Pozabljeno junaštvo
| Pozabljeno junaštvo Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Dogodek je jako zgodovinski, zgodil se je leta 1661 in je kraj, kjer se je zgodil, slavni naš Otočac.
Ampak, bodi povedano kar naprej, da so spod bile hlače, rdeče hlače iz barhanta, in da brez hlač ni dogodka!
Vsaj pri meni ga ni!
Kajti so te hlače bistven del mojega razmerja napram Bogu in ljudem, globoko so mi utemeljene v svetovnem naziranju in značaju in tudi žena pravi, da je istih misli. Zato od njih ne odneham in ne bi mogel odnehati za ves svet ne in vse njegove zaklade.
In če bi slavno uredništvo položilo predme 40 bridkih kronic in če bi jih položilo 60: »Ná, mož, ne bodi šolobarda, upoštevaj kulturo in civilizacijo in nove poti in cilje in vse, napiši to reč brez tistih hlač!« — ne bi imel srca, da žalim uredništva in bi vzel 60 kron in če bi jih bilo tudi 80. Ali od hlač rdečih in iz barhenta ne bi odstopil — človek ima eno samo dušo, k večjemu eno, in te ne kaže pogubiti za 80 kron in če bi jih bilo tudi 100!
Mislim, da imam na svoji strani vse damstvo, kar je starejšega in zrelejšega, in me to veseli, ker slavi moja historija junaštvo jugoslovenske žene in bi bila historiji izpodmaknjena vsa etična vrednost in zglednost in spodbudnost pred širnim svetom, ako ne bi bilo v njej rečenih hlač in teh na pravem mestu, namenjenem jim po večnih zakonih majke narave! —
Tiste dni je bil dični naš Otočac imenitna trdnjava zoper Turka; okoli je tekla voda in še ga je branilo debelo zidovje, v kapelici sta stala sveti Fabijan in Sebastijan, a so bili tudi drugi njegovi prebivalci dokaj vrli junaki.
Vodi, ki je obdajala utrjeni grad, so rekli Packa in se ji tudi sedaj tako pravi in je bilo v njej one dni čudo rakov. Kadar se jih je zahotelo vrlemu junaku, samo škorenj si je stresel raz sebe in je golo nogico utaknil v vodo, da je junaški vonj privabil rake in se je vsakega prsta oprijel eden, na mah jih je bilo za kosilo in še za večerjo.
In so imeli jako lepo življenje, niso se bali ne briča ne hudiča in so ubili leta 1666 svojega kapetana, niso jim bili všeč njegovi brki.
Ta kapetan pa je bil postavljen od samega cesarskega veličanstva in se je cesarskemu veličanstvu za malo zdelo nič koliko in je poslalo nadnje vojaštvo znane Aricagojeve oklepnike, da jih ukrote.
Vojaštvo je prišlo in se je počasi in previdno bližalo trdnjavi in je manjkalo le za las in bi jim bila trdnjava prišla v roke, kajti nobenega junaka ni bilo doma. Vsi so bili izleteli baš oni dan čez mejo med turške brate, da se razvedre in malo poplenijo in palijo.
Že so stali oklepniki ob Packi in so ugibali, kje bi jo najlažje prebrodili, onkraj so jih vabila odprta vrata v trdnjavo. Tedaj se je zgodilo, v zadnjem hipu se je pojavila v vratih ženska.
Zgodovina nam ni ohranila njenega imena. Toda je ženska uvidela nevarnost in je spoznala, da je za vse drugo prepozno, pa se je brzo odločila, stopila je v čoln, pognala ga je do sredi vode, potem se je v čolnu obrnila in je iznenadenim oklepnikom pokazala svoj široki hrbet. In se je globoko priklonila, hkratu je dvignila krilo, dvignila ga je visoko, takorekoč do pasu, in se je s plosko roko vzad udarila »čof!« —
Ampak ne pomaga nič in če predme položi slavno uredništvo kron 120.—, spod je imela hlače in so bile iz barhanta in rdeče, brez hlač se sploh ne menim in sem jako ponosen, da bi spričo hlač lahko stala historija natisnjena v vsakem šolskem berilu.
Oklepniki so ostrmeli. Naperili so svoje karabinke in samokrese na cilj in tarčo, toda glej — napeti petelini se niso sprožili! Neznanska jih je zgrabila groza, kakor v viharju so se zapodili nazaj. Otočac je bil rešen!
Valvazor meni, ona pogumna ženska da je bila čarovnica.
Jaz mu ne bi rad pritrdil.
Valvazor je zaslužen mož, toda je vdan vražam. Svoje knjige je pisal blizu Litije, one kraje poznam, v onih krajih so ljudje močno babjeverni. Pri nas je služilo dekle iz onih krajev, za deco je bila drugače prav dobra, imela je rdeče lase, pa se sirota ni upala v lekarno, bala se je, da jo bodo zaradi rdečih las zadušili in posušili in potem zmleli za zdravilo! Valvazor ni nič boljši in se v takih rečeh ni zanašati nanj.
Prej bi verjel, da je nebo dopadljivo gledalo početje one ženske, pa ji je naklonilo svojo pomoč. Nebo časte v raznih krajih na razne načine; pa ne vem, zakaj se ne bi dalo častiti tudi tako, kakor je to storila ženska, in ni bilo za nebo zadržka zastran morale, ko so bile hlače, ne?
In moramo ženi, ki nam zgodovina ni ohranila njenega imena, biti hvaležni za zgled.
Mislim, našemu vročekrvnemu sosedu bi kmalu skopnelo veselje, rožljati okoli Nanosa in Snežnika, če bi se jih zbralo par naših in bi šle in bi tam ob meji priredile kos vojaških vaj. Mislim, kakor bi trenil vrag, bi popadli tudi oni onkraj meje svoje tope in kopita, poparjeni bi izginili za deveto brdo, zmagoslavno bi se za njimi žaril rdeči barhant!
Kajti, kakor rečeno in je vse zastonj — brez rdečega barhenta ni pri meni te historije in je ni!