Pozno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pozno.
(Stranica iz življenja.)
Izdano: Slovenski narod št. 260–263, 265 1877
Viri: dLib 260, 261, 262, 263, 265
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Živel sem z materjo in sestro, staro devo.

V ranej mladosti sem se bal žensk in bežal od njih, potem sicer nijsem begal, a bil sem proti njim popolnem ravnodušen. Videl sem samo védo pred soboj, živel samo za njo, vse drugo se mi je predstavljalo v megli in celo nič me nij zanimalo. Celo ljubezen k materi in sestri je bila nekako nepoznana, skoraj le navada. Nikoli mi nij prišlo v glavo, da morete one tudi čutiti, trpeti, in bojim se, da nijsem naredil ničesar za njiju srečo. Skrbel sem jima za živež, a brez vsakega truda od svoje strani in tedaj si tudi tega ne morem šteti v zaslugo. Plačali ste mi profesuro, jaz sem vzel denar, pa ko bi mi tudi ne bili plačali, čital bi tako. Edina nesreča, koja bi mogla mene zadeti, je izguba katedre. Samo enkrat v trinajstih letih sem izkusil živo čuvstvo, katero me je bolj pretreslo, kakor sem se za to čutil sposobnega. V poslednjem kurzu sem se sprijaznil s knezom Hozarovim. Čudna taka družba, mej sinom bednega učitelja in bogatim aristokratom; toda jaz sem iskal te družbe. Približala sva se slučajno, in on se je privezal name z vsem ognjem mladeniške duše. Jaz nijsem bil nikdar pri njem, on pri meni — vsak dan. Cenil je mojo družbo, kakor se kaže, bolj kot svoje življenje; neprestano je kazal bojaznost, izgubiti jo. „Profesor,“ govoril mi je (precej prvi čas najinega soznanja mi je dal to ime in tako je ostalo) „če se midva zaljubiva v eno in isto žensko, veš, potlej je najine družbe konec.“

„Ne,“ sem odgovoril jaz, „nič podobnega se ne pripeti, vsaj z menoj ne; ljubezen je bolezen neizobraženih ljudij, jaz se pa nadejam, da tako brez mislij nikdar ne bodem.“ Tako prepričanje sem imel takrat.

Sploh, jaz sem se zanimal takrat le za umske predmete, Hozarov je bil pa ves v življenji, in njegova javljenja so ga delala zamišljenega, a na tem polji on v meni nij dobil jeka. Ne glede na to, malo je manjkalo, da me nij molil. Vendar morem reči, da ga nijsem ljubil zarad tega. Očarala me je ta živost čuvstva v njem, katere je meni manjkalo. On je s svojo spretnostjo oživljal mnogo, kar je bilo zame mrtvo, in s tem tako rekoč dopolnjeval moje življenje. Jaz sem ga ljubil, kakor bi mogel ljubiti sina ali mlajšega brata, a moja ljubezen se nikakor nij mogla skazati in zato je večkrat britko tožil nad mojo hladnostjo. Vendar ste bili te dve leti, ko sva se videla vsak dan, srečni leti. Mi smo uže končali kurz; jaz sem ostal pri univerzi, on pa stopi v ministrstvo vnanjih zadev. Polagoma je svetno življenje jelo vleči ga na-sé in razjedinjati naju. Ne to, da bi on ne dobil več časa zame, ne, on je bil pripravljen požrtvovati brez usmiljenja vsako veselico, samo da bi bil z menoj, toda najine ideje so se bolj in bolj ločile.

On se zaljubi. Pri lastnej mu naturi se je s strastjo vdal on novemu čuvstvu in naravno, da je bilo to glavna téma njegovih razgovorov, jaz sem bil pa pri tem predmetu popolnem nesposoben slušatelj: jaz ga nijsem razumel in, sram me je priznati, zavidal sem mu, zato je bilo k mojim odgovorom primešano nekoliko žolča, s čimur se je čutil razžaljenega. Njegova ljubezen je kmalu minola, a hladnost mej nama je ostala. Ko mi pa pride enkrat bled in upaden pravit, kako da je neredno preživel noč, protivno mi postane videti ga, in začnem se oddaljevati od njega.

