Povestnik v sili

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Povestnik v sili: Novelica
Pavlina Pajk
Spisano: Prefotografiral iz časopisa Kres 1883 Miran Hladnik, OCR Matjaž Rebolj, popravlja BrinaD.
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/povestnik_v_sili/index.html
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Premoženje, ki je znašalo blizu eden milijon in je bilo lastno ravno umrlej devetdesetletnej grofici Veroniki, razdelilo se je med dve rodbini obožanih plemičev, kojih roditelji so bili daljni sorodniki pokojnej grofici. Veličastna stara grajščina, najlepša med mnogimi posestvi pokojnice, ni imela že več kot trideset let drugih stanovnikov kakor stare, do slednjega časa še krepke skope grofice Veronike in pa njene tihe družine, obstoječe iz samih starih ljudij. Temnogosti gaji in pa krasni vrti, ki so obdajali ponosni grad, bili so brez sprehajalcev in uživalcev. Drobni skakljajoči ptički so edini uživali prijetni hlad senčnatih bukev in kostanjev; mnogobarvni metuljčki pa so bili edini občudovalci dišečih žlahtnih cvetic.

Sedaj pa je bilo drugače. Že mesec dnij je stari tihi grad kakor pomlajen po živahnem življenji, ktero drvi med njegovim zidovjem. Glasno, veselo govorjenje je prekričalo ptičje petje v gaji. Cvetice niso več negledane venele na svojih steblih, temveč v krasne šopke vezane, lišpale so z bogatim pohištvom ozalšane sobane po gradu, ali pa služile v kratkočasno zabavo brezskrbnej mladini, ki se je skoro celi dan mudila na prostem.

Bil je vroč poletni popoldan. Solnce je pripekalo izza sivih oblakov, in neprenesljiva soparica je polnila zrak. Tiho je bilo pod drevjem okoli grajščine; kar je živelo, pobegnolo je v hladne prostore grajskega zidovja.

V velikej dvorani pri tleh, ki je imela umetno izdelan kamneni tlak, vladal je prijeten hlad in polmrak. Ta pa je prihajal od tod, ker so bila okna od zunanje strani popolnoma z bršljanom in divjo lozo prerastena.

V tej idylličnej dvorani je bila takrat zbrana družba mladih ljudij. Več gospodičen v lahkih oblekah je leno slonelo po naslonjačih, drže knjige ali majhna ročna dela v rokah. Ali videlo se je, dati jih niti delo niti čitanje nič kaj posebno ne veseli.

Več mladeničev različne starosti je bilo med njimi. Ta je sedel na konci mize in počasi pušil dragoceno smodko. Drugi je jahal na stolu ali slonel na naslonjalu, navidezno zamaknen v časopis. Oni se je zopet udal zdehanju in čital iz knjige.

Rejen lovski pes pa je ležal pod mizo z na pol zaprtimi očmi in leno lovil muhe, ki so ga nadlegovale.

Krasni ptičniki z različnimi ptički pa so stali na posameznih okroglih mizicah poleg oken, in njih skakljanje je bilo edino, kar je motilo takratno tihoto. Ptiči pa niso prepevali; saj so tudi oni, kakor mlada družba, čutili klavernost, ki navadno prevzame človeka o velikej vročimi.

Gospodične in gospodiči so bili bratje in sestre, bratranci in sestrične; vsi srečni dediči bogate nepoznane pratete grofice Veronike. Uživali so za nekaj dnij v lastnej grajščini poletni hlad in slast bogatega, brezskrbnega življenja.

„Bodi tako prijazen in obrni se drugam, bratranec Spiridijoa; tvoj dim me hoče zadušiti,“ oglasi se zdaj ena izmed gospodičen in maha z batistnim prtičem po dimu, da bi ga odgnala.

Besede so veljale mladenču v njenej bližini sedéčemu, ki jej je poredno puhal dim v obraz.

„Hvala Bogu, da se je nekdo oglasil,“ odgovori omenjeni mladeneč odloživši časopis, kterega je čital, in odmaknovši se nekoliko od sestrične. „Takó smo tihi, kakor v crkvi.“

„Ah! kako je vroče,“ vzdihuje nekdo v drugem kotu dvorane. „Nič ne morem čitati; vročina me muči.“

„Jaz tudi ne morem čitati; tudi mene muči vročina,“ odgovarjajo posamezni glasovi.

„Najrajši bi danes celi dan v kopeli sedel,“ opazuje drug mladeneč in si odpenja zavratnik.

„Koliko je ura?“ poprašnje druga izmed gospodičen.

„Pol treh,“ bil je odgovor.

„Bog! in pred petimi ni danes niti misliti, da se det iti izpod strehe,“ pritoži se nekdo v družbi.

„Se dve in pol uri dolgega časa! Hvala, grem rajši spavat,“ tarnja drugi.

