Povest v kleti
| Povest v kleti. Ivan Tavčar |
| |||||||||||
Imel sem sorodnika, ki je bil posestnik malega gradu nekje v dolenjskih gorah. Bil je človek silno dobre duše. Kadar sem prišel v šolskih počitnicah k njemu, ni vedel skoraj kaj početi od veselja. S staro, delatrudno roko mi je gladil lice, in če je bil zelo radosten, me je tudi na čelo poljubil. Potem pa sva hodila okrog: po hlevu, kjer se mu je bila medtem pomnožila goved; po vrtu med novozasajenimi drevesci, med cvetjem, katero sem tako goreče ljubil. Naposled pa sva krenila na vrtni griček in od ondi zrla v prekrasno naravo pod seboj, na daljnje zelene vinograde, rumena polja in ssrebrne vode.
Kadar pa je solnce prehudo pripekalo, je stari gospod snel kletni ključ s stene in s pomenljivim smehljajem sopal pred mano k širnemu visokemu hramu. Težka vrata so se škripaje odtvorila in prijazni hlad je vejal nama nasproti iz napol temnega prostora, v katerem so stali kot strahovi veliki sodi.
»Tu počiva divna naravna moč,« je dejal starček ter odprl zatvorjeno okno, da so se solnčni žarki vsuli na častite sode ter jih obdali s tisočerimi mnogobojnimi atomi. Tu so se šele prikazali slavevredni prebivavci vsakdanjega hrama v svoji pravi lepoti! Marsikatera sveta glava je zrla spredaj s hrastovih dog, umetno vanje vdolbena. Cela nebesa so poslala sem svoje poslance, od učenega Ignacija do nedolžnega Alojzija, vsaka sveta krepost je bila tu.
Bodite pozdravljene, svete postave! V prah ste se izpremenile, sapa je raznesla vaše kosti, ali moč vašega spomina je ostala!
Tiho je bilo nekaj časa, mirno sva sedela pri mali kletni mizici ter se krepčala s krvjo sv. Alojzija. Tu je povzdignil stari gospod kupo, napolnjeno z rumeno močjo svetnikov, da se je solnčni žarek bleščeče razdvojil v nji, ter dejal žalostno: »Mladostno zlato, samo da se razume!«
Prejkone so ga obšli tožni spomini nekdanjih časov!
»Mladost preide,« je govoril zopet. »Koliko je tega, ko sem bil tak kot ti, zdrav, radosten življenja in prihodnosti! In vendar se mi marsikaj ni zgodilo po volji potem v življenju!«
»Imel sem očeta polne, goreče pobožnosti. Njegova vroča želja je bila, da bi mu pel nekdaj mašo pred domačim oltarjem. Da bi bil varen pred zapeljivostjo grešnega sveta, me je dal popolnoma v izrejo svojemu bratu, kateri je bil duhovnik na Gorenjskem. Nikdar nisem smel priti do domače hiše, zahajal sem vedno le v gorenjsko župnijo, kjer sva z odgojiteljem prebirala premnogo pobožnih knjig. Tako je prišel čas, ko sem imel stopiti iz gimnazije v duhovščnico, in tedaj se mi je šele privolilo obiskati rojstno dolino. Stric me je oblekel v dolgo, črno haljo, kot vredno znamenje prihodnjega stanu. Za spremljevavca na pot mi je dal spise svetega Avguština. Prej pa je odšel list domov, da pridem. Kako se mi je radostila duša, ko sem stopal po ozki rojstni dolinici, po beli cesti mimo kipeče vode. Ali kadar se je prikazala zraven pota hišica, tedaj sem zaprl svojo radost v dno srca in mirno in spodobno korakal mimo, da bi pač