Povest v aleji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest v aleji
Vitomir Feodor Jelenc
Povest je bila objavljena pod psevdonimom V. Jelenc.
Izdano: Slovenski narod 11. junij 1904 (37/131), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nepopisen mi je vtis, ki ga je name napravilo, morje, ko sem ga prvikrat videl, ki je ležalo pred mano kakor neizmerna stepa brez konca in kraja, ko je na njem dvigal veter malo valovje, ki je drvelo k bregu in se razbijalo v belih penah ob skale, nad vsem površjem pa se je širil sinji vzduh prostrani in oživljajoči, ki ga je zdajinzdaj zazibal vetrič, da so se ob obali sklanjale oljke in vitke ciprese, da so zaduhtele naranče in citrone. Krasno si morje, ko se naseli ob tvoji obali pomlad, ko zacvete ob bregu poljana v tisočerih barvah, ko se ožive cipresni gaji, ko se zazibljejo na tvoji gladini čolni, ki se zibljejo in sklanjajo, valčki butajo ob nje in se razbijajo; krasno si morje, ko se približa večer, ko se solnce spušča kakor ognjena krogla v tvojo neizmernost, ko krvavozlati žarki zlate tvoje površje, ki se sveti ko zrcalo, in lahni vetrič šušti, cvetice se sklanjajo in blažena rosa jih odeva, v logu se pa oglasi slavec in njegove turobne melodije done skozi tihi, nežni mrak; vedno te gledam brezkončno morje, vedno si mi novo, vsak dan ti podaja novo krasoto, zdi se mi, ko stojim ob tvoji obali, ko poslušam tiho valovanje, ko me obveva hladni vetrič, da me pozdravljajo tvoji valovi, da vabijo tako proseče in vabljivo, da govore o lepem, mirnem življenju v njih družbi. Morje, kako si vabljivo v vsi svoji krasoti.

Lepo in vabljivo si kakor moja ljubica Štefanija; kakor morje opojne in globoke so njene oči, kakor lahno valovje dvigajoče so njene prsi, kakor rože cvetoče ob tvoji obali so njena lica, kakor divje vrtnice so njena rdeča ustna, vabljiva, da se sklonim k nji, da jo pritisnem k sebi tako divje in hrepeneče, da ji pritisnem na drhteči ustni vroč poljub.

Oživele so tihe aleje, opojni vonj se razširja po vzduhu, življenje gre na dan; človeška srca vztrepetavajo, polnijo jih nove nade, nova sreča se naseljuje v njih.

Bilo je v pomladi. Midva sva stala v tihi aleji, — slonel sem ob duhtečem drevesu in zrl preko brega na morje, ti si pa stala pred mano, poigravala si se, z rdečo rožo na svojih prsih, ki je tako lepo pristojala na tvoje snežnobele prsi, upirala si vame svoje žive oči, ki so izražale toliko hrepenenje, molčala sva, a s tisočerimi glasovi je govorilo okoli naju življenje; govorilo o svoji lepoti, o slasti pomladi, poslušala si te glasove in jim verovala; verovala si v lepoto življenja, verovala v poštenost, verovala v ideale, mlada si še bila, življenje in svet si merila po sebi; čista in nedotaknjena si bila kakor duhteči cvet gori na drevesu, nisi poznala življenja; mislila si, da je svet tak kakor ti, da je pošten, prepričana si bila, da ti življenje uresniči vse tvoje ideale; slikala si si svet v blestečih barvah, — zato so tvoje oči gledale tako brezbrižno v svet, kakor da bi bilo vse življenje lep, solnčen dom brez viharjev in oblakov; verovala si v lepoto mladosti, verovala v tiho srečo in bila vesela; le bodi vesela, dokler si mlada, ljubica, upaj, živi, bodi poštena, stremi za ideali, bodi srečna, saj življenje je potem zate lahko, živi, saj kmalu neha življenje, ki si ga predstavljaš; da, Štefanija, tudi jaz sem bil nekdaj tak, kot si ti sedaj; upal in veroval sem v svetost, poštenje, lepoto in take stvari, ali naenkrat, niti zavedel se nisem, kako je prišlo, in niti danes ne vem tega, zgubil sem vse; stopil sem v ono hrepeneče, trepetajoče življenje, luči so ugaševale in temne sence so plazile po meni, postalo je temno okoli mene, ni me bilo strah te teme; ali nekaj časa sem vendarle omahoval.

Težko mi je bilo zapustiti pota, ki sem po njih dosedaj hodil, težko mi je bilo otresti se čeprav raztrgane suknje, ki ji ljudje pravijo poštenost in morala; a prišlo je tako in sedaj je, ne more se pomagati; ti me razumeš ljubica, povedal ti bom povest, ki sem jo čul, ali pa morebiti — kar bi bilo končno vseeno — doživel sam! Čuj ljubica!

