Povračilo (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povračilo
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 19 (3. oktobra) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Slabe volje sedi zvečer gospodar Jože s svojo soprogo. Jeznega obraza pogleduje prvi žalostno ženo. Pol ure molčita in nobeden ne zine besede.

Torej to imam od tega«, začne naposled gospodar,

vso gotovino sem Žrtvoval, ker sem pomagal temu pobalinu Sest sto trdib tolarjev seiu moral zanj »teti, da se bi Se ne zapletel v sodnijske sitnosti. Pa naj mi le še jedenkra'. pr.de v hišo« — — in tu pograbi ves besen težko palico.

Za božjo voljo«, joka žena, »brata pa vendar ne bodet pretepal!«

• Moje bite ne zapusti več živ«. kriči in kolne. — Mlada zena si pa ibteč zakrije obraz.

Jeza moževa je bila opravičena Pred štirimi leti ai je njegov brat Jakob omislil lastno domačijo, in on mu je pn tem gmotno pomagal, i it kjer si je oni kaj izposodil. se je on imenoval porok«. Brat je pa šel — žal bolj rakovo pot, kakor naprej. Ko je pa prišel čas, da bi dolge poplačal, je mogel komaj polovico, in upniki so prisil nad poroka, kateri je moral položiti (test siotakov. Od tedaj je živel vedno v največji jezi m gledal sam» na to, kako bi se maščeval.

Bilo je sredi decembra. V sobi je bilo vse Ubo. kar zavpije žena na ves glas; na pragu je stal brat njenega moža. Par trenotkov je bil gospodar Jožef, kakor bi ga zadel mrtvoud, nato pa plane po konci in drvi s kletvijo v ustih proti lastnemu bratu. »Jožef, odpusti, usl.ši me!« zakliče brat Jakob. Tudi žena prosi moža za božjo voljo, — pa zaman. On pograbi sekiro in mahne proti bratu.

•Jože, Jože, odpusti mu!« takliče žena in prime moža za roko.

• Bodite zdravi — za vedno!« ae začuje Jakobov gla«, in z naglimi koraki zapusti hišo laatnega brata Ni ga bilo od nikoder več.

Več let je že preteklo. Jeza Jožefova se je polagoma ohladila, in dobre letine ao ačasoma nadomestile to, kar je zgubil zavoljo brata. V istem času so tsm delal, tudi železnico, in Jožef je prodal kos svojega zemljišča za lep denar.

Popoludne je. Jožef in žena . u pregledavala polje V tem hipu pa začuje žena klic na pomaganje. Oče pogleda tja. in lasje se mu jetijo od strahu. Na železničnem tiru se igra štiriletna hčerka ki ni zapazil« prevelike nevarnosti, kajti lokomotiva je bila te (ako blizu, da t« m bilo skoro več pomagati mogoče. Zena, ki je hitel, tja, bi bila gotovo prepozno priaia.

Bavno takrat hiti neki mot po ceati. S silnim skokom na tir in zopet nazs-, — je re*il otroka Bil J e t t najakrajni čas, Vsa zawpla je prihitela mati da bi tujcu zahvalila, toda ona oatrmi in gleda nepremično rešitelja otroka.

»Je-li to tvoj otrok, NetaV«

•Jakob, si li res II ?• je šepetala tena presenečena, in on« ga je prijela za roko, da bi g« peljal« v hlo. Sedaj je tudi Jotef sem prihtel

•Odpusti Jožef«, mu napniti zakliče, «pri*el tem da poravnam, kar sem ti doltan.« Toda Jotef tra ne pusti dalje govoriti. »Odpusti mi ti, ker sem te tako talil. Kar seui po tebi zgubil je malo, — kar at mi pa li obranil, sa to le more le Bog poplačati.«