vsi spoznali na prvi hip prihodnjega duhovnega pastirja. Tam v kotu, kjer se voda peneče podi črez ostro skalovje in kjer se na cesto dviguje strmi rob, tam sem obstal in gledal ginjen na očetno vas, ki se je vabilo smejala izmed gostega drevja, gledal sem na grič nad njo, kjer se je bleščalo sleme naše hiše in kjer so se razprostirala naša polja. Ondi na bregu se je pasla čreda, pastir je sedel na visoki skali ter pel v sinjejasni zrak. Ne daleč od njega je vlekla goved plug in urni delavci so jo obdajali. Bila je to lepa podoba imovitosti! In imovit je bil tudi stari Gričar, tako imovit, da se ni ustrašil tudi bogatega Dolinca v vasi, ki je meril petice v peharjih. Eden je hotel biti imenitnejši kot drugi, tako je prišlo sovraštvo med oba in njune otroke. Dolinec je imel troje cvetočih deklet, ali žalosti starih let mu niso utolažile. Čemu toliko bogastva, ko ni vrednega naslednika? Nas pa je bilo četvero bratov, ali da bi tudi tu sreča ne bila neskaljena, je bil najmlajši (kakor se mi je pisalo, zakaj osebno ga nisem videl dotedaj) v trenotkih nekoliko bledobnega uma. Vse to se mi je v hipu prikazalo pred duhom. Tu sem stal na pragu domačije, neskončna slast mi je prešinila srce in spustil sem pastirski klic iz svojega grla, da je odmevalo od hribov. To je bil edini ostanek iz prvih, mladih dni, ko sem še gonil domačo čredo na pašo. Pastir na skali je odgovoril kipeče, in orači so prenehali z delom. Spoznali so me in me veselo pozdravljali ter mahali s klobuki. Urneje sem stopal dalje. Že blizu vasi mi je prisopla mlada, slabotna oseba nasproti. Srce mi je dejalo, da je to Jožef, moj mlajši brat. Bil je kot vosek bledega lica, ali oko se mu je žarilo v čudnem ognju. Zagrabil mi je roko in solze so kapale nanjo, ko jo je pritiskal na lice. »Brat, brat!« je zdihoval v radosti. »Bog te sprejmi, Jožek!« sem rekel zamolklo. »Ali si zdrav, revče?« »Zdrav, zdrav! Ti si gospod,« je govoril razburjen, »ali vsaj postaneš, in naša fara bo nekdaj tvoja in ti lepi travniki in te njive in ti gozdovi. Jaz pa bom služil pri tebi, in potem naj se Dolinec skrije pred tvojimi polji. Ti postaneš gospod, je - li ti? - « »Upajmo, Jožek, upajmo!« Sedaj mi je pravil toliko iz vaškega življenja. Marsikaj se je izpremenilo. Staro je leglo v grob in mlado stopilo v življenje. S čudnim ponosom je stopal na moji strani med vaškimi hišami. Dolinčev hlapec je ravno peljal tolsto kobilo od potoka. Živinče je tolklo s podkvijo ob kamen, da so iskre vršele, in dolga griva je plavala v zraku. »Je - li ti, Jožek,« je rekel fante hudobno, »kaj takega ne zraste pri vas na griču?« Od srda sta se vneli bratu očesi: »Bog naj vam privošči tako malenkost! Ali kaj duhovnega gospoda pa vendar ne boste imeli pod bogato streho, kvečjemu nuno!« In še mnogo je hotel odgovoriti, pa sem mu jaz hitro utolažil kipečo dušo. V dom na griču je prišlo z mojim prihodom veselje pa tudi ponos in upanje. Vse me je hotelo na rokah nositi in dan na dan se je blagoslavljal trenotek mojega rojstva.
