Povest starega rudarja
| Povest starega rudarja Anton Rechar |
| |||||||||||
Akoravno se mi že trese roka, ker sem ljubitelj slovenskega naroda in ljubim naš jezik, hočem nekoliko napisati iz preteklih davnih let. Čitatelj, ki se bo potrudil, da prebere moje pripovedovanje, se bo morda spomnil svoje lastne preteklosti, napornosti življenja in končno svojih uspehov v življenju. V prvi vrsti bom nekoliko pisal o očetovi domovini, kjer mi je poteklo mladostno življenje.
Rojen sem bil leta 1852 v borni kmečki hišici v Savinjski dolini na Spodnjem Štajerskem med ljudmi, kjer mati poje detetu pri zibelki slovensko pesem. Koliko nadej si je gojila mati iz razvijajočega se sina, ki je rožnih lic skakljal okoli nje. Tesno bi ji bilo pri srcu, da bi vesela, kaka usoda čaka njeno dete.
Ko sem začel spoznavati svet, sta me učila oče in mati, kar sta sama znala moliti. Navajala sta me na molitev, ki pa mi nikdar ni hasnila v življenju.
Že v nežni mladosti sem se poslovil od staršev in s tem je bila potrjena moja usoda. Začel sem delati v ne oddaljenem rudniku leta 1865, kjer so me vposlili za nosilca vode po rovu. V rovu je bila namreč huda vročina in tako sem kot deček nosil rudarjem vodo. Pa odraščal sem in kakor sem prišel k moči, tako so mi tudi dali meni pristojno delo. Svoja mladeniška leta sem na ta način prestal v rovu, dokler ni napočila vojna. Potrdili so me k vojakom leta 1879 in me poslali k topničarjem v Pulj na trdnjavo.
Še tistega večera smo ob šestih stopili na vlak, kjer so nas vljudno sprejeli mariborski Slovenci. Pevajoče nas je vlak odpeljal proti beli Ljubljani in ob enajstih zvečer že dospeli na ljubljanski kolodvor. Tam se je kar gnetlo mladine.
»Srečno ljubi moj Janez«, je bil neredki vzklik, »Zbogom Ančka« je trpko zastokal cvetoči mladenič, poljubila sta se in že je skočil Janez na vlak, da je pretrgal težko slovo.
V vlaku je bilo čedalje več pevajočih mladeničev, na kolodvoru so pa ostajala dekleta, dokler niso skočili zadnji na vlak. Lokomotiva je zapuhala in odpeljali smo.
Vlak je drvel mimo Logatca, skozi Nabrežino in čez kraške planjave. Ko se je začel delati dan, se je že razlivalo pred nami Jadransko morje. Vlak je zavil na levo mimo postaje Miramar, še skozi dolgi predor smo šli in kmalu je zavozil na tržaško postajo. Na postaji so nas čakali podčastniki Kun regimenta, kakor smo tedaj nazivali 17. ljubljanski pešpolk, ki je bil tedaj nastanjen v Trstu. Bili so tam tudi podčastniki trdnjavskega topništva, ki so razdelili Janeze posebej in Matevže zase. Vodili so nas po cesti, a ne dolgo skupaj: Janezi so jo zavili v vojašnico na Rojanu, nas Matevže so pa vedli v trdnjavsko vojašnico ali pristaniški kastel. Drugo jutro so nas že ukrcali na pomolu svetega Karla v ladjo Schwarzenberg.
