Povodni mož ugrabi deklico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Divji mož ukanjen Povodni mož ugrabi deklico
(Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom)
Jakob Kelemina
Salemsonar
Dovoljenje: Copyright.svg Delo je avtorsko zaščiteno. Brez ustreznega dovoljenja ga ne prenašajte v Wikivir!
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. Kejer črna Mura zapušča Štajersko in se zavija na ogrske ravnine, tam je živel pred mnogimi leti ribič, ki je imel prav zalo in brhko hčer. Dekle začne nenadoma povešati glavo in bolehati. Nekega večera je imel oče ribič dober lov in se je šele pozno vrnil domov. Baš pride do hrama, ko se še enkrat ogleda v vodi. Koga zagleda na bregu Mure? – Svojo hčer in neznanega moža. Oče se namah obrne in skoči hčeri na pomoč, kajti tujec jo je bil pravkar pograbil in začl vleči proti vodi. Deklica se mu hoče iztrgati – pa vse zastonj! Tujec plane s silnim zaletom v vodo in potegne deklico s seboj. Z neznanskim kričem izgine reva v valovih. Nesrečni oče skoči za parjem; pa ni je rešil – voda je požrla tudi njega. Drugi dan so ga našli sosedje v trsju utopljenega – hčere pa nikdar nihče več videl ni. Ugrabil jo je Povodni mož, ki je skricah hodil k njej vasovat in jo je končno zvabil k vodi.

II. V Ljubljani je bival v vodi Ljubljanici duh, ki so ga imenovali Povodni mož. Večkrat se je pokazal ponoči ribičem in čolnarjem, podnevi tudi drugim ljudem, tako da je vsakdo vedel o tem pripovedovati, tako je pikorakal iz vode in se pokazal v človeški podobi. Leta 1547, prvo nedeljo velikega rožnika, se je zbrala po stari navadi na Starem trgu vsa soseščina v veseli družbi. V senci košate lipe je uživalo staro in mlado med prijaznim čebljanjem božje darove. Zvoki glasbe so vabili k plesu; mladina predvsem je zasukala pete. Čez nekaj časa se pokaže v veseli družbi mladenič krasne postave, lepo oblečen, kakor da bi se hotel tudi on pridružiti rajajočemu kolu. Vljudno je pozdravil vse skupaj in prijazno prožil vsakemu navzočemu roko, ki pa je bila čisto mehka in mrzla kot led; marsikoga je na tihem stresla groza, ko se je dotaknil te roke. Nato je prosil eno izmed meščank za ples; bila je Urška Šefarca, zala deklina, samo da njen glas zbog lahkomiselnosti in drznega vedenja ni bil najboljši. Tuji mladenič je lepo vodil ples, ona pa se skazala za enako spretno plesalko. Dobro se je tudi odrezavala na njegove šaljive domislice. Plesala sta nekaj časa lepo sodobno, nato pa čimdalje bolj divje, v velikih lokih sta se jela vrteti tudi izven plesišča: od lipe sta drvela do Stiškega dvorca, mimo dvorca pa k Ljubljanici. Tukaj skoči tujec s plesalko Urško v vodo in izgune. To so videli mnogi čolnarji, ki so postavali tam po bregu. – Lipa je stala do leta 1638; takrat so jo morali zaradi starosti posekati.

III. Na vzhodni strani Pohorja, v šentrmartenski fari, je velik slap ali skok, ki mu pravijo Rotratov šum, menda zato, ker je na Rotartovem zemljišču. Skala, ob kateri pada voda naravnost navzdol, je nad sedem sežnjev visoka; v ploščato pečino pa, na katero voda pljuska, drži globoka luknja, kateri ni mogoče priti do dna. V tej globini, pravijo, prebiva Povodni, ali kakor na Pohorju govore, Vodeni mož. Bog obvaruj tedaj se približati tej globini! Otroci, posebno mlada dekleta, so v veliki nevarnosti. Povodni mož plane iz globine in jih koj potegne noter. Prigodilo pa se je, da je svoje dni lepa, mlada deklica blizu šuma pasla svinje. Hoče šum natanko pogledati; stopi torej bliže – ali hipoma plane Povodni mož iz globočine in pograbi dekle. Cela tri leta jo je imel pri sebi. Vsako leto mu je porodila. Ko pride četrto leto, ga začne prav lepo prositi, naj bi ji dovolil, da obišče svoje starše. Dolgo ni privolil. Ker pa le prosi in tarna, jo prepaše z verigo in reče: »Dobro idi! Ko potegnem prvikrat za verigo, moraš doma slovo jemati; ko potegnem drugikrat, že moreš iti in k tretjemu že tukaj biti.« Povpraša, kaj bi staršem nesla. On pa veli: »Pometi hiši in nesi smeti.« Tako je storila in šla. Gredoč si pa misli; »Morda sem pa kos, se verige znebiti in se rešiti življenja pri Povodnem možu.« S ključem, ki ga je imela pri sebi, začne verigo odklepati in jo zadnjič res odklene. Ovivši verigo okoli velikega hrasta, gre svojo pot. Ni treba povedati, kako veseli so bili starši, ko so ugledali po tolikih letih svojo drago hčerko. Začne jim pripovedovati, kako je bilo; pri tem spusti pasnik in glej! smeti, padše na tla, se spremene v rumeno, suho zlato. Pripovedujoč, kako se ji je godilo, se vedno ozira skozi okno na hrast, okoli katerega je bila ovila bedigo. Ura še ni minila in hrast se že trese ko šiba, poslednjič ji pa čisto zgine izpred oči. Kmalu pa pride Povodni mož samotež ponjo. Ko jo zagleda se razsrdi in pravi: »Pojdi z menoj! Če ne, ti starejšega sina na kol nabodem.« Ona pravi: »Stori kar hočeš, saj je prav takšen kosmat pes, kot si ti.« Ne mine dolgo, pa ji prinese sina na kol nabodenega in zapreti, da nabode, ako ne pojde tudi srednjega in mlajšega. Ko pa ona vselej enako odgovori, uvidi Povodni mož, da ničesar ne odpravi in se vrne. Po gošči pa, skozi katero je šel, je nastala taka burja, da je drevju vrhe lomila.

