Prapor na mlaju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prapor na mlaju
Vladimir Levstik
Izdano: Slovenski narod 15. januar 1908(41/11), 16. januar 1908 (41/12), 17. januar 1908 (41/13),
Viri: dLib 11, dLib 12, dLib 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Za Mohorja so ga klicali. Županovi so ga redili. Mohor je čudno ime, redko in malo rabljeno; kakor nalašč je pripravno za posebne in zelo plemenite namene na tem preklicanem svetu, ki se roga dejanskim zaslugam svobodne ljubezni. In zato je dobil Mohor to svoje ime, ker so ga našli za plotom, v umazane cunje zavitega, v zapuščenosti in v nesnagi, kakor da je bil še ciganom pregrd. No, cigan ni nemara; toda videlo se je, da ni domače pasme. Odkod ga je prinesel Bog, se pa ni izvedelo, dokler je hodil po zemlji, in se bržčas tudi zdaj ne bo, ko smo ga že pokopali.

Županovi so ga vzeli za svojega, pri njih je odrastel.

Pravzaprav ni lepo, pripovedovati o mrtvih ljudeh, ali so bili pametni ali neumni; če slišijo neprijazne besede, se obračajo v grobu in počenjajo še druge podobne reči, ki motijo črve pri pojedini. Ampak, ker spada to v našo povest, bodi proti vsem pravilom dostojnosti rečeno, da je bil županov Mohor izmed tistih, ki jim pravijo nekateri, da so zabiti, drugi, da so prismojeni, tretji, da jih trka luna brez preneha, in četrti, da jih je Gospod Bog prikrajšal v darovih svetega Duha.

Vse te reči so se v obilni in redkobujni meri kazale pri Mohorju in so bile njegovim rednikom in predstojnikom v izpodbudo, da so se kaj malo trudili z njega vzgojo in izobrazbo.

Obložen z neodličnimi uspehi, je vzel slovo od vegastega in začrnelega, z mahovito slamo pokritega hrama vaške Minerve, kjer je stari učitelj vtepal v nadebudne glavice bodočega človeštva vse, kar je prikladno, da se v kasnejšem življenju pozabi.

»Kaj hočemo z neumnim Mohorjem?« so se vprašali vaški očetje. »Kaj nam je storiti s teslom preklemanskim, ko ni za nobeno rabo, hudič in nebodigatreba?« Dolgo so mislili, obilo zaslug so si stekli s požrtvovalnim in modrim skrbljenjem, in naposled so iztuhtali, da mu izroče tribunstvo nad mukajočim delom vaščanov, recte leskovo žezlo in zanj, za Mohorja, kakor nalašč ustvarjeno oblast vaškega pastirja.

Tako se je zgodilo, da je pričel županov Mohor uživati čar samote na prostranem pašniku tam onostran potoka. Dannadan je ležal na hrbtu pod grmovjem, v sanjah blažene lenobe, med cingljanjem zvoncev, ki so begali semintja, klicali drug drugega in si odgovarjali med seboj, in je v globoki zamišljenosti pulil trdo, gosto travo, kakršna poganja na gozdnih parobkih. Neredkokdaj se je tudi zagledal v brezdanji sinj neba; njegove oči so se lovile z oblački in z lastavicami, njegove misli so ugibale, kaj se pač neki razprostira tam za tistim širokim modrim platnom, ki je tako neizrekljivo krasno, tako čudovito gladko, brez gube in brez gubice razpeto vse prek in prek … Prejkone, da raj, dežela božja, angelov in izvoljenih, sveta nebesa, kraj sreče in večni Jeruzalem, kamor prihajajo duše dobrih po svoji ločitvi od tega minljivega in pregrešnega sveta, gledat Gospoda in uživat njegovo milost in veličanstvo na veke ... In tako si je mislil tam gori Boga Očeta s častitljivo dolgo srebrno brado, Boga Sina z bridkim lesom trpljenja na rami in Boga svetega Duha, kako stoji v višinah na glavi, ves takšen, kakršen je v oltarju, in se ne gane, niti ne zamahne s snežnobelimi krili, stoji nepremično in ne more preč ...