Odpeljali so nas po Jadranu, da se nam je z leve strani kazal bregoviti istranski svet, proti desni pa se je raztezalo sinje morje z nedoglednim obreljem Blikovita zapadna istrska obal je kazala trge in sela. Zagledali smo precej veliki Koper, veliko kopico hiš, iznad katerih se je odlikovala velika ječa, kjer se je že mnogi nesrečnež seznanil z rabljevo vrvjo. Par milj dalje smo zagledali veliki stolp s svetilnikom, kjer so zapisali vsako mimoplavajočo ladjo. Od zadnje postaje v Rovinju je ladja plula še dve uri in ugledali smo lepo mesto Vodnjan. Zagledali smo tudi krasen otok in ko smo privozili mimo, smo ugledali veliko trdnjavo z imenom Tegethoff, iz katere so zijala topovska žrela naravnost proti nam. Bali smo se, da bo zdaj pa zdaj zagrmelo in se bomo pogreznili v globočino morja. Komaj smo se malo otresli strahu, ko smo odvozili dalje, že smo zagledali druge trdnjave. Visoko gori na nekem drugem otoku je zijala na nas druga velika trdnjava Marija Lujiza, na drugi strani pa je prežala utrdba Monte Christo. Zavozili smo v morsko nižino ali kanal, koder se je ladja le počasi premikala. In zopet so se pojavljale trdnjave: fort Groso in fort Mussil iz leve, odkod so davali signale s premikanje jarbol. Tako so s signaliziranje izvedeli za vsako mimoidočo ladjo. Še več fortov je bilo v mestu. Naša ladja je pristala pred mestno hišo.
Izkrcali smo se in odpeljali so nas v veliko barako. Bilo nas je okoli 500 večinoma slov. fantov. Ko smo bili vsi v baraki, so zaprli spredaj iz zadaj vrata in smo bili na ta način vjeti v temni baraki. To je bil začetek mučenja. Spustili so nad nas smrdeči plin, tako hud, da smo že v par minatah pričeli omahovati. Vem, če bi bili tako notri se minuto ter bi ne bili odprli vrat, bi začeli padati. Odpeljali so nas v vojašnico Teodora, katera je bila de isto leto podrta in na njenem mestu zgrajena druga veliko večja z imenom Franca Jožefa.
Ne bom opisoval življenja v vojašnici, ker vem, da ga je marsikateri čitatelj itak sit, ko le sliši o njem. Nekaj drugega je bolj zanimivega. Često sem hodil okoli starega razvalinastega zidovja, ki stoji tam še iz rimskih časov. To je znana Arena, ogromna stavba z okrožnimi galerijami, kjer so nekoč sedeli patrielji in drugi rimski mogotci ter zrli na pozorišče, kjer so krvoločne zveri trgale njih nasprotnike. Tam so umirali nesrečneži, ki so se hoteli oprostiti rimskega jarma, njih smrt ni bila zastonj, kajti rimske grozovitosti je bilo slednjič konec. Arena je mogočno razvališče deloma še stoječega rezanega granita; levnjaki še vedno stoje, in tudi celice, kjer so imeli zaprte žrtve, predno so storile nesrečen konec v obupnem boju s krvoločnimi zvermi.
Pulj je bilo neprijazno mesto z velikimi zalogami granat, šrapnelov in bomb ter vseokoli obdano s topovi. Kar mraz je nekam stresel človeka, ko je prišel v to do zadnjega zida oboroženo me- sto, a tolažili so nas s tem, da je vse one morilno orožje, celo topovi po fortih, blagoslovljeno.
Leto dni smo bili tam, potem pa smo bili oddeljeni s častnikom, tremi podčastniki in 30 moštvom na gornje Koroško v bližino laske granice. 7. septembra 1874 smo se zopet ukrcali na ladjo Marija Terezija in naslednjega dne dospeli v Trst. Po že opisani železnici smo se odpeljali iz Trsta Y Ljubljano, kjer smo čakali ves dan, kar je bilo posebno nam Slovencem všeč.
Med čakanjem pa smo naenkrat opazili, da se je moralo zgoditi nekaj posebnega. Ljudje so drveli kolikor so jih nesle noge vsi proti eni smeri. Vprašal sem neko mlekarico, kaj pomeni nemi no obnašanje meščanov. Povedala mi je:
»Vidi se, da ste tujec«, je rekla plašna mlekarica. »Ob sedmih bo pri Ljubljanici obešen ogrski vojak. Tudi jaz bi rada šla doli pa se mi revež smili in me je strah.«
Povedal sem vojakom, ki niso razumeli slovenskega in tako smo tudi mi ili proti Ljubljanici. Ko smo dospeli tja, so že privedli z grada obsojenca ali smrtnega "delikvents". Tik vode je stala osem palcev široka deska, vrhu katere je bilo udelano malo kolo. Okoli kolesa je bila potegnjena vrv z zanjko na koncu. Rabelj je postavil mola na pručico pred desko. Pred obsojenca je stopil duhovnik z vprašanjem, če ima še kako željo, ali če hoče govoriti s očetom ali materjo, ki sta bila tudi navzoča. Siromak je zmigal a glavo in rekel, da ne mara govoriti ne z očetom ne z materjo, ampak samo še z bogom. V frančiškanski cerkvi je udarila sedma ura, rabelj je nataknil zanjko obsojencu krog vratu, z desno je potegnil za vrv, a levo pa mu nekoliko nagnil glavo, telo je zatrepetalo in življenja v njem ni bilo več.