Kmalu dobi on službo pri poslanstvu za granico in to je bil uzrok, da nij prišel končni razdor.

Pri slovesu se najina čuvstva razbudijo z novo silo in, ločevaje se, sva se otresla vseh postranskih nanosov, ohladivših našo družbo. Pisarila sva si, in vsakikrat, ko je Hozarov prišel v Petrograd, vedno je bival pri meni. Le čutila sva oba nekak pogoj, ki se ne da izreči. On mi nikdar nij govoril o čuvstvih: jaz sem bil drug njegovemu umu, a tujec njegovemu srcu.

Tako je šlo leto za letom; meni jih je minulo trinajst. Jaz ne morem povedati, ali bi se bilo moglo tako vleči moje bitje i do groba, ko bi se ne bila vsilila okoliščina, ki je vse obrnila; ali taka polna spokojnost, ker je protinaravna, se ne more dolgo držati: v vsakem slučaji jaz nijsem iskal premembe, — naletela je name nepričakovano, prehvapila me mahoma, zavrtela me in me ... zlomila.

Zgodilo se je tako.

Mati so imeli dalnjo sorodnico, po družini Makarovo. Slišal sem od domačih praviti o njenej obupnej osodi, o pijanem, pokajkujočem možu, kateri je v svojej surovosti tako daleč šel, da jo je tepel; slišal sem to, a pozabil, kakor vse drugo, kar se nij tikalo vede, s katero sem se pečal. Zdaj je pa ta sorodnica ovdovela, zaslužek njenega moža je šel v nič, oglašali so se razni tirjavci in ona je prišla iskat kruha v Petrograd. Mati so mi prečitali njeno solzno pismo, kjer je ona naznanjala o svojem prihodu in prosila pomoči s sovetom. Tedaj sem se spomnil o njenem grenkem življenji in čutil, da sem jej dolžen pomoči.

Jaz grem z danim mi nadpisom, pozvonim in odpro mi; stopim v sobo. Prej sem si mislil, da zagledam priletno bolehno žensko, in kaj bi jej rekel, da bi jo uspokojil in podprl. Ko vstopim, me osupne, ko mesto postarane bolehne ženske zagledam pred soboj mlado, cvetočo devo. Vedel sem, da ima Makarova hčer, a v to minuto se nijsem spomnil. Pride mati in mi govorimo o reči. Sedim pri njih dolgo, trudeč se obrniti vse svoje zanimanje na to, da govori starka, a nevoljno me je odvračala njena hči. Naenkrat se jej zdi potrebno oditi, da mi nalije še eno čašo čaja, in pomnim, kako sem bil nevoljen, da je ona motila najin razgovor o stvari. Zato sem srkal drugo čašo do konca svojega pohoda. Prišedši domov sem priobčil materi vse podrobnosti o zadevah Makarove in močno so se čudili, da jim nijsem zinil besedice o Sonečki. „Kako, je mar Ana Petrovna tukaj brez hčere?“ poprašajo mati. Ko izvedo, da sem videl Sonečko, začnejo popraševati o njej, a potem mahnivši z roko rečejo: „Da, prav vjemam se s toboj; ali si mar sposoben obrniti zanimanje na kako žensko? Ti, jaz menim, še starke od mlade ne umeš ločiti. Ah, Petja, Petja, poglej le, vedi, na licu se ti uže zbirajo gube, čas bi bilo, dragi moj, misliti na kako mlado gospodinjo. Večno se enemu ne more tako vleči. To je bil ljubi materini pripev, in ona ga je večkrat ponavljala.

Mej tem sem pa obrnil pozornost na Sonečko. Ali je bila ona zame ženska? Ona je bila sorodnica, skoraj še deklica, no, z eno besedo, ona je bila Sonečka. Stara je šestnajst let; ima temne lase, lice rujavkasto z rudečico, oči krasne, vidi se, da je dobra deva. Vse to sem zapazil. Kaj pa je tacega! Pusti, naj gledam celo uro na kako podobo, tak mi nij mogoče se zagledati vanjo.