Kolikor je imel duše, vsa je vznikla iz narave; ljubila jo je z ljubeznijo otroka, v sladkih slutnjah je šla za njeno skrivnostjo. Ljudi se je ogibal, njih družbe ni maral, njih bližine ni iskal. Tistega, kar je ležalo v dnu njegovih prsi, še daleč v nerazrešnosti, za hrepenečim srcem, jim ni znal razodeti; in ko bi mu bil nekega dne prišel dar, da bi mogel, — saj ga ne bi poslušali. Sovraštvo, jezo, zasmeh in krutost so imeli zanj, dasi se nikoli ni pregrešil nad njimi. Ljudje! … Kdo izmed teh čudnih, svojeglavih, z vsemi muhami blagoslovljenih in z vso trmo nabitih ljudi bi mu bil mogel povedati toliko, kolikor tista temnozelena grmovja, prepregajoča pašnik od meje do meje, trepečoči, vonjave in sanje izsipajoči azur nad tratami in vse tisto bajno šumenje in šelestenje, tista tajnostna pesem, od vrhov do vrhov se nesoča in le njemu odmevajoča, ki v brezljudni samoti nastavi pobožno uho? ...

Le ob nedeljah se je pokazal med svetom. Zgodaj, na vse zgodaj, ob prvem smehu solnčne zore se je dvignil z ležišča in je skrtačil črevlje in praznični suknjič, ki je bil že tretje leto nov in vendar še vedno lep in neoguljen. Debele gumbe je imel ta suknjič in kaj dobro je pristojal Mohorju, kadar se je praznično odel in je obul visoke škornje, spodaj gosto nabrane in zlikane vse prekinprek, kakor zrcalo. V desni žep je vtaknil veliko rdečo ruto z rumenimi rožami, s kanoni in z očetom Radeckim na sredini, v levega pa starodaven, prastar molitvenik, z lesenimi platnicami, preoblečenimi z usnjem, molitvenik, v katerem so bile črke ogromne in starodavne, besede častitljive in svečane in strani vse mastne že, vse črne in vse oguljene.

Takšen je stal med mašo v zakristiji, stiskal se za vrata in je molil. Stavil bi, da sam ni znal, kaj šepečejo njegova ustna; toda nepopisno gorko in milo mu je v tistih urah prihajalo v duši, ki se je širila in razprostirala, privijala se k belim, s papirnatimi venci prepetim obokom in je objemala zakajene oltarje z resnobnimi, pozlačenimi svetniki.

Včasih se je zgodilo, da mu je v pregrešni raztresenosti ušel pogled skozi visoko, zamreženo okno na desni strani glavnega oltarja. Skozi tisto visoko in zamreženo okno se je kakor dom izkušnjave videla graščinica z velikimi okni in s sivozelenkastim balkonom nad vrati, do katerih je vodila bela vozna pot skozi košato lipovo alejo. Park se je širil okrog gradička, velik park, s klopicami in s stezicami; in doli do Mohorjevega pašnika so vodile stezice grajskega parka. Huda vest se je budila v pastirju ob takšnih trenotkih, in temna, težka slutnja, kakor da ima priti veliko zlo od graščine na holmu.

II.[uredi]

Po dolgem, dolgem času so izpregovorili vaščanje o velikem, redkem in zanje nadvse presenetljivem dogodku. Stvar je bila ta, da se je v gradiču nastanil lastnik njegov, star. Za njimi je prinesel sluga tri lične majhne stoličke iz trstik, kakršne ne rasto pri nas; dala sta se zložiti ali postaviti, kakor je bilo treba, kakor se je videlo prav. Postavil je tri stolčke, tam v zakristiji jih je postavil; sedla je guvernanta in tudi mladi grofici sta sedli in sta v molitvi povesili lepe oči.

Kadar so prišle ženske iz grada, se je Mohor še globlje stisnil za vrata. Rad je zijal; a tu ga je bilo vendarle sram zijati, kakor je zijala vsa srenja na belooblečeni dekleti, odpirajoča usta, buleča z očmi in natezajoča vratove. Toda nepokorne so bile njegove oči, vedno češče in češče so mu uhajale k njima.

