvarjena iz moškega repa. Bog je Adama ustvaril najprej z repom zadaj, ko je pa videl, da mu nič ne pristoja, mu ga je odbil in naredil iz njega žensko. Zato ta tudi nič prida biti ne more. Kdor se ženi, mora imeti toliko poguma kot vojak, ki gre v boj, pa naprej ve, da bo ubit. Zakon je pekel, v katerega ne pripelje smrten greh. ampak zakrament, in če se pravi, da se zakoni pravzaprav sklepajo v nebesih, je s tem povedano, da je v zakonu treba prav nebeškega, angelskega potrpljenja in zakon je zato svet, ker je v njem toliko mučeni kov!«

»Toda prav do vseh žensk nimaš enakega sovraštva,« reče Topolovec, »tako-le kaka mlada punica bi ti gotovo dišala! Mogoče je pa tudi, kakor sem že rekel, da se boš kdaj še prav hudimansko urezal!«

Matižar se je prešerno zakrohotal.

»Ti misliš, da padem v kremplje kaki stari devici? No, potem se grem rajši obesit! Zaradi starih devic je prišel vesoljni potop, ker se jih Bog ni mogel drugače iznebiti. Moški so že takrat gledali, da so grde babnice ostale same; v Noetovo ladjo so šli potem samo sparjeni otroci božji, stare device so pa potonile. Gorje tistemu, ki dobi staro devico za ženo! Njen jezik bode hujše nego vsako trnje! Nekdaj je bil mož, ki je tožil, kako je nesrečen, ker ima mlado ženo, pa bolno. Kaj bo tvoja nesreča, viknil je prijatelj, jaz, jaz sem nesrečnik, ki imam staro ženo, pa zdravo! Vzel je staro devico v zakon!« 

»Kje pa je meja med mlado in staro devico?« vpraša Topolovec.

»Na to je težko odgovoriti,« pravi Matižar, »ker skrivaj vsaka stara devica hoče biti mlada. Ko je ženska stara trideset let, ostane najmanj deset let pri tej starosti, potem pa šteje vsaki dve leti za eno. Če ti reče, da jih ima nekaj čez trideset, ima gotovo že pet križev na hrbtu. Najbolj uganeš, koliko je ženska stara, če veš kako vprašuje po moškem. Z dvajsetim letom vpraša: Kakšen je?, s tridesetim: Kaj je! in s štiridesetim: Kje je! Ko je ženska stara štirideset let, je stara devica po vseh človeških in božjih postavah in še tožiti te ne more, da si jo razžalil, če jo tako nazoveš.«

»Za advokata bi bil ti dober, Matižar,« pravi Topolovec, »škoda, da nisi naprej študiral.«

»Koliko mi je pa manjkalo do tega!« reče ponosno ta, »toda pesek, tistih rebrnih kovanih pesek bi bil potreboval še kakega pol mernika, a jih ni bilo od nikoder.«

»Potem si šel pa v Ameriko, ne?« vprašujejo kmetje.

»V Ameriki ste bili?« reče Sedmič.

»Bil, a samo na uro sem šel gledat tja,« posmeje se Matižar.

»Povej nam, povej, Matižar, kaj si doživel po poti tja in tam!« pravi Topolovec, »menda se ti je pa precej imenitnega pripetilo.«

»Tiste prismodarije sem že povedal parkrat, ni jih vredno še enkrat kvasiti,« brani se Matižar.

Ker so ga silili v to pripovedovanje tudi drugi in celo Sedmič, ki mu je ugajal Matižarjev dovtip, udal se je slednjič pasji trgovec in jel praviti pisane dogodke, ki so se mu pripetili.

XIII.[uredi]

Matižar je pripovedoval tako-le:

Ko sem zdelal vse šole v naši deželi in sem se še na Dunaju klatil nekaj časa in z žalostjo utepal grenki kruh beraškega študenta, se mi je priskutilo to življenje. Ko sem prišel o Veliki noči domov se oddahnit od dunajske lakote, sem ostal doma in se nisem več vrnil na Dunaj. Staršev nisem imel, ampak sem bil pripuščen čisto samemu sebi, zato mi je neko jutro, ko sem bil na sprehodu lačen, da se je skozi mene videlo, padla v glavo misel, da bi šel po svetu. Slabše se mi ne bo godilo, kot se mi zdaj, sem dejal, stradati moram tu, in več me po poti tudi ne doleti, pa hajdi, povezal sem ponižno culico, si odrezal v gozdu popotno palico in šel v svet.

Romal sem seveda peš, ker denarja nisem imel prav nobenega. Če sem dobil kakega voznika, sem se mu vsedel na voz, če me ni doli odganjal, ponoči sem pa spal po hlevih in skednjih. Lahko rečem, da se mi je boljše godilo kot preje doma in na Dunaju, zato sem sklenil, da bom vedno romal po svetu.

Nekega dne jo sekam po cesti, na katere eni strani je bilo močvirje, na drugi pa gozd. Doidem boljše opravljenega človeka. Pozdravim ga, ker je bil starejši od mene in se spustim z njim v pogovor. Tožil sem mu, kakšen revež da sem, a onemu ni šla moja bolečina nič kaj k srcu, zdelo se mi je, da se mi je celo posmehoval.

Kar zagleda moj sopotovalec žabo ob cesti, grdo, seleno žabo.

»Petdeset goldinarjev vam dam, če jo sneste,« pravi, »ker se vam tako slabo godi.«

Jas sem v šoli, ko sem bil še frkolin devetnajstih let, hrustal kebre kot hruške in če sem v ješprenjn dobil mišji ali podganji rep, sem ga lepo oblisnil in proč vrgel ter jedel naprej slastno jed. Zato me sdaj omenjena ponudba ni prav niš užalostila, ampak ujel sem žabo in jo spravil v želodec. Moj sopotovalec je debelo gledal, še bolj kot jas, ko sem žabo jedel, potem mi pa s tresočo roko odštel petdeset goldinarjev.

Vvidel sem, da mu je strašno žal za denar. Ker sem že takrat mehkega srca in ko sva zagledala kmalu nato spet žabo ob cesti, napravil sem mu ponudbo, kot on prej meni, namreč, da mu dam petdeset goldinarjev, če sne ono žabo. Dedec se je res polakomnil denarja in jo snedel. Nerada je šla žaba navzdol, tlačil jo je kar s prstom, a spravil jo je vendar pod streho, jaz sem mu pa odrinil preje tako lahko prisluženi petdesetak. Oba sva bila duševno in telesno pobita in nič več se nama ni ljubilo govoriti. Končno se ustavi oni in me vpraša:

»Slišite, zakaj sva pa pravzaprav jedla žabe?«

To vprašanje sem si tudi jaz zastavil in dognal, da se res ni izplačalo pogoltniti tako ostudno žival.

O svojem sopotniku sem pozneje izvedel, da je strašen skopuh. Pet let je bil že oženjen, a iz same skoposti ni hotel dati nobenemu otroku življenja! Gotovo bi bil snedel žabo tudi za petindvajset goldinarjev!

Ta dogodek mi je bil v pouk, da mora človek vedno gledati, kje ujame kakšen denar.

Kmalu nato sva prišla v neko nemško mesto. Moj sopopotnik se mi je kmalu izgubil, najbrž je šel šalit žabo s kako močno pijačo, sli pa je šel k zdravniku, ker je pravil, da mu žaba dela težave v želodcu in da mu še brca notri, kar je znamenje, da je še živa, jaz sem si pa šel ogledovat mesto. Šel sem tudi v mestni park, o katerem sem čul tako hvalo, kot bi bil pravi raj. No pa posebnosti ni bilo: nekaj trave, nekaj grmovja in nekaj rož, ki pri nas rasejo za vsakimi plankami.

Meni se je pretirana hvala tega vrta tako zastudila, da sem občutil človeške slabosti in potrebe in sicer take, da jih nisem mogel več premagovati. Poiskal sem kolikor toliko skrit prostor. Komaj pa opravim zapovedane dolžnosti, kar pride policaj, jaz pa pokrijem tisti kupec s slamnikom.

»Kaj počnete tukaj!« me nahruli, ne da bi me pozdravil, kot je pri spodobnih ljudeh navada, »kaj imate pod slamnikom!«

»Kanarček mi je ušel,« pravim, »ali bi bili, gospod policaj, tako dobri, da bi ga stražili, ker ste stražnik, jaz pa skočim domov po kletko, da ga potem deneva vanjo.«

Ker sem mu rekel gospod, mu je bilo všeč in obljubil je, da mi bo stražil kanarčka, samo hitro se naj vrnem s kletko.

Odhitel sem po ovinku, si med potoma popravil hlače, ki so mi v strahu uhajale navzdol ter se skril za prvo večje grmovje in čakal, koliko časa bo policaj stražil tiča.

Nisem dolgo čakal. Kmalu je prišel k njemu menda višji policaj, nekak nadzornik.

»Kaj stojite tu kot lipov bog?« je zarežal nad njim.

»Nekomu je ušel kanarček,« pripovedoval je ta, »in zdaj je letel po kletko domov, mene pa naprosil, naj pazim, da ne uide.«

»Kajpak!« je revsknil nadzornik, »tiča ujemite, ga nesite v stražnico in če ga hoče imeti lastnik, ga dobi tam. Jaz bom prijel za slamnik in ga privzdignil, vi pa varno sezite podenj!«

Storila sta tako.

»Glejte, da vam ne uide!«

»Ušel mi ne bo,« pravi policaj, »samo zdi se mi, da sem ga zmečkal!«

Jaz bi bil kmalu od smeha počil pod grmovjem, moral sem se pa takoj skriti, ker sta hudimana začela preklinjati in me iskati vsevprek v bližini. Slamnik moj sta slovesno nosila seboj, potem sta ga pa vrgla proč, da bi ga jaz lahko dobil, policaj se je pa skril za bližnje drevo. Jaz sem jima pokazal fige navzkriž in šel iskat novo pokrivalo.

Nisem ga dolgo iskal. Na neki klopi dobim pijanca, ki je zaspal, klobuk mu je pa padel z glave na tla.

Poberem ga, se najprej prepričam, če ni morda kakega življenja v njem, zaviham kraje navzdol in imel sem čisto moderno glavo. Iz mesta sem jo hitro pobrisal kar po stranskih potih. Pa je tudi prav bilo, kajti policaji so napravili pravi lov na mene, ker sem vzvišeno policijo tako nalimal.

Drugo jutro sem bral v ondotnem časopisju vso storijo o mojem kanarčku in natančen opis moje osebe, da bi me bolj gotovo dobili. Ker sem imel takrat še svoje mustače v žehti, sem si s črno barvo napravil nekaj brk pod nosom, da bi ne padel med razbojnike, ki so prežali na me. Imel nem prav, da sem se pobarval, kajti tudi vsa soseščina je bila pokonci, da bi me pomagala ujeti za moje grozodejstvo. Pa se jim ni posrečilo to.

Opoldne pridom k precej premožnemu človeku, ki mi je dal dobro kosilo. Revež je silno kašljal. Vprašal sem ga, če se kaj zdravi, pa mi pove, da je že prav vse poskusil, pa mu nič ne pomaga. Kazal mi je usta, češ, kako je zatekel, pa je bila večinoma domišljija, kot sem izprevidel. Kašljal je iz navade.

»Jaz vem za zdravilo,« mu pravim, »samo če je boste hoteli vzeti.«

»Vse pijem in vse naredim,« reče, »samo, da bi se ozdravil, ker se silno bojim, da bi umrl.«

»Snejte za večerjo prav veliko skledo samega kislega zelja, pa prav kislo mora biti, nato pa spijte liter grenke vode nanj. Jutri ne boste nič več kašljali.«

Tega recepta mu se ni nihče povedal, zato ga je bil tako vesel, da mi je dal bogato darilo v denarju. Zdravil in ozdravil se je, ko mene že ni bilo več tam. Drugo jutro ni več kašljal, ker si ni upal, ker je ponoči ta nerodnež ponečedil vso posteljo, in ko ni kašljal cel dan iz strahu, da se mu kaj primeri, je res kašelj ponehal.

Tako sem ga pravzaprav res ozdravil hude nadložne bolezni.

S tistim denarjem sem se pretolkel več kot teden dni, ker sem se izogibal krajev, kjer hočejo vse plačano imeti. Pohajali so mi že zadnji krajcarji, čevlji so bili že raztrgani, da sem kazal prste v božjo naravo, obleka je bila pa tudi že precej zdelana, saj jo je že večkrat namočil dež in sem navadno kar v njej spal.

Tako pridem ves betežen nekega dne v kmečko vas. Pri prvi hiši se ustavim in poprosim vbogajme. — Kmetica je bila sama doma in bila videti zelo vdana v božjo voljo.

»Odkod pa ste?« me vpraša.

»Iz Pariza prihajam,« pravim, »a tak revež sem, da bi se kamen razjokal, če bi tam pravil, koliko sem prestal na potu.«

»Iz paradiža?« se začudi babnica, »potem pa poznate mojega rajnkega moža.«

»Kako se pa piše?« vprašam.

»Jože Butara,« odvrne ženska.

»I seveda ga poznam,« pravim, »oh, ko bi vi vedeli, kakšen revež je. Ravno pred kratkim smo ga dobili iz vic in še zdaj je ves ožgan in opečen, kot bi ga bili v peklu na ražnju pekli. Komaj da je živ, pa še na najslabšem mestu je, tam za vrati na prepihu, da je prav malo upanja, da bi obstal. Seveda, denarja nima, da bi si naprej pomagal.«

»Ali se vrnete v paradiž?« vpraša me kmetica,

»Kajpada,« pravim, »če imate kaj zanj, mu lahko nesem.«

Ženska omejena mi je dala denarja in nove obleke za moža ter še meni za popotnico par tolarjev.

»Čevlje imam tudi slabe,« pravim. Dala mi je še novo obutev.

»Pozdravite mi ga!« je dejala a solzami v očeh, »pa še kaj naj pošlje po denar, če sam ne bo mogel priti.«

Vesel sem odšel z obleko in denarjem.

Čevlje sem takoj preobul in vrgel svoje škarpe te v prvi jarek, nato jo pa udaril naprej, da se preoblečeni v bližnjem gozdu. Kar zaslišim za seboj, ko sem že bil poleg gozda, konjski peket in ko se ozrem, vidim človeka, ki se je podil za menoj. Nekaj mi je reklo, naj vržem sveženj v grm, kar sem tudi storil. Ko pridirja dedec do mene, ustavi konja in me vpraša, če nisem videl človeka o svežnjem in čevlji čez ramo.

»Da, tu sem v gozd jo je ubral,« rečem, »ne bo še daleč, mislim.«

»Primite konja,« pravi kmet, ki je bil menda drugi mož tiste prismojene babnice, »pojdem poiskat tistega potepuha.«

Vzamem konja, oni izgine v gozdu. Ko sva bila s konjem sama, sežem po sveženj v grm, se zavihtim ž njim na žival in oddirjal sem kot burja, s kmetom se nisva več videla, najbrž je povedal ženi doma, da je šel tudi konj v paradiž.

Konja sem kmalu prodal in ker sem imel toliko denarja, sklenil sem jo potegniti v Ameriko. Vsedel sem se na železnico in v štiriindvajsetih urah sem bil že na morju na potu v novi svet.

Na ladji sem imel veliko druščine, saj se nas je nateplo od vseh vetrov. Bili smo približno vsi enaki bogataši, to je vsi enaki berači. Seznanil sem se kmalu s par osebami, s katerimi smo si potem skupaj preganjali dolgčas in morske bolezni.

Koj ko sem stopil na ladjo, je bil posebno prijazen z menoj neki možak, ki je bil oženjen in vlačil babo seboj. Pa kakšno žalostno babo je imel! Na eno oko je bila slepa, šepavo je hodila, bila je grbasta, kot bi nosila tornister, in ko sem nekoč natihoma dejal njenemu možu, ko sva si bila že velika prijatelja, kako je mogel vzeti tako spako, mi odvrne: »Le na glas govori, saj je tudi gluha!« Revež se mi je res popolnoma smilil.

Šele pozneje sem izvedel, da je ta moj prijatelj Jud ali Žid in da svinjine ne je in vina ne pije. Pa sem ga poskusil, če je res tako stanoviten v veri. Dobil sem kos prašičevega mesa in mu ga ponudil, da ga deliva po bratovsko.

»Ne smem,« reče, »mi vera prepoveduje.«

Pojedel sem sam cel kos.

Nato sem natočil kozarec vina in ga ponudil prijatelju.

»Tudi ne pijem,« pravi, »mi vera prepoveduje. Piti bi smel samo, če bi me kdo prisilil v to.«

Zagrabil sem za nos in mu ga držal na prsi.

»Ali boš pil, ali te pa zabodem,« sem grozil.

»Zakaj niste tega preje izrekli pri prašičevini,« m je smejal in hitro izpraznil kozarec.

Ko smo bili približno na pol pota, smo zapazili v svojo velikansko grozo, da se okrog ladje motovili strašen som, ki se je spenjal kvišku kot bi hotel ladjo požreti. Naša ladja je bila sicer velika, ali kakor sem pozneje izvedel, je bila že stara in bi jo bil takle som lahko uničil, ko je butal vanjo tako neznansko. V strašnih skrbeh smo bili, najbolj pa kapitan, ki mu je šlo za ladjo samo. Da bi soma odpodil, vrgel mu je v žrelo jerbas sadja, hrušk, jabolk, češpelj, pomaranč, fig in rožičev. Som je pogoltnil sadje z jerbasom vred, a zdaj je šele dobil apetit do nas. Gotovo je mislil, da imamo same sladkarije na ladji, zato se je s še večjo močjo zagnal proti nam, da smo skoraj vodo zajeli. Kapitan je ukazal zdaj vreči v soma težek zaboj, pa tudi to ni nič pomagalo.