Tako sem preživel nekaj srečnih dni. Obiskal sem vse kraje, katerih sem se temno spominjal iz otroških dni: potok v dolini in vršine naokolo. Ostal je še samo studenec za Dolinčevo hišo, nekdanje občno igrališče vaške mladine. Že takrat smo imeli tu z Dolinčevimi dekleti svoje prepire, jih vlekli za kite ter jih zgrda podili in jim trgali in mečkali potočnice, ki so rasle iz močvirnatih tal. Naposled pa si je dal Dolinec studenec kot svojo last ograditi, s čimer si je pridobil mir za vselej. To pa meni ni bilo znano in z lehko vestjo sem stopal popoldne vročega dne v dolino. Na njivah so delale ženjice; polni vozovi, mukajoče črede in rezgetajoči konji – vse se je premikalo po dolgih poljih, vmes pa je vršela voda, tu in tam je zalajal pes v prazni vasi, ali zapel petelin na gnojnem kupu. Ponižno sem šel mimo Dolinčevih. Bilo je to lepo poslopje, od čistoče se je lesketalo steklo na oknih, od katerih so visele navzdol bujne cvetlice. Pred vhodom so sedele domače hčere ter pridno šivale (zakaj ponosni oče jih je bil dal v izrejo samostanu bližnjega mesteca). V hipu so utihnile, ko so me zagledale, in prav bliskalo se je iz malih očes name nesrečnika, okrogle obraze pa jim je zalil srd s temno krvjo. Živo so šepetale med seboj, dokler se nisem skril za zidom. A tu je bil studenec! Pri pogledu na ta prijetni kotiček se je razgubilo v hipu vse, kar mi je napolnjevalo srce. Čist kakor srebro je tekel curek iz zemlje, breza (v mojih otroških letih je še ni bilo tu) je močila vanj svoje korenine, šepetala tožno s srebrnimi listi ter sklanjala veje k prijaznemu viru, kakor da bi ga hotela poljubiti. Zadovoljno sem se spustil na borno klop v njeni senci. Odprl sem knjigo svetega Avguština in se ž njim trudil nekaj časa. Na moji strani je šumljala voda, iz brezovega vrha pa se je oglasil vrtni ilček ter pel svojo melanholično pesem v nastopajoči večer kakor zapadajočemu solncu v slovo. Tedaj so me zbudili lahki koraki. Povzdignil sem glavo, in v resnici: tu se je približevala Ančka, najmlajša Dolinčevih. Kako dobro sem se še spominjal tega nežnega obraza iz nekdanjih časov! Urno je pristopila, jaz pa sem se pogreznil v svojo knjigo. Majala je z glavico in dejala: »Čudno!« »Ti si jezna Ana,« sem rekel, »ker sem tu na vašem?« »Mi imamo dosti sveta, in če se vam poljubi naš studenec, nihče vam ne bo delal težav.« »Hvala vam, Ana!« Postavila je vrč pod žleb, se naslonila na šibko brezo in tiho zrla, kako je teklo v posodo. Zamislila se je in ni opazila, kako se je vrč napolnil. Priskočil sem, ga odstavil ter ga ji podal: »Voda se preteka!« Ali srdit pogled me je zadel iz črnega očesa; lica so se ji pordečila in zamolklo je dodala: »Od vas mi nočemo ničesar!« In izlila je vodo ter postavila vrč zopet pod studenec. Tudi sedaj sem iskal tolažbe v svoji knjgi. Šele ko je Ana vzela posodo ter hotela mrzlo oditi, sem dejal proseče: »Daj mi piti, sovražnica, saj se še na križu visečemu ni odrekla ta dobrota!« Tiho mi je podala posodo, in ko sem pil, sem čutil, da je name uprt njen pogled. Povzdignil sem svoje oko ter ji zrl skozi njeno kristalno posodo v globočino duše. In zdelo se mi je, da ondi ni sovraštva. Prijel sem jo z roko: »Ana, ali se ne sprijazniva?« Tako se je stresla strahu, da ji je odpadel vrč na tla in se razbil na stotero koscev. »Kaj delate, moj Bog!« In odbežala je kot sapa. Tu pa je ležala razbita posoda in voda je odtekala od nje k studencu med modre cvetlice. –
