Pozabljenemu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pozabljenemu
Iv. Baloh
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 54 (8. marec) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pozabljenemu[uredi]

Lani je bila izredno mila zima. Koncem decembra še ni bilo snega, in na prisojnih krajih so se že rumene trobentice skromno kazale iz zemlje. Stal sem ob cerkvenem zidu in trgal trobentice. Tam ob zvoniku je bil vzidan spomenik v cerkveni zid in nanj so mi nehote padle oči. Spomenik je bil skromen, nekdaj zlate črke so izgubile svoj lesk in komaj so se mogle čitati posamezne besede. Na priprostem kamenu je bilo zapisano z velikimi črkami: Tu počiva gospod N. N., pet let duhovni pasti v . . . . fari. Spodaj je napravil neznani pesnik nekaj vezanih besedij, izmed katerih sem mogel brati le sledeče: Z zvonkim glasom si Bogu na čast prepeval, v družbi ž njim prijatelje razveseljeval — —« naprej ni bilo mogoče čitati. Ko so cerkev zunaj vnovič pobelili, je omet padel na spomenik in apno je razjedlo posamezne črke. Dež in sneg sta tudi pripomogla, da je bil napis nečitljiv. Le letnica spodaj se je še poznala. Bilo je komaj devet let, odkar jo bil kamen postavljen. Pred spomenikom je bil grob, le nekoliko še vzvišen nad zemljo, preraščen s travo. Na drugih grobovih so se še poznali ostanki sveč, tukaj ni bilo ničesar; trava je bujno rastla kot na brazdah zapuščenih solnčnih gora...

Postal sem ob tem spomeniku in v duhu je šlo mimo mene sledeče življenje.

Bilo je koncem vročega meseca junija. Prišla je iz mesta v domačo vas vest, da pride v četrtek zvečer z vlakom gospod novomašnik. Ko se je to zvedelo po njegovi rodni vasi, tedaj je nastalo splošno veselje. Pozabili so na posamezna nasprotstva med seboj, le eno so hoteli, da domača vas dostojno sprejme gospoda, prvega novomašnika. Fantje so postavili krasen slavolok s pomenljivim napisom, dekleta so napletla vencev, delale so cele noči, samo da bi se postavila rodna vas in da bi tujci, ki bodo šli skozi vas, videli, kako zelo spoštuje ljudstvo svojega rojaka. Izbrali so najlepšega in najbolj nadarjenega otroka celo vasi, da bi s cvetlicami v roki pozdravil domačina — novomašnika. Prišel je večer. Zažarelo je po celi vasi, ko se je bližala deveta ura. Nestrpno je čakalo ljudstvo, nobeden ni ostal doma; vsi so hoteli videti novomašnika. Zvezde so na nebu žarele; tajinstveni mir je vladal povsodi, le valovi domačega potoka so hiteli komaj slišno skozi vas naprej. Tedaj se nenadoma zasliši ropot vozov, udarci konjskih kopit. Že gredo, — se zasliši med množico, in nek nemir se loti zbranega ljudstva. Pred slavolokom vozovi obstoje. Tolikega in takega sprejema novomašnik ni pričakoval. Presenečen, bled stopi med svoje rojake. Neka resnost je šla čez njegov obraz. Ko je videl pred seboj nedolžnega otroka, ki ga je v imenu ljudstva pozdravljal ter mu ponudil kito cvetic, tedaj mu je srce strepetalo in komaj je našel besedij, da se je kratko in dostojno zahvalil. Tam zadaj pa je stala njegova mati — in vsa presenečena si brisala mokre oči . ..