„Vi gospodiči ste pa kaj malo galantni,“ opomni gospodična, ki je ves čas čitala neki illustrovan časopis. „Vas je petero in nas ženskih četvero. Ali nas rés ne znate dve in pol uri kratkočasiti? Na vsakega pride pol ure, nič več. Med vami so eden jurist, eden filolog, eden častnik, eden doktor pravde —“ tu umolkne, a potém poprašuje precej poredno lepega mladenča, o kterem je vedela, da ni maral za mathematíko in za klassike in da se ima on le nepričakovanej dedščini zahvalítí, da ni postal trgovski pomočnik, — „in ti, kaj si pa ti, Evstahij?“

„Kaj jaz? - Kaj jaz?“ mrmra Evstahij v zadregi in malo zardi. „Zdaj imam čast biti to, kar ste Vi drugi vsi: solastnik te krasne grajščine in —“

Glasen smeh vseh prtijoč mu pretrga besedo. — — —

„Teodozij, dobri naš stari Teodozij, nebesa sama so Vas sem poslala. Sedite k nam in nam pomagajte prebavljati ta dolgočasni popoldan.“

Tako se nenadoma oglasi iz vseh grl, ko se dveri odpró in v dvorano stopi prileten gospod.

Teodozij, mož kakih petinšestdesetih let, dolge sive brade in dolgih sivih las, prijaznega obraza, živahnih očij in gladkega lica, tako da je kazal mnogo manj nego jih je imel, bil je že nad štiridest let grajščinski oskrbnik. Njega edinega so obdržali dediči izmed vse družine pokojne grofice. Njegova dolgoletna zvestoba in udanost do rajnke jako sitne grajščakinje, njegova poštenost, natančnost in razumnost v oskrbljevanji grajščinskih posestev in denarnice, vse to je bila njegova najboljša priporočba. Ostal je tudi pod novimi gospodarji v prejšnjej službi.

„Ali je gospodi dolg čas?“ poprašnje Teodozij obžalovalno, ko se je kričanje nekoliko poleglo in je prišel do besede. „Se vé,“ nadaljeval je dobrohotno, „kdor je vajen mestnega hrupa, privadi se težko tihega, enakomernega življenja na deželi.“

„Za Boga, ne filosofujte, stari Teodozij,“ pristavi veselo nekdo iz družbe, „temveč prizadevajte si, da nas s čimer si bodi nekolika kratkočasite.“

„Jaz, priprost samotar, da bi kratkočasil mlade, po zabavah razvajene gospode!“ odvrno plašno Teodozij.

„Mi ne zahtevamo od Vas nič duhovitega,“ potolaži ga mlada gospodična, „temveč le nekaj nam pripovedujte, da nam čas hitreje mine. Menda kakšen pripetljaj iz svojega lovskega življenja, ali kakšen dogodek iz življenja rajnke grofice,“ nadaljuje ona ter si s pihalko tako močen veter dela, da jej lasje okoli čela po konci stojé.

„Moje življenje, gospodična,“ odvrne Teodozij odkritosrčno, „nima v sebi čisto nič mikalnega. V kratkih besedah bi bil zapopaden ves tek mojega dolgega, a mirnega življenja. In to, odkar sem zagledal luč sveta v onej belej hišici, ki se tam dole bliščí med zelenjem, — pokazal je z roko proti zarastenim oknom — do današnjega dne, ko imam čast biti Vas vseh udani služabnik.“

„Vedno ponižen naš Teodozij!“ pošepeta nekdo.

„Moj oče je bil to,“ nadaljuje Teodozij, „kar sem jaz zdaj. Želel je sicer, da bi si jaz izbral drug poklic od njegovega. Ali ker sem vedno kazal več veselja, pohajkovati po gozdih s puško na rami, kakor pa čepeti pri knjigah, obdržal me je po dokončanik petnajstih letih doma. ko sem bil petindvajset let star, umrl mi je oče, in jaz prevzamem njegovo sližbo. odslej sem se ves udal svojemu poklicu. V zadnjih dvajsetih letih pa, ko je grofico Veroniko vedno bolj vid zapuščal, bil sem jej ob enem tajniku, oskrbljeval jej vse denarstvene opravke, čital jej pisma in časopise ter jej služil kot njena desna roka. S čim drugim pa se nisem v življenji nikdar bavil.“

„Dovolite, Teodozij!“ pretrga mu besedo Spiridijon, ki je bil najstarejši izmed družbe. „Ker ste prečitavali, kakor pravite, grofici vsa pisala in bili tudi njen tajnik, povejte nam vendar, zakaj nam ni ona nikdar odgovorila na pisma, ktera smo jej redovito vsi pošiljali h godovom in o novem letu.“

Na Teodozijevem poštenem obrazu bila je videti zadrega. On ni brzo odgovoril.

„Ne bojte se, da bi nas razžalili, Teodozij,“ reče prijazno tanek ženski glas, „ako nam uzrok odkritosrčno razodenete.“

„Ali ga moram res povedati?“ popraša z udanostjo Teodozij. „Morate, morate!“ zakličejo glasovi od vseh stranij.

„Stara grofica je menila,“ začne Teodozij obotavljaje se povedati. „da so vse one lepe besede in prilizovanja samo...“

„No, kaj pa?“ silijo vsi vá-nj, videč, da noče nadaljevati.

„Sama hinavščina!“ končuje z bolj tihim glasom Teodozij. Družba se zasmeji.

„Stara lisica! kako jo je ugonila,“ opomni Evstahij.

„Pa kako se je pri tem izrazila, še to nam povejte,“ prosi nekdo starega služabnika.

„Gotovo jako karakteristično,“ méni drugi.

„Ne, ne! o njej nič več ne povém,“ brani se Teodozij. „Nespodobno je mrtve obirati.“

„Nič Vam ne pomaga braniti se, Teodozij; ker ste začeli, morate tudi končati,“ bil je občni odgovor.