Tako sem menil, in ne pomislil, da je to srečanje zame osodepolno, da krasna deva nij podobica in da je zbliženje z mlado devo za mene novost; da je pa ona sorodnica, to je še tem huje, zbližanje je še hitreje in manj izbežljivo. Z eno besedo, jaz se je nijsem štel za nevarno sebi, a v tem je bilo tudi moje pogubljenje. Videli smo se neprestano s sorodnicama: mi pri njih, one pri nas. Moj trud z vedami je končan, moti me Makarova, a prav se mi zdi. Zaljubim se v Sonečko in ko bi ne bil priča valovom ljubezni svojega prijatelja Hozarova, ne izpoznal bi morebiti tako skoro stanja svoje duše.

Sonečka, moja Sonečka! ko se spomnim v to minuto, kako si me zasledila pletočega stihe v tvojo čast, mene trinajstletnega profesorja, resnega, pišočega pesni, ko sem bil tako zamišljen, da te nijsem zapazil in skril jih, kako si ti izza mojega pleča jih prečitala in razumela, da te ljubim. Sedel sem jaz, kakor obsojen na smrt, pričakovaje, da me precej obsuješ s posmehi in prezrenjem, a ti si me okrepčala s svojim sladkim pogledom. Jaz ne pomnim kako, v kakih besedah, jaz se ne spominjam, odkodi se je vzela pri meni tolika smelost: jaz sem ti povedal svojo ljubezen. In glej — o minuta, koje ne pozabim nikdar! — ti si obvila moj vrat z roko, ti si naredila, da sem povzdignil nate svoje zbegane oči in s svojim poljubom dal ti svojo dušo, vso, za vselej! Plačem, ko pišem to, zakaj nijsem umrl tedaj! preživeti take minute, se pravi, preživeti srečo.

In glej! ne prejde leto našemu soznanju in midva sva mož in žena. Roditelji najini so v veselji, radost mojej materi nema predelov. Jaz sem se čudil, ko sem videl, da se ona more tako radovati: Kak egoist sem bil do tega časa!

I.[uredi]

Mej tem se reči Ane Petrovne uredijo in ona otide na kmete. Mi pa živimo z mojimi domačimi. Vse, kaže se, mi obeta neizrečeno srečo. Sonečka me ljubi, značaj ima raven in vesel, sedi pri delu in poje pesni, kakor ptica pevka, ki je zletela k nam z neba, da oživlja našo samoto. Tudi to, kar se redko dobi pri ženski, ima ona. Nij me motila v mojem delu, še spodbadala me je k trudu. A ravno zarad tega, ker je bila moja sreča silno velika, se je nijsem mogel popolnem veseliti; trepetal sem in bal sem se izgubiti jo. Večkrat sem tugoval brez uzroka, sem bil razdražen, sem jej brez pomisleka očital in jo tako žalostil, potem sem pa sam plakal, prosil odpuščenja in slednjič sem se jezil nad svojo slabostjo. Z eno besedo, na vrhuncu sreče sem bil jaz nesrečen. Vse se mi je zdelo, da me žena ne ljubi tako, kakor kaže, in da nijsem vreden take ljubezni. Ali nij bilo to predčuvstvo? V resnici, Sonečka me je dobila v teh letih, ko deva ljubi ljubezen in prvi moški, ki ga zadene, jej je predmet. Dokler se nijsva midva sešla, je ona živela na kmetih in nikogar nij videla. Vse to se je motalo po mojej glavi in jaz sem trpel. Zopet rečem, morebiti sem predvidel bodočnost. A kaj je koristi v tem predvidenji, ko ono odpravlja samo sedanjost. Odvrniti prihodnje nij v moči človeka, če tudi ono predvidi.

Tako pride obletnica najine poroke, leto, koje bi bilo lehko tako srečno, katero sem pa jaz otroval sè svojim nemirom. Vendar so bile minute polne sreče, ko sem se jaz naenkrat uspokojil in videl življenje v pravem njegovem svitu; a to so bile kratke minute. Drugo leto sem postal oče in od tega časa sem se prerodil. Zdelo se mi je, da ima moja žena zdaj toliko okov, vežočih jo z družino, da se mi je zdelo nemogoče izgubiti jo. Pomiril in oživil sem se, ter ne zapazil, da stojim na kraju jame, katero sem si sam izkopal. Meni nesrečnežu še v glavo nij prišlo, da se je v nedolžnem srcu moje žene, kojej sem veduo brez uzroka očital, zamoglo nakopičiti mnogo žolča, ki je moral imeti izhod tako ali drugače. Tako je, da sem jaz priklical nesrečo in ona je prišla. Sonečka je po otročjej postelji še bolj razcvela in postala krasneja. Mene nijso več boleli zavidljivi pogledi, katere so metali na njo moški, ko sva se skupaj sprehajala.

