Povsod ni sreče
| ← Koledniki | Povsod ni sreče (Pesmi) Fran Levstik |
| |||||||
Ko se očaki sivi
za mizo usedejo,
začnejo modrovati,
kak' je nekdaj bilo:
kako so sol nosili
iz daljnih morskih mest
in z vinom tovorili,
ko ni bilo še cest.
Drugačno je življenje,
drugačen bil denar
in bolji kup na sveti
bila je vsaka stvar;
al zdaj je vse minilo,
na zemlji ni moštva,
kar legel pod gomilo
mož oni je in ta!
Če sedem jaz k očaku,
boječe ne molčim,
na vse bosede modre
umno mu govorim;
punudi mi kozarec
in me posluša rad,
četudi nisem starec,
Matuzalemov brat.
Možaki od kupčije,
od žita govore,
menijo se od kraljev,
od mira in vojske,
od rib pečenih v posti,
od lova in zveri,
kdaj je snega zadosti
in še od več reči.
Pogovor vmes vname
od modrih se jim glav,
od skadkosti življenja
in od njega težav;
in če se menim ž njimi,
nobenemu ni mar,
da nisem bil še v Rimi,
na vojski še nikdar.
Kadar se v dobro voljo
tovar'ši snidemo,
zvenčijo vsi bokali,
vse mize plešejo;
in struna nam zapoje,
za struno moški glas,
ne gremo prej na dvoje,
da se vrti vsa vas.
Pa v celi tovar'šiji
moj glas je spoštovan;
če rečem: "Vino pijmo!"
pijemo ga ves dan;
kadar želim igrati,
koj strune obmolče,
in ko začnem plesati,
gibljejo vse pete!
Kar je ljudi po svetu,
vsem pogoditi vem,
le ko se ženskim bližam,
na led gotovi grem.
Med ženskami je zlodi!
Naj streči jim želim,
naj počnem, kar si bodi,
gotovo spodletim!