Šli smo v gostilno, kjer nam je gostilničar povedal obešenčevo pregreho,
»Bil je vojak, ki je nekaj malega zapadel, njegov podčastnik pa ga je kaznoval s tem, da je revež moral stati s puško nasajenim bajonetom pri njegovi postelji. Podčastnik je zaspal, kaznovanega vojaka pa je grabila jeza. Čuval je spečega eno uro, potem pa je porinil bajonet med podčastnikova rebra. Podčastnik je bil takoj mrtev, vojak pa obsojen na vešala. Vojaške oblasti pa niso hotele obsodbe podpisati, temveč so jo poslali ministerstvu na Dunaj, iz česar je bi le razvidno, da je bil podčastnik veliko kriv sam. Ko so vojaka vprašali, če mu je kaj žal radi zločina, je rekel, da mu ni nič žal, ker je podčastnika umoril, pač pa mu je žal, da se ni hitro obranil in bajoneta porinil je v narednika, ki je le večji tiran kakor je bil četovodja. Obsodba je bila podpisana, izvršena pa danes,« je za ključil gostilničar pripovedovanje.
Truplo obsojenčevo je viselo do sončnega zahoda na vislicah kakor pošast za vzgled drugim. Meščanom je legla na duše nekaka otožnost in nad mestom sploh je tistega dne prevladovala neka žalost. Počasi se je nagibal dan in želeli smo, da bi te kmalu mogli od tam. Vlak nas je odpeljal ob Bestih proti Medvodam in Kranju daleč gori za mirne triglavake velikane proti Trbižu. O polnoči smo bili na postaji. Stopili smo iz vlaka, kajti nismo vedeli, v kateri meri se nam je voziti. Naš častnik je vprašal nočnega čuvaja in ta mu je tudi dal dobre informacije za male napitnino.
Mahnili smo jo proti laški granici, korakali skozi velike vasi. Utrujeni, lačni in žejni smo šli dalje in šele ko se je delal dan, smo zagledali visoko gori v skalovju veliko trdnjavo. Spoznali smo takoj da je utrdba, ki je bila visoko ob skalah kakor bi lastovice pritisnile svoje gnezdo ob visoki stolp. Hodili smo visoko gori nad pečinami, odkoder se je nudil pogled na dolinsko mesto Naborjet, malo naprej mesto Lipold, Kuhn in na levo stran na visoki gori pa cerkvico Svetih Viarij.
Ko smo se dodobra utaborili v trdnjavi, sva se nekoč napotila dva proti svetovilarski gori. Šlà sva preko velike nemške vasi Arnoldstein, odkoder se pričenja steza vzpenjati v breg. Ob enajstih je bilo, ko sva šla na goro sladke strani, kjer ni bilo nikake prave poti; čez čas se nama je la gubila stena in že do polovice gore ni bilo nikakega pravega pota več. Steza se je čisto izgubila in plazila sva se tovarišem od drevesa do drevesa navzgor. Že sva obupala, da bi prišla na goro, ko sva zaslišala biti uro tri. Malo korakov sva ved naredila in bila sva pri cerkvici vrh gore. Stranska vrata so bila odprta, a nobenega živega bitja na gori. Stopila sva notri in pred oltarjem opazovala bleščeče dragulje ki so obdajali Marijino sobo. Mala, komaj osemnajst palcev visoka soba, se je zdela kakor pósuta z zlatom, srebrom in drugimi dragocenostmi. Stopila sva za oltar. Kar nekaka groza je naju obdajala. Po debeli steni so bile razstavljene številne berglje, kite ženskih las in druga slična ropotija, ki so jo znesli tja za katero okoli ozdravelo boleznijo, verujoče, da jih je ozdravila priprošnja k Mariji na Svetih Vilarjih. Vsaj pravili so, da so tiste predmete nanosili gori ondraveli romarji po čudežni pomoči Brezmadežne device.