Prišla je nedelja. Polnodoneči farni zvon je njega prvega zjutraj zbudil k najlepšemu dnevu njegovega življenja. Kako se vrši novomašniški praznik, je itak znano. Le dvakrat je bilo ginjeno njegovo srce. Ko je stopal s šopkom v roki čez cerkveni prag, čez katerega je tolikrat priskakljal kot majhen otrok v brezskrbni mladosti, tedaj so zadoneli doli s kora vočnolepi in vedno ganljivi akordi Riharjeve pesmi o novomašniku, — tedaj mu je na tresočo se roko v cvetlični šopek padla prva solza, in ko je na leci omenjal govornik, da bi bila slovesnost še privečja in veselje še popolnejše, če bi bil še njegov oče živ, tedaj je pa padla še večja na njegov zlat mašniški plašč. — Minule je vse! —

Svatje so se razšli, venci so se posušili, mlaje so podrli. Le v podružni cerkvici, kjer so bile popoldan litanije, jo ostalo še nekaj suhih papirnatih cvetic v trajen spomin, da nove maše zopet ne bo morda dolgo, dolgo let. —

Težko je čakal poziva na svojo prvo službo. In prišel je. Kraj, kamor je bil poklican, mu je bil popolnoma neznan. Vesel je pa bil, da bo vendar enkrat samostojen in da bo seboj vzel svojo mater, ki bo brezskrbno živela poleg svojega sina na stara leta. Imela je po svojem možu, ki je živel v cesarski službi, malo pokojnino in vedela je, da bo odslej naprej preskrbljena. Z velikim veseljem lotil se je gospod duhovnopastirskega dela. Ljudstvu se je takoj prikupil in vse ga je ljubilo zavoljo izredne njegove prijaznosti in skromnosti. Njegova mati ni imela še nikoli tako prijetnega življenja, kakor sedaj. Hitro so pretekla tri leta. Tedaj se je pripetilo, da jo nagloma umrl njegov predstojnik. To mu je pripravilo veliko sitnosti m skrbi. Toda upal je z božjo pomočjo, da bo vse srečno premagal. Mesto dolgo ni bilo zasedeno. Ves ta čas je opravljal trojno božjo službo vsak Gospodov dan in na njegovih ramah je slonelo vse delo. To je močno vplivalo na njegovo zdravje. Toda kar je veliko bolj zagrenilo njegovo življenje, je bilo to, da je imel v tem kraju, ki se mu je izpočetka tako priljubil, naenkrat toliko nasprotnikov. Ljudje, katerim je toliko dobrot izkazal, so mu naenkrat začeli kljubovati in mu greniti življenje. Kar je storil, vse je bilo po mnenju mogočnežev v domači fari napačno. Zato si je želel proč, drugam od tega nehvaležnega ljudstva — tako je dejal sam pri sebi. Priložnost je prišla kmalu. Njegov novi predstojnik je prišel — in zdaj je prosil za drug kraj. Uslišan je bil. Ko se je izvedelo, da odide, tedaj je na eni strani zavladala žalost, na drugi tiha zadovoljnost. Velika večina dobro mislečega ljudstva je vendar obžalovala njegov odhod. Ko se je poslavljal od njih, ni o tem na leci omenil skoro besede. Le ko je dejal, da stoji danes zadnjikrat na tem svetem prostoru, je nastalo tiho ihtenje po cerkvi. Šel je na tihem, ne da bi ljudje vedeli kedaj, ker ni hotel razburjati sebe in poslušati neodkritosrčnih besedij.

Prišel je v drug, lep kraj. Kmalu za njim pa njegova mati. Bil je popolnoma samostojen. Krai je bil prijaznejši, ljudstvo dobro, in ker ljudje že dolgo let niso imeli mlade, delavne moči, so se oklenili novega gospoda z vsem žarom svoje verne duše. Na poprejšnje mesto je kmalu pozabil, pozabil tudi na bridke ure, pa tudi ondotno ljudstvo ga je pozabilo.

Hitro je poteklo pet let. Marsikaj lepega, novega je napravil. Ljudstvo mu je bilo udano, ker je videlo, kako se lepša domača cerkev, zato je za njeno lepoto rado žrtvovalo.