Teodozij vzdihuje, pogleda kvišku, kakor da bi hotel reči: V božjem imenu, bom pa povedal, ter nadaljuje:

„Ko sem grofici Vaša pisma čital, ktera so se, vsa končavala z istim vošilom: da jej želite dolgegea življenja in krepkega zdravja, posmehovala se je porogljivo in odločno dejala: Teodozij, na ta pisma ne damo odgovora!

Zakaj pa ne, grofica, popraševal sem jaz naivno, dasi sem dobro vedel uzrok.

Ker mi ta moj tretji nepoznani zarod v pismih želi veselo, dolgo življenje, a v srcih si pa misli, da bi le skoro stegnola svoje stare ude stara kragulja, in menda še kaj hujšega! Moje premoženje ni ravno malenkost, je-lite Teodozij? Ono prav lahko v skušnjavo spravlja moje mlade sorodnike. In tako govoreča migala je zvijačno z očmi.“

„Izvrstno! Charmant!“ zadonelo je po dvorani med srčnim smehom navzočih.

„Sedaj pa res ne zinem več,“ odvrne Teodozij nekako razžaljen. Bolelo ga je, da se mladina zabavlja na račun njefove preminole dolgoletne gospodinje in prijateljice.

„O pač, pač! Le še nam kaj o prateti povejte. Obetamo Vam, da ostanmo pri Vašem pripovedovanji resni kakor svetniki.“ Tako ga prosijo vsi.

„Veste kaj, ljubi Teodozij, o njenej skoposti nam še zdaj povejte,“ izmisli si drugi. „Kako je namreč odpravljala berače, ki so po sobotah prihajali, izgovarjaje se, da razdeluje darove samo po nedeljah. In one, ki so prihajali ob nedeljah, odpošiljala je rekoč, da nadarjuje ubožce samo ob sobotah.“

„Molči, brezbožnik!“ posvari ga sestrična. „Ko bi grofica Veronika ne bila svoje dni skoparila, bi se mi zdaj ne veselili!“

„Živela torej skopušnost!“ zakliče veselo Evstahij in vrže časopis v zrak. „Saj res, prej sem vedno pušil na pol prazne cigaretke, zdaj pa kadim, hvala njenej skoposti! samo millares.“

„In jaz,“ pristavi mladi poročnik, „jaz sem prej hodil vedno peš, a zdaj imam svojega dragocenega vranca. Prej sem večjidel nosil stare, skrpane rokavice, zdaj pa —“

„In jaz,“ hoče drugi povedati —

A Teodozij mu ponižno seže v besedo ter hitro reče: „Vsak človek ima svoje slabosti. Rajnka grofica je bila skopa, to je res, a imela je tudi dobrih lastnostij.“

„Dovolj o tem! pustimo mrtve pri miru!“ pravi resno najstarejša izmed gospodičen. „Govorimo o čem drugem: o lovu, ako so Vam ljubi; o duhovih, o kterih pravijo, da navadno strašijo po starih gradovih; ali o čemer koli si bodi; a ne obirajmo največje svoje dobrotnice!“

Teodozij je izprevidel, da ne bodo prej pustili rajnke grofice pri miru, dokler ne bode razgovora na kaj drugega navodil, in tedaj reče počasi, položivši roko na čelo, kakor da bi zbiral svoje misli: „Majhno dogodbico bi vedel povedati, ktera se je pred dvajsetimi leti na tem gradu vršila, ako ne bode gospodi predolgočasna.“

„Le hitro na dan z njo!“ silijo mladeniči.

„Poleg nas v naslonjač so vsedite!“ vabijo gospodične starega oskrbnika.

A predno se še Teodozij zave, vzdignejo ga krepke roke, in on je nenadoma sedel na mizi sredi sobe.

„Tako!“ zakličejo veselo mladenči. „Tu na visokem vas bodemo vsi dobro videli in čuli. Ve gospodične pa se le bližje pomaknite, ako Vam se ljubi!“

Gospodične, če tudi nerade, povzdignejo se z plehkih sedežev in se zberejo potém okoli Teodozija.

Teodozij se s prva nekoliko brani svojega miznega prestola, a naposled se je videlo, da mu ni neljuba postrežljivost njegovih gospodarjev. Obriše si potno čelo z veliko pisano ruto, zapne suknjo, dokašlja in začenja tako-le:

„Nič ni veselega, kar hočem povedati, in tudi nič posebnega. Vsakdanja je stvar, in žalibože, da se ona le prepogostoma ponavlja! A mladostna je vendar, torej za Vas, kakor menim, navlašč stvarjena. Dolgo je tudi že od tega, kar se je prigodila; torej odpustite, ako bode pri tem kaj nejasnega. Star postajam, in spomin me že nekoliko zapušča. A za silo, da namreč gospodi za kake pol urice pozornost drugam obrnem in da bi nekoliko manj občutili današnjo neprenesljivo vročino, bode moja povest menda tudi ugajala.

