Prašičkov koncert

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prašičkov koncert
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živela je prašičja družina, ki je bila zelo muzikalna. Stari oče je igral na trombon. Stara mati je tolkla na veliki boben. Oče pujs je bil izvrsten klarinetist, mama svinja pa pevka, ki je znala peti tako visoko, da je dosegla visoki c, ne da bi pri tem stopila na prste. Hčerka prašička se je pridno učila igrati na violino, posebno nadarjen je pa bil najmlajši član družine, sinček prašiček.

Sinček prašiček je hotel postati slaven pianist in je vsak dan ure in ure presedel pri klavirju. Vadil je lestvice navzgor in navzdol in akorde vseh vrst, tudi tiste najtežje. Akord je namreč to, da na klavirju udariš več tipk naenkrat tako, da se lepo sliši. In prašiček se je le redkokdaj zmotil. Navdušeno je tolkel po klavirju, da so se mu tresla rožnata ušesa, in kadar se mu je kakšna skladba posebno posrečila, je ves srečen migal z zasukanim repkom sem in tja.

Včasih je njegovo petje privabilo mamo, da je po prstih prišla v sobo in poslušala prašičkovo igranje s solzami v drobnih očeh, za njo je prišla sestrica prašička, malce nevoščljiva bratu – pa oče, stari oče in stara mama. Posedli so v krogu okrog klavirja in poslušali.

Takrat je prašiček nehal igrati in se je skromno zardevajoč ozrl okoli sebe. In vsak družinski član je vzel svoje glasbilo, mama se je važno odkašljala in rekla nekaj o prehladu – in potem so zaigrali, da je bilo veselje, mama svinja je pa prepevala z visokim, višjim, najvišjim glasom. Kaj zato, če so nevoščljivi sosedje pritiskali rilce na okna in krulili, da se glasba za prašiče vendar ne spodobi, kaj zato, če se njihovi otroci niso hoteli družiti z malima dvema – prašičja družina je godla vsak dan pred zajtrkom, po zajtrku, pred kosilom, po kosilu, pred malico ... skratka, vzorni glasbeniki.

Minilo je nekaj let. Sinček prašiček se je razvil v mladeniča, hčerka v mladenko. Prašiček je bil že pravi umetnik. Takrat se je oče prašič odločil. Poklical je sina k sebi in mu dejal:

»Sin moj!«

Tako velikokrat rečejo očetje, kadar hočejo biti posebno slovesni. Sinček prašiček se je kar ustrašil, oče je pa nadaljeval: »Minila so leta, odkar si prvič sedel za klavir in ...« in tako dalje. Rajši ne ponavljam vsega govora, ker je bil predolg, oče je govoril in govoril, se razvnemal, mahal s parklji – mi bi že zdavnaj zadremali ali ušli iz hiše z izgovorom, da moramo na primer po znamke za mamo – prašiček pa je pozorno in zvesto poslušal očeta in temno zardel, prebledel pa spet zardel, ko je oče končal z besedami:

»In tako greva jutri k ravnatelju filharmonije in tam boš imel svoj koncert!«

Tako je tudi bilo. Drugo jutro si je prašiček zloščil parkeljce pa sta šla v filharmonijo.

Ravnatelj filharmonije je bil zelo resen gospod. Zelo se je začudil, ko je videl, kdo je prišel k njemu. Imel je namreč opraviti s pianisti, pevci, violinisti, klarinetisti, čelisti – še nikoli pa ne s prašiči, četudi je bil nekoč dovolil igrati na koncertu nekemu mlademu kontrabasistu, za katerega so potem rekli, da je igral kakor prašič.

Vendar ni hotel užaliti prašiča in njegovega sina, ker sta se tako spodobno vedla kakor le malokateri umetnik, in ju je smehljaje vprašal, kaj želita.

»Stvar je ta,« je rekel oče prašič. »Pripeljal sem vam svojega sina, ki izvrstno obvlada klavir. Ali bo lahko imel koncert?« »Ampak – saj je prašič!« je ušlo ravnatelju. »Kako naj ga pripeljem pred ljudi?«

»Res,« je rekel oče, »ampak izvolite ga preskusiti!«

Ravnatelj se je prizanesljivo nasmehnil, in ker je ravno utegnil, je popeljal prašička h klavirju.

Prašiček si je pomel parkeljce, se nagnil naprej, potem nazaj – in začel igrati in igral je tako lepo, ampak tako lepo, da je bil ravnatelj ves osupel, strmel je v mladega umetnika in ganjeno požiral sline.