II.[uredi]

Enkrat, prišedši ž njo domov, me nepričakovano objame Hozarov.

„Ura! profesor,“ kriči on, „zmaga! slednjič si vendar-le iz pergamenta postal človek. Te bom uže zdaj jaz mučil sè svojimi srčnimi izlijanjami, zdaj me boš razumel.“

Treba je omeniti, da mu jaz uže od svoje ženitve nijsem nič pisal, in da on ničesar nij vedel o tem. Priznati moram, da je pravo menil, in da sem jaz moral stopiti se svojega stališča, ter javiti se, kakor navaden, smrten človek. Dolgo se je Hozarov norčeval z menoj zarad uzroka moje ženitve. Sonečka je delala nanj najprijetniši vtis, s čemer sem se jaz ponašal. Tri mesece je on bil namenjen bivati v Petrogradu in po navadi priti vsak dan k nam. Kakor trd štor sem se moral zdeti mojej ženi, v primeri s tem bliščečim diplomatom. Toda, sedaj jaz govorim tako, takrat mi pa še na misel nij prišlo. Jaz nijsem bil ljubosumen, kar bi bil mogel biti. Dopuščal sem Sonečko sprehajati in okrog so voziti s Hozarovim brez najmanjšega suma. Morebiti zato, ker Hozarov nij bil zame navaden možak, temuč moj prijatelj in jaz sem mu verjel — ne, tudi zarad tega ne, povedal sem uže, da sem od brezmiselnega nemira prešel k polnemu pokoju. Včasih sem zapazil kake vznemirjevalne poglede matere in sestre, a na to nijsem obračal pozornosti, oni si pa nijste upali povedati mi svojih teženj. Nekega dne, strašni dan — tresem se še zdaj, ko se ga spomnim — se vrnem iz univerze. Sreča me sestra s tako prestrašenim obrazom, da sem nevoljno osupnil. Pride mi v glavo, da je morda kdo od domačih nevarno zbolel. „Ali nijsi srečal Sonečke?“ me popraša. „Ne, ali je kam šla?“ „Šla se je sprehajat z Vladimirom in otrokom, uže davno, ob eni.“ „Kje je pa Arina?“ „Arino je ona nekam poslala, a ko se je vrnila, uže Sonečke nikjer nij bilo.“ „Čudno, kam da se je dala, morebiti se je šla vozit s Hozarovim,“ to je bil moj sklep z naivnim obrazom. Sestra me je tako pogledala, da me je zopet neprijetno prijelo. Nijsmo se vsedli obedovat, dasiravno je uže bila ura pet. Še nikdar se nij primerilo, da bi žena ne bila doma pri obedu in jaz se nijsem začel za šalo vznemirjati. Ura odbije šest. Jaz ne izdržim, ne črhnem nikomur besedice, vzamem klobuk in otidem. Mašinalno, ne dajoč si odgovora kako in zakaj, grem k Hozarovu.

„Gospod so odšli denes za granico,“ dobim od slug odgovor. Poslednji čas sem bil jaz včasih pri Hozarovu in njegovi sluge so me poznali in ženo mojo tudi. Midva sva včasih pri njem tudi pila čaj. Hozarov je tedaj odšel ne poslovivši se, žene moje nij, moji domači so preplašeni. Istina je trkala v moj mozeg, a jaz sem jo uporno odmetoval. Dolgo sem brodil, ker nijsem smel iti domov, sram me je bilo domačih, a megleno upanje, da se je žena vrnila, vleklo me je slednjič k domu. Eden pogled na sestro in mater mi je dal vedeti, da je bil prazen moj up, toda jaz sem zagledal na mizi pismo, in kakor bi bil iz uma, se vržem nanj in ga razpečatim. Jaz čitam, roke mi trepetajo, črke skačejo pred očmi in slišim, kako nekdo v sobi tiho plaka.