»Kdo ni kristjan med nami! je za vpil kapitan.

Oglasil se je Žid poleg mene. »Vrzite krivoverca v soma!« je ukazal poveljnik, »morebiti bo potem pomirjen.«

Zgrabili so Žida in som ga je požrl celega kot peško, a plaval je še vedno za ladjo.

Kaj storiti? Soma smo zbadali s sulicami, da je bil že na več mestih krvav, a divji je bil še vedno kot tiger. Zato je pograbil kapitan še nekega Kitajca, ki tudi ni bil naše vere. in ga vrgel v somje žrelo.

Pa mislite, da je zdaj kaj pomagalo? Nič! Ker se nam je škoda zdelo vsega, kar bi nam som še požrl, vrgli smo se z vso silo s rasnim orožjem nanj, se streljali smo mu v oči, da bi kanacija ne videl, pa je mreina samo zamižal, pa je krogla odletela kot kamen, če ga po točiš po ledu.

Nazadnje se je kapitanu vendar posrečilo, da je zadal somu smrtonosen sunek. Žival je jela pešati in v pol ure se je zvalila mrtva v morje.

Mrtvega soma smo zdaj razsekali, kapitana je bilo samo za njegova jetra, ki so prav imenitna. A ko pridemo do želodca, kaj vidimo tam? Zid je imel na zaboju jerbas s sadjem in prodajal Kitajcu hruške, jabolka, pomaranče, fige in rožiče. Od veselja, da smo ju tako nepričakovano rešili, sta se dala oba krstiti in kapitan ju je vzel nazaj na ladjo.

Ladja je zdaj plavala mirno in nobenega soma nismo več videli. Imeli smo sicer nekoliko nevihte, ki je mojemu krščenemu Židu odnesla njegovo žalostno babnico v morje, vsled česar se je mož takoj pomladil za deset let in opravil zahvalno molitev v čast svetemu Antonu.

Ko pridem v Ameriko, sem si šel najprej ogledovat mesta. V New Yorku je prav lepo, samo hiše so nekoliko previsoke, najmanjša hiša ima po štirideset nadstropij. Zdaj si pa pomislite, če ima fant punco v kakem sedemdesetem nadstropju, koliko lestev mora imeti, da pride do nje! Mene je nekoč povabil neki znanec na kosilo. Stanoval je v osemdesetem nadstropju. Da ne bi zamudil, sem šel od doma, kjer sem stanoval v šestdesetem nadstropju, ob enajstih. Dasi sem hitel, da je vse teklo z mene, vendar sem prišel k spancu na kosilo šele zvečer ob desetih, ko so kosilo že zdavnaj pojedli.

Pa še drugo posebnost sem doživel v Ameriki. Pridem prve dni v gostilno in si naročim kosilo. Takoj jo bil za menoj človek z velikim vrčem in z velikim strojem spustil iz njega juho.

»Imenitno!« pohvalim, »tega še na Kranjskem nimamo.«

»Precej plačati, prosim!« de natakar.

»Počakaj vendar, da prej pojem!« rečem in vzamem žlico v roko.

A kaj mi naredi oni? Stroj nastavi na krožnik, potegne nazaj in v trenutku ni bilo kaplje juhe več pred menoj.

Kakor sem bil jezen, sem se vendar smejal nad iznajdljivimi Amerikanci in tistemu natakarju sem dal še napitnino, da se je tako obnesel v svoji izurjenosti.«

»Kje si pa denar dobil, ko si preje pravil, da si bil tako brez cvenka, vpraša Tomažek.

»Ali ne veš, da v Ameriki denar kar kopljejo!« pravi Matižar, »zlata je tam toliko, da že prav nobene prave vrednosti nima.

No, pa da povem naprej.

Tisti krščeni Žid, s katerim sva se vozila na ladji skupaj, je v Ameriki znorel, ne tako, da bi ga vtaknili v blaznico, ampak v babe se je zatelebal. Da se je svoje šavre rešil, k bil tako vesel, kot bi na novo na svet prišel in prismoda je začel precej gledati po drugih. V Ameriki so čedna dekleta, to priznam, in ta Žid se je zagledal v neko tako brhko Amerikanko. Pa ga ni marala. Plesnjivega dedca ga je imenovala in ker le ni dal mira, dala ga je po domačih hlapcih pretepati prav po amerikansko.

Po amerikansko tepen biti je ravno narobe od našega. Pri nas ga nabrišejo zadaj, v Ameriki pa spredaj. Reveža so toliko stolkli in zbili, da mu je ves trebuh otekel, kot bi v trebuhu bil izvir njegove prehude ljubezni, in konec je bil, da je moral revež v bolnišnico, da so ga operirali.

Amerikanski zdravniki so pa fufre kot vsi Amerikanci. Kar na hitrico so naredili in mu zašili trebuh nazaj. Ravno vozel so mu napravili, kar se spomnijo, da so pozabili nožek v njem. Hitro ga spet razparajo, vzamejo nožek iz njega in ga nazaj zašijejo. A zdaj so hudourniki pozabili v njem kleščice, s katerimi so šive pobirali iz njega. Znova so ga odparali in potegnili kleščice ven. Zid je trpel kot v vicah, vendar je bil še toliko pri zavesti, da je rekel:

»Gospodje, prosim, naredite mi kar gumbe na trebuhu, bo bolj pripravno za odpiranje.«

Prošnje mu niso uslišali, pa tudi trebuha mu niso več odpirali, ker zdaj k sreči niso ničesar pozabili v njem.

Žid je ozdravel hude bolezni trebušne, a v srcu je bil še vedno neumen na babe.

Zatelebal se je spet. Zdaj mu je bila všeč neka hišna. Ta ni bila več tako trdovratna kot prejšnja, zato sta se z mojim prijateljem kmalu razumela to in ono, kar je za smeh in kratek čas.

Vse mu je dovolila, samo poljubiti se mu ni pustila, ker je imel pristrižene usta in se ni dalo dojmati, ali se Žid smeje ali se kislo drži ali je jezen. On je pa na poljub veliko dal, zato je izvoljenki svoji, ki ji je bilo Uršika ime, obljubil petdeset dolarjev, če se da trikrat poljubiti. Petdeset tolarjev je stopetindvajset goldinarjev našega denarja in Uršika si je rekla, da je to tudi že denar ter bila zadovoljna s pogodbo.

Žid jo je dvakrat tako cmoknil na usta, da je kar odmevalo, potem ga je pa minulo to veselje. Ali se mu je zdelo škoda za denar ali kaj je že bilo, kljub svoji vroči ljubezni ji ni hotel dati tretjega poljuba. Uršika ga je zahtevala, on pa je ostal pri svoji trmi in zatrjeval, da je ni dolžan v tretje poljubiti. Uršika je bila jezna, bila prepričana, da je Žid slepar in ga šla tožit. Jaz sem bil povabljen za pričo.

Prišli smo pred sodnika, ki je gledal navskriž. Pred nami so sedeli na zatožni klopi trije grešniki in videl sem ta-le prizor. Sodnik je rekel prvemu: »Kako vam je ime?« A vstal je drugi in dejal: »John Hamilton.« »Ali sem vas kaj vprašal?« zadere se sodnik, »vsedite se!« Pa se je tretji oglasil: »Saj jaz nisem vstal.«

Ko pridemo mi na vrsto, pove Uršika vse od konca do kraja in me ni, da ji naj moj prijatelj plača vsaj dva poljuba, če ji tretjega noče dati. Žid je pa stal na stališču, da dokler je ne poljubi še v tretje, ji ni dolžan plačati ničesar.

»Ali se daste poljubiti še v tretje?« vprašal je sodnik Uršiko in gledal v Žida.

»Seveda, samo vzame si ga naj!« odvrnila je ta.

Žid pa ni hotel.

Tedaj je vstal sodnik, objel Uršiko okrog pasu in jo poljubil na usta, da je cmoknilo, kot bi bila velika žaba v lužo skočila. Uršika se je sprva prestrašila, potem se je pa zasmejala, ker ji je bilo všeč, da jo je tako visok gospod poljubil. Sodnik je pa resno vstal in razglasil razsodbo:

Ker se je Uršika dala trikrat poljubiti, dvakrat od Žida in enkrat od sodišča, se obsodi Žid, da plača petdeset dolarjev Uršiki, ker nista določila, da jo mora ravno Žid poljubiti trikrat.

Moj prijatelj se je držal kislo kot takrat, ko je imel še grdo babnico, plačal je petdeset dolarjev ter se od mene ločil za vselej, ker je bil prepričan, da sem jaz vzrok njegove obsodbe, ko sem se sodniku venomer smejal zaradi njegovega pogleda.

Amerike sem bil kmalu sit zaradi silnega vrvenja. Nobenega miru ne podnevi ne ponoči in vse se godi s tako naglostjo, da se ti kar v glavi vrti. Zato sem jel kmalu cikati nazaj v Evropo. Bil sem že ves pripravljen domov, ko sem bil vendar priča še amerikanske sleparije.

Bil je semenj in ker sem imel čas, sem se vštulil med živinske kupce. Videl sem, kako je neki rjavokožec, ki je bil čisto podoben našim ciganom, kupil konja, ki je bil kruljav. Ko je bil kup narejen, pravim kupcu:

»Da ste tako neprevidni in kratkovidni, pa kupite kruljavega konja!«

»Ne bojte se za mene!« pravi mi, »za tako kupčijo imam že dosti pameti. Konj šepa samo zato, ker ima en žebelj pregloboko zabit. Tega potegnem ven, pa bo konj tako lepo hodil, kot bi slišal angeljce brenkati na harfe.«

Poiščem prodajalca, pa mu pravim:

»Konja ste prepoceni prodali. Mislili ste, da je konj kruljav, pa šepa samo zato, ker ima en žebelj pregloboko zabit. Kupec bo žebelj potegnil ven, in konj bo imel najlepšo hojo.«

»Ali ste omejeni!« smeje se mi oni, »žebelj sem zato tako globoko zabil v rog, da bo neumni kupec mislil, da konj zato šepa, v resnici je pa žival bila kruljava že preje!«

Stopim spet h kupcu.

»Prijatelj« pravim, »vseeno ste osleparjeni. Konj ima žebelj zato zabit tako globoko, da bi vi mislili, da zato šepa, v resnici je bil pa že prej kruljav.«

»Nič ne de,« reče ta malomarno, saj sem ga plačal s ponarejenim denarjem!«

Vesel sem bil, da nisem imel konja, ker bi bil gotovo ogoljufan pri prodaji.

Drugi dan sem zapustil ameriška tla in se odpeljal v domače kraje.

Na ladji sem prišel med silne umazance: bili so sami Lahi in Ogri. Smrdeli so kot dihurji, ker se ni nihče nikoli umival in nikoli preoblačil. Če so se kregali med seboj, očitali so si samo telesno umazanost. Da so bili ti popotniki res neznansko nečedni, potrdil mi je naslednji dogodek.

Neki Lah je prišel neko jutro ves vesel k svoji ženi na krov. »Pomisli, Marija,« reče ji, »telovnik sem našel.« »Kateri telovnik?« vprašala je ona. »No, ali ne veš, da sem se pred dvema letoma preoblekel, pa mi je telovnik kar izginil? Danes sem se spet preoblekel in dobil sem telovnik pod srajco.«

Pa tudi sicer je bilo na ladji umazano. V juhi, če se tista čobodra sme tako imenovati, sem dobil nekoč toliko las, da sem moral vzeti kar glavnik, da sem jih počesal z nje. Seveda tiste svinjarije nisem jedel.

Hitro smo prijadrali do suhe zemlje. Izkrcali so nas na Laškem, ker je bila večina tistih umazancev Lahov. Ker sem si hotel še po Laškem nekoliko ogledati, sem se vozil iz kraja v kraj — tisto amerikansko zlato sem hotel prav hitro pofrčkati — pa je bilo spet toliko umazanosti na vseh koncih kot preje na ladji.

Neki večer sedim v predmestni gostilni v Neapolju in se davim s školjkami, ki so tam doli prav priljubljena jed, meni pa niso šle, zato sem jih pustil.

Kar ti pride k moji mizi Lah, me grdo pogleda in me udari za uho, da so vse školjke odletele z mize. Skočim pokoci, kaj da je. Okrog onega Laha se je gnetlo vse polno na prvi pogled enakih mu bratcev, ki so si grdo gledali v mene in se mi bližali s pestmi. Jaz pa ne bodi len si zaviham rokave in začnem udrihati po laških bučah. Prislonim prvemu eno, klofnem drugega, usekam tretjega, butnem četrtega, čofnem potega, jo primažem gorko šestemu, pripeljem jo sedmemu, prisolim osmemu, naklestim devetega, nalomim desetega.

Ko so videli, kako mi gre od rok ta rokoborba, so osupnili. Ker sem prenehal, so mislili, da sem omagal, in se znova zadrvili v me. A zdaj sem jel vsevprek kresati, garbati, šeškati, krtačiti in ko sem jih še kakih petnajst nabiksal, nabutal, nabrisal in nažgal, so imeli strah pred menoj.

Zakaj me je oni grdogled napadel, sem zvedel še tisti večer. Za juda so me imeli in ker je bilo v tistem delu mesta zelo verno ljudstvo, so mislili, da me je treba pošteno pretepati.

Ko so zvedeli, da sem katoliške vere, so me prišli prosit za odpuščanje in mi pojasnili, da je prvi napadalec na me tako vnet in zvest katoličan, da je hotel Kristusa maščevati nad menoj, ker so ga judje tako mučili. Čudil sem se tako dobremu katoliškemu ljudstvu, bratovščine pa nisem pil z nikomur, ker so bili preumazani in so uši kar kapale z njih.

Ko sem potem po drugi večerji, ki mi je po takem boju prav teknila, sedel z nekim gospodom skupaj, pravil mi je, da so tisti moji napadalci v posebni časti in spoštovanju pri slavni policiji in če bi stvar prišla pred sodišče, sem jaz obsojen, kot sem dolg in širok. To pa vsled nekih starih častitljivih pravic. Tisti gospod mi je tudi razjasnil vso stvar, ko sem ga povprašal zato.

Pred kakimi dvesto leti je bila uro od Neapolja vsa, ki je danes več ni. Prebivalci tiste vasi so bili tako verni in dobri kristijani, da niso nikdar napravili niti najmanjšega pregreška. Zato jim je gosposka dala dovoljenje, da so smeli imeti sami lastno sodišče in če se je kak nepridiprav pritepel med nje, so ga sodili in obsodili po lastni pameti in previdnosti.

Tako se je zgodil nekoč v tisti vasi uboj. Ubijalca so dobili, sodili in obsodili na smrt na vislicah. Toda kdo ga naj obesi? Pisali so v Rim po krvnika, ki zna ljudi obešati. Čez teden dni je prišlo pisanje, da krvnik že pride, a plačati mu morajo za delo tristo lir, kar je okoli stopetdeset goldinarjev našega denarja, za vožnjo pa zahteva polovico od tega.

Dobri kristijani tiste vasi go se zbrali k posvetovanja m študirali, kaj naj store.

»Morilec ni vreden toliko,« pravi prvi svetovalen, »jas mislim, da ga ne obesimo, ampak da ga utopimo, kar storimo lahko sami.«

»Smrtna kazen se ne sme spreminjati, pravi župan, »obsojen je na večala in obešen mora biti. Ker vam pa izvršitev te kasni obeta prevelikih stroškov, zato predlagam, da damo morilcu petdeset lir, pa naj se hudobnež sam da obesiti, kjer hoče.«

Nad vse modre besede so obveljale. Morilcu so dali petdeset lir in ga spodili iz vasi. Če se je res dal sam obesiti, ni znano.

Iz tiste vasi so bili moji napadalci, ki so bili kot njihovi predniki ravno tako vzorni kristijanje.

Iz Neapolja sem jo mahnil v Rim, kjer sem mislil videti papeža. Pa mi ni bilo dano. Tako so imeli skritega kot pravi zaklad; spoznal sem, da je res pravi jetnik in da se mu mora v resnici hudo goditi, če je vedno zaprt v zaduhlih sobah.

Ker papeža nisem videl, obiskaval sem kot pravi katoličan cerkve, da vsaj nekoliko izprosim nebeškega blagoslova nase. V vsaki izmed rimskih cerkva sem pomolil za sebe in za vse sorodstvo do četrtega kolena nazaj, tudi za kakšno mašo sem dal tuintam.

Ko pridem v cerkvi svete Klare v žagrad ali zakristijo, da bi tudi tu dal za mašo v čast sveti Klari, pa vidim duhovna, ki je imel v roki list in se jezil.

»Vse se draži in ti slikarji in mizarji ti zaračunajo vsako malenkost!« godrnjal je. »Niti najmanjše stvari ne napravijo v čast božjo in v svoje izveličanje, ampak vse hočejo imeti plačano kot žafran.«

Stopil sem bližje in pomolil dve liri za mašo.

»Le poglejte,« pravi mi duhovnik in mi kaže neki račun, »le preberite, pa boste videli, če ni to vse skrajno pretirano.«

Vzel sem v roke tisti papir in bral. Naravnost oderuške so bile [nejasno] za napravljeno delo in obšla me je kar sveta jeza pri tako majhni bogaboječnosti. Prosil sem duhovna, če smem prepisati račun, da bom z njim nabiral za ubogo cerkev svete Klare, ki sta jo brezbožni slikar in mizar naravnost odrla. Oni mi je to rad dovolil in tisti račun imam še danes. Le poslušajte ga!