Grofica Veronika,“ tako začne nato Teodozij z bolj krepkim glasom pripovedovati, „grofica Veronika ni nikdar sprejemala gostov, da bi se dalje Časa v grau mudili. Prejšnji čas se je še zdaj pa zdaj na gradu prikazoval neki star vitez, najbrže njen sorodnik, ostajal po eden ali k večjemu dva dni pri nas, a potem zopet odpotoval. Ženskih gostov nisem nikdar videl. V zadnjih dvajsetih letih pa so tudi še ti redki moški gostje izostajali, ker so eden za drugim pomrli. Samo grofica Veronika se je še veselila življenja, edina izmed svojih vrstnikov in vrstnic. Dasi mi je grofica vedno zaupala vse svoje zadeve, vendar ni svojih prednikov in sorodnikov nikdar niti z najmanjšo besedico omenjala. Jaz pa, dasi domač z njo, nisem je tudi nikdar popraševal o tem.

Neki večer, ko sem ravno sedel pri večerji, pokliče me grofica k sebi. To me je nekoliko osupnolo. Z grofico sem se navadno pogovarjal in posvetoval samo po jutrih; o popoldnevih in večerih ni hotela nikogar, tudi domačinov ne sprejemati. Podvizam se torej k njej.

Teodozij! kliče mi ona nasproti, brž ko vstopim. Ali imamo na zadnjem konci gradu par sobic, v kterih bi se dalo prebivati?

Milostljiva grofica, odgovorim jaz in delam velike oči, vidéč, da ima ona pred seboj odprto pismo. Bilo je tedaj sklepati, da je pismo sama prečitala, kar že ni davno več imela navade storiti. Dve prazni sobi ste še na onem konci gradu, a potrebovali bi majhnega popravka. Dež kaplja pri oknih v nje, in miši —

Ne govorite mi več o teh sobah, pretrga mi grofica besedo. S tema dvema že vidim, da ne bode nič. Pri meni se ne bode več popravljalo. Morebiti pa veste za ktere druge, kojim ni treba popravkov.

Gospa grofica, ko bi vedel, komu je stanovanje namenjeno, dejal sem bojazljivo, potem bi lažje našel primernih sobic.

Vaša, radovednost mi nič ne dopada, Teodozij! posvari me osorno grofica. Preskrbite prej dve sobi, kteri ste varni deža in mišij, potém zveste tudi, komu ste namenjeni.

Nekoliko pomislivši pa odgovorim: V drugem nadstropji, kjer družina stanuje, ste dve prostorni sobi; v jeseni shranjujemo v njih sadje. V teh bi bilo prijazno bivati, ker imate krasen razgled.

Dobro, pristavi grofica zadovoljna. Glejte, da spravite v vsako sobo po eno postelj, eden stol in — umolknola je in jela nekaj premišljevati. Ena omara in ena miza boste zadostovali obema ženskima, nadaljuje potem govoréča bolj sama za-se. Saj menda ne boste jemali seboj mnogo potne robe?!

Aht! ženskim ima služiti stanovanje, zakličem jaz začudivši se. Potem pa niste oni dve sobi pripravni! Tla so vsa pirava in luknjasta, in stene so samo prosto pobeljene.

Ba! odgovori brezčutno grofica; komtessa Vanda išče na tem gradu čistega zdravega zraka in ga tudi najde, ali okusnega stanovanja ne išče.

Komtessa Vanda? ponovim jaz ves zavzét.

Na-te, čitajte! pravi nevoljno grofica in vrže pred vre pismo, ktero je preje vedno v rokah obračala. Moj bratranec, general Lešinski, piše mi iz Lvova, — nadaljuje ona, nemirno se mencaje na stolu, med tem ko sem jaz prečitaval pismo, — da je njegova dvajsetletna hči Vanda nevarno na plučih zbolela. Zdravniki zahtevajo, naj nemudoma zapusti prašno mesto in nekaj časa živi na deželi. General me pri vsem, kar je svetega, prosi, da mu ne bi odrekala te prijaznosti. Kaj čem storiti? V Lvovu sem znana v vsakej plemičkej hiši. Ako bratrancu prošnjo odrečem, brusili si bodo jezike na moj račun. — Pride pa komtessa sama. Le ena priletna služkinja jo bode spremljala.

Ali grofica, rečem zdajci jaz nekoliko nevoljen; célo desno krilo prvega nadstropja je prazno. Tu bi lahko izbrali dve sobi za bolno konrtesso!

Kaj? odgovori grofica, in pri tem me zadene eden njenih strogih meni že znanih pogledov. Da bi jaz potém céli dan in célo noč poslušala njeno votlo kašljanje! Da bi nekega dne zvedela, da leži v mojej bližini mrlič na parah?! — Ali so taki dražljivi prizori mojim letom primerni? — Kaj? Vi kratkoviden Teodozij! — Zdaj pa le idite, nadaljevala je z ukazovalnim glasom — kažoč mi vrata, in izpolnite, kar sem Vam ukazala! Vaša skrb pa naj tudi bode, da mi bolnica nikdar ne pride pred oči! Recite jej, da sem bolehna, da sem tumpasta od starosti. Izgovarjajte me, kakor se Vam ljubi, samo daleč proč od mne z umirajočimi ljudmi!

„Aha! bala se je smrti,“ opazi nekdo v krogu poslušalcev. Slutila je, da pride tudi ona kmalu na vrsto.“

Teodozij na to opazko ničesa ne odvrne in nadaljuje : „Komtessa Vanda in Liza, njena služkinja, ste prišli.