Kaj je v pismu? Glasi se: „Petja, ko sem te ljubila, mi nijsi verjel, sedaj ti vidiš, da jaz nijsem sposobna, da bi me kdo varal: jaz ljubim druzega in tedaj zapustim tebe. Težko mi je: ti in tvoji domači ste mi vsi tako mili, toda jaz ne morem drugače. Vladimira vzamem, on je revček, brez mene ne more biti. Ne proklinjaj me, vidno je osoda moja taka! Bodi velikodušen, pošlji mi pos v Pariz, poste restante, a ne misli, da bodem jaz tam. V Pariz ne grem, ne sledi mi, rajša položim roko nase, kot da bi se vrnila.“

Pročitavši to pismo, sem vedel, da izgubim za vselej ženo in otroka. Vržem se na divan in preležim v nekakej letargiji cele ure. Slišim, kako skrbijo mati in sestra; pride doktor, pokladajo mi led na glavo, a jaz se ne morem dvigniti z nobenim členom. Črez nekaj ur vstanem, se oblečem in grem na univerzo.

Od tega dne sem začel živeti kot avtomat. Z domačimi nijsem govoril o njej besede, samo enkrat, ko mi je dejala sestra: „Kako je ona smela unesti otroka! Ali mar breznravna ženska more biti dobra mati; boljše bi mu bilo, da bi je nikdar ne poznal.“

Dasiravno te besede nijso bile meni rečene, sem vendar slišavši jih, vzel klobuk in odšel.

Od tega časa žene nijso več vzeli na jezik. Jaz se nijsem mudil dobiti jej pos in poslati ga, kakor je bilo pisano. Slediti jej, na to še mislil nijsem, da, kaj mi pomaga, če se ona vrne, če se pa ne vrne njena ljubezen. Vleklo se je leto kot cela večnost. Enkrat zapazim na obrazih domačih, da imajo nekake novice, koje se bojé mi naznaniti. Zvedavost me muči, toda dolgo se premišljam povprašati jih. Slednjič po obedu sedem k materi, ter jih, ne dvignivši očij, vprašam:

„Kaj veste novega? Povedite!“

„Sonja je zdaj v vasi pri Ani Petrovni,“ mi odgovori ona.

„Sama?“

„Z Vladimirom.“

„Dajte pismo!“

Mati vstanejo in prinesejo pismo. Ana Petrovna piše z lastno jej posebnostjo, da se je pokazalo, kako nij Hozarov nič vreden, in da se je Sonja ločila od njega. Pristavlja, da se Sonja kesa, da jej je žal po izgubljenej sreči, da me ljubi kakor prej, nikoli si pa ne upa sama narediti prvo stopinjo k pomirjenju, itd. Dokler sem čital pismo, nij trenil en sam živec na mojem licu. Davno sem ga uže pročital, a držal sem ga še v rokah in bil zamišljen. Hozarov je zavrgel Sonjo, — to je jasno. Njeno čuvstvo, njeno samoljubje je bilo žaljeno, zasmehovano; jaz sem vedel, kako je morala ona trpeti, a jaz sem se zmagonosno radoval. Zlo čuvstvo radosti se ukrade v moje srce, to minuto sem hotel, da bi ona trpela britko in da bi ne bilo konca njenemu trpljenju.

„Petja,“ mi reko mati, „odpusti jej ...“

Jaz poskočim kvišku, kakor razžaljen.

„Nikdar!“ zakričim.

Vzeti nazaj ženo, katera je bila z drugim. Ta misel se mi zdi neznosljiva. Jaz sem zakričal tako glasno, da je sestra priletela iz druge sobe. Pošepetavši z materjo pravi ona hitro:

„Ne, mama, taka žaljenja se ne odpuščajo, brat ima prav.“

Z začudenjem pogledam nanjo. Zdaj je uže v drugič, kar se ona tako trdo izraža o mojej ženi.

„Veš kaj, Petja,“ pravi dalje sestra, „tirjaj sina, on te bo tešil, ti imaš pravico do njega.“

Jaz molčim.

„Hočeš, napišem jaz zate?“ pristavi ona položivši mi roko na ramo.

Čudno delo! zdelo se mi je, da ne bi mogel videti svoje žene, ta čas mi pa nij bilo všeč, da se je sestra nosila nad njo. Osvobodim si ramo.