Matižar je potegnil iz žepa list papirja in bral:

Račun o mizarskih in slikarskih delih v cerkvi svete Klare v Rimu.

Zadnjo večerjo izboljšal in olepšal in ubogim dušam, ki so obsojene v pekel, napravil strašnejšo zunanjost 5 lir; svetemu Duhu prilepil dve nogi in zboljšal desno uho 5 lir: egiptovsko temo trikrat prevlekel s firnižem, nedolžni Suzani popravil spodnji del telesa, spokorni Magdaleni naredil sveže solze v oči in ji zboljšal obraz 4 lire; apostolu Petru pritrdil spodnjo čeljust in mu prilepil v roko nebeški ključ 1 liro; Judeža Iškarijota brado rdeče prepleskal, mu mošnjo zakrpal in 30 srebrnikov pocinil 8 lir; svetemu Nepomuku zakrpal obleko, mu naredil nove čevlje, kakor mu tudi popravil ramena 5 lir; nebeško lestvo, ki jo je videl Jakob v sanjah, izboljšal 1 liro; Jožefu na begu V Egipt zakrpal čevlje 1 liro; peklenski ogenj osvežil in moškim v peči napravil nove lase in trepalnice l ½ lire; nedolžnemu Jožefu egiptovskemu zakrpal, Putifarjevi ženi pa izboljšal prsi 2 liri; paradiž prevlekel s firnižem, Evi figovo pero nekoliko nižje pomaknil, Adamu zamazal desno stran, kači pa njen jezik podaljšal in ošpičil 8 lir; smrt in hudiča na novo prepleskal, prvi podaljšal koso, drugemu rep 3 lire; kralju Davidu novo struno nategnil na harfo 14 lir; smrtni greh popravil in še enega zraven naredil l ½ lire; sveto Uršulo zadaj popravil 3 lire; skupaj 62 lir.

Ali ni to čisto oderuško? Le kak brezsrčen brezbožnež je mogel postaviti tako visoke cene za taka malenkostna dela. Zato sem ubogi cerkvi svete Klare takoj odrinil par lir, ko sem pa prišel iz Rima, pa pobiral milodare za njo. Ker sem znal ljudem govoriti na srce, da bi se usmilil kamen, sem imel v par dneh nabranih že okoli tristo lir. Namenil sem se drugi dan odposlati denar ubogi cerkvi, kar me napadejo laški roparji in mi vzamejo vse do zadnjega centezima. Pobrali so mi tudi moj denar. Vrh tega so me še osuvali z nožki in našpikali kot divjega zajca. Bil sem srečen, da sem odnesel življenje, zato sem jo pa iz laške dežele kaj hitro popihal, pa tudi za cerkev svete Klare nisem več nabiral.

Prišel sem spet v domače kraje med domače ljudi. Ko sem začul domač jezik, me je spreletelo veselje po vsem telesu in od takrat nisem več lazil po svetu med tujim ljudstvom.«

Ko je Matižar končal svoje zanimivo pripovedovanje, ki je je večkrat pretrgal mogočen smeh poslušalcev, se je Kobilica ravno naspal in se prebudil. Sprva je prestrašeno gledal okrog sebe, ne da bi vedel, kod je, ko je pa zapazil pred seboj na pol polno steklenico, prišel je brž do spoznanja, si natočil v lonec vinu in pil. Kdo bi mu zameril to slabost!

Gostje so se jeli kmalu razhajati, kajti bilo je že pozno. Matižar ni šel domov, ampak se je zleknil kar po klopi pri peči, Topolovec mu pa tudi ni branil.

Med zadnjimi, ki so zapustili gostilno, sta bila Sedmič in Borčev hlapec France, ki ju je vodila skupna pot domov.

France je bil nocoj prav dobre in živahne volje. Zmirom je poskušal zapeti kakšno in silil Sedmiča, naj mu pomaga. Res sta zapela, a kakor se sploh petje dveh pevcev v tihi noči na vasi sliši žalostno, otožno, tako je bilo tudi njuno petje kot pogrebnica. Sedmič je opazil to, zato ni hotel več peli.

»Ali greš naravnost spat, prijatelj,« vpraša France Sedmiča, ko sta bila že iz vasi in nedaleč od doma.

»Kam pa drugam?«

»Ker sva si dobra prijatelja, ti bom nekaj povedal,« reče France.

»Kar povej!« meni Sedmič, ki je sodil da iz Franceta govori vino.

»Zadnjič sta se vidva z našo gospo precej dobro imela,« posmeje se hlapec.

Zdaj je postal Davorin pozoren.

»Kdaj?« vprašal je.

»I no, ko gospoda ni bilo doma, oni dan pri večerji.«

»Kaj sva se imela dobro?«

»Tako le prav po domače, ata pa mamo sta se šla,« šali se France.

»Kdo trdi to?« reče ostro Sedmič in obstane.

»I kaj so boš tako!« zamahne France z roko, »saj to ni nič takega.«

»Jaz nikoli!« odvrne odločno Davorin.

»Pa saj to ni nič takega, ti pravim,« miri ga France, »vsak je vesel, kadar pride do pečenke.«

»Če hočeš, da sva še prijatelja, ti prepovedujem take besede,« vzroji Sedmič; »rekel sem ti, da ni bilo nič med nama, kar bi bilo zoper zakonsko zvestobo in menda mi ni treba ponavljati tega še enkrat.«

»No, verjamem ti,« reče France, »a jaz sem omenil to reč, da ti pokažem, kakšna je ta ženska. Ali hočeš videti še nocoj?«

»Kaj?«

»Samo z menoj pojdi! Videl boš, kakšna je baba, če dobi starega dedca za moža — če tega res še sam ne veš!«

Dospela sta do hiše.

Po Francetovem navodilu je Sedmič stopil v senco košatega kostanja blizu konjskega hleva. France je trikrat zaklical pojoč »Lahko noč.« Čez dobrih deset minut so se odprla stranska hišna vrata, iz katerih je stopila ženska. Sedmič je takoj spoznal Borčevko. Stekla je proti konjskemu hlevu, kjer je stal France in tam se je takoj pričelo objemanje in poljubljanje kot med zaljubljenci. A Borčevkina ljubezen je vzkipela še hujše, in če Sedmič ni mogel več gledati ostudnega prizora, povzročil je gnjus, ki ga je z novo večjo silo občutil do te ženske!

XIV.[uredi]

Minulo je za tem dober teden dni in Sedmiču je postalo prebivanje na Golem tako zoperno, da bi bil rajši odšel danes kot jutri.

Odkar se mu je pripetila sramota s psom, darovanim od Mrkača, je bil Borec ves nataknjen. Vpil je nad hlapci, na katerih obrazih je povsod videl prihuljen in pritajen smeh, pa tudi sicer je skoraj režal nad vsakim, S komer je prišel v dotiko. Pri jedi je bil osoren in ko je bil obed ali večerja končana, je takoj vstal in šel ven.

Tudi Katinka je delala resen strog obraz. Ni govorila in kolikor je pač morala govoriti, bil je proti poslom oduren ukaz, proti drugim prevzetna mrzlost. V občevanju s Sedmičem sta bila pa oba izredno kratkih besedi in govorila sta z njim le, čemur se sploh ni dalo izogniti. Iz vseh besedi je bilo pa spoznati, da bi ga ne zadrževala, če bi gost nameraval oditi z Golega.

Samo Justina je bila prijazna z Davorinom. Videlo se je, kot bi se bila deklica oživela od nedelje, ko je povedal oče Mrkaču v obraz, da mu ne da hčere. Sicer je Mrkač že pisal Borcu in mu pojasnjeval vso nezgodo ter je Borec že nekoliko obžaloval, da se je dal tistikrat v svoji jezi zapeljati tako daleč, da je preklical Mrkaču dano obljubo iz česar se je dalo sklepati, da je spet voljan hčer izročiti staremu prijatelju, a Justino ta preobrat v očetu ni več tako silno vznemiril. Zdaj je drugo čuvstvo močnejše vladalo v duši. Ko je videla, da sta oče in mačeha neprijazna s Sedmičem in ker ta ni odšel, smatrala je često zagotovo, da ostaja zaradi nje tu in to ji je vedrilo obraz in veselilo srce.

A Justina se je motila, ko je upala, da je ona vzrok Sedmičevega obstanka pri Borčevih. Justina je bila Davorinu simpatično dekle, ker je bila še nepokvarjena in naivna, a da bi se v njem užgala le najmanjša iskrica kakega močnejšega čuta od priprostega prijateljstva, o tem ni govora.

Pač pa je Sedmiča zadrževala na Golem Marijanica. Od sestanka pri studencu in od razkritja medsebojne ljubezni je užival sladke trenutke, pijoč med dekličinih ustnic in zroč v bliščobo njenih oči, kjer je odsevala lepa nedolžna duša. Bil je to najlepši čas vsega dosednejega Sedmičevega življenja in kdor je tudi kdaj ljubil idealno brez primesi vsakih drugih občutkov, bo priznal, da so ti trenutki najlepši izmed vsega drugega in drugačnega uživanja ljubezni!

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

»Nesrečna bi bila!« odvrnila je, »nesrečna do smrti, če bi ga mogla le količkaj ljubiti, vsaj prav malo, ne zinila bi vam nobene besede — drugemu tako ne morem nikomur tega povedati — a vem in čutim, da bi kazala proti njemu samo prisiljeno in nepravo prijaznost in ljubeznivost. Oh, ko bi imel moj oče človeka, ki bi mu mogel dopovedati, da jo ta in taka njegova želja morilna za me!«

»Ko bi vedel, gospodična, da kaj dosežem za vas in da bi to vašega položaja ne poslabšalo, gotovo se lotim sicer kolikor toliko brezupnega posla,« de Sedmič.

»Ali res?« vskliknila je Justina goreče in z obema rokama krčevito stisnila njegovo desnico, »ah, dajte, prosim, storite to! Vaša beseda je pri očetu bila vedno tehtna in tudi zdaj bo. Vedno vam bom hvaležna in veselo upanje imam že zdaj, da bom obvarovana pred dolgoletno žalostjo in nezadovoljnostjo. A vase posredovanje je potrebno precej, kajti Mrkač je napovedal očetu obisk, da bo se bolj natanko kot v pismu razložil, da je pri vsej pasji nesreči tako čisto nedolžen kot moj oče.«

Sedmič je obljubil, da bo govoril z Borcem, akoravno ni pričakoval nobenega uspeha od tega posredovanja in dasi bi se to njegovo potegovanje lahko smatralo, da izvira iz povsem drugih vzrokov, kot pa je bilo v resnici.

Jezilo je pa Davorina, da ni mogel napeljati govora na tisto, zaradi česar je prišel na vrt. Zato je zdaj omenil, da se Borec drži proti njemu pikirano ter vprašal Justino:

»Pa je vaš gospod oče velikokrat tako slabe volje, kot je zadnje dneve? Ali je bil včasih, predno se je v drugo oženil, tudi katerikrat tak?«

»Še nikoli se ni tako revskal nad ljudmi kot zdaj,« odvrnila je Justina, »zdaj ga je samo ta pes in sramota tako razjarila.«

»Koliko časa je oženjen v drugič?« napeljeval je Sedmič.

»Od letošnje spomladi.«

»Kje je že doma njegova gospa?«

»V Gorici.«

»Saj res, pravila mi je to sama,« rekel je Sedmič, »čakajte, kako se je že pisala prej?«

»Kokalj!« odgovorila je Justina.

»Ali res Kokalj?« vprašal je Sedmič hlastno.

»Res!« odvrnila je Justina in se začudila njegovemu spremenjenemu govorjenju.

»Torej Katarina Kokalj!« rekel je on in iz oči mu je bil brati srd, ki mu je napolnil dušo.

Od pajčevinaste smreke sem je zaškripal pesek in ko sta se Sedmič in Justina ozrla tja, videla sta prihajati Katinko.

Ko je zagledala mlada človeka skupaj tukaj za vrtnim grmičevjem, ki se je ravno proti hiši razprostiralo gosto, da ga ni prodrl noben pogled, vzbesnela ji je kri ljubosumnosti in sovraštva do Justine. A tudi v tej se je obudilo čuvstvo, kot bi imela pred seboj nasprotnico in uničevalko svojih idej in želja; videla je pa v njej tudi svojega očeta ženo, katere oblast je nekoliko segala ad njo in ta misel je preobvladala prejšnjo. In ko jo je mačeha v svesti si te oblasti strupeno opozorila, da zdaj ni čas za prazno besedičenje, odšla je Justina brez besede z vrta.

»Menda sem motila intimen pogovor,« rekla je Katinka, ko sta bila s Sedmičem sama.

»Prav nič, gospa; jaz intimnih pogovorov ne poznam, kar govorim, sme slišati vsak,« odvrnil je Davorin rezko in lomil preperelo vejico na kratke koščke. Borčevke pogledal ni.

»Kaj sta govorila torej, če je tako, da se sme vedeti?« vprašala je Borčevka.

»Da danes odidem,« rekel je Sedmič kratko.

»Tako nenadoma? Pa zakaj?«

»Dosti časa sem vam delal škodo in napotje,« dejal je, »čas je, da grem.«

»Kar tako na hitro pa vendar ne pojde,« menila je ona, »vsaj midva se imava še nekaj do konca domeniti.«

»Midva?« vprašal je osuplo.»Po mojem mnenju nič!« pristavil je trdo.

»Vendar! Spomnite se onega večera v obednici danes deset dni!«

»In kaj hočete od mene?«

Pri tem vprašanju jo je pogledal z jezo in sovraštvom najhujšega nasprotnika.

»Kaj hočem, še vprašaš?« dela je s smehljajem na ustnicah, a okrog ust so se ji jele zarezavati strastne poteze.

»Gospa!«« vzbruhnil je Sedmič in se tresel srda, »poznam vaše želje in namene. Enkrat za vselej vam prepovem o tem še kaj govoriti.«

»Ne bodi otročji, Davorin!«

»Prepovedujem si tikati me in me klicati po lastnem imenu.«

Zasmejala se je na glas in odurno.

»Povej mi, če ljubiš drugo?«

»Da, ljubim. Povem vam to, ker upam, da boste zdaj mirovali.«

»Ti ljubiš drugo?« poudarjala je počasi vsako besedo; »če si res odkritosrčen, povej, kdo je ta tvoja ljubica!«

»Vaša hči!« 

Kot bi bila okamenela, je obstala. Obledela je, oči so ji strmele vanj kot pri blaznici. A le par trenutkov, kajti takoj nato je divje zahropla in se vrgla na Sedmiča.

»Človek, kaj govoriš?« zavpila je, »ali veš, kaj si rekel?«

»Proč!«

Suval jo je od sebe, a zastonj.

Stiskala ga je nase in objemala kakor oni dan po večerji. Obraz ji je bil grd kot roparjev.

»Moraš me ljubiti!«

»Ostudnica!«

»Kesal se boš!«

Za mejo so se čule besede Borčeve in Mrkačeve; takoj nato sta moža zavila na vrt.

Ko ju je zagledala, je Katinka z vso silo pahnila od sebe Sedmiča ter zakričala:

»Proč zapeljivec, sramota za te!«

Onadva sta obstala osupnjena, Borčevka je pa klicala:

»Pridita bližje, da vidita človeka, ki smo mu izkazovali toliko dobrot in ljubeznivosti, pa hoče našo gostoljubnost poplačevati z nesramnimi ponudbami!«

»Najgrša laž!« zakričal je Sedmič in vse je vrelo v njem nad toliko zlobnostjo.

Borec in Mrkač sta prišla med tem zraven in Borčevka je pripovedovala:

»Ko sem prišla pred par minutami sem, našla sem tega človeka v intimnem pogovoru z Justino. Dekle se je preplašeno umaknilo, on pa je svoje poglede vrgel na me in me hotel imeti. K sreči sta prišla vidva in me rešila njegove pohotnosti.«

Sedmiču je bilo v glavi, kot bi imel v njej tisoč razbeljenih kosov železa. Spomnil se je svarila kaplana Znoja drugi dan svojega bivanja v tem kraju, naj pazi, da Borčevka ne bo zanj Putifarka.

Obrnil se je do Borca in rekel:

»Gospod Borec, niti ene resnične besede niste slišali, ampak vse je sama laž od začetka do konca.«

»Še to, da zdaj še laže!« kriknila je Borčevka, »ko sta ga vendar takorekoč videla in slišala v njegovih nesramnostih.«

Tudi v Borcu je vrelo vse. Nikdar bi ne bil kaj takega pričakoval od svojega gosta, ki ga je vedno čislal kot dostojnega in poštenega človeka. A če žena pove kaj takega, ji bo vendar verjeti! Hotel je že izpregovoriti, a tu se je oglasil Mrkač:

»Pravi gunevet je to! Tisto lumparijo s psom je pravzaprav tudi on vprizoril. Bil je med tistimi, ki so se iz naju norčevali po gostilnah. In zdaj, ko je sodil, da je odpodil ženina Justininega, si je hotel lastiti tvojo hčer, Borec, ter mu je bila istočasno všeč tvoja žena. Ali vidiš zdaj, kakšnega nepridiprava si imel pod streho?«

»Da znate tako brez podlage sumničiti, nisem pričakoval do danes o vas, gospod Mrkač,« rekel je Sedmič.