***

Živel je nekdaj človek, po imenu, no ime je postranska stvar, recimo, da mu je bilo ime Ernest.

Ta človek je živel mirno in brez skrbi; svojim ljubicam je včasi koval verze, ki so jim jako ugajali. Bil je miren, vesel človek in ni razumel, kako morejo drugi biti nemirni, nesrečni. Bolj ko je to premišljeval, vedno bolj se mu je dozdevalo njegovo življenje pusto, enostavno. Nazadnje se mu je zastudila dolga sreča, ki je kakor pravi Přybyševski, sramotna za ljudi, ki nas onečašča, ki je nas nedostojna! Zastudila se mu je vsa lepota in svetost; doma ni mogel več ostati, tako tiha se mu je zdela njegova sobica, a on je hotel življenja, hotel je vednega nemira, nepokoja, hitel je ven v ulice, opazoval vrvenje in čakal primernega trenotka, da se sam vrže v to nebrzdano maso, da živi v nji, da živi z njo.

Slednjič je prišel ta trenutek in Ernest je počel živeti, opojno hrepenenje ga je prevladalo, v sebi je začutil divji nagon, hitel naprej po svoji poti. Ni se več spominjal nekdanjega svojega življenja. Sam ga je zapustil, sam ga bo pogrešal, akoravno slučajno pride do tega. Ernest ni veroval v usodo, sam, njegovo delo, njegovo življenje mu je bilo usoda; za čimer hrepeni in dela, je vedel, da se zgodi, ako je le v moči, nad sabo ni spoznal nobene vladajoče sile in moči. Nikdar ni tožil za izgubljeno mladostjo, izgubljenimi nadami, sam si je želel tega, kar je prišlo. Zato tudi ni čutil v sebi nikakega moraličnega mačka.

Živel je svoje novo življenje, pozabil je na svojo prošlost, živel trenotku; niti ni mislil ni sanjal o lepi bodočnosti; kar je minulo je za nas izgubljeno, včasi si človek pač ohrani nekaj lepih spominov, ki pa polagoma izginjajo; bodočnost je skrita in v tvojih rokah; sedanjost je tu, trenotek, ki se naj v njem živi, saj skoro mine! Ernest se je smejal ljudem, ki so opazovali njegovo izpremembo, ki so se zgražali nad njegovimi upalimi očmi, nad njegovo nemirnostjo.

Žal mu je postalo, da ni poprej začel živeti; ko je v samotnih urah, ko se je vlegel na zemljo tih večer poln tihega koprnenja, premišljal, kaj je življenje, je prišel do zaključka, da je zanj življenje brezpomembno, da je on v svetu in človeštvu ničla, ki ne more storiti ničesar; in sram ga je bilo, ko je pomislil, kako je hotel včasi delati, koristiti človeštvu, ki bi se mu nazadnje smejalo! Sedaj bo pa mirno dokončal svoje življenje brez prevar in skrbi. Ni se bal smrti, tudi nikdar ni pomišljal kaj bo takrat. Smrt, naj bo taka ali taka, pride in potem, kdo zna? Ernest nato ni nikdar mislil.

***

Žar električnih luči mu je zasijal v zatekle oči, po vzduhu je plaval vonj opojnih parfumov, ki se je spajal z oblaki cigaretnih dimov, ki so se leno vlačili pod stropom! Vmes pa se je vmešavalo glasno petje, zaduhlo govorjenje, cepet plesajočih in ohripel glas starega polifona.

Ernestu je legel ta težki opojni vzduh na prsi, dušil ga je, a ni se menil zato. Mirno se je vsedel v kot in opazoval to pijano vrvenje. Molčal in gledal je one zatekle oči, ki so se zaspano ozirale naokoli brez ognja, kakor ugašajoče iskre, gledal pobarvane obraze. A kmalu se je naveličal vsega tega, naslonil se na roke in opazoval dim svoje cigarete, ki se je vijugal semintje v zraku, dokler se ni slednjič spojil pod stropom. Ni poslušal divjega nebrzdanega življenja, ni opazoval več divjega vrvenja; ničesar ni mislil, le zdajinzdaj je včasi dvignil glavo, ozrl se naokoli, se bridko nasmehnil in zopet povesil glavo. Ko je enkrat pogledal naokoli, zagledal je v sosednjem kotu mlado deklico, ki je kakor on slonela oprta na svoje roke, ni se menila za ves hrup, le včasi je razstrla roke in se plašno ozrla okoli; ko pa je videla, da se ji kdo približuje, se je stresla po vsem telescu, skrila zopet svoj obraz in mirno sedela.