„Ne,“ jej rečem, „sina ne vzamem, ona je nesrečna, on je nje edino tolažilo, naj ostane pri njej.“

Naglo pogledam na mater; ona plete nogavico in izpod očnikov jej stare solze kapajo na delo. Ne morem se izdržati, srce me poprime, grem, se zaprem in plakam, plačem dolgo, skoraj prvikrat po svojej nesreči.

Jeza ustopi čuvstvu žalosti. Ko je bila ona srečna, je ljubila mojega zoprnika, in nijsem je zavidal, zdaj je ona nesrečna bolj kot jaz, ž njo živi očitanje vesti, kojega nij pri meni. Tako razmišljam in zasmili se mi. A odpustiti! — mati pravijo: odpustiti! da, ko bi se tako daleč izpozabil, da bi potem kot nad drugo vladal, pritisnil jo zopet k svojim prsim, jaz bi jo, kakor se kaže, zadušil in ubil sebe. Ne, vrnitve ne more biti. Zakaj so moje ravnodušje zopet vznemirili s temi vestmi! Grem k materi in sestri rekoč:

„Če imate vi do mene še kapljo sočutja, prosim vas, nikdar mi ne spominjajte o njej.“

Kako sem bil jaz trd! Njiju duša je bila vsa oglodana zarad mene in jaz jima grem govoriti o sočutju.

Vleče se dan za dnevom. Zanimam se s svojim delom, a mehanično. Duša moja je mrtva in telo taja od dne do dne, jaz tugujem neznosno. Prišle so minute, ko sem bil pripravljen teči k ženi in jo prositi, da se vrne, a lažnjiva prevzetnost me je zadrževala. Domači moji so se mučili glede na mojo nemo obupnost, ter si izmislili silno in smelo lekarstvo; toda jaz nijsem ničesar znal o njihovih nakanah, zapazil sem le, da imate mati in sestra čestokrat žive razgovore, prepire, česar prej nij bilo. Enkrat, vrnivši se iz univerze domov, zagledam v sprednji sobi na vešalki žensko obleko. To me iznenadi in vznepokoji. Poslednji čas nij bilo nikogar pri nas, a če so prihajale znanke materine in sestrine, nijso ostajale do mojega prihoda, moj pobiti pogled jih je vse ostrašil. Odprem duri v sobano, goreče želeč, nikogar ne dobiti in neopažen se splaziti v svoj kabinet. Komaj vstopim, se mi ošibijo noge: pred menoj stoji ona ... Sonja z naju sinom v rokah. Ko bi ne bilo tam pri durih divana, padel bi bil. Spustim se nanj in ne morem spregovoriti besede. Ona pride in mi položi na koleno sina.

„Vzemi ga,“ reče ona, „ti imaš do njega več pravice kot jaz.“

Tale „ti“ je tako čudno zvonel po vsem, kar je bilo, a ona je tako čista, dasi je pala, da jej še v glavo ne pride zateči se k napihnenemu „vi“, s katerim žene v tacih slučajih navadno priznajo svojo krivdo.

Pred manoj na kolenih sedi moj sin, moj Vladimir, jaz ga držim s tresočimi rokami, kakor kip gledam nanj. Zopet se mi otroče nasmehne. Tedaj se ne izdržim, srce se mi prenapolni; posadim otroka na divan in, zakrivši obraz z obema rokama, gorko zajokam.

Ona pride k meni, tiho se mi dotakne rame, jaz krčevito omahnem in plakam. Pogled na njo in na otroka razkril je vse moje rane. Ta čas sem čutil bolj kakor kedaj izgubljeno srečo. Jasno sem si predstavljal, kaj bi bilo lehko, ko bi ...

„Petja,“ šepeta Sonja, sklonivša se k meni, „povej, ali mi moreš kedaj odpustiti? Ko bi ti vedel, kaj sem pretrpela, smilila bi se ti.“

„Jaz pa,“ sem djal s pretrganim glasom, „jaz nijsem trpel! jaz sem vse oddal eni sami ženski. Vso ljubezen, koje je bila le sposobna duša moja, njej sem daroval, ni prej, ni poslej nijsem ljubil nikogar, in glej ...“

Umolknil sem.