»Le prihranite si take besede, gospodine,« odvrnil je Mrkač strupeno, »k sreči naši in morda tudi vaši je odzvonilo vašim nameram tukaj in je gotovo najpametnejše za vas, da odlazite od tod. Mi smo dostojni ljudje in ne maramo nobenih pustolovskih falotarij.«

»Resnica je to!« pristavila je Borčevka, »kar studi se mi ta človek, predobri smo bili z njim, zato se je prevzel in so povspel do takih nedostojnosti.«

»Menda veste, kaj vam je storiti,« rekel je Borec, obrnjen proti Sedmiču. »Če ste mi hoteli skaliti mojo zakonsko srečo ter raniti moje očetovsko srce, upam, da smo to preprečili pravočasno. Pozdravite očeta!«

Obrnil se je od njega proč. Kakor mu je jeza na Sedmiča silila v ospredje njegovih čuvstev, vendar ni docela zamrla ljubezen do mladeniča, ki ga je vsikdar cenil in spoštoval. Zato se mu je kljub takim nečastnim dejanjem, ki so se mu očitala in ki jih je Borec verjel prisiljen vsled zaupanja ženi in prijatelju, smilil in hudo mu je bilo, če mu z ravnokar izgovorjenimi besedami ni rekel preveč.

»Vidim, da tu ni prostora in časa za mojo opravičbo,« rekel je Sedmič; »pravzaprav se nimam nič opravičevati, ker nisem zakrivil ničesar kaznivega in graje vrednega, upam pa, da se boste, gospod Borec, še prepričali, da nisem nikdar niti skušal rušiti vaše zakonske sreče in ravno tako čisto nič ne uplivati, da se nameni in cilji gospoda Mrkača uresničijo, kot sam hoče. Srčna vam hvala, gospod Borec, za vašo ljubeznivo gostoljubnost, ki bi je gotovo ne bil prišel uživat, če bi bil slutil, kaj doživim tu. Zdravi!«

Odšel je v svojo sobo urejevat svoje reči. V pol ure je končal pospravljanje in ko je stopil s kovčekom v roki v vežo, sešla sta se z gospodarjem.

»Pri kosilu vendar ostanete še?« rekel je Borec in sočutje je zvenelo iz njegovih besedi.

Tudi Sedmiču je bilo hudo pri srcu, da bi se bil najrajši razjokal. Tudi on je ljubil Borca in ga čislal kot rodnega očeta in da ga zdaj ta napačno sodi in da ima gotovo zavest o njegovi nehvaležnosti in tako grdi neznačajnosti in nespodobnosti, to je bolelo Davorina.

»Ne morem, obiskati moram prijatelja v Leskovju,« odvrnil je na gornje vprašanje.

»Hlapec vas popelje do železnice,« silil je Borec.

»Hvala za vašo naklonjenost, gospod Borec, namenil sem se peljati s pošto.«

Starec mu je podal roko v slovi in obema so stopile solze v oči. Ni manjkalo dosti, da si nista padla okrog vratu in da ni Borec zaklical:

»Ne sodim te tako, kot te črnijo.«

Naglih korakov je odšel Sedmi« z Golega.

Uro pozneje sta sedela v leskovškeem župnišču Sedmič in Znoj. Davorin je prijatelju povedal, kaj se je dogodilo med njim in Borčevko.

»Ali ti nisem pravil!« dejal je Znoj, »prava svetopisemska Putifarka in ti si bil egiptovski Jožef, ki bi bil kmalu ob suknjič in srajco prišel. Samo da ji nisi pustil nič perja.«

»Ali veš, kako se je pisala Borčevka preje?« vprašal je Sedmič ne oziraje se na zadnje poredne kaplanove besede.

»Čakaj, menda za Kokalj,« reče Znoj.

»In poznaš njeno hčer?«

»Ima li kakšnega otroka?« začudi se kaplan.

»Tole beri!« veli Sedmič, vzame iz žepa pismo od Flerina in mu jo da.

Strme je bral Znoj in ko je prebral, rekel je kot sam pri sebi.

»Jevševčeva Marijanica je torej Borčevkina hči?«

»Mislim, da se ne motim,« odvrne Davorin.

»In ti poznaš to dekle?«

Vprl je oster pogled vanj.

Sedmič je za hip nalahno zardel, nato pa dejal naravnost:

»Prijatelj Ivan, jaz ljubim Marijanico!«

Davorinova odkritosrčnost je vplivala na Znoja, da je umaknil pogled in da so mu šle misli po možganih kot blisk. Tudi on ni bil narejen iz lesa, ampak krepka mladeniška kri mu je plula po žilah. Ko je bil dijak, se je rad oziral po deklicah, kot bogoslovec je imel zmirom dovolj čestilk in kot dušni pastir je rad zrl v lepe oči nedolžnosti.

Ko je tako nekoč poslušal v spovednici grehe iz ost Jevševčeve Marijanice, je bil njegov pogled obrnjen samo v njene oči in ko je bila spoved končana, čutila se je Marijanica olajšano, kaplan Znoj pa obteženega. Vselila se mu je podoba deklice v srce in ni težil za tem, da bi se izselila. Kadar je pridigoval, videle so njegove oči le njo izmed vsega ženstva v cerkvi in če je pri maši želel ljudstvu, naj bo z njim mir gospodov, ozrl se je spet tja, kjer je stala Marijanica. Če je ni videl, bilo je sveto opravilo opravljeno razmišljeno in večkrat so si pravili poslušalci njegove pridige ali krščanskega nauka, da »gospod Ivan« ne znajo nič lepega povedati. In ko je vzel pero v roke ter hotel namesto župnika napisati uradno poročilo na knezoškofijski ordinarijat o gorečnosti vernikov leskovške župnije, zapisala je roka ljubko pesmico o Marijaničnih laskih, očeh in licih.

Prišla je vdrugič k spovedi, in govorila sta o vsem drugem, samo o večnem izveličanju ne. Povabil jo je k sebi v sobo in ko je prišla kot ponižna piška ter se morala vsesti na divan, kjer je bilo še za enega prostor, je vstopila postrežnica Urša ter naznanila, da je treba iti obhajat Cepelnikovega Tineta, ki si je zlomil nogo v gozdu. Seveda je Marijanica morala oditi. To je bilo pred dobrim tednom; zdaj pa pride prijatelj Sedmič in podere vse skrbno gojene nasade mladik srčne ljubezni.

A Znoj ni bil egoist. Pamet in razum sta mu povedala, da bi bilo nevredno njega in njegovega stanu, ki je svet, ako bi zahteval za se deklico, ki je drugega. Zato je z železno silo premagal srčne boli in stisnivši Davorinu desnico rekel odkritosrčno, dasi s težkim srcem:

»Čestitam ti! Izbral si si lep del božjega stvarstva!«

Sedmič je ostal Znojev gost tisti dan. Tudi prenočil je pri njem. Samo zvečer, ko so šli ljudje k počitku, je odšel in se vrnil še le čez dobri dve uri. Kaplan ga ni izpraševal, kam da gre, niti ga ni vpraševal, ko se je vrnil, kod je hodil, kje je bil. Vedel je predobro, da se je šel Davorin naslajat na sladka usteca Marijaničina, kamor je tudi njega že tolikrat vleklo, in kdo bi Sedmiču zameril to! Saj se je ločil od ljubice za dolgo časa, morda celo za delj, nego je pričakoval.

Menda nam ni treba pripovedovati natančnejše, da je Marijanica pri tem sestanku zvedela tudi, kdo je njena mati!

Drugo jutro jo odpeljal postni voz iz Leskovja Sedmiča k njegovemu očetu v stolno mesto slovensko. Ko je zavil mimo Gorjuše proti cesarski cesti, stala je na bližnjem parobku Marijanica in vneto pozdravljala popotnika. Ta se je istotako srčno odzival in zračni poljubi so se križali kot strele ob nevihti.

Oh ta iznajdljiva ljubezen!

XV.[uredi]

Za jesenjo je nastopila zima, za adventom predpust.

Tisto leto je bil ta poskočni čas izredno kratek. Ljudsko prepričanje je, da se tak predpust može navadno le grde in stare samico, dočim ostanejo lepe in mlade za dolge predpuste, ko je čas bolj izbirati. Baje velja to pravilo tudi za moške, kjer prihaja v poštev zlasti starost, kajti na lepoto se pri moškem ne gleda, posebno če ima ženin kaj dosti pod palcem. Le mladi ženski svet ne zna ceniti življenja in vidi samo lepo moško obličje in ne vprašuje nič, kaj bosta jedla in kaj bosta pila, ki se jemljeta in vzameta na samo lepota.

Ako bi bili zlobni, trdili bi lahko, da se je Mrkaču bržčas zaradi postarnosti tako mudilo spraviti pod streho zakon z Borčevo Justino. Morda bi tudi ne imeli čisto neprav, ker vemo, da je bilo Mrkaču veliko na tem, da čimprej izrabi izginjajoče svoje moči, kolikor se pač se da. Kakor nam pa pričajo podatki, ki so nam ravno v tem ozirom na razpolago, je bil pri Mrkaču drug važnejši vzrok, da je na vse kriplje hitel, da se poroči z izvoljen k o svojega srca še omenjeni predpust. Ker so ti podatki zanesljivi skozinskoz in nimamo nobenega vzroka dvomiti o njih resničnosti, zato pustimo v nemar ugibanja in zlobna namigavanja ter sporočamo le na podlagi resnice, kar se je dogodilo tisti čas. {{prelom strani}

Mrkač se je po Sedmičevem odhodu z Golega kmalu spet docela vpeljal pri Borcu in bil tam vsakdanji gost. Gospodarja mu ni bilo težko pridobiti zopet zase, da mu je znova obljubil hčer v zakon, tudi Katinka je stala zvesto na snubčevi strani, le v Justini je vladal drug duh kot pred dobrimi štirimi tedni.

Ko je čula deklica, kako so Sedmiča grdo odpodili od hiše in da so ga obdolžili nelepih namenov in besedi, o čegar istinitosti Justina ni bila prepričana in tudi ni mogla biti prepričana, razvnela se je v njej vse, ljubezen do njega. Preje ga je bila ljubila le iz spoštovanja, a zdaj ga je ljubila strastno. Preje ji je bil všeč, ker se je videl pameten, zdaj ga je imela rada, ker so mu delali krivico. Vzljubila ga je toliko bolj, ker ga je črnila njena mačeha, ki je svojo putifarsko storijo s slastnim veseljem pripovedovala ravno nasproti njej, Justini, ki je bila o Davorinovi poštenosti preverjena v dno duše. Bolelo jo je, da se mu dela krivica tudi zaradi pogovorov z njo in da je tudi njen vsiljivi ženin govoril o njem neresnice in vse vrste sumničenja, jo je še bolj odbijalo od njega (Mrkača) in uprla se je celo očetu, ko ji je naznanil, da jo je zopet obljubil Mrkaču.

»Ali si neumna ali kaj?« vprašal jo je čuvši njen zanikalen odgovor.

»Mrkača ne maram za moža in ga tudi vzela ne bom!« rekla je odločno Justina.

»Pa ne da bi bil res oni študentač zmešal mlade nerazsodne možgane?« menil je oče zroč z ostrim pogledom vanjo.

»Krivico mu delate, ko verjamete lažem, ki se spletajo zoper njega,« rekla je.

»Nekaj bo že res, dasi mi je žal zanj le zaradi očeta njegovega,« odvrnil je Borec. »A da bi jaz dopustil, da bi se pod mojo streho godile take reči, tega nikoli. Le povej mi po pravici, kaj sta imela vidva med seboj!«

»Toliko, da bi bili vi vedno lahko zraven, oče,« reče hči.

»Torej kaj?«

»Govorila sva o vremenu, cvetlicah in drugih vsakdanjih rečeh.«

»Ali ti je bil všeč, kajneda?«

Justino je spreletela hipna rdečica, a takoj je odgovorila:

»Stokrat bolj že kot Mrkač!«

»Če je bil on tebi, si bila seveda tudi ti njemu; moškemu je ženska vedno prej všeč kot ženski moški, vsaj pokaže to preje nego ona. Toda le izbij si ga iz glave! Njega nikoli več ne bo k nam in tudi mi ne bomo hodili tja, kjer bo on. Tvoj ženin je Mrkač in predpustom bo poroka.«

»Rekla sem že, da ga ne maram,« odvrnila je hči.

»Potem te ne smatram več za hčer,« zagrozil je oče.

»Čeprav ne!« rekla je trdovratno.

Tedaj se je Borec razjezil.

»Kaj!« zavpil je, »tako seme sem vzgojil? Tak neubogljiv otrok si mi ti, ki sem stavil na te ves up? Mrkača boš vzela, pa če te s silo spravim pred poročni altar! Sramote mi ne boš delala, da bi kmetje kazali za menoj, češ samo enega otroka je imel, pa še tega je tako slabo vzgojil, da ga ni hotel ubogati.«

Srdite besede očetove so imele vpliv in uspeli, saj je bila Justina mehkosrčno dekle in da se je postavila v bran očetovi brezobzirni zahtevi, je bil samo izreden slučaj pod pritiskom nenavadnih okoliščin in drugega nič. Očeta razžaliti bi bil največji greh po sodbi Justine in tega bi ne mogla nikdar zagrešiti. Zato ni več ugovarjala, dasi ji je dušo težila grenka bolest. Na zunaj se je udala, pred ljudmi je hotela biti Mrkačeva žena, srce je pa živelo le za Davorina, ljubljenega mladeniča.

Ko je Borec Mrkaču povedal, da se je v njegovi nevesti pojavil odporni duh, ki ga je sicer s silo zatrl, premislil je ta vso reč in dognal v svojem zaključku, da tu ni izgubljati prav nič časa. Kdo ve, če si Justina in Sedmič nista še zdaj v tajni zvezi in kdo ve, če ne prideta morda kdaj na skrivaj skupaj? Čim bolj bo ta človek mešal dekletu glavo, tem manj lepega upanja ima on, Mrkač, da se poroči z Justino. Zato je menil, naj bi bila poroka še pred adventom.

»Toliko se pa spet ne mudi!« odvrnil je Borec, »za tisto bom že skrbel, da dekle ne bo dobivalo nobenih pisem od onega, da bi se ti pa skujala docela, se pa ne boj! Kar jej [nejasno] ukazem, po tem se bo ravnala, pa če ji je prav ali ne! Predpustom pa napravimo precej poroko.«

Mrkač se ni upiral Borčevi odločbi. Redno vsak ali vsaj vsak drugi dan je zahajal na Golo, prinašal Justini vsakovrstna darila in se tudi z ljubeznivimi besedami skušal prikupiti otožni in resni nevesti. Ali dosega kake uspehe ali ne, ni vedel, ker je bila Justina v eni uri jezno resna, potem je vsaj nekoliko govorila, a pozneje spet ni bilo spraviti iz nje nobene besede, dasi Mrkač ni mogel nikdar dognati, če jo je in s čim jo je razžalil in ozlovoljil.

Predpustom je bila poroka, lepa poroka, sijajna, bahata. Vse je bilo veselo in dobre volje, vino je teklo dobesedno od mize, godci so godli in sicer iz mesta naročena godba, ne leskovški škripači, ženin je plesal, da bi bil skoraj podplate izgubil, tudi tast in tašča sta bila vsa polna življenja — samo mlada žena Justina je bila žalostna v dno srca. Videla in občutila je pravo kupčijo s seboj in da je to kupčijo sklenil pravi, krvni oče, ki ji vsikdar pripovedoval o svoji ljubezni in skrbi do nje, to ji je teptalo, jemalo razum. In ko je dobila od Sedmiča z Dunaja brzojavno čestitko, ni mogla več obstati med veseljaki. V svojo sobo je odšla in se razjokala kot otrok. Vrgla je raz se poročno obleko in nič več je ni bilo med svate. Strta je bila njena duša in ni se čuditi, da so sicer take v vse uda no Mrkačevo soprogo takrat navdajale samomorilno misli ali da bi ušla neljubljenemu možu.

A čas zaceli še tako globoko zarezane in zasekane rane in tudi Justini jih je, vsaj na videz.

Ko je minulo nekaj tednov njenega zakonskega življenja, rekel je vsak, kdor je občeval ž njo, da se je popolnoma privadila svojega postarnega moža in da živi ž njim v najlepši složnosti. Parkrat jo bila celo živahno vesela in nihče ni bil tega bolj vzradoščen kot mož njen Mrkač, ki mu prejšnja resnost ženina ni nič kaj ugajala in se je v njem pogosto porajalo ono čuvstvo kot pri vseh postarnih možeh, ki imajo mlade žene: ljubosumnost. In ko mu je ženica nekega dne sramežljivo razodela, da živi v njej upanje, da rod Mrkačev ne bo izumrl, razveselilo se je moževo srce in njegova ljubeznivost in prijaznost do Justine je rastla vidno s tem upanjem.

Ko je pri Mrkaču vladalo tako veselo razpoloženje med možem in ženo, bile so vse drugačno razmere na Golem.

Borec je opazil nekega dne, da se je Katinka nekam čudno spremenila zadnji čas. Več je je bilo, očitno več, dasi je nosila ohlapne obleke in prikrivala svojo obilnost. Borec je napravil velike oči, kot bi se bil česa ustrašil in ker ga je stvar v resnici resno zanimala, hotel jo je dognati do dna in zastavil ženi po večerji odločno vprašanje:

»Ti, kaj pa je s teboj?«

»Zakaj vprašaš to?« odvrnila je Katinka in naredila oni nedolžni obraz, kot premetenci in pretkanci, ki znajo in hočejo ukani ti vprašalca. Seveda je pri tem takoj sodila, kaj je povod moževemu vprašanju, saj ga je že dolgo pričakovala, ker se sad greha ni dal več prikrivati. »Spremenila si se sumljivo in ker veš, kako je najino zakonsko razmerje, sem gotovo upravičen zahtevati točnega pojasnila, s kom si se spečala?«

Borec je izgovoril zadnje besede v besni jezi kruto varanega moža, ki ima sicer dobro voljo ne pa potrebnih zmožnosi za izpolnjevanje težkih zakonskih dolžnosti.