Tudi v stolp sva šla, kjer so viseli v linah trije mali zvonovi. Imeli so vlite letnice, katere številke imam še danes ohranjene. Najmanjši jo nosil datum 9. maja bi 1315 in napis »Marijaceljska k Spodnje Avstrijskega«. Drugi 10 zvon je bil mlajši: nosil je letnico 16. februarja 1630, tretji pa je bil levlit 17. oktobra 1710. Vsi trije so bili vliti v Marijinem Celju na Spodnjem Avstrijskem. Bilo je dosti znamenitosti, vrednih pozornosti, toda vzlie temu, da sva si dobro ogledala vse, nisva nič prispe vala v nabiralnike, ki so stali pri vsakem izmed treh malih oltarjev napisi: »Prosim miloščine«. Kaj pa bo dal ubogi vojak, ki sam nima ničesar.
Čudno potrta sva a nekako ob tirih hriba, vedoč, da celo naši rojaki hodijo vsako leto sem gori. Oprezno sva se plazila zopet po strmini navzdol kakor prej gori in bila je že tema, ko sva se priplazila v ravnico dolinski Arnoldstein. Bolj kot žejna sva bila lačna, ko sva stopila v krčme, kaj ti tiste čase pri vojakih nismo imeli zajtrka opoldanske malce pa tistega dne nisva čakala, drugače bi bila prepozna.
»Kje sta bila, vojaka?« naju je vljudno vprašal krčmar.
Povedala sva mu, kod sva hodila in kaj vse sva videla.
»Ko bosta tako stara kot sem jaz, se vama ne bo zdelo nič čudnega videti kaj takega,« nama je rekel in nadaljeval: »Šestnajst let sem služil cesarja, mnogo sem videl a povem vama, da le nikjer kaj sličnega da bi se uganjale take bajke kot se na tej gori. Težko pripleza romar gori, misleč, da si bo očistil svojo duše grehov, pa poleg tega le strada, ker vse svoje lepe izprazni za vbogajme cerkvi. Samo eden si s tem romanjem tlači žepe, oni, ki smehljaje odhaja gore doli proti Žabniel, kjer je župnija in dekanija.«
Pri zgovornem gostilničarju sva se okrepčala nato pa jo krenila nazaj proti trdnjavi, kjer je bilo vse mirno.
Čez tri dni je pričel naletavati sneg, padal je dva dni in dve noči brez presledka. Bilo je šele 11. oktobra a nas je zasnežile tako na, debelo, da ni mogel nihče ne gori ne doli. Trdnjava je bila dva meseca kakor izolirana od ostale ga sveta. Človek bi si mislil, kako so le mogli živeti ti ljudje visoke gori v skalovju, ločeni od vsega osveta in malone zasuti snegom. Grobo je bilo to življenje, res, a dalo se je prav lahko prebiti. Trdnjava je imela v živo skalovje vsekane prostore za skladišča, kjer so bili spravljeni raun municije tu si zakladi prepečenes, pet funtov telke kanglje s suhim svinjskim mesom. Imeli smo soli in riža, male konzerve, sploh vse najpotrebnejše, kar je bilo tam pripravljeno za slučaj obleganja. Vodo smo imeli napeljano z vrha gore naravnost v trdnjavsko kuhinjo. Bili smo torej celo neka veseli te spelene nesreče: letali smo in jedli poljubno. Naš častnik je bil na stanovanju v mestu. Iz mesta gor nam je kričal dajal povelja ob jutrih: Danes se vežbajte s topovi! Danes je šola! itd. Mi pa smo se smejali njegovim poveljem, zakurili smo v pečeh in igrali vsakovrstne burke. Iz skladišča pa smo jemali veliko več kakor nam je bilo predpisano, bali se nismo, da bi nam zmanjkalo, kajti trdnjava je imela pripravljenega jela za tisto ljudi.