Komtessa — zdi se mi, da jo še zdaj vidim pred očmi — bila, je veličastvena prikazen. Visoke rasti, oblečena vedno najokusnejše, lahne a vendar ponosne hoje, z ljubeznivim obnašanjem, v kterem pa ni bilo nič umetnega, zdela se je kot Vila, kedar se je šetala po stezicah sredi cvetočih vrtnih gredic. Ali Bog! kakó vsa drugačna je bila nje prikazen iz bližine. Upal, suh obraz, voščene barve, z vedno modrastimi ustnicami in udrtimi očmi, gledal je izpod okusne frizure zlatolase njene glave. Glava pa se je od same slabosti nemirno zibala na belem, tankem vratu, na kterem se je poznala vsaka žilica. Nos, ki je moral nekdaj biti lep, bil je zdaj sama kost in hrustanec, prevlečen s tanko kožico. Mala prozračna ušesa pa so se zdela, da jedva prenašajo telo drobnih brillantnih uhanov. Samo velikim, kakor nebo modrim očém, skritim pod senco gostih trepalnic, ni mogla bolezen kaziti nekdanje lepote. Te oči so imele nekaj čudnega. Včasih so gledale živahno, ognjeno, neustrašeno, kakor da bi bile v oblasti srečne, samovoljne devojke, ktera sí je svesta, da se jej ves svet klanja. Včasih pa so zrle medlo kakor brez življenja, med tem ko je neka megla zakrivala njih svit! V obéh slučajih pa so bile njene oči nepopisljivo krasne, podobne zvezdam, ki so zdaj večje, zdaj manjše, zdaj zopet izginejo našemu pogledu!

Ko sem komtesso prvikrat videl, izrekel sem takoj v srci bridko sodbo, da ona ne bode dolgo naša gostinja. Smrt se jej je brala na lici.

Grofica se ni dala pregovoriti, da bi bila komtesso Vando sprejela, in tako se niste oni dve nikdar videli. Sicer pa so ni poznalo, da bi to komtesso žalilo. Zdelo se mi je, da je bila ona tega še celó vesela. Sploh se je komtessa izogibala vsakoršne družbe in tudi z menoj je le malo govorila, samo kar je bilo neobhodno potreba.

Njena služkinja, stara kakih petinštirideset let, živela je z dušo in telesom za komtesso. Pozneje sem bil zvedel, da je bila ona nekdaj njena dojka. Takó sem si tolmačil njeno požrtvovalno udanost do mlade svojo gospodinje. Večkrat sem hotel z njo pogovor naplesti, da bi bil kaj zvedel o komtessinem življenji; ali ona se mi je vselej vedela s kakšnim koli izgovorom umaknoti.

Komtessa Vanda je bila že drugi mesec naš gost, a vedel sem o njej toliko kot tedaj, ko je bila došla. Da se pa njeno zdravje med tem ni zboljšalo, pričalo hudo njeno kašljanje, ktero mi je celi dan donelo na ušesi in mi pretresalo srce.

Nekaj jako karakterističnega pa je bilo v njenem obnašanji, in tega si nisem mogel tolmačiti. Prígodilo se je večkrat, da se je po jutrih in po večerih sprehajala v lahkih obekah. Tedaj pa je v skrbeh hitela Liza za njo, zavijala jo v mehko ogrinjalo očitaje jej z jokajočim glasom: Ali komtessa! ako boste tako malo pazili na svoje zdravje, bodete shujšalí, pa ne okrevali.

Komtessa se ni pri tem branila. Mirno se je pustila zavijati, kakor otrok, kí si ne vé sam pomagati. Le malomarno je odvrnola: Ne boj se, Liza! kdor hoče umreti, temu ne more nič škoditi!

A pri tem, ko je tako brezčutno govorila, zibala se jej vendar grozna bridkost na ustnih. Drugikrat je Liza prinesla kozarec ravno podojenega mleka, proséč jo, naj bi mleko toplo izpila, češ to jej bo kašelj utešilo.

Vanda pogleda najprej na ponujano mleko, potém pa se ozre na proséči obraz zveste služkinje, a naposled se obrne v stran in reče z neko škodoželjnostjo: Ravno zato ga nočeh toplega izpiti, ker vém, da bi mi. hasnilo. Postavi kozarec na ono mizo, Liza! Izpila bodem mleko, kedar se mi zljubi. Ko je pa Liza to storila in odšla potém po svojih opravkih, pa seže komtessa hlastno po mleku in je v enem požirku še toplo izpije.

O mnogih prilikah pa je z nekim hrepenenjem popraševala služkinjo: Kaj ne, Liza, da zdaj bolje izgledam? da nisem več tako zagrljena? da moj kašelj ni več tako hud? In pri tem upre v njo svoje velike prestrašene oči, kakor bi se bala, da bi Liza temu ne pritrdila.

Služkinja pa jo je znala vselej z meni nerazumljivo srčnostjo in s tako mirnostjo zagotavljati, da se nje zdravje vedno zboljšuje, da jej je komtessa verjela in se zopet pomirila.

Ko mi prinese enkrat Liza več pisem, da jih pošti izročim, sklenem hitro poskusiti z nova majhen napad ter jo prisiliti, da mi o komtessi kaj pové.

Ko pa hoče Liza, kakor navadno, takoj oditi, zabranim jej to, sočutno poprašajóč, kakó se komtessa počuti, odkar živi na deželi. Z začudenjem me ona pogleda; a ko je videla moj dobrohotni pogled, ustavi se med vrata in žalostno odgovori: Vedno hujše, gospod Teodozij, vedno hujše!