In zopet je preteklo nekaj dni. Na polju se je pričela setev. Sedaj je sijalo solnce, sedaj so ga zakrili črni oblaki in je lil dež. Prišla je tudi nedelja. Tedaj je bilo ubogemu Jožku največje veselje na moji strani s staro molitveno knjigo obiskati vaško cerkev. Pred portalom sva ostajala toliko časa, dokler ni zapel iz visokega stolpa zvon močno in votlo. Tako je želel Jožek, pač le, da bi pokazal vsej fari prihodnjega njenega pastirja. – »Tu prihajajo Dolinčeve,« je dejal mrzlo, »in kako nališpane! O, da bi imeli tudi pri nas sestro!« In šle so mimo, v resnici krasne postave, z zlatimi knjigami in cvetličnimi šopki v njih, s cvetjem na licih in čarobnimi očmi. Naposled pa je šla Ana in ni se upala povzdigniti pogleda. Prav ko je šla mimo mene, ji je odpadlo cvetje iz knjige. Hitro sem se sklonil, ga pobral in dejal tiho dekletu: »To si pridržim v spomin tvojega sovraštva, Ana.« Brez besede je odhitela za sestrami in se skrila med visokimi vrati. Tu sem začutil gorke solze na svoji roki. Bil je Jožek. Žalostno je pritiskal mojo roko k svojim ustnicam in vroče kaplje so padale nanjo. »Kaj ti je brat?« »Sedaj skoraj mislim,« je šepetal, »da ne bo nič s faro, gotovo, gotovo ne!« Pustil me je in sam sem odšel v cerkev. I ko sem se med mašo sedaj pa sedaj ozrl po njem, sem videl, a je bil celo zamišljen v črke stare knjige; skrival večkrat obraz med rumenimi listi, in tedaj se mi je zdelo, da je iz globočine svoje duše molil. In tudi Ana je vneto molila in, če se nisem motil, se dostikrat med obredom ozirala s svojimi temnimi očmi po meni.
Tihoto vaškega življenja je prerušila šumeča ženitev. Dolinec je možil najstarejšo svojo hčer, in dan poroke je napočil v škrlatu izza gora. Zvonjenje iz stolpa je doneče prebučalo dolino in mlademu jutru v pozdrav se je oglasila godba in veseli šum svatov. Tisto popoldne sem bil zopet pri Dolinčevem studencu. V prijetno zamišljenost me je zazibala šumljajoča voda in pa oddaljena godba iz vesele hiše. Neizrečno hrepenenje me je obšlo in me vabilo med svet, daleč med hrumeče človeštvo na delo. Zdelo se mi je, da presega delavni ratar svojega duhovnika, ko si v potu svojega obraza služi kruh. Pozneje, prijatelj, sem prišel k spoznanju, da zadostuje lehko vsak stan, tudi stan črnega talarja, zahtevam, ki jih stavi nanj trpeče človeštvo.« To je govoril stari gospod z zanosom. Solnčni žarki pa, ki so padali skozi mrežnato okno, so mu obdali sivo čelo z rumenim vencem. Pokusil je rumnega vina in nadaljeval: »Dobro sem vedel, da pride tudi Ana k studencu, ker sem stopajoč mimo hiše videl skozi steklo tudi njen razburjeni obrazek. In prišla je tudi – počasi, sramežljivo. V šumeči obleki, polna žametnih trakov, z nekaterimi umetnimi vrtnicami v črnih laseh. »Tu doli je tako vroče,« je dejala s tresočim glasom in si močila prste in lice v hladni vodi. Potem pa se je naslonila na mlado brezo in svetla solza se ji je zalesketala pod svilnatimi trepalnicami. Pozabil sem na svoj poklic, na prihodnost, na vse. Skočil sem k nji in rekel: »Ti si žalostna, Ana?« – Topila se je v solzah in se krčevito oprijemala debla. »Kaj si počel z mano,« je zdihovala, »vzel si mi mir moje duše, molitev pobožnosti. To je greh!