Ernest jo je opazoval nekoliko časa, opazoval njeno plahost, opazoval nje nemirno dihanje polnih grudi. Ko je opet dvignila svojo glavo, pogledal ji je v obraz; zdela se mu je lepa! Dolgi razpuščeni lasje so se ji valovito usipali na ramena, izpod visokega čela gledale so ji mokre oči tako milo in proseče, obledele ustne pa so ji vztrepetavale; on jo še nekaj časa molče opazuje, tedaj se pa srečajo njiju pogledi, njega je potresel ta obupni njeni pogled, ona pa je brzo povesila glavo.

Ernest se ji približa in se vstopi za njo. Ona je sedela mirno, le včasi se je krčevito zganila kakor da bi se hotela otresti nemirnih in neprijetnih misli. Položi ji roko na rame, ona se zgane in upre vanj svoje oči, ki se je v njih zalesketala solza. Hitro si otere solzo.

Ernest jo vpraša:

»Vi plakate! Kaj Vam je?«

Ona s prisiljenim nasmehom odvrne:

»O nič prišlo mi je tako! Včasi se česa spomnim, kar mi prisili solze v oči!«

Ernest se vsede poleg nje in ji de:

»Nikar ne tajite! Vas je življenje uničilo! Kako ste prišli sem?«

»Pustite to!«

»Smilite se mi! Vidim, da ste nesrečni! Zakaj?«

»Ne obujajte spominov, ki se jih komaj siloma otresam! Gospod, poštenjak ste! Kaj iščete tukaj? Bežite ven iz teh prostorov, da Vas ne umori opojni vzduh, ki plava tod!«

Ernest se zasmeje:

»Poštenjak! Haha, kdo je danes pošten? Še otroci komaj? Da, so ljudje, ki si stavijo svoje ideale v poštenosti, morali! A kaj naredi svet iz njih? Da, tako je dekle! Akoravno si mnogo živela, vendar življenja ne poznaš, sicer — kako ti je ime?«

»Danica« odvrne ona.

Ernest mehanično ponovi: »Danica!« Potem jo slednjič vpraša:

»Kako si prišla semkaj?«

Ona nekaj časa pomišlja potem odgovori:

»Prijatelj, ali poznaš one tihe večere, ki spajajo dvoje duš v življenje, ki odebele drugo jutro oči!« Vem, da jih poznaš. Glej takih večerov žrtva sem jaz! Ljubila sem mladost, svet, življenje, ljubila vse! In padla sem!«

»Zakaj si prišla sem, Danica!«

»Bežati sem morala, ljudje so se mi smejali, kazali za mano; a vem, da sami niso nič boljši. Zapustiti sem morala vse, kar sem nekdaj ljubila. Izgubila sem mladost, svet, življenje. A vsa ta izguba ni nič proti gnusu in studu, ki ga moram nositi žive dni. Vdala sem se v to, kar sem dosegla s svojim življenjem!«

To rekši, je zopet povesila glavo in zrla v tla.

Ernest jo je začudeno poslušal; naenkrat se mu je zazdelo, da je stopila Danica na pot njegovega dosedanjega življenja, da mu je zabranila korak naprej …

Naenkrat se je spomnil svojega nekdanjega življenja. Ustrašil se je poti, ki ga čaka! Začutil je nenadno v sebi toliko moči, da bi premagal vse ovire, ki bi ga čakale in dohitele na njegovi poti.

Sam ni vedel, kaj se je zgodilo z njim, začutil je naenkrat v sebi gnus in obup, dušilo ga je, ven iz tega zaduhlega ozračja je zahrepenel. V Danici si je predstavljal bitje, ki bi moglo živeti ž njim, ona je poznala življenje. Samo z njo bi mogel rešiti se tega opojnega vzduha, samo ona bi ga mogla rešiti; zganil se je, hlastno prijel Danico za roko in ji kliknil:

»Danica, daj mi roko, beživa!«

Ona ga začudeno vpraša:

»Kaj hočeš?«

»Beživa od tod! — Zapustiva to ozračje, stopiva ven v sveži zrak!«

»Ne razumem Te, kaj hočeš!«

»Zapustiva ta kraj, kjer naju duši v grlu! Odidiva daleč proč v neznani svet, da si tam ustanoviva svoje staro srečno življenje.«

Danica vstane, nekaj časa premišlja potem odločno odgovori:

»Pusti me! Moja usoda me čaka tukaj. Preveč sem padla, da bi mogla biti kdaj srečna, še manj, da bi mogla kdaj koga osrečiti! Pozabi na vse, kar sva govorila!« — — — — — — —

Proti jutru se je vračal Ernest domov zateklih oči, upalih lic. Pozabil je v hipu vse sklepe in živel kakor nekdaj naprej. — — — — — — —

*

To povest iz današnjih dni sem pripovedoval svoji ljubici Štefaniji v tihi aleji, ko je na zemljo plavala pomlad, ko je aleja dehtela v pomladnem vzduhu, ko je moja ljubica sanjala o lepoti življenja, ko sem se jaz smejal ljubezni, morali, poštenju in drugim takim lepim stvarem.