Katinka si je zakrila obraz in jela v srce segajoče vzdihovati.

»Poslušaj me, potem me sodi!« govorila je, »ko ti povem vse, upam, da me ne boš obsodil!«

»Spečala si se, samo povej, s kom, da napravim obema s kroglo predor skozi grešno telo!« kričal je.

Plašno ga je pogledala, kajti strastna jeza ga je obvladala in pihala iz vsake njegove besede.

Ali se spominjaš onega dne lanske jeseni na vrtu, ko sem pahnila v tvoji navzočnosti od sebe zapeljivca?«

»Kaj — Sedmič?« vprašal je izbuljenih oči Borec.

»Da, on!«

»Ni mogoče!« vzkliknil je mož in se prijel za glavo.

»Povedala ti bom vse natanko.

Komaj se je nastanil pri nas, takoj je jel pasti oči na tvoji zakonski ženi. Vedno mi je bil za petami, vedno me je nagovarjal v ostuden greh in sramoto, a jaz sem ga prezirljivo zavračevala.

Tu si šel ti od doma k bolnemu bratu in vzel seboj Justino. Kar si nesramnež zlepa ni upal doseči svojega namena, segel je po zvijači. Dal mi je pri večerji v vino omotno sredstvo, nato pa zadostil svoji pohotnosti. Ko sem se prebudila iz omotice, bilo mi je zblazneti od žalosti nad sramoto svojo in od jeze nad njegovim hudodelstvom. Hotela sem ti takoj pri vrnitvi povedati vse, s nisem si upala, da bi ga ti ne končal.

A zdaj te grozne posledice! Cele noči prebdim in prejočem in če bi tebe ne ljubila tako, zapustila bi ta kraj in nikoli več bi se ne povrnila. Kaj vso povzroči neprevidnost! Zakaj te nisem takrat poslušala in šla s teboj k svaku! Prihranila bi ti bila to jezo in žalost. A če to premislim, pa mi stopi pred oči, da če bi bila Justina takrat ostala doma, bi bila gotovo ona postala njegova žrtev! To bi bilo končno se večje zlo od sedanjega in dekletu bi bila uničena morda vsa prihodnjost. Jaz pa bom pretrpela to sramoto, pa stori z menoj, kar hočeš!«

Borec si je skril obraz v dlani. Ženino pripovedovanje se mu je sprva videlo kot bajka, kajti da bi bil Sedmič res tak ničvrednež, se mu je zdelo vendar od sile. Vendar je pa vsa storija vplivala nanj, da se mu je srd napram ženi ohladi.

»Ali je to res!« jo je vprašal po kratkem premolku.

»Prisežem, če je treba!« jo rekla odločno.

»Ne bo potreba prisegati,« je odvrnil Borec in iz izgovora njegovih besedi je zvenela ona malodušnost, ki je last večine dobrih ljudi, ki se boje in tudi ne znajo nastopiti proti krivici, krivici, ki se jim godi. »Ako sem bil udarjen s slepoto, da nisem videl nesreče, ki je planila nad moj zakonski mir in srečo, da bi ju ugonobila, naj ostane to med stenami najinih sob. Če mi je prirojeno trpljenja, naj mi ne bo še sramota, ki bi to trpljenje podeseterila!«

* * *

»Hudobnež zasluži kazen,« rekla je Katinka zlobno, »nihče bi ne štel v sramoto in meni ne v zlo, ako se javno pribije njegov hudodelski čin. In to jaz hočem, ker moram imeti vsaj nekaj zadoščenja za vse muke, ki sem jih morala prestajati. Naj se mu vžge na čelo pečat prešestva in posilstva, naj ga zgrabi roka pravice!«

»Tega ne!« branil se je Borec.

»Z nečistnikom, ki je brezvestno in brezobzirno teptal tvoje zakonske pravice, hočeš imeti obzir in usmiljenje! Ali ne vidiš, da je ravno prizanesljivost in obzirnost največ kriva vse te naše nesreče? Ako bi bila jaz takoj sprva storila to, kar bi zdaj. Če bi se pripetilo znova slično, bila bi oba varovana tega zlega. Zato zasluži sodbo in obsodbo!«

»Ne, tega ne storim! Ovadil ga ne bom!« ugovarjal je mož.

»Moraš ga! On ti je lahkega srda skvaril dušni in zakonski mir, ti si pa ne upaš zahtevati, kar ti gre po postavi! Kot neusmiljeno žaljena žena tvoja zahtevam, da storiš, kar mora storiti vsak mož, ki resnično ljubi svojo ženo.«

»Ne spravljaj v javnost, kar se da brez škode drugega prikriti! Recimo, da je otrok moj!« prosil je Borec.

»Ti si žalosten boječnež! Otroka, ki se je storil v sramoti in ostudnosti, boš prevzel nase, oni pritepin se ti bo pa režal v zobe! Pride naj spet in ponovi svoje dejanje pri tvoji hčeri! Njegov čin odobravaš, ker mu nečeš dati priložnosti, da mu posveti resnica in pravica v obraz.«

Borec je bil v hudem položaju. Vse svoje življenje ni imel opraviti s sodiščem in če mu je kdaj kdo prizadel kako krivico ali škodo, je potrpel. Tudi zdaj bi bil potrpel, a žena mu je v takih strašnih barvah slikar la Sedmičevo hudobijo in si izmišljala premetenosti, s katerimi da jo je skušal gost zapeljati, da se je Borec končno udal ženini zahtevi, da ovadi Sedmiča oblasti zaradi hudodelstva posilstva in prešestva.

V srcu pa ni bil docela prepričan one krivdi žene; saj je v začetku njunega zakona prišlo večkrat do burnega prepira, iz katerega je spoznal Borec, kako vroče krvi je žena in da z nepremagljivo silo pogreša onega, česar ji on ne more dati. Da bi se bila za časa Sedmičevega bivanja na Golem tako korenito spremenila in da bi bil mladenič res tak ničvrednež, se mu je zdelo skoraj nemogoče ampak je sodil, da je Katinka tudi grešnica vsaj nekoliko in da se oni grešni akt ni storil čisto brez njenega privoljenja.

Štirinajst dni nato je Borčevka dobila hčer.

Med prvimi, ki se prišli Borcu čestitat na izredni redki starostni sreči, je bil Mrkač. A zet je naletel približno tako kot dan po zadnjem tastovem godu, ko je bil vržen skozi vrata. Borec ga zdaj sicer ni metal na cesto, pač pa je vpil kot jesihar, kakor je pravila dekla Tona, ki je prisluškovala pri vratih.

»Ni moj otrok,« kričal je Borec, »ampak prešestnica se je spečala s tistim študentom, ki smo ga imeli tako za dobrega. Vsaj ona trdi tako ter zahteva, da ga ovadim zaradi posilstva in prestopka šeste božje zapovedi, ker da se ji je približal proti njeni volji. Da je bilo nekaj res, to stoji, ker jo otrok tukaj. Da bi pa bila ona nedolžna ovčica, tega ne verjamem. Kdaj si že prižgal vžigalico ob led? Oba bom dal zapreti, njo pa vrhutega spodil od hiše.«

»Kako si bil nespameten, da si imel mladega človeka pod streho!« dejal je Mrkač.

»Nespameten sem bil, da sem jemal za ženo mlado žensko, o kateri ne vem, kje se je že potikala po svetu in kaj vse že preživela. To je bila bedarija, da sem star skušen mož gledal na čeden obraz in prijazno lice, v srce pa nisem znal pogledati!« 

»Tudi jaz sem dobil mlado ženo, še mnogo mlajšo od tvoje,« pristavi Mrkač.

»A veš, kje si jo dobil! Ti si dobil ženo v dobri, pošteni hiši, jaz sem jo pobral takorekoč na cesti. Pili smo v gostilni in ko sem bil vinjen, sem sklenil zaroko in ker sem bil pošten, da nisem hotel prelomiti dane besede, obhajal sem še poroko. Danes se pa kesam, da bi se snedel!«

Mrkač jo kmalu odšel in se je njegova čestitka ob koncu spremenila v tolažbo. Dekla Tona je pa čutila za svojo častno dolžnost, da je nenavadno novico obesila na veliki zvon, da so babnice petih fara naokrog imele teden dni dovolj tečnega gradiva za premlevanje v dolgočasnem postnem času, moški so pa v krčmi pri Topolovcu uganili, da je vsaki babi tuj moški zapeljiv, samo da še more stati pokonci. Zato so sklenili paziti na svoje »koše«, kakor so laskavo imenovali svoje žene, da se ne pripeti sramota, kot se je Borcu.

Ko se je vrnil Mrkač k svoji ženi in ji povedal, kar je zvedel na Golem, bila je Justina prepričana, da se Sedmiču godi nezaslišana krivica. In ko je še čula, da se namerja zoper njega ovadba, šla je k očetu zatrjevat, da je Sedmič nedolžen ter opisal dogodek v voza oni večer iz Soteske domov. Toda oče je bil čemeren in oduren napram svoji hčeri in ni bil ž njim noben pogovor mogoč. Zato je odšla Justina, prišedši domov pa spisala pismo na Sedmiča ter mu naznanila, kaj se je spletlo zoper njega. Možu, ki je stal na strani Davorinovih neprijateljev, ni povedala nič o tem pismu, ki se ji je videlo potrebno z ozirom na njeno prijateljstvo do Sedmiča.

Peti dan nato je dobil Borec obširno pismo z Dunaja. Vseučiliščnik Sedmič je v obrambo svoje Časti in poštenja napisal, kar se je zgodilo med njim in Katinko ter kar je vedel o razmerju med to in hlapcem Francetom. Zadnje sporočilo je šlo Sedmiču težko v pero, ker se mu ni zdelo nič moško, ampak babje opravljanje, a ko je pomislil, je vseeno zapisal, češ škodovati mi ne more, koristi pa lahko, da vržem raz sebe bodočo obdolžitev.

In res, vprav to ga je rešilo, da je postal v očeh Borca čist.

Prišli so velikonočni prazniki in ž njimi na Golo hlapec France kot vojak. Pri Borcu je služil pet let in ker ga je gospodar po dosluženi vojaščini obljubil vzeti spet v službo, ker je bil dober delavec, zato je prišel dopustnik k Borčevim kot domov.

Borec o vsebini Sedmičevega pisma ni zinil nikomur besedice. Opazoval je ženo in ko se je zdaj povrnil hlapec za par dni, tudi njega. Posebno ponoči je bil pozoren in takoj prvi večer po hlapčevem prihodu ni zaspal vso noč, šele proti jutru nekoliko.

Ko je drugo noč ravnotako bdel in se delal, kot bi spal, začul je okoli polnoči z dvorišču pojoč glas trikrat nega »Lahko noč«. Katinka se je takoj zganila in prepričavši se, da mož trdno spi, hitro vstala. Na lahno se je opravila ter odšla iz sobe.

A tudi Borec je bil takoj na nogah in opravljen površno. S pasjim bičem v roki je stopil v copatah čez hodnik, od tod pa po stopnicah k stranskim veznim vratom, ki so bila priprta. Brez šuma jih je odprl — prav prejšnji dan jih je ukazala žena namazati, češ, da škripljejo — in ker je bila temna noč, se je splazil neopaženo proti konjskemu hlevu, kjer je čul za oglom šepetanje. Pritisnil se je k zidu in zaslišal ta-le pogovor.

»Nihče ne ve nič, da je otrok tvoj,« del je ženski glas — Katinkin.

»Obesila si ga torej na vrat tistemu gosposkemu dolginu, izvrstno, imenitno!« smejal se je glas moškega — hlapca Franceta.

»In dedca sem navlekla, da ima vse barve, samo človeške ne,« je pravila ona, pritisnila sem nanj, da mora onega tožiti zaradi posilstva in prešuštva in ker sem jaz edina ptica, bo obsojen kot pribito.«

»To bi bila lahko prihranila, saj Sedmič ni bil tako napačen človek,« rekel je hlapec, »in midva nimava od tega nič.«

»Se ti že smili, ha ha kot mojemu staremu, ki bo od same zabitosti konec vzel. Nisem mislila, da si tako omehkužen.«

Pri teh besedah je stisnila hlapca k sebi in mu dala poljub.

»Ti si še fant, ki je za rabo, vse drugo je za staro šaro,« rekla je v smehu, »ti ne veš, kako mi je bilo strašno dolgčas po tebi.«

»Pa bi bila starega nekoliko požgačkala!« zasmejal se je France.

»Če se ga z žarečim železom pritisneš, se ne zgane,« odvrnila je, »kot mrzel kamen. Ti pa imaš življenja v sebi, da bi užgal vso vas.«

»Kaj bi rekla ti?« smejal se je on.

»Saj vem, da je tvoje življenje le zanje,« rekla je, »zato pa komaj čakam trenutka, da se nama ne bo treba več tako-le pod kapom shajati, ampak da se pogrejeva gori v spalnici.«

»Glej, da bo to kmalu! Tudi jaz sem sit tega hajdukovanja po mrvi in slami in za zidom,« odvrnil je France.

»Predno odslužiš vojake, bom prosta teh starih votlih kosti,« rekla je Katinka, čemur je sledil objem in poljub.

Tisti trenutek je zažvižgal preko njunih gin v pasji bič. Udarec je padel čez obojni obraz in predno sta so France in Borčevka razpustila, priletel je drugi, tretji udarec. Vmes so se čule kletve in psovke, ki jih ne moremo ponavljati, ki pa so bile primerne početju Borčevkinemu.

Koliko časa bi bil Borec še vžigal s svojim bičem, ni znano, gotovo je pa, da je imel pripravljenih še več krepkih udarcev. A tu mu je priletelo v čelo debelo poleno, ki je je iz bližnjo drvne skladalnice potegnil hlapec. Gospodar se je opotekel in padel nezavesten na tla. Onadva sta izginila za hlevom in se za padlega nista brigala nič.

Ko se je hlapec Peter čez dobro uro prehudil iz trdnega spanja in si prišel na vodnjak gasit žejo, začul je ječanje na nasprotni strani hleva. Prišedši tja se ni malo ustrašil, ko je spoznal gospodarja, ki je imel krvav obraz in s krvjo zalite oči. Jel je klicati na pomoč, dokler ni sklical ostale služinčadi ter gospe, ki je prihitela skoraj v sami srajci in vsa preplašena. Prenesli so Borca v njegovo posteljo, kjer se mu je povrnila zavest, po zdravnika pa niso poslali, ker tega ni želeli gospa.

Tri dni nato — bilo je veliko sobotno popoldne — sta se pripeljala na Golo Mrkač in njegova žena voščit za praznike Borcu in Borčevki. Navadno je prišel Borec že do voza na dvorišču naproti obiskovalcema, ta dan ga pa ni bilo. In ko sta prišleca vprašala hlapca Petra, ki je prišel izprezat konje, kje je gospod, odgovoril je ta žalostno:

»Bolni so in leže ter nič ne vstanejo.«

Justina se je hudo prestrašila in hitela v prvo nadstropje, da jo je mož komaj dohajal. Na hodniku sta srečala Katinko. Justina je šla mimo nje, ne da bi jo pogledala, kajti močno sovraštvo je občutila do svoje mačehe, Mrkač se je pa ustavil pri njej in se spustil z njo v pogovor, iz katerega je zvedel, da se je Borec spodtaknil, padel in se hudo potolkel na čelu, da pa je upanje, da ne bo nič hudega iz tega.

Ko je Justina odprla vrata očetove spalnice in videla roditelja vsega obvezanega po glavi, vzkliknila je kot v obupu, skočila k njemu, ga objela in mu poljubljala ovenelo lice. Solze so se ji vdrle po obrazu in tudi oče se jih ni mogel zdržati. Ko je vstopil v sobo Mrkač, našel ju je v medsebojnem objemu in dasi ni bilo njegovo srce pristopno mehkim čuvstvom, vendar je ta prizor vplival nanj, da je obstal pri vratih in da si ni upal naprej, da ne bi motil izkazovanja otroške in očetovske ljubezni.

»Kaj ti je prijatelj?« vprašal je čez par minut, ko je pristopil k bolnikovi postelji.

»Nič hudega« odvrnil je Borec, »preveč sem že na svetu in zrelo jabolko se rado sklati z drevesa, če samo noče pasti na tla.«

»To se pravi, da te je kdo udaril,« pravi Mrkač, »toda kdo in čemu?«

»Ne govorimo o tem!« de Borec, »upam, da prebolim, če pa ne bom, se pa tudi ne zgodi, kot drugi hočejo.«

»Ne razumem te, kaj misliš reči,« reče Mrkač, »a povej vendar, kaj se je zgodilo s teboj!«

»Nikar me ne razburjaj!« prosil je Borec, »če na to mislim, se razljutim in to mi škoduje, dasi me ni škoda, če bi danes končal to življenje. A govorimo o čem drugem!«

Mrkač ni več silil vanj, dasi je bil skrajno radoveden. Da ni bila same nesreča, kot je trdila Borčevka, je bil docela preverjen, ker sicer bi se Borec ne branil povedati in skrivati vso stvar. Kaj bi se bilo zgodilo, tega Mrkač ni mogel nič domnevati.

Govorili so nato o različnih rečeh, zlasti glede gospodarstva. Justina se tega pogovora ni dosti udeleževala, ker ji je šlo le vedno po možganih, kdo da je prizadel očetu bolečine v glavi. In čim dalj je premišljevala, tem gotovejše se ji je dozdevalo, da mora biti [nejasno]kriva mačeha, če ne neposredno, pa vsaj posredno. Morda mu je še celo ona sama prizadejala kak udarec? Ako bi bila Justina vedela to zagotovo, šla bi ji bila razpraskat obraz.

