Prav ne stori, kdor daleč svojo hčer moži
| Prav ne stori, kdor daleč svojo hčer moži Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Prelepa dolina šentjernejska, v nji je živel bogat kmet, imel je ženo in tri otroke, dva sinova in hčerko, ta hčerka je bila lepa, da je lepote njene glas segal v deveto vas in še dalj, daleč čez mejo dežele.
Pa se je zgodilo, da je kmet jarem prirejenih voletov gnal v bližnji trg - tam je bil sejem - da jih proda. Kupčija se mu je obnesla in vesel lepega dobička se usede v krčmo, pri poliču vina in je hotel pričakati večerni hlad, potem bi se odpravil domov. Pa mu prisede k mizi možak, brke je imel do ušes, črne, svetle oči in velike, ostre zobe. Bil je živ in zgovoren, besede je zavijal po tuje in vse je vedel o kmetu, kdo je in odkod, in o njegovih ljudeh, to se je zdelo kmetu kaj imenitno.
Sedela sta, pila in se smejala in tujec je tako napeljal, da sta pričela kvartati.
Skraja je kmet dobival. Dobiček mu je dajal pogum, stavljal je več in več - kar se sreča obrne na tujčevo plat! Ni trajalo dolgo, pa se je ves dobiček in za dobičkom še izkupiček za voleta iz kmetovega mošnjička preselil v žepe tujca.
Kmeta je bolela izguba, še bolj ga je bilo sram, kaj poreko doma, če se vrne s sejma brez volov in brez denarja. tujec pa se je smejal in ga tolažil; sreča je opoteča, je dejal, naj le še igra, in ponujal mu je novce nazaj na posodo. Kmetu je pijača jemala trezni preudarek in nadaljevala sta igro. Toda kvarte so mu slabo padale, slabo in slabše - tujec jih je znal mešati! Kmet je bil kakor slep od vzburjene strasti: ko je izgubil ves posojeni denar, igral je naprej na vero. Tako je izgubljal goved za govedjo, konja za konjem in še gozd in še travnike in še njive in nazadnje še hišo, svoj in svoje družine ljubi dom. Tačas se je spomnil svojih svojcev. Stemnilo se mu je pred očmi in davil ga je obup.
Tujec pa se je sklonil čez mizo in mu šepnil: »Nič se ne boj, vse ti vrnem, domačijo in vse, še denar povrh, če za ženo mi daš svojo hčer!«
Težak kamen se je odvalil kmetu s srca, hitro je zgrabil tujčevo roko in udaril vanjo, hitro mu je dal besedo in vero. Dogovorila sta se, da v treh dneh pride tujec po nevesto in bo poroka.
Hči je bila žalostna, ko je izvedela, da jo je oče zaročil tujemu človeku daleč v neznane kraje, toda vajena je bila spoštovati starše in jih ubogati brez prigovora.
Le mlajšemu bratu, najrajši ga je imela, je potožila svojo žalost, dala mu je za spomin zlat prstan in še ga je vprašala: »Bratec moj mlajši, ki te imam najrajši, kdaj se vidiva spet?«
Brata je skrbela njena možitev na tuje in je odgovoril: »Kaj se mi zdi, sestrica ti, to se takrat namerilo bo, kadar na petek nedelja bo!«
sestra je zavekala: »To nikoli ni bilo in nikoli ne bo, ne bo te več videlo moje oko!«
Brat je rekel: »Bog daj drugače!« bilo mu je prehudo in skril se je tretji dan v šumo, ko je prišel ženin s štiriindvajsetimi svati po nevesto.
Bogate darove so ji pripeljali, staro, prečudno zlatnino in srebrnino in dragoceno, tuje blago. Svatba je bila kratka, pa hrupna. Po svatbi so se jadrno odpeljali z bledo, mlado ženo.
Daleč, predaleč so se vozili, slednjič so dospeli na ženinov dom.
Ženinov doma je stal na samem, imel je železne duri in zamrežena okna, pod vso hišo so se razprostirale široke, obokane klati, na dvorišču za hišo so režali divji psi in prenašali dolge, bele kosti, za dvoriščem se je pričenjal temen gozd.
Žena je plaho gledala novi dom, mož pa jo je vedel v gorenjo hišo in tam ji je rekel: »Ta moj dom je zdaj tvoj dom. Tri leta sem koprnel po tebi, tri leta in pol, zdaj te imam! Rad bi ti izpolnil vsako željo, eno pa te prosim, ne pozabi: moja žena si, kar sem jaz, to si ti, moja radost je tvoja radost, moja žalost tvoja žalost, če ne moreš hvaliti, pa molči!«
Težko se je mlada žena privajala novemu življenju. Včasih je bila po več dni sama doma, če je mož s svojimi hlapci odhajal po neznanih opravkih. Tiha groza jo je dušila v takih nočeh, v spanju je čula ludne ropote, peket konjskih kopit, zamolkle klike, lopotanje duri, moža pa ni bilo blizu niti nobenega hlapca.
Razodela je možu, kako grozo prestaje, ko ga ni doma. Mož pa se je smejal, bliskali so se mu ostri zobje in je rekel: »Moja žena ne sme biti zajec! glej, kaj sem ti prinesel!« In ji je dal par krasnih uhanov, rekel je, da so povrhnji dobiček iz dobre kupčije. Zvečer pa je pripravil veselo gostijo za vso družino, godli so cigani, pelo se je in plesalo v pozno noč, toda veseli hrup ni mogel zatreti skrbi in žalosti v srcu mlade žene.
Tako se je iztekalo leto.