Častnik nam je kričal neizpolnjena povelja is mesta gor le tretji mesec, ko nam je nekega dne oznanjal, da pride general inšpirati trdnjavo. Oznanil nam je, da moremo prekidati sneg, za kar dobimo plačano od kors v Celovcu. To smo razumeli in prekinili smo sladko brezdelje. Lopat je bilo dosti za prekidavanje snega in tako no metali sneg sem in tja, da bi se iz mesta gori videlo, kakor da smo napravili gas. Častnik nas je namreč opazoval z daljnogledom, de delamo ali ne. Celo do glavne ceste doli pa vendar nismo hoteli predreti misleč si, da je za sitnega moža is mesta in njegovega generala le dosti časa, da prideta gori. Če mi lahko čakamo, onadva tudi.
Enkrat pa smo le morali predreti debeli sneg kar je častnik iz mesta le nestrpno pričakoval. Prvo je stopil v trdnjavsko skladišče. Mož je kar rjul, ko je za pazil, koliko živeža je že šlo. Robantil je nad nami, toda to ni vse nič pomagalo. Vzeti nam ni mogel česa. Obljubil pa nam je zapor in zoprne spone, a dal jih nam ni.
Nekega večera smo se dogovorili da se zmuznemo v bližnjo vas plesat. Pa kako bi prišli doli, ko pri veliki cesti vendar stoji straža. Na tisto stran ni bilo mogoče, drugje pa izhoda ni bilo is trdnjave. Šli smo v skladišče in vzeli debelo vrv, kakoršne so se posluževali ko so topove vlačili v trdnjavo. Tako smo splezali doli po skali dvesto metrov globoko na veliko cesto, Bilo je le po deveti uri.
V vasi so bila slovenska dekleta, z njimi se je bilo izvrstno zabavati. Kako dolgo smo bili tam, nihče ni vedel. V sredi in veselju smo vse to pozabili. Imeli pa smo smolo, ker smo se napili in kakor je bila pozneje videti, tudi stepli, ne da bi vedeli s kom.
Zbudil nas je na strahoviti častnik s suvanjem v rebra. Čudne smo izgledali ko nas je togoten spravil pokonci. To ni imel rokavov pri jopiču, drugemu je bila raztrgana čepica, tretjemu je manjkal ovratnik. Take nas je po stavil v vrsto in nam ukazal korakati, osramočenim, ker vedeli smo, da se bo vsak smejal, kdor nas bo videl take v pohodu. Toda tako je bilo povelje in korakati smo morali pred našim razljučenim lastnikom, ki nas je gnal pred seboj kot preplašene ovce. Na svoj dom nas je vodil in tam nam je diktiral kazen:
»Ker vidim da niste bežali in ste si upali na tako nevarno pot ter se niste bali smrti ker ko bi bilo enemu plezajočih xxx, bi bil potegnil seboj gotove smrt vse, da bi se razbili prepadu in ker je pisano, da vojaki ne smejo poznati strahu, zato hočem milostno postopati z vami, a ko ravno niste vredni. Vidva podčastnika, ki bi morala dajati vzgled vam podložnim, sta jih šele vodila v nevarnost. Vama prisojam osem dni ostrega zapora s samo štirimi dnemi menale. Ob dnevih, ko ne bo menale, bosta še pri vezana v spone. Ostali pa navadni cestni lumpje, dobite nedoločeno kazen-kasern-arest«.
In napodil nas je la njegovega stanovanja. Tavali smo domov brez vsakega poveljnika kakor tepeni psi.
Nismo le nastopili kazni, to je prišlo povelje da moramo izčistiti trdnjave, ker pride general. Nismo se posebno žurili, neubogljivi smo bili misleč si: kakoršno smo mi našli, bo tudi zanj dobro.
