Povodni mož in žabe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povodni mož in žabe
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko je sonce zašlo, so posedle žabe po lokvanjevih listih na jezercu in zadovoljno zaregljale v poletni večer. Pa je iz vode pogledala velika, plešasta buča.

»Marš, dol z mojih listov,« je zarohnel povodni mož. »Kaj se pa to pravi, sodrga žabja?«

»Ha, povodni mož,« je zaregljal urh, »navadna izmišljotina!«

»Kaj pa drugega,« mu je pritegnila zelena debeluška. »Kdo pa še verjame v povodne može, lepo vas prosim!«

»Jaz verjamem vase,« je dostojanstveno rekel povodni mož, »in to je glavno.«

»Ampak to je neumnost,« je zaklicala Kreklja. »Povodni možje sodijo kvečjemu v pravljice, nikakor pa ne na pošten lokvanjev list v poštenem jezeru!«

»Kar tiho,« jo je zavrnil povodnjak. »Kdo pa verjame, da žabe lahko govorijo, a? Sem te, a? Tole, kar slišim, je le navadno žabje blebetanje, kvak, brekekeks, krekrekrek, krvakvakvak in podobne neumnosti. Čisto po žabje. Kar blebetate, nima nobenega smisla.« »Starina je pa res grob,« se je zacmerila Breklja. »Delajmo se, ko da ga ni, tako ga bomo še najbolj razjezile!«

In žabe so začele kar vsevprek vpiti:

»Glej, glej, veliki lokvanjev list je prazen! Ali ti vidiš koga na njem?«

»Kaj, na velikem listu? Ne, tam ni nikogar! List je prazen!«

»Ho, pa sedi nanj, če je prazen,« je zarohnel povodnjak. »Kar sedi, če si upaš?!«

Seveda si Kreklja tega ni upala, kje pa! Dobro se je zavedala, kaj jo čaka, če bi storila kaj tako predrznega – povodnjak bi jo tako stisnil, da bi jo v hipu zapustila žabja duša.

A Breklja, ki je imela namazan jezik, je zaregljala:

»Posluh! Pozor! Povedala vam bom pravljico za lahko noč! Nekoč je živel povodni mož. Vsi vemo, da povodnih mož ni in jih nikoli ni bilo, ampak to je pravljica, razumete? Me poslušate?«

»Uuu, povej, povej,« so jo spodbujale druge žabe. »Saj vemo, da povodnih mož ni, seveda vemo! Samo v pravljici, razumemo, seveda, edinole v pravljici!«

In so se pritajeno hehetale, Breklja pa je nadaljevala:

»No, bil je pač tak izmišljen povodni mož. Imel je izbuljene zelene oči, bil je plešast kakor jajce ...«

»Lažeš, nesnaga,« je zarenčal povodnjak, Breklja pa je pripomnila:

»Pravzaprav ne čisto kot jajce, veste, ob straneh so mu viseli nekakšni blatni svaljki ... Uh, kako je bil grd! Seveda pa je bil izmišljen, kot so povodni možje nasploh ...«

Tako so jezile žabe povodnega moža večer za večerom in nazadnje je bil že ves živčen, tako da se je kar tresel.

Nekega dne je prišlo na jezerski breg dekle. Dolgo je zrla v vodo, nato si je snela z roke prstan z rdečim kamnom in ga zagnala v jezero. Obrnila se je in spet odšla.

Prstan pa je tonil in tonil in pristal ravno na pleši povodnega moža, medtem ko je ta malical alge z ribjimi ikrami. Planil je pokonci in zavpil:

»Kdo mi že spet nagaja?!«

Potem pa je zagledal prelepi prstan in si ga ves vesel nataknil na sluzasti prst. Hej, zdaj se je šele zdel imeniten samemu sebi! »Zdaj sem pravi vladar jezera,« je zavpil, da so se kapeljni, ki so migljali okoli njega, v hipu razkropili. »Ha! Zlodjeve žabe, zalega zoprna, zdaj vam pokažem!«

Košček sončne oble je še kukal izza jezerske gladine, ko je povodnjak prihlamudral na površino, se skobacal na največji list in dvignil sluzasto roko, na kateri se je lesketal rdeči prstan. Potem je zahreščal:

»Od danes naprej sem kralj jezera, vi! To je čudodelni prstan, z njim vas lahko začaram v karkoli! Bojte se me!«

Dvignil je roko in zadnji žarek zahajajočega sonca se je ujel v rdeči kristal, da je ta zasijal kot ognjen zubelj. Ko so žabe to videle, so se čisto zares ustrašile.

»Ojej, česa takega še nisem nikoli videl,« je zajavkal urh. »Kje pa si ga dobil, povodnjak?«

»Veličanstvo, ne pa povodnjak,« ga je popravil povodni mož.