Komtessa Vam dela mnogo preglavice, nadaljujem jaz pomilujoč jo.

Oh, ko bi me le še prav dolgo mučila! vzdihne dobra ženska in jok jo posili; a bojim se, da jo skoro izgubim.

Ali je že dolgo, odkar je komtessa bolna? poprašam jaz.

Dve leti, odgovori mi ona in pri tem si obriše solzo. — Že dve leti! vzdihnem jaz. Uboga komtessa!

Ali je bila vedno tako sitna — tako čudnega obnašanja, hočem reči. Tako namreč se hitro popravim, videč, da je Liza pri besedi „sitna“ nevoljno nagubila čelo.

O ne, zagotavlja me ona. Komtessa Vanda je bila vedno in je tudi še sedaj najboljša ženska, kakor je bila tudi najlepša izmed vseh lvovskih gospodičen, dokler so jej ni izneveril grof Raoul, s kterim je bila zaročena. Še le potem je zbolela in stoprav zadnji čas je postala tako zdražljiva.

Ah, odvrnem jaz sočutno: komtessa je žrtva nesrečne ljubezni ali prav za prav brezčutnega moža —.

Tiho, pretrga mi Liza vsa prestrašena besedo. Gorje, ko bi komtessa čula, da obrekuje kdo grofa Raoula.

Pa če jej je on nezvest postal? izgovarjam se čudeč.

Nič ne de, nadaljuje ona polglasno, plašno se oziraje, ne bi li kdo naju poslušal. Komtessa mu je vse odpustila in ga še vedno ljubi, dasi je že leto in dan, odkar se je oženil z drugo.

Nato molčim ves ginen.

Pa da o tem nikomur ne zinete, prosi Liza, a tudi ne rečete nikdar več, da je moja komtessa sitna! Vedite, končala je odhajaje, pod njeno odurnostjo je skrito najblažje srce.

Odslej mi je Liza izkazovala večjo zaupnost. Pogovarjala se je z menoj pogošče, in zdelo se mi je, kakor da jej dobro de, pogovarjati se o nesrečnej komtessi s človekom, ki je omiloval Vandino osodo.

In pozneje sem zvedel, da se je imela komtessa Vanda ravno poročiti z grofom Raoulom, kterega je črez vse ljubila, ali on se je dal zmotiti po lahkomiselnej koketki in jo je potem tudi vzel v zakon, in sicer zavoljo nekoliko več tisočakov. Kakor se pa vsaka krivica v življenji maščuje, tako se je tudi grofu Raoulu. Trmasta soproga je s svojim razkošnim življenjem zapravila ne samo svoje, temveč tudi moževo premoženje. Grof je živel zavoljo tega v vednem prepiru z njo, a ljubil je itak tudi nikdar ni!

Nekega dne — bilo je soparno kakor danes — vležem se proti večeru v travo poleg neke skrite stezice sredi gaja. Ondi sem počasi pušil, s slastjo uživajoč večerno sapico, po kterej sem že celi dan zelo hrepenel.

Na enkrat me predrami bolesten klic. Prestrašen vstanem hitro ter se napotim tja, od koder je oni glas prihajal. Nisem se zmotil. Zakaj zopet začujem obupen klic: Liza, Liza! Za tem klicem pa se zasliši močen kašelj.

Moj Bog, komtessi Vandi se je nekaj pripetilo, mislim si jaz in tečem, kolikor me noge nesejo. V malo minutah sem pretekel drevored. Tu se obrnem v stran in takoj zapazim na klopici sloneti nekaj belega. Bila je Vanda. Približam se jej ves brez sape. A ker je skrivala dlani in me ni videla priti, zakličem v skrbeh: Za Boga, komtessa, kaj se je pripetilo?

Ona povzdigne obraz, ki je bil moker samih solz, ter vzklikne z groznim pogledom in votlim glasom: Kje je Liza? Hočem, moram z njo govoriti!

Takoj jo grem iskat, komtessa. Ali pa Vas smem samoo tukaj puščati? Jako ste prestrašeni!

Rekši pa se nehote ozrem, da bi zvedel, kaj bi bilo komtesso tako razstrašilo.

Ah, reče ona in strese glavo, kakor da bi hotela nekaj pozabiti, ali vendar si prizadeva mirno govoriti: Nič ni! Neka budalasta misel me je bila občla.

Hvala Bogu, vzdihnem vesel, da ste le zopet mirni, komtessa!

A v resnici ni bila ona mirna. Videl sem predobro, kako so jej ustnice trepetale, oči se pa upirale vsled neke muke:

Povejte mi, Teodozij, reče potem zamišljena, kakor da ne bi vedela, kaj bi popraševala: Ali je kdo v tem gradu na smrt bolan?

Zavzet jo pogledam. Čutil sem, da sem bil obledel. Jedva sem jej mogel v zadregi odgovoriti: Ne, kolikor jaz vem, komtessa! — Tako neugodno me je bilo to vprašanje zadelo iz njenih ust.

Vanda obledi. — O čijem pogrebu ste pa oni dve dekli govorili, nadaljuje vsa obupana, ako nimate mrliča v hiši?

Kdo, pravite, je govoril o pogrebu? poprašam ves preplašen.