IV. Šla je neko jutro deklica iz Balte vasi prat na Krko. Povodni mož se ji približa iz globočin in jo hoče ugrabiti; ali zapazivši na roki zaročni prstan, spomin krščanske ljubezni in zvestobe, je moral odskočiti nazaj v globočino, ker do deklice ni imel oblasti. Metki se je jel v vodi prstan zmikati. V strahu, da ji ne pade v Krko in se izgubi, ga sname s prsta in dene na grivo. Povodni mož se zopet pokaže in ko vidi, da ni zapreke, plane iz vode in ugrabi deklico. Bridko sta jokala za njo oča in mati, še bridkeje pa ubogi Ribičev Janez, s katerim je bila v zarokih. Noč in dan je premišljeval, kako bi mogej rešiti svojo preljubo Metko. Povpraševal je modrih mož in puščavnikov, ali zastonj je iskal pri njih dobrega sveta in pomoči. K ribičevim pride mlad, reven popotnik in prosi večerje ter postelje. Ko povečerjajo, sta šla z Janezom spat. Janez se spravi in gre v posteljo, tujec pa sede na tla in začne nekaj mencati in godrnjati. Janez ga vpraša, zakaj se ne uleže. Popotnik; »Ne utegnem.« - Janez: »Kaj pa delaš?« Popotnik: »Krvavo mleko za gospo, ki daje psom kavo, revežem pa še skorje kruha ne. Zdaj bo morala prebiti tudi brez kave.« Janez drugič vpraša tujca, kaj dela. Popotnik: »Trganje v desni roki za hudobno mačeho, ki brez vzroka tepe svojo pastorko.«  -– Ko je tuje še vedno nekaj mencal in godrnjal, ga Janez tretjič vpraša, kaj dela. Popotnik: »Točno za devet vasi, v katerih ni ne enega moža, ki bi bil tega imena vreden.« Janez: »Kdo pa si ti?« Popotnik: »Črnošolec.« Janez se obveseli in pravi: »Sam Bog te je prinesel pod našo streho. Ti mi boš mogel razodeti, kje se nahaja zdaj moja nevesta in kako bi mogel priti do nje. Črnošolec odgovori: »Če bi to vedel, ti ne bi nič koristilo, ker bi ti ne smel povedati. Vežejo me tako hude prisege, da še tri dni ne bi ostal živ, ko bi se jim izneveril. Ali nobena prisega mi ne brani, da ti dam dober svet. Vse skrivnosti so zapisane v črnih bukvah. Te bukve pa imajo razen črnošolcev tudi mrliči. Pojdi opolnoči na pokopališče in se tako vstopi, da ti bo stala ena noga na posvečeni, druga pa na neposvečeni zemlji; kmalu se bo oglasil mrtvec in začel prebirati iz črnih bukev prerokovanja za bodoče leto in sploh vse skrivnosti, ki so imenitne za duhovnijo. Če ne boš ničesar zvedel, kar bi bilo za rabo, na prvem pokopačišču, pojdi na drugo, tretje, dokler se ti želja ne izpolni. Poglavitna reč pa je, da boš stal natanko tako, kakor sem ti rekel. Če bi ti bili obe nogi na neposvečenih tleh, ne bi ničesar slišal in zvedel, če pa bi stal z obema na posvečenih, prišel bi mrličem pod oblast, da bi te smeli raztrgati ali pa storiti kako drugo škodo.« Dvakrat je hodil Janez opolnoči na pokopališče, ne da bi zvedel, kar je hotel. Tretjo noč se napoti na topliško groblje. Vstopi se, kakor mu je bilo rečeno; nekaj se v grobu zgane in začuje se glas: »Tamo, kjer teče Sušica v Krko, naredil si je v koreninah gnezdo povodni kos. Kdor bo to gnezdo našel in s seboj nosil, ne bo ga mogel nihče videti, pa bo šel, kamor bo sam hotel, in če ga ne bo strah velike krnice, tudi k Povodnemu možu, ki je ugrabil lani osorej baltoviško Metko in pred njo brez števila drugih deklet. – za Gradiščem leži seženj pod zemljo, med kozolcem, porom in glogovim grmom, velik zaklad. Grad tistega, ki ga ogrebe, bo ostal bogat, nepremagan do devetega rodu. – V razpoklini pisane skale pod Rumanjo vasjo vzrastla je iz trdega kamena prežlahtana zel tolažnik. Kdor jo poduha, znebi se vsake žalosti in skrbi in pozabi vsako nesrečo in gorje.