Obe sta bili krasni, obe temnolaski; toda starejša mu je ugajala bolj od mlajše: šibka je bila in vitka, kakor bor ob hrastu na strmini hriba. Neko nedeljo se je pripodila po Mohorjevi glavi čudna misel, da bi se te nežna stvarca pač bogme in primojdunaj zdrobila, da bi se zakrvavela, če bi jo pritisnil on s širokimi šapami na svoje orjaške prsi in na težke gumbe svojega suknjiča. Preplašil se je te brezumne misli, napravil ji je grd obraz, napodil jo je in jo okregal sam pri sebi, da je pregrešna in predrzna; pa zlodej vendarle ni miroval: kakor da je pisano v knjigi usode, so morale pastirjeve oči vedno zopet in zopet bloditi po drobnih udih grofičinega telesa, zavitega v oblaček svile in obdanega z meglo vonjav.

Gorindol so mu romali pogledi, po bisernobelem tilniku, od meje las, navzgor zavitih v svilnatem vozlu, pa do tjakaj, kjer so se blestela pleča skozi polprozorno tkanino. Obstajali so mu na licih, ki jih je v grešni drznosti primerjal z obrazom lesene Bogorodice v velikem oltarju, na polprozornih vekah, na rahlo dvignjenih obrvih in na sila sladkih ustnicah, ki so hip za hipom strepetavale.

A najbolj so se zavzele Mohorjeve oči, ko so padle na njene drobne roke, na alabastrno polt dlani in prstov, prepreženo z jedva vidnimi senčicami žil in kroginkrog objeto od zlate zapestnice. Ob pogledu na te bele roke je legla tolika pijanost v pastirjeve prsi, da bi bil skoro zakričal od velike sladkosti; na vse drugo je pozabil, glupo je zastrmel iz svojega kota in vse njegove misli so prirastle k njihovi prelesti.

Zdaj ni več videl bisernega tilnika, niti las, odsevajočih s svetlobo baržuna in prepletenih z drobnimi rdečimi trakovi. Nič več ni iskal pod tenčico deviških ram in luči oči pod polzaprtimi vekami, niti gibanja udov pod svilnatim oblakom. Živele in dihale, srečo in raj so sijale zanj samote čarobne, s peklensko oblastjo blagoslovljene roke.

Mohor se je prav za resnico zaljubil v bele roke grofice Anete; vse noči, v vseh njegovih nikdar mirujočih sanjah so se gibale mehke in blage ob njegovih ustih; in na pasi se je zaziral v zrak, njih alabastrno polt je gledal pred seboj in je sledil plahim žilicam, ki so se modrikale čez dlan tja do drobnih prstov z rožnatimi nohti.

Ljubil je grofico Aneto zaradi njenih rok; na njo edino je mislil vsako uro in vsak trenotek. In marsikaj, mnogo zamolklo hrepenenje bivših dni je stalo zdaj jasno pred njim, začrtano in izrazljivo z besedami, kadar je v soparici hleva na stelnatem ležišču brez spanja krotil uporno strast, ki je zmagovala nad strahom in nad začudenjem, rastoča in dvigajoča škrlatasto glavo.

Še manj je govoril nego prej, še bolj se je ogibal ljudi, še rajši nego prej se je zatekal v samoto, da ga nič tujega ni motilo v njegovih sanjah. Resno so ga gledali domači, ko je zdel zvečer za mizo, ne da bi se pritaknil jedi, kako strmi v kot, pregiblje ustnice in nemirno šepeče nerazumljive besede.

Ni ga pekel greh, da moli žensko lepoto, in da hrepeni po minljivega telesa meseni sladkosti; njegov um ni bil tako oster, da bi postavil zid med to in med drugo pobožnostjo, med božjim in med zemeljskim rajem. In ker ga je posvetna blaženost zamikala s tisočkrat silnejšimi čari, se je podrlo vse, kar je prej živelo v njem, zasajeno od tujih besed; nič več ni bilo Boga v njegovi duši, temveč sam pekoč ogenj brez luči in plamena sredi teme in puste praznote.