Sedela sem tu-le, pripoveduje nato Vanda, ter čitala iz te knjige, ko pridete od drevoreda sem dve grajščinski dekli. Ena njiju pa je drugej veselo dejala.: Kmalu imamo v gradu lep pogreb, Mica! — O kom mislite, Teodozij, ste se oni dve pogovarjali? izprašuje me dalje z negotovim glasom, a pri tem me tako ostro v oči pogleda, kakor da bi mi hotela iz duše odgovor čitati.

Res ne vem, o kom, odgovorim polglasno.

Ali mi niste nekdaj rekli, Teodozij, nadaljuje nato z bolj krepkim glasom, in neki up jej zasije iz medlih očij, da je grofica Veronika težko bolna?!

Ah da! se ve, komtessa, grofica utegne vsak dan umreti, hitro vesel pritrdim, Bogu se na tihem zahvaljujoč, da je nesrečnej devojki vdihnil ono misel.

Teodozij, zdaj pa Vam bom povedala nekaj prav smešnega, začne zopet, komtessa po kratkem neugodnem molčanji in se prisiljeno nasmehne. Veste, na kaj sem zdaj-le mislila? — Da ste se oni dve bedasti dekli veselili — mojega pogreba!

Ne vem, kako je komtessa izgledala, ko je to izrekla; zakaj jaz sem bil hitro drugam obrnil oči, da bi ona iz njih ne brala bridke resnice.

Odgovoriti pa nisem v trenutku nič mogel; nekaj mi je v grlu tičalo vsled bolesti in velike osupnenosti.

Zakaj i nič ne odgovorite, Teodozij? Zakaj se ne smejite mojej budalostej misli? — zakliče ona vsa razdražena s trepetajočim glasom. — O Bog, o Bog, nadaljuje bolestno potem in sklene obupno roke. Tedaj ni krivična moja slutnja, tedaj moram res umreti?! In sedaj glasno zaplače.

Ali komtessa, pomirite se, Vi se motite, tolažim jo ginem.

Sveti križ božji, kaj se je pripetilo? zakliče nekdo za menoj in me s silo na stran porine.

Bila je Liza, ktera se je vrgla nad naju, kakor razdražena tigra.

Komtessa, ljuba komtessa, utolažite se! zakliče potem vsa iz uma in jo objame kakor otroka.

Nočem umreti, Liza, nočem! — O Bog, saj sena še tako mlada in bi naj umrla?! Še dolgo, dolgo časa hočem živeti, Liza, govorila je Vanda ihte in kašljaje.

Kaj ste jej pravili? poprašuje me Liza srdito. A ker hoče komtesso kašelj zadušiti, obrne se zopet proti njej in jo ljubkuje vzdihujoča; Komtessa, uboga moja komtessa! —“

Teodozij umolkne sedaj in vzdihne globoko.

Gospice, ki so si že med Teodozijevim pripovedovanjem večkrat z robci otirale solze, porabile so ta prenehljaj in se hitro ena za drugo pomenljivo pogledale.

Teodozij nadaljuje: „Drugi dan me da komtessa poklicati. Slonela je v naslonjači poleg cvetličnega grma pri vrtnem vhodu. Ko jo zagledam, ustavim se nehote. Z zaprtimi očmi je tu ležala, in prvi trenotek sem menil, da že več ne živi.

Pridite bliže, Teodozij, reče ona s slabim, a prijaznim glasom, ko spozna moje stopinje. Imam z Vami govoriti.

Nemo se jej približam.

Priskrbite mi duhovnika in odpošljite ti dve pismi, nadaljuje z več prenehljaji.

A ona ni več kašljala, bila je že preslaba; ali neko votlo hrcanje jej ni dalo govoriti. Oni siloviti prizor prejšnjega dne je bil oslabil njene moči in kakor sem bil takoj spoznal, on jej je tudi skrajšal življenje. A onemu razdraženju in strahu pred smrtjo sledila sta zdaj udanost in mir!

Pismi ste bili namenjeni eno na očeta, drugo pa grofu Raoulu. Odposlal sem takoj obe in se peljal v bližnje mestice po duhovnika. Bil sem potem štiri dni z doma, ker sem moral na neko daljno posesto pogledati.

Ko se pa povrnem v grad, bilo je moje prvo vprašanje po komtessi Vandi. Še le ko sem zvedel, da živi, podam se v svoje stanovanje.

Solnce jej že zahajalo, in moja soba je postajala vedno temnejša, ker se je gosto vejevje stare jablane raztezalo pred njim. Imel sem pa še urediti neke nujne račune, zato se približam oknu, da bolje vidim.

Okno je gledalo na vrt, in dasi je bilo vsled vejevja zakrito drugim očem, imel sem vendar dovolj izgleda na vrtu.

Bil je takrat krasen, topel jesenski večer. Zadnji solnčni žarki so zlatili vršiče visokih smrek; rudeče nebo se je žarilo in obsevalo z ognjenim svitom lahne oblačke. Listje je trepetalo o večernej sapi; ptički, skakljaje z veje na vejo, končavali so dnevno petje; v bližini je šumel, potoček, a v trati pa so na vse grlo čvrčeli veseli črički!

Nekaj trenotkov sem bil zamaknen v to krasoto prirode, potem pa primem za pero in začnem soštevati številke.

Na enkrat pa vzbudi mojo pozornost človeški glas, ki je prihajal z vrta. Ozrem se na levo, a nikogar ne vidim. Ozrem se na desno, ravno tako. Poslušam, gledam, in glej, ravno meni nasproti, nekoliko skrit za veliko vejo, prikaže se mi ljubezniv prizor.