Ko je pred odhodom Mrkač nekoliko odšel iz sobe, prijel je Borec svojo hčer za roko in rekel:

»Povej mi, ali si ti sporočila Sedmiču, kar so ga dolžili?

Justini je šinila kri v glavo, kot bi jo obšel sram, a odgovorila je takoj, ker se ji je videl trenutek važen:

»Da, jaz!«

»Piši mu zdaj,« velel je oče, »da sem jaz docela prepričan o njegovi nedolžnosti, ker sem dognal krivdo drugih, in da ga ravno tako cenim in spoštujem, kot sem ga pred ono obdolžitvijo. Reci mu, naj mi oprosti one besede pri svojem odhodu od nas, ko nisem poznal razmer. A če mu boš precej pisala, piši mu na dom v Ljubljano, kjer je na počitnicah.«

Justini je gorelo lice. Katera novica bi bila lepša od te? In da ji oče naravnost ukazuje, naj piše Sedmiču! Kakšen preobrat se je zgodil v njem? Ako bi mogla, poletela bi v Ljubljano osebno naznanjat preveselo vest. Bila je od radosti razburjena, da je odgovorila:

»Oče, precej, še danes mu bom pisala!« 

Ko je pogledala očetu v obraz, se je šele spomnila, da je bolan. Vprašala ga je zaupljivo:

»Povejte, oče, meni, svoji hčeri, kdo vam je prizadejal bolečino? Ali ne morebiti ona?«

»Nikar me ne sprašuj o tem, Justina, povedal ti bom pozneje vse.« odvrnil je Borec; »ali ti ona vest ni dovolj?«

Justina je objela očeta in mu pritisnila poljub na ustnice.

Ko se je vrnil Mrkač, odšla sta kmalu z ženo obeta je seveda, da obiščeta bolnika čimprej spet, hči je pa obljubila, da ga poseti že drugi dan.

Na velikonočni ponedeljek je dobil Sedmič, ki je bil, kot je že Borec omenil, doma v Ljubljani na počitnicah, to-le pisemce:

Velecenjeni gospod!

Pišem Vam po naročilu svojega očeta.

Težke obdolžitve o Vas so se pri njem docela razpršile in prepričan je o Vaši nedolžnosti. Prosi Vas, da mu oprostite njegove besede, ko ste odhajali iz njegove hiše. Danes ve, da Vam je delal krivico takrat, ker je preveč verjel obrekovalcem Vaše poštenosti.

Upam, da Vas najde ta razveseljiva novica zdravega, zato Vas prav srčno pozdravljam

Vaša prijateljica

Justina.

Sedmič je pozvonil in v sobo je stopila srčkana hišna — Marijanica.

»Beri, dušica!« rekel je Davorin, pritisnivši seveda pred vsem vroč poljub na rožna ustne.

Ko je prebralo dekle drobne vrste, objela je ljubčka rekoč:

»Saj sem vedela, da je vse ostudno obrekovanje. Da moram imeti jaz tako mater! In ti si, Davorin, tako plemenit, da ljubiš hčer take ženske!«

»Ljubim in te bom vedno ljubil,« del je goreče, »ljubim te iskreno kot spočetka, ker je, najina ljubezen čista, sveta!«

Svež medsebojni poljub je svedočil o resničnosti Davorinovih besedi, potrjenih tudi od strani Marijanice.

XVI.[uredi]

Predpust je spet prišel v deželo in sicer dolgi predpust. V ženitvah in možitvah je nastala prava mrtva sezona kot pri manufakturnem trgovcu poleti. Šele ob koncn predpusta zadnje tri tedne se je nekaj oživelo, a še takrat se je razdrlo v zadnjem času ravno predpustno nedeljo par nameravanih porok.

To nedeljo je sedelo pri Topolovcu v Dobravi več pivcev. Trije izmed njih so nam znani, namreč krojač Matevž Tomažek, Blaž Hruševec in kočar Jaka Kobilica. Sedeli so ti pri eni mizi skupaj in govorili med seboj zdaj bolj, zdaj manj glasno, kakor je naneslo duševno razpoloženje.

»Takega pa še ne,« rekel je Tomažek, ki je mežikal z očmi, kot bi ga ščipalo, »take babe še nisem videl, kot je ta Borčevka, ali kakor se zdaj piše, Svetlinka. Saj nisem noben svetniški petoliznik, a če bi moja baba napravila kaj takega, jo pobijem kot podgano.«

»Kaj pa je naredila?« vpraša Kobilica.

»Ali ne veš? Seveda, tvoja bajta je na polju tam na peščenih njivah, pa nič ne vidiš, kar se na cesti zgodi,« odvrne Tomažek. »Veš, ta Svetlinka je bila danes pijana kot mavra, pa si je dala na obraz krni ko in kot šema letala po cesti, kakor bi ne bola pri pravi pameti. Trop otrok se je podil zanjo, kepali so jo in metali v a njo kamenje, ona se je pa krohotala, plesala po blatu in snegu dokler se ni spodtaknila in padla vanj.

Ko je vstala, se je začela jokati, potem je pa poklicala otroke k sebi in jim kvantala take svinjarske, da smo otroke spodili preč, njo pa zaprli v županovo drvarnico, da se iztrezni. Tam pa je kanalija razgrajala, kot bi hotela drvarnico podreti in če je šel mimo po zavrteli kak moški, vpila je nad njim in se obnašala pri tem tako nespodobno, da smo jo nazadnje zvezali na rokah in nogah.«

»Ko bi bil Borec še živ, ta bi ji že vardo dal,« meni Hruševec.

»Borec je bil šleva, veš,« reče Tomažek, »zakaj pa ni gledal nanjo, da se mu je z drugim sfatarala? Ali misliš, da je tisto dekletce Borčevo? Kajpak, Francetovo je, potem so pa tistega študenta obdolžili, da jo je posilil in jo pripravil do otroka!«

»Kdaj je že umrl Borec?« vpraša Kobilica, »ali ne po Velikem šmarnu?«

»Že po Malem šmarnu je bilo, pri nas smo ravno proso meli, ko so ga pokopali,« pojasnuje Tomažek, »a kakšen pogreb je bil! Toliko gospode od vseh strani, pa v kakšnem vozu so ga peljali! Še cesarja ne peljejo v lepšem! Nje pa ni bilo k pogrebu; kot bi poginil domač pes! Odpeljala se je daleč proč in šele čez teden dni se je vrnila prevzetna kot pav in napihnjena kot purman. Vsem je hotela ukazovati, pa se nihče ni zmenil za njene besede.«

»Na Borca je bila jezna, ker ji ni zapustil vsega premoženja,« pravi Hruševec, »ampak ji volil samo tisoč goldinarjev poleg zaženila desetih tisočakov, vse drugo je pa dobila Justina. Zato je ni bilo pri pogrebu.

Kako sta se pa tudi gledala, ko je bil Borec bolan! Tista Tona, ki je bila za deklo pri njih, je pravila moji stari, da se Borčevka sprva še zmenila ni za moževo bolezen; saj vesta, da se je za smrt prehladil, ker je o Veliki noči ležal o polnoči za hlevom bogve koliko časa, dokler ga ni našel hlapec Peter nezavestnega in vsega krvavega po obrazu. Kako je prišel tja in kdo ga je udaril, živ človek ne ve.

Pa misliš, da mu je žena kaj stregla, ko je bil vedno slabši! Nič, prav nič, samo zmerjala ga je s kleštro staro, mu očitala domnevane mladostne grehe ter ga zasramovala, da je bilo Tono kar sram, ko jo poslušala pri vratih. Povedala mu je tudi, da je bil France že zdavnaj njen ljubček in da njega, Borca, ne bo hodila vpraševat, koliko in kolikrat se smeta rada imeti s Francetom.

»Pred smrtjo sta si pa bila vseeno dobra,« reče Tomažek.

»Seveda, ker je mislila, da bo vse ona pograbila,« odvrne Hruševec; »takrat ko so poklicali dohtarja, ki ljudi zdravi, je ta Borčevki povedal, da so možu že šteti dnevi ter se jezil, zakaj ga niso poklicali prej, ko bi bilo morebiti še kaj mogoče pomagati. Od takrat se je Borčevka spremenila in se prilizovala možu na vse hinavsko načine. Vse mu je znosila skupaj, ponoči je bdela pri njem, a samo zato, da bi ji vse zapustil, ker jo je imelo pri cvenku, da bi ne naredil, kot ji je preje zagrozil nekoč in kot je pozneje res storil. Samo zaradi denarja se je delala prijazno, srca pa je imela zanj toliko, kot kokoš za račke, če so ji podložili račja jajca, da jih je izvalila. A Borec je na zadnjo uro spoznal svojo ženo in se ni dal več slepiti, zato ji je dal, kot sem prej povedal. Tudi dosmrtni kot ji je dovolil v spodnjem koncu hiše čisto ločeno od drugih prostorov.« 

»Čez dober mesec je bila pa poroka s Francetom, ki se je zmazal pri vojakih, da ga je dohtar spoznal, da ni za vojaški stan,« pravi Kobilica.

»Poroka, pa kakšna poroka,« kima z glavo Hruševec. »Ker France tukaj ni dobil nikogar za svatovščino, privlekel je od nekod neke cigane, ki so pili kot krave, potem so se pa stepli, da je ženin zgubil tri zobe z enim literskim udarcem; ponoči so pa rjuli po vasi, kot bi spustil lačne divje zveri iz kurnikov.

Kakor so se tepli na ženitovanju, tako se tepeta zdaj France in njegova izvoljena žena. Zadnjič jo je vlačil za kite okrog hiše in jo tolkel z bičevnikom po mrhi, ona ga je pa suvala v noge, dokler ga ni izpodnesla, da sta oba ležala v blatu. Psujeta se kot najbolj povaljana žganjarja ter uganjata nespodobnosti kar vpričo otroka. To bo lepo vzgojen!«

»Pa denarja imata dosti!« reče Kobilica, »ali se veš, da se je France neko nedeljo pred Božičem tukajle prižgal cigaro s petakom.«

»To je sama baharija,« pravi Tomažek, »boš že videl, kako se bosta kmalu unesla. Če jemlješ še s takega kupa, pa nikoli nič ne prideneš, ti enkrat gotovo zmanjka. Kaj je tistih enajst tisoč, če se z denarjem tako fračka! Nič, v par letih bosta berača, da bi vzela kos ovsenega kruha vbogajme, če bi ga jima kdo dal, a ga jima nihče ne bo. Le počakaj, še rada bosta delala, bolj trdo si bosta služila kruh, kot si ga mi. France bo še tako rad hlapec, kot je bil, a tako dobrega gospodarja ne bo nikoli več dobil, kot je bi! Borec, že na pa pojde za deklo, če bo kdo tako razvpito babo maral v svojo hišo, da mu pokvari otroke in velik.«

»Kaj sem še mislil reči,« pripomni Kobilica, »ali je tisto kaj res, da je tisti študent, ki je bil včasih tudi med nami tukaj pri Topolovcu tisto Jevševčevo Marjanico vzel seboj v Ljubljano.«

»Vzel je ni, ampak sama je šla za njim,« pomežikne hitro Tomažek. »nekaj se ji je natvezilo med njima, govoril ji je kot vsak tak, ki se po šolah uči veliko neumnega, pa malo pametnega, pa je zmenil dekletu možgane in še celo jeroba je preplahtal, da mu je pritrdil in Marijanica je šla od Jevševca proč, ravno ko jo je ta hotel dati čez zimo služit, da bi mu kaj koristi donašala.«

»Pa še nekaj se jo govorilo o Marijanici,« pravi Hruševec.

»Kaj?« vpraša radovedno Kobilica.

»Pravili so, pa to še ne bo res, da je Borčevka ali zdaj Svetlinka njena mati!«

»Beži, beži!« zamahne Tomažek z roko.

»I no, saj nisem rekel, da je to res, jaz ne verjamem tega, ampak slišal sem, a ne vem od koga že,« reče Hruševec.

»Mogoče pa je vendarle, zakaj bi ne bilo,« meni Tomažek po premisleku, »saj ima vsak otrok mater, odkar ne padajo ljudje več z nebes, kar bi sicer še zdaj, če bi Adam ne bil vgriznil v tisti Evin jabolček, ki je tudi nam pri srcu, kadar smo spočiti. Saj se je babnica klatila po celi deželi in tam po Trstu, kot so pravih in gotovo se je komajsala z vse vrste dedci in ni hudiča, da bi ne bila kdaj kaj živega iztaknila.«

»Dejali so, da ji je bil tudi tisti študent všeč,« dostavi Hruševec.

»Takile babi je itak vsak moški po volji, da le ne hodi več v otroško šolo,« odvrne Tomažek, »za vsakim flenkedra, samo da upa, da nima še Abrahamovih let. Ko nima nič drugega dela kot samo misliti, kako bi se ji lepše godilo! Ali naj tvoji babnici pride kaj takega na misel, ko je vsa zgarana in vesela, da jo še ti pri miru pustiš? Takle gospodi gnoj, ki ni ne tič ne miš, ne gospod ne kmet, ne voda, ne krop, pa od samega dolgega časa in lenobe ne ve, kaj bi počel, pa se spomni na neumnosti, ki tebi še na misel ne pridejo.«

V veži Topolovčeve hiše se je začulo udarjanje z okovanimi škornji ob tla, prišlec je otresal sneg raz sebe, in trenutek nato je stopil v gostil niško sobo Matižar. Veselo so ga pozdravili vsi vprek in ga klicali povsod pit. Matižar je pil, končno se je pa vsedel k mizi naših zancev.

»No, kaj si uganil, Kobilica, ki imaš že prazen kozarec?« vprašal je nasproti sedečega kočarja.

»O Borčevki se menimo,« odvrne oni, »pa pravi Hruševec, da je nekod slišal, da je tista Jevševčeva Marijanica, ki jo je potegnila s tistim študentom v Ljubljano, njena hči. Ti boš zagotovo vedel, kako je ta reč, ker si bil večkrat skupaj s tistim gosposkim človekom, ki se je tako čudno pisal, kot nihče izmed nas.«

»Marijanica bo gospa,« pravi Matižar, »pa še velika gospa. Tisti študent Sedmič bo kmalu začel na svoje, menda bo advokat, pa Marijanico bo vzel za ženo. Lep par bo.«

»Pa je res Borčevkina hči?« vpraša Hruševec.

»Res!« reče Matižar, »samo ta razlika je med njo in njeno polsestro, da je bila Marijanica vzgojena pametno, ker je ni vzgojevala njena mati, to revše bo pa ravno taka flenča, ko doraste, kot je Borčevka, ker ne vidi in ne sliši nič dobrega in tudi nikoli ne bo, dokler bo pri tej ničvrednici.«

Matižar je pil, nato pa dejal:

»Dosti žensk sem že poznal in nobene dobre, a take babe, kot je ta Borčevka ali zdaj Svetnika, pa še ne. Ta vrag se je zadnjič skopal nad me, da sem jaz vzrok, da ji ni Borec zapustil vsega premoženja, ker sem predlanskim tistega psa striziral kot Mrkačev dar za Borcev god.«

»Zakaj ne rečeš, da je še tisti otrok moj, ko je Borec trdil, da ni njegov,« rekel sem pijanki.

»Tebe bi pa že ne marala,« odvrnila je in sline so se ji cedile iz ust kot božjastniku, kadar ga napade njegova bolezen, »še bolj zopern bi mi bil kot kak tvoj pes.«

Rekši je pljunila v me, jaz sem jo pa pograbil ter jo zvrnil v sneg, kjer se je pobirala, kot bi od mrtvih vstajala. Jaz bi tako babo bičal do krvi, kot so svetnike bičali; bi videl, ali bi jo ukrotil ali ne.«

»Torej ti misliš, Matižar, da ni nobene dobre ženske na svetu?« vpraša Tomažek.

»Prav nobene,« zavpije pasji trgovec, da se je razlegala po sobi, »nekatere so tako hudobne da se ji na zunaj spozna, druge se pa znajo tako prikrivati, da ne spi znaš, koliko slabih lastnosti imajo v sebi. Druge so še slabše od prvih, ker se jim moški ujame na lepe besede, potem se pa kesa vse žive dni, ker ga babnica toliko časa grize, dokler ne konča mučenik.« 

»Ti si silen sovražnik žensk,« pravi Hruševec, »ali si sam kdaj skusil, da je toliko hudobnosti v njih?«

»Skusil, dosti skusil, zato sem pa tudi prepričan, kar govorim,« odvrne Matižar, »ženska je hudičeva namestnica na zemlji. Ko je Bog ustvaril Evo, precej se je hudič pritaknil k njej in jo zastrupil, potem so pa Adama izgnali iz raja, ko je bil čisto nedolžen priti s tem jabolčniku. Hudičev strup je še danes v vsaki ženski in če ga je v kaki manj, je to znamenje slabe krvi.«

»Povej, no, povej, kaj si poskusil,« sili Tomažek, »jaz mislim, da je nekaj žensk vseeno dobrih na svetu, nekaj pa slabih, kot je to tudi pri nas moških.«

»Torej ti sodiš ženske po nas?« razljuti se Matižar, »kdaj si pa še slišal, da bi ženske nas po sebi sodile, ko se imajo vse za tako strašno dobre! Da boste videli, kakšna je ženska, vam bom povedal, kar se je dogodilo nekoč meni.«

Matižar je izpil kozarec do dnu, potem pa pravil:

»Ko sem bil študent in sem hodil zadnja leta v šolo, sem bil še ves neumen, zato so me naumnili v lemenat. Če sem videl ženske oči, sem bral v njih samo čistost, prijaznost, poštenost, sploh same dobre lastnosti.