»Kak postajaš, nereda?« je nekega dne zarentačil oče župan.

»Ali noriš, pokveka, za plotom pobrana?« je primaknila gospodinja in je uprla pesti v široke in zalite boke.

Mohor je molčal; kakor da ga nihče ni vprašal, se je igral s kljuko na veznih vratih.

»Nesrečo bo še napravil; skisali se mu bodo še tisti kurji možgani, kar jih premore,« je rekel mož s skrbjo. »V norišnico bi ga trebalo poslati. Ali ga zato redim, pankrta ciganskega, da nam na vsem lepem zapali streho nad glavami?«

»Na voz ga bomo privezali, pa ga odpeljemo v »noregavz«, da si odpočije,« se je vmešal veliki hlapec, ki je bil pri vojakih.

Sosedovi otroci so se zakrohotali; Mohorja pa je zagrabil strah, dasi ni razumel vseh besed; mraz ga je stresel po hrbtu, zdrznil se je in je nem in bled izginil za vogalom.

III.[uredi]

Nekaj dni po tem razgovoru je podil na pašo nagajivo kravico; in ko jo je prignal do črede, ki se je družno pasla ob mahovitem lesenem plotu grajskega parka, je zamišljen obstal in je zasanjal.

A nenadoma pretrga njegove sanje srebrn glas, svetal dekliški smeh. Mohor se je okrenil in je videl mladi grofici, ki sta stopali po parku mimo njega. Tista, ki se je smejala, je bila Aneta; menda se je smejala njemu, ker je s prstom kazala nanj. Razgovarjali sta se v čudnem jeziku, nemški prejkone:

»Fi donc!« je zaklicala grofica Aneta.

»Fi donc!« je potrdilu njena sestra.

In hihitaje sta zbežali dalje. Toda Aneta se je ozrla še enkrat na pastirja, ki je stal nepremično, kakor prej, strmeč za njo, sključen od sladostrastja in v blaženosti mežikajoč z očmi. In zdaj jo je izpreletelo; razširile so se ji oči pod polzaprtimi vekami, obrnila je glavo v stran in škrlatno ji je šinilo v obraz …

Mohor ni vedel, koliko časa je stal tako na mestu; zemlja se je majala okrog njega in leskovo grmovje, majali so se bori na griču in bele ovčice na sinji trati neba. Naposled so se mu sklecnile noge in sesedel se je na tla. Položil je prst na čelo:

»Ali ni nečesa rekla?«

»Fi donc ... fi donc ... fi donc!«

In uganili so, da Mohor blazni.

Ko je stal pa v nedeljo zopet za vrati zakristije, se je grofice Aneto naenkrat polotilo strašno čuvstvo. Obšla jo je zavest, da lega njenih jok ni prava; kar pekla in bolela jo je ta zavest; položila jih je drugače — glejte, in nič se ni izpremenilo, nič bolje ni bilo tako. Nehote se je ozrla in je zagledala za seboj dvoje brezumno srepih oči.

»Fi donc!« je priplavalo do nje, jedva slišno, v blaznem šepetu.

Grofica Aneta se je stresla; vsi ljudje so videli to in so se čudom spogledali. Pred koncem maše je pošepetala sestri in guvernanti; vstale so vse tri in so odšle.

Drugi dan je prikorakal grajski oskrbnik, debel bradač z rumenimi usnjatimi golenicami in z zelenim klobukom na glavi. Veliki hlapec je metal iz hleva na gnojišče.


»Kje je oče, a?« je vprašal oskrbnik.

»V hiši sede, pri malici so ravno,« se je odrezal Matija in je pokazal s palcem preko rame.

Skoraj četrt ure sta govorila oskrbnik in oče župan. Ko je oskrbnik odšel, so poslali po Mohorja in so ga poklicali v sobo. Iz radovednosti se je zbralo vse, kar je bilo domačih in služinčadi.