Vidno je Sonja čitala v mojih očeh globoko žalost, ki je napolnjevala mojo srce, zato je tudi ona zaplakala.

„Prijatelj moj!“ vsklikne ona, zagrabivši mi roko in pokrivajoča jo s poljubi, jaz sem neumna! Kako morem jaz prositi odpuščenja, ko je vse tvoje življenje otrovano z manoj! Ne, odpustiti mi ne moreš! a prosim te, dovoli mi ostati pri tebi; daj le, da te vidim, da ti služim in ... da se ne ločim od Vladimira.

Dvignem se od nje. Ta pošast, ki je razjedala moje življenje, — sumljivost me nij pustila tudi glede na lastnega sina. Ne potrebuje mene, a otroka, šine mi v glavo, samo zarad njega hoče ostati z manoj.

„Ne odvzamem ga,“ rečem jej, „naj ostane pri vas,“ — pristavim tiho.

Sonja me je razumela, umela, da jaz sumničim in v njenih očeh se zabliska nekaka radost.

„Petja,“ mi odgovori ona, „ali mi moreš verjeti? ali veruješ ti, ko ti rečem, da si bil ti prva in edina moja ljubezen, to je bilo le odvlečenje in ...“

Jaz poskočim z divana in ne morem prenesti, ko me spominja o njem ona ... O, to je bilo črez moje moči ...

„Ne besede več,“ rečem jaz, oddihnivši se od razburjenja.

Deček, o kojem sva bila pozabila, vstrašivši se mojega divjega dviženja, zajoka. Sonja ga vzame v naročje, nese ga v drugo sobo in se vrne k meni. Jaz hodim s širokimi koraki po sobani, ona se boječe ozre name. Na koncu me je bilo sram pred njo. Sedem, ona sede poleg mene.

„To je vse umrlo, vedi,“ tiho govori ona, „to je bila bolezen in ona je prešla. Misli si, da sem bila jaz bolna, da sem padla v letargijo, ti si me imel za mrtvo in v drugič sem zopet živa. Ali bi se res mogla spominjati svoje bolezni? Petja, ko bi te jaz ne ljubila, ali meniš, da bi ti bila prinesla sina, a jaz sem samo zato prišla sem, da ti ga oddam. O tem, da mi moreš ti kedaj odpustiti, mi še v glavo nij prišlo. No, ko sem te zagledala, zažgala se jo v meni taka strastna želja vnovič biti s taboj, da sem sklenila ... sama ne vem kako ...“

Glas se jej pretrga ... jaz se ozrem nanjo. In glej, ta Sonja, katero sem jaz tako ljubil, brez katere je bilo življenje moje — pustinja, glej, ona je zopet poleg mene, vdana mi. Gorje je naložilo na njo svoj pečat, shujšalo jo je, tožna je; ali je mogoče jo brcniti od sebe, ko jo še zdaj brezumno ljubim? Nijsem se mogel več vladati, pritisnem jo k sebi ter jo pokrijem s poljubi. Jaz gladim in poljubujem njene lase, oči, in ne morem verjeti, da vse to nijso sanje. Kaj se je govorilo, kaj čutilo iz polubesedij, tega niti napisati niti povedati nij moč. Ali sva dolgo sedela tako, ne vem, nihče naju nij vznemirjal, a midva sva sama čutila nemir, iti k svojim in deliti ž njimi svojo radost. To so vse naredili oni, moji mili domači. Oni dve ste razumeli sina in brata, kojih nikdar nijsem mogel umeti, vedeli ste, da je Sonja mi potrebna za mojo srečo, in pregovorili ste jo, da naj pride. In ona je res prišla, samo zarad tega, da odda Vladimira, čital sem nje pismo, k njima, kjer jo ona pisala: „Če mi je prav teško ločiti se od Vladimira, a to storim zarad njega; naj dete najino ljubi njega tako, kakor ga ne smem ljubiti jaz. Sè sinom vred vam pustim svojo dušo, ter otidem po svetu z mrtvim truplom.“

III.[uredi]