Ni pa hotel povedati, kako mu je prstan padel na bučo. Povedal je izmišljeno zgodbo, ki si jo je pripravljal že ves popoldan: »Priplavala je ogromna riba in mi rekla, o, povodni mož, sporočam ti željo kralja vseh morij, da postaneš kralj tega jezera. Vladaj mu! Tako je bilo, zdaj veste!«

»Nikoli še nisem videla velike ribe v našem jezeru,« je zakreketala Kreklja, »in če bi tudi bila, kako neki je prišla iz morja in ...«

»Tiho, babše,« jo je zavrnil povodnjak. »Tako je bilo, kot sem povedal, in nič drugače. Bila je pač taka ogromna riba, razumeš, kako bi rekel, taka z velikim ... onega, gobcem, pa plavuti je imela večje kakor tile lokvanjevi listi, skratka – kit.« »Kaaaj? Kit?!«

»I, zakaj pa ne?« se je razhudil povodnjak. »Kit. In prinesel mi je tale prstan in rekel, da mi morska kraljica ...«

»Prej si pa rekel, da kralj morij!«

»No, pa kralj, saj je vseeno, skratka ...«

»Meni se pa zdi,« je zaregljala Reglja, »da je ta zgodba izmišljena, kakor si izmišljen ti sam!«

To je povodnjaka zares razhudilo: »A že spet začenjate? Le čakajte, s temle prstanom vas bom vse začaral v ... no, v karkoli!« Veliko domišljije ubogi povodni mož res ni premogel, zato je moral kar trdo razmišljati, s čim naj zagrozi predrznim žabam.

»Začaral vas bom v lokvanje!« je negotovo rekel nazadnje, a žabe se niso dale ugnati.

»To bo krasno, kar daj,« so ga izzivale, vendar so za vsak primer škilile z enim očesom, kam naj se brž zarijejo, če bi imel prstan v resnici čarovno moč.

»Lahko vas začaram v krastače! V kače! V same odurne živali!«

»No, daj pokaži, kako se to naredi,« so ga dražile žabe.

Zdaj povodnjak ni vedel, kaj bi. Divje je mahal s prstanom, tako da je nazadnje izgubil ravnotežje in zdrsnil z lista v vodo, kar je izzvalo glasen smeh iz žabjih ust. Jezen se je povodnjak potopil na blatno dno in tam do jutra kuhal zamero. Še prelepi prstan ga ni več posebno veselil. Pa tako lepo si je bil vse skupaj zamislil!

Naslednjega večera se je povodni mož pojavil na lokvanjevem listu ves mrk in otožen. Na žabje zbadljivke sploh ni odgovarjal, tako da so se mu žabe nazadnje naveličale nagajati.

»Pa kaj ti je danes,« so ga spraševale, »zakaj se nočeš jeziti? Daj, privošči nam malce zabave!«

»Kaj bi se jezil, saj ste same rekle, da sem samo izmišljotina iz pravljice,« je rekel povodnjak in vzdihnil. Zamišljeno je položil prstan na sosednji list in ga otožno opazoval. Ne, nocoj res ni bilo pravega razpoloženja, so menile žabe in obmolknile tudi same.

Tedaj se je zaslišalo rahlo pljuskanje. Po jezerski gladini je tiho drsel čoln, v njem sta sedela fant in dekle in se polglasno pogovarjala.

V hipu so se žabe potopile, povodnjak pa je pozabil vzeti svoj prstan in se je znova vrnil na površje. A do njega ni mogel, čoln je bil medtem priplul prav do lista, na katerem je ležal prstan. Tako se je povodnjak potuhnil pod list in upal, da ga fant in dekle ne bosta opazila in da bo lahko neopaženo smuknil prstan z lista.

»Vesela sem, da je bil vse samo nesporazum,« je tiho govorilo dekle, »torej sva spet prijatelja ... žal mi je le, da sem prstan vrgla v jezero. Bila sem jezna nate ...«

»Poglej, kaj je tule, na temle lokvanjevem listu,« je vzkliknil fant. »Saj to je ravno isti prstan, ki sem ti ga dal!« »Neverjetno,« je rekla deklica, vzela prstan z lista in si ga nataknila na prst. »Prav zagotovo vem, da sem ga vrgla v vodo. Pomisli, to je kakor v pravljici.«

»Najbrž ti ga je nastavil povodni mož,« je v šali rekel fant.

»Ja, prav gotovo je bil povodni mož,« je vzkliknila deklica.

»Kaj verjameš v povodne može?«

»I, kaj pa je to takega? Saj verjamem tudi vate ...«

Med smehom je mladi par v čolnu oddrsel naprej. Počasi se je povodni mož dvignil izza lista in se skobacal nanj.

Tudi žabe so se zbrale okoli lista, na katerem je sedel.

»Upam, da ste tole slišale,« je nazadnje ponosno rekel povodnjak. »Mi boste še kdaj govorile, da nihče ne verjame vame?«

»Saj ne bomo,« so v zboru odgovorile žabe.

»Mi boste še kdaj govorile, da sem plešast bučman, ki ga sploh ni?«

»Saj ne bomo,« so v zboru odgovorile žabe.

»Boste še kdaj sedale na moj list in govorile, da me ne vidite?«

»Saj ne bomo,« so v zboru odgovorile žabe. A žaba je žaba, nikoli se ne poboljša, in že so si pomežikovale med seboj. Ko je povodnjak to opazil, pa se ni niti malo ujezil. Rekel je:

»Pa tudi če bi še naprej blebetale svoje žabje nesmisle – jaz verjamem vase in to mi zadostuje.«

In je sedel in kimal in se dostojanstveno držal.