Srdito je gospodar pogledal pastirja in dejal:

»To imam od norca zabitega! — Osel, drvo, klada, kaj stojiš, kakor polito mače? Abták, če jaz govorim!«

Mohor je stisnil ustnice in je ubogal. Njegovi pogledi so blodili pod stropom okoli svetega Duha, ki je visel na sredi, v stekleno kroglo zaprt.

»Na njivi sem ga pobral, ali za plotom, bolje rečeno,« je rohnel oče župan, »in v zahvalo mi dela sramoto, smrdljivec kravji!«

»Ojej, sramoto!« se je začudila dekla.

»Sramoto! Ojej, ojej!« je vzkliknila najstarejša hči.

»Saj sem rekel, hudič!« je možato pritrdil sedemnajstletni sin.

»Kdaj je še ciganski pankrt dobro storil?« so se oglasili stric Lipe.

»Gospode ne pusti pri miru, da moram še jaz poslušati besede zaradi tega,« je nadaljeval župan.

»Gospode. Oho!« se je dvignilo iz vseh ust.

»Uh, teslo preklemansko! Ali veste, kaj je naredil?«

Nastal je hip napetega pričakovanja. Mohor je trepetal ob svoji steni, zdaj ves rdeč, zdaj bledejši od zidu, in je proseče gledal očeta župana. Pa ta se ni dal omečiti.

»V grofico se je zaljubil, da je ves prismojen, še bolj, nego je bil od nekdaj! V grofico! V možganih se mu vrti, kakor v žitnem mlinu! Haha! Poberi se in glej, da se več ne drzneš k drugi maši; za kravje pastirje je dobra tudi prva. Bedak! Govedo! Hodi! Marš ven!«

»Marš ven!« je zaklical triletni sinek prve dekle, ki še ni vedel, za kaj da se gre.

»Hahahaha! … Grofica! ... O! ... Glejte si ga, zatelebanca telebanastega! ... Pa bi raje prosil Boga, da mu da pameti: v grofico ohohoho!« so se zakrohotali za Mohorjem, ki se je odplazil kakor tepen pes Bežal je in se je skril, kakor žival, ki je okusila bič gospodarja.

IV.[uredi]

Odkar je minil tisti znameniti dan, ko je grajski oskrbnik posetil očeta župana in odkar se je razvedel Mohorjev tihi greh v njegovo veliko osramočenje in v dragoceno zabavo vseh, ki so ga poznali, je postajal trapasti pastir še bolj mračen in potrt.

Njegove oči so bile oči zveri, ki bi rada raztrgala karkoli pride nasproti, zveri, žejne krvi, z zobmi škrtajoče in peneče se od srda, toda oči zveri, ki se vendarle boji ...

Takšen je bil Mohor, kadar je gnal živino na pašo in kadar so ga dražili glasovi, kličoči za njim:

»Hoho! … Ohoho! … Gospod grof! ... V grofico se je zatrkal! … Zatooorej ...«

A storil ni nikomur ničesar. Le, kadar je ležal sam na paši pod svojim leskovim grmom in je zrl v tisto kruto, brezsrčnosinje nebo, tedaj se je včasih nenadoma obrnil, zaril obraz med travo in prste v zemljo, skrčil telo v brezbesedni muki in je zatulil kot volk.

Nekoč je pa bilo slavje v vasi; bilo je na predvečer birme, škof se je imel pripeljati, in vse je bilo že pijano na ta račun. Dva velika mlaja sta se dvigala pred cerkvijo; postavljena sta bila in kroginkrog obita s kamenjem, da bi ju tudi najhujši veter ne bil mogel porušiti.

Oče župan, ki je bil cerkveni ključar, je hodil moško semintja in je ogledoval priprave.

Takrat pa priteče od župnišča učitelj Škantelj, kolikor so mu dale stare noge in nadušljive prsi:

»Jezus, Marija! Kaj pa mislite, ljudje, za kriščevo voljo! Ali ne vidite, tnala preklicana, da na desnem mlaju ni zastave?«

Zares so bili pozabili privezati zastavico, predno so dvignili mlaj.