Ko sem se seznanil z nekim dekletom, ki ji je bilo Antonija ime, sem se zatelebal vanjo in v njene rjave oči, kajti zdela mi je sama ljuba popolnost. Vsako njeno besedo sem si zapisal na posebne papirje, imenovane dnevnik, kdaj jo je izgovorila in kako. Če so mi je posmejala, sem bil od veselja ves moker in če mi je stisnila roko ali me vščipnila v lice, čutil sem se tako počeščenega in odlikovanega, da bi bil najrajši vsemu svetu oznanil svojo srečo. Seveda sem spet verno in vestno zapisal vsako tako izkazovanje nje ne ljubezni ter se kar [nejasno] blaženosti, da sem dobil tak vzor ženske popolnosti. Celo pesmi sem skladal nanjo in konec vsake vrste se je moral glasiti na i-a, kot se je končavalo njeno sladko ime!

Noč in dan sem mislil nanjo, svojo izvoljenko Antonijo. Pošiljal sem ji vsak teden po štiri debela pisma, ki so kar gorela ljubezni in če sem pristradal kak denar, šel sem kupit za njo rož in dragih prijetnih reči. Ob nedeljah zjutraj sva hodila skupaj k maši in jaz sem prihajal pod njeno okno že ob treh, da ne bi zamudila šeste maše.

Ljudje so kmalu iztaknili mojo ljubezen in se mi posmeh ovali, češ kako sem bedast. Ona da ima že zdavnaj drugega in če meni da prijazno besedo, naj se ne dam zapeljati, da me pozneje ne bo sram. Takim govoricam nisem verjel, ker sem bil tako trdno prepričan o njeni zvestobi do mene, da si sploh nisem upal dvomiti o njej.

Nekoč sem jo poprosil za poljub, kar je tako-le pri tako imenovanih boljših in izobraženih mladih ljudeh v navadi, da se ljubezen podpre in da ne omahne na stran. Prijatelji so mi pravili, da so pri svojih ljubicah precej to dosegli, meni pa Antonija ni hotela dati poljuba. Izgovarjala se je, da je tretje rednica, da ji ta red prepoveduje vsak telesen stik z moškim, da bi mi pravzaprav še roke ne smela dati, ter mi v dokaz teh svojih trditev kazala ped dolg križ, ki ga je potegnila izza prsi. Bil sem tako zaljubljen v Antonijo, da sem ji odklonitev poljuba štel v krepost in še ljubša mi je bila od prej.

Tu dobim pismo brez podpisa, da me moja ljubica goljufa, da ima drugega, ki da hodi ponoči k njej pod okno in morda celo noter.

To me je dregnilo, da sem se sklenil prepričati, koliko je na tem resnice.

Prvi večer hodim gori in doli mimo hiše, kjer je stanovala. Klobuk som si pomaknil na oči in se zapel, da bi me ne spoznal pri mojem oprezovanju vsak mimoidoči. Trikrat sem že premeril cesto na sto korakov daljave, pogledaval pozorno proti njenemu oknu, kar me zgrabi za vrat policaj, ki je pazil, da bi se v tisti ulici ne skalil mir in red. Cefral me je kot sumljivega hudodelca na policijski urad, kjer so me vsega pretipali, če nimam pri sebi kakega kanona, ko pa so našli pri meni le žalosten skrhan pipec in ko sem jim povedal, da imam le svojo Antonijo tako v časti, da jo ponoči stražim, da je ne vzame kak strah in tako slavni policiji na strani stojim, so me izpustili, posebno ker sem bil študent.

Drugi dan sem bil z Antonijo skupaj. Na razne moje besede se mi je smejala, tako da se mi ni zdelo vse prav in pravično. Kaj, ko bi ti s to pismo ne bilo čisto brez vsake podlage? Kaj če ima Antonija res koga drugega kaj rada? Tudi malo ga ne sme imeti. Vsem določil in v tem sklepu hotel priti resnici do dna. Seveda sem Antonijo še vedno tako neizrečeno ljubil, da bi bil zanjo dal vse, tudi življenje.

Nasproti hiše njenega stanovanja so zidali novo hišo: last kramarja Pečarja, ki si je pri samem sukancu, šivankah in taki drobnariji prihranil cel predal hranilničnih knjižic. Hiša je bila ravno do vrha surovo dodelana in so zidarji postavili na ogel smrekov vrh ves okrašen z zastavicami in raznobarvnimi trakovi, potem so šli pa na likof.

Ta nova hiša se mi je zdela prav primerna za opazovanje, in noben policaj me ne bo preganjal z nje. Zato sem stopil k Pečarju in ga prosil, če mi dovoli prebiti eno noč vrh njegove hiše pod smrekovim vrhom, ker bi rad študiral teh nekih novih zvezd.

Mož me je sprva nezaupno gledal, ko sem mu pa povedal, da študiram same učene stvari in sem mu ponudil za prostor goldinar, ki mi je ostal od zadnjega poučevanja treh smrkovih paglavcev, je bil precej prijazen z menoj in mi potrdil, da sem videti golant gospod. Ponudil mi je še stol, da mi ne bo treba vso noč stoje ogledovati zvezde ter me spremil po vegastih zidarskih deskah do ozaljšanega smrekovega vršaca. Da bi ga čisto preveril, da bom res zvezde gledal, prinesel sem seboj neke papirnate cevi, o katerih sem mu pravil, da se nanje vidi vsaka zvezda, samo ne vsak čas.

Sedim torej vrh hiše na prestolu in gledam in čakam. Vsak šum se mi je zdel sumljiv in če je le kod zalajal kak pes, že sem sodil, da gre k Antoniji tisti njen drugi, o katerem je govorilo brezimno pismo.

Celo uro sem čakal, kar začujem odpiranje njenega okna. Aha, si mislim, zdaj te imam. A k oknu je prišla Antonija in njena mati in ko sta kramljali kake pol ure, sta zaprli okno in ugasili luč.

Okoli enajstih zagledam človeka z lestvo na rami. Brisal jo je naravnost proti oknu njenega stanovanja, tam pristavil lestvo ter stopal po njej. Kri je zastala v meni, to je gotovo njen drugi, ki je poleg mene našel prostor v njenem srcu, sem si mislil — kar je prišlec ugasil svetilko, ki je gorela na oglu — bil je ugaševalec luči. Oddahnil sem se in pomiril ter pel čast Antonijini poštenosti, da ljubi le mene in edino mene samega iz dna svojega srca in svoje duše.

Ko sem se tako vtopil v sladke upapolne misli, začujem divje vpitje iz bližnje nasprotne hiše. Pogledam tja in zapazim, da se vali gost črn dim skozi streho. Kmalu se je prikazal ogenj, ki se je z naglico razširil po vsem poslopju in razsvetljeval vso okolico, da je bila jasna kot ob belem dnevu. Tudi jaz sem bil razsvetljen in stal kot v gloriji pod okrašeno smreko.

V tem so privreli ljudje iz vsega mesta na kraj nesreče, vpili, kričali, se prerivali in zijala prodajali. Jaz sem bil pa kot na trnju. Kaj če me kdo zapazi? Nisem še dobro premislil pomena tega vprašanja, ko se zasliši klic mladega fanta:

»Kdo pa stoji tam gori pod smreko na Pečarjevi hiši?«

Sto in sto oči se je ozrlo proti meni in me motrilo ostro.

»Mesečen je!« zavpije stara baba in vsi so bili teh misli.

»Kdo pa je to,« čujem drug glas.

»Študent Matižar je!« pravi krojač, ki sem mu bil dolžan še za delo zadnje obleke, »poznam ga po križastih hlačah, ki sem mu jih naredil, gotovo je res mesečen!«

Privlekli so velikanske plahte in jih razpeli pod menoj, če bi se iz svoje mesečnosti zbudil in telebnil na tla. Drugi so hoteli do mene, a zidarske deske so bile tako nerodno položene, da sta dva cepnila par metrov globoko, drugi si pa vsled tega resnega vzgleda niso upali rešetk [nejasno] svoje kosti po kamenju in opeki zaradi moje rešitve, ampak so zijali in čakali, kaj bom naredil.

V tem je prišel Pečar, ki je stanoval na drugem koncu mesta, ter pojasnil ljudem, da je pod smrekov m vrhom učen zvezdogled, ki naj ga nikar ne motijo, da se mu ne ponesreči njegovo zvezdoslovsko upanje.

Da so mene v tem sitnem stanju obhajali prav posebni občutki, je gotovo. Najrajši bi se bil spremenil v nevidnega duha, zlasti takrat, ko me je zagledala tudi Antonija. Bilo mi je skoprneti od sramu. Hotel sem kar skočiti na tla, a ne na plahte, ampak na kup ostrega kamenja, da bi se razčesnil in razčofal kot gnila repa, če jo vržeš v steno.

Potem sem se pa vseeno premislil, da me je škoda, da bi se razbil tako strašno in se na sodnji dan mučil, ko bi iskal svoje ude po vseh koncih in krajih; zato sem izginil v poslopje za steno, kjer sem čakal, da so ogenj pogasili in da so se ljudje razšli. Šele proti jutru sem se kot kak hudodelec plazil domov po stranskih poteh, vse mesto je pa govorilo štirinajst dni, kako sem ogledoval zvezde pod smrekovim vršacem na novi hiši Pečarjevi.

Posledica moje bistroumnosti je bila, da mi je Antonija odpovedala ljubezen, češ da s takim bimbom ne more več govoriti, ker bi se ji smejali ljudje in živali. Mene je zabolelo srce, da sem mislil, da mi poči, potem sem pa ljubljenega dekleta prosil in moledoval za ljubezen, dokler mi ni obljubila, da me bo še vedno rada imela, kot doslej, samo skrivna naj ostane ta najins ljubezen, ker taka ljubezen je veliko več vredna kot ona, o kateri govori pol mesta ali po nase cela fara.

Spet sem se kar tajal ljubezni do Antonije. Kako plemenito je njeno srce, sem dejal, pravega živega angelja sem si izbral za tovarišico! Noben prijateljski opomin me ni več vznemiril, ker sem vedel, da to dela le nevoščljivost, najgrša slaba lastnost človeška. Če mi pravi Antonija, da ne more drugače moliti kot kleče, če gre vsak mesec k spovedi, če me ne poljubi zato, ker ji to prepoveduje njen tretji red in če mi pri tem sveto zatrjuje, kako silno me ima rada, ali ni to dovolj za prvo ljubezensko potrebo! Kaj hočem še več? Žalostno, kdor hoče vso ljubezen naenkrat snesti!

Nekega dne pridem v predmestno gostilno, kjer je bil gostilničar moj znanec. V prvi sobi je bilo polno ljudi, zato stopim naprej. A koga najdem tam? Antonijo, mojo ljubo Antonijo, ki jo je objemal visok kanonir, kot bi jo kupoval. Spet mi je zastala kri, Antonija je pa čez nekaj časa prišla k meni in mi povedala, da je to njen bratranec in da je strašansko dobre volje, ker je v loteriji zadel. Skupaj da sta vzrasla, zato sta si tako domača kot brat in sestra.

Kmalu je odšla Antonija in kanonir. k meni je pa pristopil krčmar in dejal:

»Ali jo poznašt Ta ti je tica! Vsak večer drugi!«

Te besede so me razburile; plačal sem in šel.

Divjal sem po mestu kot norec. Hotel sem dohiti Antonijo in ji povedati, da ne verjamem, česar jo obrekujejo. Šele zdaj sem prav spoznal, kako do ušes sem zarukan vanjo.

V temni ulici jo najdem in njenega »bratranca« kanonirja. Pritiskala sta se drug k drugemu, kot bi hotela postati eden in ko sem slišal cmok kot poljub, pograbila me je majhna jezica. Ta bratranec se mi je zdel vseeno preusiljiv in preprijazen. A veselja jima nisem hotel kaliti, ker sem ljubil Antonijo še vedno brezumno in ker nisem vedel, kako daleč sega prijateljstvo z bratrancem, ki je zadel v loteriji in ki je vrhutega skupaj vzrasel z Antonijo.

Od takrat sem prebil hude čase. Zgodilo se je večkrat, da sem našel Antonijo s kakim moškim, o katerem mi je pravila, da je njen svak, ali stric ali spet bratranec. Silno veliko sorodstvo je imela; samo ženske žlahte njene nisem nikoli spoznal. Kakor sem bil omejen v ljubezenskih stvareh, vendar se mi je navsezadnje zdelo, da me Antonija vodi za nos, ko mi dopoveduje o svoji ljubezni do mene, po drugi strani pa vedno z drugimi hodi; če pa mene sreča, se pa naredi, kot bi me ne poznala!

Postal sem ljubosumen in prijel ljubico trdo, naj mi pove resnico, kaj je z njenimi bratranci in strici in svaki. A ona se mi je prešerno smejala, udarila me po glavi in rekla:

»Glej, da zrasteš na duhu in telesu!« 

Jaz sem jo pa še vedno rad imel svojo Antonijo. Da bi ona ne bila čista kot solnce, mi ni bilo mogoče dvomiti. Vsaj se ji smejejo oči in usta, saj ima ped dolg križ na prsih, da jo varuje pred vsakim pregreškom!

Prešli so meseci in moja Antonija se je precej spremenila. Ko sva se sešla, mi je zaupala, da se ji je pripetila nesreča, in da pojdem lahko kmalu za botra.

Debelo sem pogledal in se začudil. Saj ji vendar njen tretji red brani vsak telesen stik z moškim in njen ped dolgi križ na prsih nima nobene moči?

Razodel sem ji svoje pomisleke.

»V klošter pojdi!« velela mi je, »za tistega kozla boš dober, ki nosi zjutraj nočne posode na stranišče.«

Užalile so me te besede, ker sem jo še vedno nad vse ljubil.

»Čemu bom hodil v klošter, če se imava midva rada,« oporekal sem.

»Prismoda!« vzkliknila je, »kdo ti je pa to povedal?«

»Ali se nimava rada?« vprašal sem otožno.

»Tako si neumen kot keštrun,« rekla je, »pa če hočeš otroka prevzeti nase, ti dovolim.«

»Antonija, za tebe vse storim,« vzdihnil sem v solzah, samo v klošter me ne sili!«

»Torej prevzameš otroka?«

»Kar hočeš, storim!«

»Veš, gotovo ne vem za očeta,« rekla je, »zdi se mi, kot bi bil od sv. duha.«

Zasmehljivih besedi nisem razumel.

Ko je prišel otrok na svet, zapisali so mene za očeta v krstno knjigo in ko sem bil klican na sodnijo, če sem res oče, sem zijal neumno kot teliček.«

»Pa si bil ros omejen!« pravi Hruševec.

»Kajpak sem bil,« odvrne Matižar ter nadaljuje:

»Tisto otročje revše je kmalu izdihnilo, kar je bilo najboljše, ker mu ni nihče vedel za očeta, mati se pa tudi ni nič brigala zanj. Jaz sem za Antonijo še vedno brenčal, navsezadnje me je pa vender srečala pamet, ko sem jo dobil kar s tremi kanonirji, ki so se kosali, kdo bo bolj stregel njenim srčnim težnjam in željam.

Kakega pol leta sem bil pameten, potem sem pa spet zdivjal v svoji ljubezni. Zaljubil sem se v prijazno punico, ki mi je obetala zvestobo, kot bi nosila srednjeveški pas in jaz ključek od njega. A zvesta mi je bila le od takrat, ko se je z drugim dobro imela. Tista moja ljubezen je trajala dober mesec, potem je je bilo pa konec na podoben način kot prve.

Imel sem tretjo ljubico kmalu potem. Ljubezen z njo je trpela samo en teden. Dekle je bila tako oblagodarjena s čestilci, da so si drug drugemu kljuko podajali. V takem ni sem maral živeti, ker se ljubezen preveč razbije in ker res ni dobro, če je človek v preveliki gnječi.

Skusil sem še par ljubezni, a nikjer nisem našel ženske, ki bi bila vredna, da bi ji privoščil le trohico zaupanja. Ako ni bila odkrita ničvrednica, bila je hinavka, ki se je delala pošteno in nedolžno in nepokvarjeno. Dasi, kakor sem preje rekel, sovražim oboje, so mi prve vendar ljubše, ker vsaj vem, s kom imam opraviti.

Zdaj pa povejte, če sem opravičen hoditi po svojih skušnjah ali naj verjamem tistim, ki pravijo, da je ženska angelj, samo perutnic ji manjka.«

Tomažek, Kobilica in Hruševec so molčali. Ali so jih Matičarjeve besede prepričale ali ne, se ne ve, gotovo je le, da niso nič znali odgovoriti.

»Pijmo, pijmo, da poplaknemo žalost in jezo!« zaklical je Matižar in Štefan vina je priromal na mizo, da je krožil kozarec pred vsemi štirimi. Jezik se je zdaj razvezal in ker je bila pustna nedelja, poiskal je Matižar krčmarjeve harmonike ter zaigral krepko poskočnico, da so se zavrteli moški pari po vegastih tleh — ženske ni bilo nobene med njimi; ko pa so se za hip utrudili, oglasila se je vesela pesem, kakor na primer:

Hopsasa, risasa,
pustna nedelja,
lan’ sem bil špeha sit,
letos pa zelja,

ali pa:

Le k meni se pritisni,
saj nimam bolha,
sem jih snoč’ polovila
iz interfata.

Bilo je že polnoči, ko je Topolovec zapahnil vezna vrata za zadnjimi gosti in ugasnil luč. Matižar je pa prenočil pri njem pri peči na klopi.

XVII.[uredi]

Petnajst let je minulo po tem.