Komtessa Vanda, pokrita črez nogi do prsij z živobarvno mehko odejo, slonela je v naslonjači. Ne daleč od nje počivala je Liza s pletenico v roki. Na stoličku pri Vandinih nogah pa je sedel neki gospod.

Takoj se hočem od okna pomaknoti, da bi ne čul njih pogovorov. A komtessina osoda mi je bila tako pri srci, prizor je bil tako ginljiv, da sem kakor priklenen ostal na oknu in s trepetajočim srcem zrl na ono trojico.

Kako, prav je, da umrem, dejala je Vanda z mirnim, skoro veselim, meni čisto neznanim glasom. Vsaj Vas še enkrat vidim, Raoul. Nespodobno je bilo sicer, da sem Vas dala poklicati, ali meni, težkobolnej ženski sme se odpuščati!

Umolknola je in sklonila glavo nazaj.

Grof Raoul pa se ni ganol; nemo je zrl v tla.

Reklo se mi je, Raoul, da niste srečni v zakonu. Je-li to res? poprašuje potem Vanda, in njene oči so z nepopisljivo ljubeznijo in sočutjem upro v grofa.

Grof ne odgovori ničesa; ali iz prsij mu uide težek vzdihjej.

Ubogi moj prijatelj, nadaljuje pomilovalno komtessa in dene ljubkovaje svojo dlan na njegovo roko, rekoč: Jaz bi bila znala, delati Vas srečnega!

Nato povzdigne grof hitro glavo — in pri tem sem videl lep, še mlad obraz — prime ognjeno za komtessino roko, nese jo spoštljivo k ustom, a takoj jo zopet rahlo izpusti ter povesi glavo.

Komtessa pa je med tem zaprla oči in tako nekaj časa nemo ležala z blaženim nasmehom okoli ust.

Kdo ve, pravi malo pozneje ona, vedno še sloneča z zaprtimi očimi, ali pa bi tudi Vi, Raoul, res bili srečni z menoj? — Sreča ni tega sveta! — Dobro, da umrem; vsaj Vas nisem nikdar užalostila, vsaj nimate nobenega vzroka, da me ne bi spoštovali.

Vanda! zakliče na enkrat Raoul z glasom, iz kterega so se razodevali čuti obupa, bolesti in ljubezni; da bi mogel z Vami preminoti!

Tiho, zašepeta komtessa, tiho! Jaz sem sama na svetu, Vi niste več sami. Soproga in otrok imata zdaj pravico do Vašega življenja, ne jaz!

Nje glas, ki je bil do sedaj precej krepek, da sem se čudil, postajal je zdajci negotov in vedno bolj tih.

Raoul! nadaljuje ona, edina želja, kojo gojim, je ta, da ste odslej srečni. To pa se samo zgodi, ako imate mir v rodbini. Raoul, s prizadevanjem se mnogo doseže. Prizadevajte si, ljubiti svojo soprogo, in mir se Vam povrne v srce. — Je-lite, da bodete, Raoul? — Moj opomin naj Vam daje k temu moči!

Dalje ni mogla, uspehana umolkne.

Tudi jaz nisem mogel dalje poslušati. Solze mi stopijo v oči.

O ti čudovito ljubeče žensko srce, mislil sem sam pri sebi; kako si ti neizmerno v svojem čuvstvu! Ženska prevaljena, zapuščena, globoko ranjena v časti in ponosu, prigovarja, temu, ki je uzrok njenej smrti, naj bi ljubil žensko, ki je prelestno posedla mesto na strani človeka, do kterega je le ona sama imela pravico! — Da more ženska biti tako blaga, nisem preje verjel!“

Teodozij umolkne in si briše oči. Nihče ga ni motil. A ker je njegov premolk trajal predolgo, oglasi se Evstahij, kteromu ni nikdar manjkalo dovtipov: „Teodozij, reče on, ne pozabite, da so solze škodljive očem! Le pogumno naprej s svojo pripovedjo!“

„Ničesar nimam več pristaviti,“ odgovori Teodozij zamišljen. „Samo da se je zgodilo, kar samo vsi strahoma pričakovali. — Drugi dan ni bilo več komtesse Vande med živimi.

Ko je bil general, njen oče, prišel, našel je že mrliča. Komtessino truplo so prepeljali nato v Lvov in ga položili v rakev grofov Lešinskih.

Raoul pa, kakor sem bil pozneje zvedel, živel jo potem, ali srečen, ne vem, pa vsaj miren in navidezno zadovoljen s svojo soprogo. Kdo ve, ali ni k temu pripomogla prošnja Vandina?! — — — —

Gospoda, peta ura je,“ opominja Teodozij pogledavši na uro.

Vsi vstanejo. „Hvala, hvala Vam, Teodozij, za pripovedko,“ zahvaljujejo se enoglasno gospice, ginene.

„Jaz pa, gospod Teodozij,“ pristavi Evstahij, „sem Vam pa še posebno hvalo dolžen; zakaj Vaša povest me je izpreobrnola. Ravno sem imel v mislih, prvej svojej ljubici dati slovo in si poiskati bogatejšo, ali pri duhu Vandinem, ki gotovo po tem gradu hodi, izrekam sedaj te slovesno, da ostanem zvest v svojej ljubezni. Živela zvestoba!!“