Kaj je bilo zdaj storiti? Mlaj je bil gladek, obeljen in hudo visok. Vsi, ki so hoteli splezati nanj, so pridrčali nazaj, preden so prišli do vrha. Podirati ga tudi ni kazalo več, ker ne bi bil o pravem času zopet pokoncu.

Takrat si je oče župan umislil in je poklical Mohorja.

»Ta pleza kakor mačka,« je dejal.

Mohor je prišel tih in potuhnjen; odložil je suknjič, s smolo si je namazal dlani, in preden so se začudili, je bil na vrhu.

Vse je zrlo za njim. Sredi pota je za hip obstal.

»Grof, ako se vrneš, preden prideš na vrh in preden privežeš bandero, te ubijem, hudič!« je zaklical nekdo pod njim.

Mohor je plezal dalje. Njegova hropenje se je slišalo do tal.

Na vrhu je bil. Zagrabil je za prvo vejo. Smeh in vesel krik ga je pozdravil od spodaj. Prožni vrh se je majal; omotica je prihajala Mohorju v glavo. Pa naposled je bila zastava vendarle privezana; razvila se je in za plapolala.

»Dobro, grof! Dobro! … Kdor zna, ta zna! Samo grof je treba biti!« so ga pozdravili gledalci s smehom in z veselim krikom.

Takrat se je pa Mohor ozrl preko vasi in je nadkrilil oči z desnico. Tako svobodno in jasno mu še nikdar ni bilo pri srcu, kakor v tem trenotku. Vsenaokrog bele, s slamo krite hiše in strehe, črne od davnin, ki so bežale preko njih, in zelene od mahu, ki so jim ga pustile ... In ta množica, ki spodaj strmi k njemu in ga občuduje!

Ah! ...

Pogledal je proti gradu. Po aleji je drdrala v dolino kočija in belo in krasno se je vozilo v nji.

Pastir je škrtnil z zobmi. V tem hipu je vedel jasno in nedvomno, da si mora odpeti usnjati pas. Vedel je, da je zgolj zato priplezal gori, da naredi zanko iz tega pasu in da jo priveze k veji in kroginkrog debla, ki je bilo tam že precej tenko. In ko je imel glavo v tej zanj ki, je z zadovoljstvom čutil zavest, da dela le, kar mora in mora biti.

Naj kriče spodaj! Fej! … Tako!

Še enkrat je zagledal leskovo grmovje, razpregajoče se od meje do meje, še enkrat je zaslišal tiste nezemeljske besede, tisto tajnostno pesem, lovečo se v šelestenju samotnih vrhov, in še enkrat je bilo mehko in blago pred njegovimi usti, alabastrno in prepreženo s plahimi, svetlikajočimi se žilicami; še enkrat je povzdignil glas in je zaklical »Fi donc!« Tako koprneče, kakor zacvili pes pred nogami gospodarja.

Nato je izpustil in je obvisel … Spodaj je zatulila stoterna groza, a Mohorju je bilo blago in svobodno ... Izbulil je oči v nebo in jezik je pokazal na zemljo.

»Jezus Marija!« je vzkliknil učitelj Škantelj in je sklenil roke.

»Ali nisem rekel, da bo napravil pankrt ciganski še nesrečo in sramoto?« Oče župan se je prijel za senci.

»Poderite mlaj! Brž ga poderite, preden pogine!« se je začulo klicanje.

In krampi so zapeli po kamenju, da se je stresala zemlja.

Takrat so pa zagrmeli topiči na brdu. Na koncu vasi se je pojavila svetla kočija; prihajal je škof. Zadonele so pesmi, zvonovi so se oglasili v linah. In Mohor je bil pozabljen, kakor na božji ukaz.

Veselo in milostljivo je odzdravljal vrhovni pastir množici, ki je lovila njegove smehljaje, in je delal križe v zrak. Mohorja kar nič ni zapazil, v veliko vtešenje vaščanov.

Tako je prišlo, da je visel Mohor do poznega večera; zakaj, ljudje so se bali in so podrli mlaj šele ponoči, ko je Premilostljivi zaspal. Drugo jutro je stalo drevo kakor prejšnji dan in še bolj čvrsto so bili privezali zastavo.