In res je prišel dolgo napovedani, a zlatom, in srebrom, okinčani gospod. Vse, mesto Naborjet je bila v zastavah in okinčano, ko je sprejemalo generala, ki jo dragi dan prišel k nam v trdnjavo. Gonil nas je od baterije do baterije, da se prepriča, kaj mamo. In potem nas, je pohvalil, da smo dobro izvežbani. Vprašal je častnika, ali smo pokorni njegovim poveljem in kako se kaj počutimo v tem neznosnom skalovju. In naš častnik nas je pohvalil:
»Njegova ekscelenca feldenigmajster, boljšega moštva ni pod avstrijskim cesarstvom. Vse težave v tem skalovju voljno prenašamo in ljubezni do naše ljube monarhije in domovine naših očetov.«
»Bravo, moji vrli vojaki, za vašo požrtvovalnost in svesto službo boste, dobili dvojne plačo ta teden, ko sem vas obiskal jas. Še set dni pa boste imeli prosto.«
Odšel je visoki gospod, mi pa smo veselja zaploskali z rokami in se smejali v pest. V resnici pa smo čutili drugače: čutili smo se grešnike in če bi žlahtni gospod le malo vedel o naši zvestobi bi drugače govoril...
Bližal se je čas, da nastopimo odločeno kazen naloženo od našega dobrega, častnike, gospoda nadporečnika. Pa na našo veselje je prišlo povelje, da se, vrnemo nazaj v Trst. Zavriskali smo iz veselja, ko smo raslikali to novino. Že tretji dan, je prišlo drugo moštvo, da nas nadomesti.
Bili smo nazaj po poti do posta je, katero sem le opisal. Vozili smo se zopet skozi Ljubljano, ustavili so tam in bili predstavljeni gospodu polkovnika, ki je nadzoroval na 11. bataljon. Naš nadporodnik nas je tudi njim hvalil na vse kriplje, kolikor se je sploh dalo in uspeh vse njegove hvale in naše velike "pokornosti" he bil, da je bil mož povišan v stotnika. Jaz in drugi podčastnik sva dobila vsak po deset dni dopusta Veliki moči. Kazen kakor tudi tisto dvojne plačilo, kar nam je bilo obljubljeno, pa je bilo vse pozabljeno.
Da nas je gospod častnik tako hvalil gospodu generala, je imel tehten vzrok. Če bi bil povedal generalu na trdnjavi, da smo doma lega sami zločinci in lumpje, kakor nas je ob drugi priliki imenoval, bi bili dobili seveda še povišano kazen, a tudi mi bi ne zamolčali grehov našega častnika. Prav dobro smo namreč vedeli, da je mož prodajal črni trdnjaški smodnik ljudem, ki so delali v kamnolomu. Previdnemu častniku je bilo vse kakor mnogi na tem, da nadi kakor njegovi grehi ostanejo tajni.
Prišedči z dopusta sem bil poslan na graščino Miramar, kakih pet kilometrov in Testa oddaljeni obrežni grad pod hribom Občine. Moja naloga je bila iti trikrat na dan okoli graščine in zabeležiti vse dnevne dogodke. Vsaki dan sem videl dve ženski med 10. in 11. uro na sprehodu, katerih ena je bila strežnica, druga pa ženska vitke in lepe postave, stara okoli trideset let. Ona je bila tudi gospodarica graščine, Natalija, žena avateljskega princa Maksimilijana in ustreljenega mehiškega cesarja. Bila je baje umobolna, ki pa je umrla šele leta 1916. Tako je bilo pisano.
Pretekla so naša leta aktivne Službe in bili smo častno odpuščeni od vojakov. Dne 13. septembra 1876 smo se zopet sestali na postaji v Trstu z ljubljanskimi fanti, od katerih smo se poslovili pred tremi leti gred vojašnico v Rojanu. Med vriskanjem in veselim petjem smo zapustili Trst. Ob osmih smo bili v Ljubljani, kjer so fante že čakali očetje in matere in dekleta. Mladine ni manjkalo na kolodvoru. Zopet so se ponavljali vzkliki »Ljubi moj, Janez« in »Moja draga Ančka«, toda to pot veseleje kot pri slovesu. Pari so se poljubljali in se objeti oddaljevali od vlaka izgubljajoč se med množico na peronu.