« Janez je vedeževanje na vso moč poželjivo poslušal in si vsako besedo zapomnil. Komaj se je pričelo svitati, je tekel iskat čudodeljnega gnezda po Krki do velike krnice, ki požira vodo in vse, kar pride v vrtinec. Krnica Janeza pogoltne in ga nese globoka doli, tja do steklene hoiše Povodnega moža. Janez stopi v hišo. Kamor je pogledal, povsod se je lesketalo biserje, zlato, srebro in stotero drugih dragocenih rud in samocvetnih kamenov. Prehodil je brez števila nepopisano krasnih izb, v katerih je vse mrgolelo bab in otrok. Gospodarja ni bilo doma... V zadnji sobi najde Janez svojo preljubo Metko. Zibala je, bridko vzdihovala in jokala. Janez dene kosovo gnezdo na mizo in se ji prikaže. Metka zavrisne od veselja in mu potoži, kako slabo se ji je godilo pri Povodnem možu. Tam doli nikdar ni videla lepega sonca. Sprehajala se je med steklenim drevjem in spala v stekleni postelji pod stekleno odejo. V hiši ni nobene kuhinje, nobene peči, ogenj se v njej nikoli ne zaneti. Jedla je surove ribe in sirobe, neslane in nezabeljne povodne zeli. Ljudi se vidi vse polno, ali to društvo človeka ne veseli, ker je pomenkovanje prepovedano. Blagi Janez se je razjokal o hudi bedi, ki jo je prebila njegva ljubica, pa je zopet prijel kosovo gnezdo in ji velel, da naj ga prime tudi ona. Nevidna sta prekoračila izbo za izbo in srečno dospela iz steklene hiše. Janez je prišel vanjo skozi sprednja vrata, skozi zadnja sta jo zdaj zapustila. Pred pragom je tekla podzemeljska Temenica. Janez in Metka brez strahu skočita vanjo in brza struja ju v nekoliko trenutkih prinese v Krko, po kateri priplavata do zaželenega brega. Še tisti teden sta se poročila in zakon je vzel Povodnemu možu vso moč in pravico do blažene Metke. Ali hudobnež si izmisli strašno maščevanje. Ko je prišla na Krko po vodo, privihra na površje, raztrga njenega otroka in ji vrže krvave kosce pod noge. Ubožica se je zgrudila in jela od neskončne groze in žalosti umirati. Janez pa se domisli prežlahtne zeli tolažnika. Prinese ji ga in da poduhati; pri tej priči pozabi strašno prigodbo in kakor bi trenil jo zapusti groza in žalost. zdaj se je spomnil Janez tudi zaklada nad Gradiščem. Ogrebe fa ini si sezida na brdu med Gradiščem, Krko in Rumanjo vasjo prekrasen grad. Nidar ni pozabul v svojem blagostanju, da je domačega rodu in kmetiškega stanu. Tam so vladali Ribičevi, njegovi potomci, do devetega rodu.

V. V Pustoslemskih grabnih (blizu Srnjaka na Solčavi) je bival Vodni mož. Nekoč je ujel Pustoslemsko in jo imel za ženo. Včasih sta hodila iz vode na sonce in ona mu je uši pobijala, dokler ji je počival v naročju. Strašno se je naveličala tega življenja in razmišljevala, kako bi mu ušla. Nekoč je z žensko zvijačnostjo zvabila iz nejega, da bu mu je takrat ušla, če bi kadila s cvetjem od dobrote. Primerilo se je nato, da je Vodni mož nekam odšel, ona pa je vedela, da ga ne bo kmalu domov. ženska se spusti proti Pustemu slemenu. Kmalu pa začuje, da ji je za petami. S hriba, odkoder se je videlo Pusto sleme, je zaklicala na vse grlo: »Kadite z dobroto!« Res so kadili – in rešena je bila.