In glej, Sonja je zopet pri meni; mračni naš kot se je zopet oživil s pričujočnostjo mlade gospodinje in vrhu tega z milim balbotanjem triletnega dečka. Moji domači so govorili s Sonjo prijazno kakor prej, brez vsake hude misli, a jaz, sem bil li jaz srečen? Uganiti nij teško. Včasih, ko na videz nij nič omračevalo moje sreče, sem si ustvarjal nekake čudne prikazni in trpel, a zdaj, ko je bilo v resnici srce moje globoko ranjeno, ali se je moglo ono popolnem vživeti, če tudi pod krotkimi vzori moje Sonje? Ne, jaz sem preveč zaupal nase; čas mi je bilo prepričati se, da nijsem rojen za čuvstvo, in da me življenje srca pripelje iz mojega normalnega položenja. Življenje srca je tako vabljivo, a sedaj se nijsem mogel bolj motiti. Prigodilo se je to, kar si celo domišljati nijsem smel: zopet sva se razšla z ženo ... A ... boljše bi bilo, ko bi se ne bila. Ta korak je bil osodepolen za oba. Jaz sem se nosil proti njej z nekako bolehavo strastjo, zgodilo se je, da sem si, ko me je najhuje težilo, jasno predstavljal svojega zopernika in začel jo pikati. Ona sama nij bila več ista; iz vesele in brezskrbne je postala žalostna in malodušna. Ona spremena me je vedno spominjala njenega prestopka in me spravljala iz sebe. A kako je revica mogla biti drugačna? Kako je mogla ona pozabiti to, kar sem jaz vedno pomnil! Tako sva se mučila nekaj mesecev. Jaz sem postajal bolj in bolj razdražen. Včasih se mi je zdelo, da je edino sredstvo najti pokojnost, da ubijem Hazarova, a še žalostnejše misli so me mučile. Enkrat ... strah me je povedati, kajti še zdaj, pri spominu na to se mi tresejo kosti, a priznanje naj bo moja kazen: tedaj enkrat sem se bil tako daleč spozabil, da sem sklenil roko stegniti nad svojo ženo! To je bila kaplja, ki je prepolnjevala čašo grenkosti. Sonja je jela govoriti o ločitvi; jaz jej nijsem nasprotoval; čutil sem, da se ne da misliti na skupno življenje, da lehko postanem hudodelec, če je ne odpustim.

Tisti večer, ko je ona odšla, pridem pijan domov. Vladimir je ostal pri meni, a on me nij pomirjal, spominjal me je le vedno na njo. Vinska kapljica je bolj in bolj pogosto postajala moja tolažba. Zver je premagala človeka! Ko me je prvikrat zapustila žena moja, imel sem kalno upanje, če prav sam sebi nijsem veliko verjel, da se prej ali pozneje ona vrne, zdaj nij upa več bilo. Sicer si jaz nijsem štel tega v krivdo, a vest me je mučila zoper mojo voljo. Padel sem v popolno obupnost. Redek večer, da nijsem prišel pijan domov. Lehko se misli, koliko so trpeli moji domači, a jaz sem se trudil ne zapaziti njih trpljenje.

O Sonji nij dolgo nikakega sluha. Zopet Ana Petrovna napiše, da je ona nevarno bolna in prosi, da naj pridem. Jaz hitim, kakor brezumec, potujem noč in dan, a ne dobim je več mej živimi. Hitra jetika jo jo nesla v mogilo. Noč, kojo sem preživel poleg njenega prahu, odkrila mi je široko oči. Zmagonosno zrelišče smrti je snelo samoljubno zaveso izpred mojih očij. Spoznal sem, da sem veliko bolj kriv pred ženo, kakor ona pred manoj.

„Sonja, moja Sonja!“ vskliknem, „čemu sem te spoznal! Nijsem te znal narediti srečne! Ko bi se ne bila poznala, našla bi bila morebiti človeka, ki bil razumel bolj ceniti tebe in ne bilo bi ti treba iskati zadovoljnosti v drugem.“

Prisegel sem popraviti kolikor mogoče zlo, ki sem ga stvoril: pustiti pijačo ter zanimati se z odgojo sina, in Bog vidi, da sem izpolnil prisego. Deset let je uže preteklo od tega časa, in pokoj, ki je obsenčil mojo dušo, je znak, da mi je — odpustila.

Iz „Njive“.