Prišla je pomlad. Vlažno vreme dolge zime, velikega snega posledica — je slabo vplivalo na ljudsko zdravje in pojavila se je pri ljudeh pljučnica v nenavadno velikem številu. Bolniki so ga klicali dan za dnem, podnevi in ponoči. Mati je bila v skrbeh zanj, in ni bila zastonj. Ko se je povrnil nekega jutra iz daljnje podružnice, je tožil, da ga mraz trese, pa upal je, da mu gorak čaj mrzlico prežene — in šel je v šolo. To pa ni dobro vplivalo na njegovo rahlo zdravje. Hodil, bolje rečeno plazil se je okoli še dva dni, potem se je moral vleči. Poklicali so zdravnika iz mesta. Prepovedal je vsako delo, določil hrano, zapovedal postelj, da ne pritisne še vročinska — to so bile njegovo zadnje besede. Za prihodnjo nedeljo je moral priti že namestnik iz samostana. Bolezen je postala hujša. Ko je ljudstvo izvedelo, tedaj je bilo v skrbeh za gospoda. Molilo se je veliko zanj, posebno iz src nedolžne šolske mladine. Nič ni bilo boljše. Njegova mati je čula pri njem noč in dan in s solzami v očeh prebirala jagode na molku. Poklicali so še enkrat zdravnika in soseda duhovnika- sobrata. Da bo preskrbljen in pripravljen, je prejel sv. zakramente. Zdravnik je dejal, da se bo odločilo nocojšnjo noč. In odločilo se je. Zvečer se je zbralo več oseb, ki so spodaj molile za njegovo zdravje, mati pa, ker je bila že vsa utrujena vsled prebdenih nočij, je šla za kratek čas k počitku. Pri bolniku je bila le ena postrežnica. Proti jutru, ko se je delal dan, zakliče bolnik nenadoma s slabotnim glasom: mati, mati, — nagne glavo v blazino in izdihne . . .

Žalostno so zapeli zjutraj zvonovi. Ljudstvo je na glas zaplakalo. Vršil se je pogreb. Ko je govornik na leci omenjal njegove roke, ki več ne bodo dobrot delile, njegovih nog, ki več ne bodo bolnikov obiskovale, tedaj ni bilo v cerkvi nobeno oko suho . . .

Škoda gospoda, tako so ljudje splošno rekli, tako še mlad, pristavili so drugi. Mati bo težko živela, so bili v skrbeh eni, o saj je veliko zapustil, so jih tolažili drugi. Predobrega srca so bili, so rekle pobožne duše. In res, zvedelo se je, da je v testamentu tudi sto kron za občinske reveže. Oznanjeno je bilo, naj pridejo prihodnji ponedeljek. In prišli so, ne samo iz domače, ampak tudi iz sosednje občine ter hvalili gospoda.

Med tem časom je oskrboval župnijo sosednji gospod. Ljudje so se kmalu privadili. Mati ranjkega gospoda se je preselila k neki svoji prijateljici ter živela ob skromni svoji pokojnini. Srce ji je trgala žalost, ko so prodajali na drobno gospodovo opravo. Postavila je svojemu sinu skromen spomenik, vsak dan šla v ccrkev in hodila molit na njegov grob.

Čas je hitro potekal. Prišel je drug gospod in ljudje so kmalu pozabili poprejšnjega.

Niso pretekla tri leta, pa je šla za njim še mati gospodova v večnost. Želela je bila pokopana biti poleg svojega sina, pa ni ji bilo mogoče ustreči. Odslej naprej je bil grob gospodov pozabljen, zapuščen. —

Ko so oznanili vsako leto obletnico po ranjkem gospodu, ni bilo več ljudij v cerkvi, kakor druge dni in tudi tistih revežev ni bilo, ki so prišli ob osmini.

Njegov grob je bil pozabljen in le ob nedeljah in praznikih si je ob robu groba obrisala svoje čevlje kaka stara ženica na travi, ki je bujno rastla na njem . . .

Tako je šlo v duhu mimo meno njegovo življenje in zdelo se mi je da bo temu življenju še marsikako drugo enako ...