Bil je teden pred Božičem.

V eni izmed novih hiš blizu sedanjega sodišča v Ljubljani je v prvem nadstropju sedela popoldne nekaj nad trideset let stara gospa izredne lepote in ljubeznivosti v obrazu. V rokah je imela knjigo z zanimivim romanom, poleg nje sta pa dva dečka gledala slike ilustriranega mesečnika. Gospa je nekdanja Jevševčeva Marijanica, zdaj soproga odvetnika dr. Sedmiča.

Trinajst let je že omožena in čvetero otrok ji razveseljuje življenje, trije dečki in deklica. Vsi so zdravi in čvrsti, v šoli lepo napredujejo, zato so v radost očetu in materi. Najstarejši Davorin je star dvanajst let in hodi v drugo realko, desetletni Dušan je v četrtem ljudsko-šolskem razredu, sedemletni Branke v prvem, petletna Marijanica pa po seča visoko šolo otročjega vrtca, kjer dosega že znamenite vspehe, da bo gotovo še kaj več iz nje.

»Mama, kdaj pride tvoj papa? vpraša Dušan, ko s ta z Brankom pregledala knjigo do konca in jima je zmanjkalo zanimivega gradiva.

»Danes ali jutri,« odvrne mati.

»In potem ostane pri nas zmirom, kaj ne?« vpraša deček.

»Vedno,« reče ona in obraz v prešine srčna zadovoljnost.

»Potem bomo hodili na sprehod enkrat s teboj, enkrat s starim papanom, ali pa vsi skupaj, kaj ne, mamica?« vpraša mlajši.

»Seveda, če boste pridni,« odgovori gospa.

»Ali nismo pridni?« začudi se užaljeno starejši.

»Saj vem, da ste,« pravi mati »a taki morate tudi ostati, da vas bo stari oče vesel in da bo videl, da ste dobro vzgojeni.« 

Sodni svetnik Ivan Funtek je tisti čas stopil v pokoj ter sklenil preživeti stara leta pri hčeri Marijanici dr. Sedmičevi. Odkar se je ta poročila, hodil je vsako leto na zetovo prijazno povabilo na počitnice k njima in stari gospod še ni preživel nikdar tako lepih dni kot za časa dopusta teh let, hči je bila pa istotako vsa srečna, da je mogla postreči ljubemu očetu, ki je bil vse druge narave kot njena mati. Te ni videla od onega časa, ko ji je prinesla od Jevševca predobrih hrušk maslenk, čula pa večkrat marsikaj slabega o njej.

Vstopila je hišna in prinesla pismo, ki je je pravkar vročil pismonoša.

»Kdo ti je pa pisal, mama?« vpraša Dušan, še predno je ta prerezala zavitek.

»Kako si zvedav!« krega ga dobrovoljno mati, »vse hočeš že naprej vedeti; saj vidiš, da še odprla nisem.«

Ko je Marijanica prebrala došlo pismo, morala je seveda takoj povedati malima radovednežema da jih pride za praznike obiskat gospa Justina in njen soprog Mrkač ter da pripeljeta seboj tudi osemletno Milenico.

Dečka sta veselja zavriskala.

»Kaj ne, da pojdemo v kinematograf z njo in v gledališče popoldne?« vpraša ves rdeč v lice starejši.

»Seveda!«

»Pa ti pojdeš tudi in gospa Justina, pa tvoj papa?«

»Tudi!«

»Ali je tvoj papa že bil kdaj v kinematografu?« vpraša Branko.

»Ti bo že povedal.«

Otroka sta odhitela ven pravit bratu Davorinu o ljubem posetu.

V tem so vstopili trije gospodje.

»Le naprej, kot bi bila doma!« velel je med vrati gospod s polno črno brado. Bil je dr. Sedmič, ki je privedel dva gosta.

Eden izmed njiju je bil star okrog šestdeset let, sivobrad, visoke rasti.

Ko ga zagleda Marijanica, skoči k njemu, ga objame in poljubi. »Oče, ljubi oče!« vsklikne z ljubeznivostjo ljubeče hčere, »zdaj ostaneš vedno med nami.«

»Če vam ne bom delal preveč nadlege,« odvrne sodni svetnik Funtek. Marijaničin oče, ki se je ravno pripeljal z notranjskim vlakom s svojega dosedanjega službenega mesta. »No pa preveč se me ne bojta, nisem siten. Skromnosti sem vajen in zmalim zadovoljen kot samec, ki ni razvajen kot oženjenec, ki mu streže ena noč in dan, da se mu prikupi.« 

Drugi gospod, ki je prišel s Sedmičem, je bil sodnik Varčnik. Pogosto je zahajal k Sedmičevim kjer je užel veliko razvedrila z dečki, ki so ga imenovali »strica« in ga naravnost pogrešali, če ga ni bilo par dni k njim.

Prišleci so se vsedli, Marijanica je pa šla pripravit malo južino.

»Kako ste se kaj vozili, gospod svetnik?« vpraša med drugim sodnik, »po Krasu brije zdaj ostra burja in zameta vlak s snegom.«

»Res ni dosti manjkalo. da nismo obtičali v snežnem zameta,« odgovori Funtek, »a imeli smo dobro priprego, še en močen stroj, sicer bi se ne bili prerili na varno. V vozovih smo pa imeli toliko snega, kot bi bila vsa okna odprta. Vozili smo se v starih škatljah, ki jih drugod že zdavnaj proč vržejo, židovsko podjetje pa sodi, da je za Slovence vse dobro, pa nas je nabasalo v tiste podrtije, ki so ropotale kot v mlinu, kadar vse stope delujejo.«

Hišna je prinesla na mizo vina in prigrizka. Gospa se je vrnila in prisedla.

»Pijmo, gospod tast prijatelj in žena, na veselo svidenje!« rekel je Sedmič in vzdignil čašo, »naj živi in ohrani bog ljubega člana naše rodbine še desetletja!«

Veselo so zažvenketali kozarci in zlato vince se je smejalo iz njih.

»Kot sem čul, si si ustvarill obširno klijentelo,« reče po raznih pogovorih svetnik Funtek svojemu zetu. »Tam na Krasu te pozna vsak kmet. Če izgubi pravdo na okrajnem sodišču, pa se tolaži in pravi: Kar k dr. Sedmiču v Ljubljano in ta se bo tako pritožil, da bom gotovo dobil. To je zaupanje! Vsak ga ni deležen!«

»Srečo ima res,« pritrdi Varčnik, »še tako zapleteno stvar vam razjasni in prepriča sodnike, da ima njegov klijent prav, pa naj bo tožnik ali pa toženec. Kdo drugi bi si ubijal glavo in trudil brez uspeha, dr. Sedmičevi prizivi in rekurzi pa večinoma vsi drže. Zato ima pa tudi tri koncipijente.«

»Le ne hvale, kjer treba ni,« brani se Sedmič, »če vidim, da je stvar brezupna, je ne prevzamem, ker vem da klijent, pa bodi to kmet ali meščan, misli, da mu jo je advokat zavozil, če izgubi pravdo. Zastopam načelo, da se pravi krasti denar iz žepa, če prevzamem zastopstvo koga kjer vidim, da je že naprej izgubljen.«

»Tudi v kazenskih stvareh?« vpraša tast.

»Tam končno ne postopam tako rigorozno, ker obtoženec, če je obsojen, navadno misli, da bi bil dobil še mnogo več, če bi ne imel zagovornika,« odvrne Sedmič.

»Jaz sem imel danes slučaj, kjer bi ne bil pomagal noben zagovornik,« reče Varčnik.

»Torej si obtoženca poznal do obisti, kot se pravi,« meni Sedmič.

»Bila je obtoženka, oziroma dve. Izjemen slučaj, zares. Mati in hči sta bili skupaj obtoženi vlačuganja. Mater sem sodil že štirikrat v dveh letih, kar sem na kazenskem sodišču. hčer pa dvakrat. Danes sem dal materi osem tednov, hčeri pa dva. Obe, zlasti mati, sta se vedli pred menoj predrzno kot najslabši pocestni vlačugi, dasi sta pravzaprav iz boljše hiše; zato sem ju brez usmiljenja obsodil in bi ju bil ravnotako, tudi če bi ju zagovarjal še tako spreten zagovornik, kot si ti, dr. Sedmič.«

»Iz boljše hiše sta,« vpraša gospa, »tu iz mesta?«

»Ne, z dežele. Mati je bila svoj čas omožena z nekim bogatim posestnikom, ki ji je umrl in zapustil lepo število tisočakov. Ženska se je omožila vdrugič z domačim hlapcem, s katerim sta pognala do zadnjega solda vse. Zdaj je on spet za hlapca, ona si pa na vlačugarski način služi kruh in žganje. Hčer je vzgojila, kakršna je sama, da je komaj stara šestnajst let, pa že kar javno nadleguje moške po cestah. Še premalo sem ju obsodil.«

Marijanica in Sedmič sta pazljivo poslušala pripovedovanje in obema je šla ena misel po glavi.

»Kako se piše tista ženska?« vprašala je gospa.

»Katarina Svetlin,« odgovori sodnik, »a mislim, da vas ime gotovo ne bo zanimalo.«

Nastal je molk, kot bi odrezal pogovor. Ko se je svetnik Funtek ozrl v svojo hčer, zapazil je, da je bleda kot zid.

»Kaj ti je, Marijanica?« vprašal je skrbno.

»Nič, nič!«

»Nič ni,« odvrne oče, »zakaj si utihnil tudi ti, doktor!«

Sedmič je pogledal ženo, njuna pogleda sta se srečala, nato je pa odgovoril:

»Nimamo si prikrivati ničesar in nikogar izmed nas ne zadene nobena krivda, da bi se čutil obteženega, ako vemo vsi, kar veva midva z Marijanico. Katarina Svetlin je Marijaničina mati!«

Funtek si je podprl glavo in zrl tik pred se.

»Tako daleč je padla!« rekel je, kot bi bil sam pri mizi.

Kmalu pa je potegnil z dlanjo preko čela, kot bi hotel izbrisati tožne misli, ter dejal:

»Jaz nisem znal izbirati v življenju. Moja zakonska žena Ljudmila ni bila nič boljša od Katarine, pri kateri mi je njena zunanja lepota zaslepila oči. Iskal sem sreče pri eni kot drugi, mislil sem najti tu in tam ljubeče bitje, katerega je vsak moški v gotovem času potreben, ker ljubezen nam je v krvi, prirojena, a goljufan sem bil obojekrat. Nobena ni imela ljubezni do mene, ni pa tudi imela ljubezni do svojih otrok. Obe sta jih smatrali za pezo, za pokoro. Izmed zakonskih so mi vsi pomrli, ostala je le Marijanica, ki je proč od svojih roditeljev užila boljšo vzgojo in več ljubezni, kot jo je pa imela do nje lastna krvna mati, ki jo je vrgla od sebe. Le očetovo srce te je ljubilo, Marijanica in če ti nisem preskrbel fine vzgoje in če si morala v mladih letih morda marsikaj prestati, kar bi ti bilo lahko prizanešeno, odpusti; tvojemu očetu je bil vedno tvoj blagor pri srcu in srečo si našla, ko ti je usoda naklonila moža, ki te ljubi, ki te je vreden in ki si tudi ti njega vredna. Tvoj oče ni nikoli užil take sreče!«

Starcu so stopile v oči solze. Padle so na lice Marijanice, ki je objela očeta in pritisnila svoj obraz na njegov. Niso ji šle nikake besede iz ust, obtičale so ji v srcu, a oče njen je dobro vedel, da mu njegova hči ne zameri ničesar, ampak da je srčno vesela, da je tako in da more izkazovati otroško ljubezen do njega.

V sobo se je pridrevil Sedmičev naraščaj. je bil velik revež, kajti vsi so držnali vanj in imeli toliko vprašanj nanj, da jim ni mogel sproti odgovarjati. Moral jim je obljubiti, da pojde z njimi v kinematograf, kjer da še nikoli ni bil, ter v gledališke k »Snegulčici«, zvečer pa da se pojdejo vsi skupaj ter gospod stric Varčnik slepe miši.

* * *

Naše povesti bi bilo pravzaprav že konec.

Netočni in nenatančni bi pa bili, če bi ne omenili usode osebe, ki je tuintam posegla v razvoj tega pripovedovanja, pasjega trgovca Matižarja.

Ko je odprl dr. Sedmič lastno odvetniško pisarno, ponudil se mu je vanjo v službo Matižar kot absolvirani četrtošolec, in Sedmič ga je sprejel. Ni se kesal zato, ker Matižar je bil vesten in zvest uradnik in si je tekom časa pridobil toliko znanja in zaupanji, da je postal solicitator Sedmičeve pisarne, ali kakor so mu kmetje rekali, »veliki šlibar.«

Matižar je bil dober človek, z vsemi je lahko izhajal, samo ženske je še vedno sovražil iz dna svojega srca ter jih kar vse vprek metal skopaj z najslabšimi izvržki. Samo toliko si je dal končno dopovedati, da je na vsakih tisoč žensk ena poštena, vse drugo se mu pa ni videlo vredno smodnika, ki bi ga zanje postrelil.

Tiste čase pa, ko se je pri Sedmičevih nastanil vpokojil Funtek, se je storil v Matižarju silen preobrat. V gostilni, kjer je kosil in večerjal, je dobil zvitek las v juhi ter nesnažno buciko v sirovih štrukljih, njegova soba ni bila nikdar dosti zakurjena in če je bila ta gorka, je bila postelja mrzla. V noge je zeblo Matižarja vso noč kot doslej še nikoli ne. Zvečer ga je pa prevzemal dolgčas, ko je sedel pri običajnih štirih do šestih četrtinkah rebule — z eno besedo: Matižar je začutil v sebi prav resne spomine, da mora spremeniti svoj stan na kakršenkoli način.

Pri Semdičevih so imeli kuharico, ki ji je bilo ime Reza. Ni bila napačna ženska to, ne po postavi in ne po govorjenja in kolikorkrat je imel Matižar kaj opraviti v doktorje vem stanovanju, vselej sta izpregovorila z Rezo par besedi. Matižar je po daljšem opazovanju dognal, da mora Reza biti tiste ena, ki ji je pri vsakem tisoča žensk zaupati v besedah in dejanju in ko si je bil v tem oziru na jasnam in so se mu prigodile gori omenjene neprilike v gostilni in doma v postelji, vprašal je nekega dne kuharico:

»Slišite, Reza, ali nosite ped dolg križ na prsih?«

»Čemu mi bo?« odvrnila je.

»Dobro. Če pridete zvečer na ogel hiše, vam bom nekaj povedal«

Rezo je zanimalo, kaj ji ima povedati ta čudni človek, ki jo je kaj tako nenavadnega vprašal kot doslej še nihče, in res je prišla zvečer po uradnih pisarniških urah na hišni ogel.

»Torej res ne nosite križa na prsih?« zastavil ji je solicitator vprašanje.

»I kaj pa imate s tem križem?« začudila se je.

»Torej če ga res ne nosite, mi povejte, če ste zato, da se vzameva!«

Rezi je zaprlo sapo, ko je čula te besede.

»Veste, Reza, jaz slabo kosim in slabo spim, zato bi se rad oženil,« pojasnjeval je Matižar, »red bi imel rad, drugega nič; zaslužim pa tudi toliko, da bo za oba dosti.«

Reza ni mogla precej reči da, zato si je izgovorila čas za pomislek. V dveh dneh mu bo povedala natanko kaj in kako.

In res, čez dva dni je Matižar zvedel, da ga Reza, srpanska devica, vzame v cerkveno potrjen zakon, pristavila pa takoj, da pedi dolgega križa še ni nikoli nosila na prsih in da ga tudi nikoli ne bo, pa če se takoj vse razdere.

Matižar je od veselja kar poskočil od tal in skoraj da ni Reze objel.

Ko je ob novem letu dr. Sedmič izplačeval svojim uradnikom mesečno plačo ter isotoliko novoletno nagrado, rekel je Matižar, ki je bil zadnji pri izplačevanju:

»Gospod šef, jaz se oženim!«

Sedmiču je padel denar iz roke in skoraj da se mu ni zvrtelo v glavi.

»Kaj, vi se boste oženili, gospod Matižar, tako ljut sovražnik žensk.«

»Med tisoč ženskami je ena poštena in tisto sem si jaz izbral,« odvrnil je ponosno solicitator.

»Prav veseli me vaš sklep,« rekel je dr. Sedmič »in želim vam obilo sreče. Seveda bo treba plačo povišati. Pa povejte ime svoje izvoljenke, če jo kaj poznam!«

»Vaša Roza!«

Sedmič je moral spet ostrmeti.

»Če bi ne bili tako vesten uradnik, bi nastopil proti,« rekel je šef, »ker mi jemljete dobro kuharico iz hiše, a z ozirom na vašo zanesljivost ter ker ste mi tudi vi svoj čas pri moji ljubezni bili v pomoč, zato vzemite to kot prvi dar za svoj spremenjeni stan!«

Rekši mu je stisnil šop zelenkastih bankovcev v roko, nato pa peljal ženina predstavit ženi Marijanici.

Predpustom je bila poroka, mirna in tiha, kot se spodobi za starega samca in devico v srpanu. Z zakonom sta bila zadovoljna Matižar in Reza, zlasti pa on, ker se mu ni bilo treba bati, da bi našel v juhi zvitek las ali v sirovih štrukljih nesnažno buciko, tudi ponoči ni imel več mrzle postelje in mrzlih nog. Reza je bila dobra kuharica in skrbna žena, kar oboje je tako ugajalo možu, da jo je večkrat prav krepko objel in poljubil ter kar je še drugega potrebno za smeh in kratek čas.