« Ognjevito sem govoril, da ni greh, da je to volja usode, dokler ni več jokala. Pustila je, da sem ji vzel iz črnih las rdeči cvet, in ni se branila, ko sem se igral z belimi čipkami okrog njenega belega vratu. »Misliš, da ni greh?« je vprašala komaj slišno. »Ne, ne!« »Ti moraš že vedeti!« je rekla veseleje. Pripovedoval sem ji o svoji ljubezni, zidala sva skupaj visoke gradove za prihodnost – in vendar so tako kmalu razpadli! Sklonila sva se k šumljajoči vodi ter zrla v mrzli gladini svoje obraze. In bližje in bližje sva se sklanjala, dokler se niso zedinila usta v krasnem poljubu. In videle so to potočnice v zrcalu studenca, v katerem so ogledovale svoje modre glavice. In veselilo jih je, da se dvoje ubornih bitij tako rado ima, in rahlo so zakimale s svojimi bunčicami ter zatresle svoje listje v večernem vetru. Ali Ana je rekla tožno: »Sedaj pa grem!« In stopala je počasi po stezi in se večkrat ozirala k studencu in se sladko smejala. Ni se še skrila mojim očem, ko ji je zaprl iz grmovja stopivši moj brat Jože ozki pot. Lasje so mu padali v neredu črez bledo čelo in v očeh mu je gorel ogenj divje blaznosti. »Kaj hočeš tu sedaj, Jožek?« sem ga vprašal. A on ni odgovoril. Srdito se mu je bliskal pogled in pograbil je trepetajoče dekle. »Ti si ga zapeljala,« je kričal, »in tvoja hiša preklicana!« In predem sem priskočil, ji je on že zabodel v srce svetal nož, da se je kri v curku ulila nakvišku. Ječe mi je padla Ana v naročje, Jože pa je pobegnil ter izginil v bližnji gozd. Lehko si misliš, kako naglo je utihnil vrišč in krik v svatovski hiši, ko sem tjakaj prinesel napol mrtvo deklico. Strašna prigodba je preletela še isti večer vso vas in prišla tudi do griča. Gričar je zvijal roke, molil in mene klel. Božji blagoslov se je izselil iz hiše njegove. Kot psa me je odpodil od praga. Prijel sem za popotno palico in se napotil v mesto. Ondi sem živel s krvavimi žulji. Ko pa me je došla vest, da je Ana umrla, sem odhitel zadnjič v domačo dolino. Blazen od bolečine sem korakal po peščeni cesti pod pekočim solncem. Ljudje so me srečevali, znani nekdanji obrazi, ali sedaj jih ni spoznalo moje kalno oko. Na sveži gomili uboge Ane nisem pretakal solz, ali v duši sem čutil, da mi ni na zemlji več sreče. Odšel sem ž njive mrtvaške setve. Večer je bil. Ljudje so prihajali s polja ter kazali za mano. Pri Dolinčevih pa so odklenili dvorskega psa ter ga naščuvali name. Ali nem za vse sem zapustil vas. Ondi, kjer teče šumeča voda pod robatim skalovjem, sem obstal ter zrl zadnjič na kraj svojega rojstva. Mesec je priveslal izza hribovja in objel vso naravo v svoje čarobno naročje. Ozrl sem se na domačo hišo na griču. Na kraju domačih njiv pod skalovjem je stala moška oseba. Plešasto njeno čelo se je svetilo v mesečini. Razpenjala je roke in rjula proti meni. In natanko sem čul skozi tiho noč grozne besede očetove kletve! – Zapustile so me moči in zgrudil sem se kraj ceste v travo. V sredi noči me je prebudil hlad. Še je stala oseba na skali min se grozila. Zona me je obšla in kot blisk sem pobegnil iz strašnega kraja. – In Jože? – Jože? Revež je poginil od gladu v gozdu, ker se od strahu ni upal k očetovi hiši. Gozdarji so našli spomladi, ko so pele ptice in cvetele vijolice, njegove bele kosti. Bodi mu mir v grobu!«
Tako je končal stari gospod. Solnce je bilo medtem zašlo in mrak padel na zemljo. V bezgovem grmu pri kletnem oknu pa je zdihoval kos žalostno svojo večerno pesem. Lahko noč! –