Pozdravljena trobentica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pozdravljena trobentica
Pavla M.
Izdano: Vigred 7/4 (1929), 78-79
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V naših, od trdovratne zime skoro otrplih srcih, še ni popolnoma zamrl prvi odmev pomladnega gostolenja ščinkavčkov in strnadov. Škrjanček se šele pripravlja, da v prvem višinskem poletu zapoje veličastno himno - zahvalnico mlademu prebujenju — sočnozeleni travniki pa so že polni žarečih rumenih cvetov, ki kličejo življenje.

Trobentice so to! Ti zlati cvetovi trobijo, da odmeva do neba; ali so mar zvezdice popadale na tla? Zavzele so vse travnike — njim samim pripada prvo mesto med oznanjevalkami novega življenja — saj nosijo v sebi skrivnost tajinstvenega rojstva v pomladi ...

Mladenič — bil je zelo vedoželjen — se je hotel na vsak način povzpeti iz zemlje v nebo. Vedel je, da mu svet ne more odgovoriti na tisoče vprašanj, katere mu je stavljal; vedel pa je tudi, da bi s trenutkom vstopa v nebeško zakladnico — vse izvedel in vse znal.

Prepotoval je vse dežele od morja do morja, vtihotapljal se je v kraljestva raznih duhov, kojih skrivnostne delavnice so se nahajale v vodi, nad zemljo in pod zemljo. Vse, kar je tam videl, si je zapomnil in postal je telesno in duševno — velikan.

S samim udarcem pesti je mogel razdrobiti velikansko skalo; z močjo svojega razuma je mogel vse življenje na zemlji razdeliti ali uničiti. Postal je vsemogočen v — uničevanju — ustvariti pa ni znal niti borne travne bilke!

To ga je napravilo malodušnega, jezil se je nad seboj; toda tista neznana vroča težnja ga vkljub vsem neuspehom ni zapustila.

Počasi so tekli dnevi in dolge so bile noči, ko je potoval po svetu, brez miru in brez pokoja. Njegov pogled je bil vse dneve uprt v oblake, ponoči pa v trepetajoče zvezde nad njim. Potoval je brez miru — da — toda ne brez upanja v srcu. V roki je nosil namreč zlat ključ, katerega je bil napravil s pomočjo velikih duhov; ta ključ mu nedvomno odpre nebeška vrata — čim premaga oblake nad seboj.

Njegova modrost se ni vdala. V tihi pomladni noči je prispel na najvišji svetovni vrh; tja, kamor pred njim še ni stopila človeška noga. Oddahnil se je — oblaki so viseli globoko pod njim.

Iz mehkega objema skrivnostno tihe noči so ga iztrgale velike svetle zvezde, ki so ga pozdravljale in vabile; njih brezmejna lepota ga je premamila. In glej, vse zvezde so mu poslale svoje žarke nasproti! In žarki so stvorili od nebes do mesta, kjer je stal mladenič, srebrn most. Mladenič je ostrmel in brez misli je pričel stopati po tej svetli cesti; spel je vedno višje in desnica, v kateri je držal zlati ključ, mu je od velikega pričakovanja nekoliko vzdrgetavala.

»Ne trepetaj!« ga je tedaj opomnila zvezda ob desnici.

»Ne ozri se!« mu je klicala zvezda ob levici.

»Na vse pozabi!« mu je rekla zvezda, ki je plavala pred njim.

Mladenič ni več trepetal in se ni ozrl; bil je že blizu nebeških vrat.

»Na vse pozabi!« mu je zvezda še enkrat ukazala. Mladenič je medtem že dvignil zlati ključ, da bi ga potisnil v mavrično se lesketajočo ključavnico nebeških vrat, katere je že dosegel. »Prav na vse moraš pozabiti! Pozabi zemljo, ki te je redila in domovino, ki te je vzgojila. Za vselej pozabi detinska in mladostna leta. Iz spomina si izbriši brate, sestre svoje; pozabi očeta, mater ... «

Tedaj je mladeničeva roka, ki je držala ključ, strepetala in pogled, ki je bil ves čas nepremično usmerjen v nebeški cilj, se je utrnil, da še enkrat objame vse tisto, kar bi moralo postati — večno pozabljenje.

En sam, bežen trenutek je še hotel posvetiti zemeljski ljubezni ... prav tisti trenutek pa ga je pahnil preko srebrnega mostu. Padal je skozi oblake in obležal nezavesten na zemlji ...

Spal je dolgo. Ko se je osvestil, je prešlo vse — kot sanje — mimo njega. Samo roka je še vedno krčevito držala ključ nebeških vrat — ali ta ključ se je bil preko noči izpremenil v zlatorumeno cvetico, ki je pognala že tudi korenine v rahli pomladni zemlji ------------

Skrivnost, katero nam oznanjajo trobentice (nekateri jim pravijo tudi ključnice) ob svojem vsakoletnem rojstvu, napravi tudi v naših dušah preobrat — vse in vsi koprnimo po večni resnici — iščemo, vprašujemo, odgovora nam ne more dati človeški razum.

Zlati cvetovi ključnic nam kličejo vsako pomlad, naj iščemo tisti ključ, ki vodi do nebes. Ta ključ nam je mogoče najti, seveda na poti, ki vodi do nas samih, do naših src, do kraljestva naših duš! Na tej svetli poti nam je mogoče pridobivati prostorček za prostorčkom in z vsakim prostorčkom bomo bližje skrivnostni zakladnici. Nekega dne se nam bodo težka, v vseh mavričnih barvah lesketajoča vrata sama odprla in vse, kar bomo poslej še videle pred seboj, bo za nas — večna lepota!