Ko je prašiček nehal igrati, je ravnatelj stopil k njemu, mu krepko stisnil desno nogo in rekel:

»Sprejeto! V četrtek zvečer imate koncert.«

Oče prašič in sinček prašiček sta se priklonila in odšla domov.

Zdaj je bilo razburjenje v hiši! Vsi so tekali sem in tja kakor zmešani, ta je krtačil prašičkov novi frak, oni drgnil manšetne gumbe, ta je svetoval to, drugi ono – sredi vsega tega direndaja pa je sedel prašiček in se živčno nasmihal.

V četrtek je prašiček oblekel snežno belo svileno srajco, si nadel svilenega metuljčka in obul lakaste čeveljčke. Ko pa je oblekel še frak, je bil na las podoben človeku, vsaj nekaterim ljudem, hočem reči. Ker pa je frak, kakor veste, dolga črna suknja, ki je zadaj preklana, je pujsku skozi razporek kukal zavihani repek in to je bilo prav ljubko videti.

Toda drugi prašiči iz soseščine so bili čisto divji od nevoščljivosti. Zbrali so se na posvet v krčmi in sklenili, da prašičku pokvarijo koncert. Krulili so, da je glasba velika neumnost in da je prašiček-umetnik sramota za vso prašičjo vas. Preprečili mu bodo, da bi šel na koncert, pa bo!

Zbrali so se pred vrati prašičkove hiše in naredili vrsto, da ne bi mogel skozi. Ravno tedaj je pa pripeljal taksi, morali so se umakniti, prašiček in njegova družina so brž sedli v avto in se odpeljali.

Prašiči so kar pobesneli! Vendar pa še ni vse izgubljeno, so rekli in se odpravili v mesto. Zavili so naravnost proti filharmoniji!

Medtem so se v veliki, slavnostno razsvetljeni dvorani zbrali ljudje in nestrpno čakali na začetek koncerta. Na oder je prišel prašiček in se lepo priklonil. Seveda, na pogled ni bil posebno lep – bil je pač samo pujsek – vendar so ga pozdravili s ploskanjem, ki pa je v hipu zamrlo, ko je prašiček sedel za klavir, se nagnil naprej, potem nazaj – in po dvorani so se razlegli prelepi zvoki. Ljudje so ga poslušali kot začarani, nekateri so se navdušeno spogledovali, drugi so naslanjali čelo v dlani, prav vsi pa so mislili isto: to je velik umetnik!

Tedaj pa se je zgodilo nekaj strašnega. Sredi najlepšega prašičkovega igranja so v dvorano nenadoma prihrumeli umazani prašiči. Podili so se med sedeži, krulili, cvilili in odurno krohotali. Prašiček se je silno prestrašil in nehal igrati. Sklonil je glavo in tiho zajokal.

Ljudje so prvi hip osupnili, potem pa so v divjem ogorčenju planili na prašiče, jih zvezali in odnesli v garderobo. Potem so pritekli nazaj v dvorano, ravno ko je obupani pujsek odhajal z odra, in začeli vpiti:

»Igraj naprej, umetnik! Vrni se, igraj!«

Prašiček sprva ni vedel, kaj bi, tedaj pa mu je iz prve vrste pomahal njegov oče in mu spodbudno pokimal. In prašiček je znova sedel za klavir in nadaljeval koncert. Izzvenel je zadnji akord, kakor se reče. Prašiček je sklonil glavo in nepremično obsedel. Sledil je trenutek popolne tišine. Potem je v dvorani kar zagrmelo od navdušenega ploskanja. Prašiček se je ves zmeden in srečen priklanjal na levo in desno in sprejemal velikanske šopke rož. Ljudje pa niso in niso nehali, cepetali so z nogami in vpili: Še! Prašiček je zaigral še dve kratki skladbici. Uspeh je bil popoln.

Končno so ljudje le nehali klicati prašička na oder in so se razšli.

In kaj je bilo s hudobnimi prašiči?

Ljudje so jih odnesli s sabo domov in tam so jih za kazen zaklali in pojedli. Za kazen. Ker so se tako svinjsko obnašali!

Kaj pa prašiček umetnik in njegova družina? Oh, tem se je godilo kakor nikoli doslej, imeli so mnogo denarja in prijateljev in so bili odslej popolnoma srečni, imeli so koncerte po vsem svetu in sploh!