Neki dan je bil mož s svojimi štiriindvajsetimi hlapci zopet z doma. Ni povedal, kdaj se vrne. Mlada žena se je ta dan posebno otožno spominjala na pretekla lepa leta med svojci, na očeta, na mater, na oba brata, njih vsehže tako dolgo ni videla. In ko je zvečer zaspala, se ji zasanja, da vidi mlajšega brata, ki ga je imela najrajša: pogrezal se je v grob in z roko jo je pozdravljal! Zbudila se je v solzah, bilo jo je čuda strah in nažgala si je luč.
Komaj se nažge luč, že začuje ropot in prepir, koraki so se bližali njenim durim in v sobo je stopil njen mož, vroč, rdeč in osoren. »Kaj bdiš? Čemu ta luč? Na kaj prežiš?«
Zbala se je njegovega pogleda in je rekla, da ji le skrb zanj ne da spati.
Pomiril se je in ji velel, naj brez skrbi zaspi; prišel je le za hip domov, je rekel, nujni posli ga kličejo zopet odtod. »Na norica,« je rekel, »ko se naspiš. oglej si igračke, ki sem ti jih prinesel!« Vrgel je na mizo škatlico in odšel in v hiši je skoraj zavladal mir. Mladi ženi pa vso noč ni izginila izpred oči grozna podoba ubogega brata in težko je pričakovala dne.
Zgodaj je vstala in ko je zagledala na mizi škatlico, se je spomnila moževega darila to noč. Vzela je škatlico v roko in sedla k oknu. Dvignila je pokrov in zalesketala ji je pred očmi dragocena zlatnina, uhani, igle, prstani in drugi lišp. Med prstani pa je bil eden, tega je vzela iz škatlice in ko ga je obračala in gledala, ji je zastalo srce in oprla se je na polico pri oknu, da ni zdrknila na tla; spoznala je prstan, ki ga je bila dala mlajšemu bratu v spomin pred poroko!
Čutila je, bratu se je zgodilo nekaj groznega! Neznana sila jo je gnala, le hitro odtod in domov! Drhtela je, brisala si mokre oči, tavala po sobi, oblačila se in zraven obupavala, da je tako počasna in zmedena.
Pa se tisti čas pridrvi po cesti hitri jezdec, pred hišo obstane, zaškripajo tažke duri. In mlada žena, preden je pogledala skoz okno in zdajci je spoznala glas, bil je ljubi glas starejšega brata! Odprla je duri, zletela mu je v naročje, zaihtela je in omedlela.
skrbno je nesel brat preljubo sestrico na belo posteljico. Ozrl se je po izbi, videl zlatnino v škatlici, posebej na polici je ležal prstan, spoznal ga je, da je mlajšega brata, in ga je spravil.
Sestra ko je odprla oči, se je brata oklenila okoli vratu in prva ji je bila beseda: »Kaj se je zgodilo ubogemu mlajšemu bratu?« Starejši brat jo je prijazno pobožal in je odgovoril: »Mlajši brat te pozdravlja in tudi tvojega moža, oženil se bo in me pošilja, da vaju povabim in spremim na njegovo svatbo.«
Sestra se je globoko oddehnila, vesela, da je njen strah bil prazen. Prijazno sta se pogovarjala z bratom in čakala moža. V mraku se je s hlapci vrnil mož. Bil je dobre volje in glasen. Brata je začuden pogledal, pa ko mu je ta z lepo besedo izročil povabilo na mlajšega brata svatbo, mu je udaril v roko in rekel, da jutri navsezgodaj odrinejo. In zvečer je bila bratu na čast bogata gostija, godba in ples, brat in mož sta si napijala, se objemala in poljubovala in po dolgem času se je tudi mlada žena zopet enkrat od srca smejala.
Drugo jutro še pred zoro so se odpravili na pot mož, žena in brat, štiri konje so imeli vprežene, dirjali so kakor vrag in mož in brat sta po poti vriskala in streljala, kakor se spodobi svatom. Proti večeru so se približali vasi, kjer je stal žene rojstni dom. Z visokih lin se je čulo premilo zvonjenje.
Sestro je stisnilo pri srcu in je rekla: »Čuj, preljubi bratec ti, kaj tako žalostno zvoni?«
Brat jo je rahlo prijel za belo roko in je odgovoril: »Le tiho, tiho, sestrica, naša je navada ta, oj navada blažena, ko sonce za goro stoji, da povsod lepo zvoni.«
Zavili so k hiši in zapeljali na dvorišče.
»Kaj, vraga, žagajo in zbijajo v hiši?« je vprašal mož in je postal.
Zasmejal se je brat in rekel: »Bališče bratu delajo, še skrinjo mu narejajo.« Prijel je moža pod pazduho in ga veselo vedel čez stopnice v vežo.
Na pragu jim pride naproti mati.
»Preljuba moja mati,« je zaklicala žena in jih objela, »recite mi, razkrijte mi, kaj v naši hiši se godi, zakaj se vam solzne oči?« Mati je odgovorila: »Jokam se zaradi neveste, ki mi je vzela sina.«
Odprla je duri. v ozki kamrici sta goreli dve vrsti visokih sveč, med njima je ležal na mrtvaškem odru mlajši brat. Bled je bil, brez krvi, roke je imel sklenjene na prsih, prst pa, ki mu je bila sestra nanj nataknila prstan, je bil odsekan.
Mož je pogledal mrliču v lice, obledel je in se zasukal. Toda za njim je stal brat, z močno roka ga je zgrabil za vrat in podrl na tla. Prihitela je družina, zvezala ga je in vrgla v klet.
Še tisto noč so odjahali vojaki na ujetega roparja dom in uklenili njegove hlapce in pajdaše.