Nas pa je vlak potegnil proti Celju. Komaj smo stopili v Celju iz vlaka že je stopila pred mano kmečko dekle s pozdravom
»Dobro jutro, Tone!« »Ali si še živ? Dolga so bila tri leta.«
Na prvi pogled, sem spoznal nekdanjo Lubico. Bila je sicer lepa deklica, a njena obleka je bila neravnost staroveška. Ruta na glavi ji je bila tako naprej poteznjena, da se jo komaj videlo oblije, Kril pa je imela toliko na sebi, da jih je komaj nosila. Predpasnik, ki ji je okrožal vse krilo, je dekle nestrpno mečkala v rokah. Ali sramežljivost je ponehala in med živahnim govorjenjem sva prispela do gostilne. Obrnila se je proti meni in rekla:
»Tone, pojdiva notri, bom jaz dala za polič!« Ubogal sem prav rad.
S seboj je imela dekle velik cekar, v katerega vsebino sem imel veliko zaupanje takoj, ko sem ga zagledal. Tudi motil se nisem. Stopila sva v krčmo in že je zaklicala natakarici:
»Nežika, prinesi poliš dobrega!« To se je takoj zgodilo. Na mizi je stal poliš z dvema kozarcema. Spremljevalka mi je natočila in pri tem le vprašala, če sem kaj lačen. Ne čakajoč odgovora je segla v cekar in izvlekla gnjat.
»Lansko leto nam je dalo več svinj,« je rekla. »Oče so pa le nasušili dosti mesa. Le jej, moj Tone,« mi je silila.
Grizel sem, ali požirati, nisem mogel.
Potovala sva skozi Petrovče in Žalec in ko sva prišla pred klobučarsko hišo mi je rekla:
»Pojdi notri, ti bom kupila klobuk, ker tem starem klobuku izgledaš kakor strašilo v koruzi.«
Male spekla me je opazka, a sem jo vendar prenesel. Vzeti sem moral prvi klobuk, ki je bil nji po volji ni me vprašala, če sem z njim zadovoljen.
Vsakovrsten pogovor je bil še med nama, ko sva šla proti domu. Vprašal sem seveda, če lahko pridem k nji v vas, pa je rekla, naj le pridem, le prositen ne smem biti, ker vojaka je itak malo pri da.
V moji rojstni hiši sta naju sprejela oče in mati z razprostrtimi rokami in tudi odkraja vsi vaščani so bili navzoči, podajali so mi veseli roke. Dosti je bila izpraševanja, spremljevalka pa je stopila k moji materi, segla je v cekar in ji izročila vse ostalo meso in potico, z željo naj prigrizne, kar je ostalo name. Rekla je:
»Le vzemite, Tone ima itak že dovolj, napil se je in najedel, za kar sem vse jaz plačala.«
To je bila za mene velika razžalitev, ko je dekle odhajala in veščila »Zbogom!«, sem že sklenil sren, da je to res "zbogom" za naju.
Osramočen sem bil prvega dne, ko sem prišel domov, da bi se bil najraje skril pred belim dnevom. Dekle je namreč še ko je bi la precej oddaljena obrnila so zopet proti moji materi z besedami:
»Kakor vidite sem Tonetu kupila nov klobuk. Starega obesite v koruzo za strašilo, Bratje so pravili, kaki lumpje so vojaki, ki vse spravijo z malovrednimi deklinami, zato pa pride vsak tako spet na dopust.«
Odšla je, jaz pa sem ostal osramočen.
Drugo jutro smo veliko molili, pa malo zajtrkvali, nato so me le gnali na polje k delu, katerega sem bil le male vajen. Rudarskega dela sem bil vajen, ker sem ga opravljal že od malega. Nisem bil torej zadovoljen s kmetovanjem in le po par dnevih sem začel misliti. Težko dele, pri vsem tem pa vedno močnik in kislo zelje, to ne more biti vse moje življenje. Molitev, delo in kislo zelje, vse to ni bilo kaj mikavno zame, in le sem prišel do zaključka, da je to troje za tiste, ki ni boljšega ne znajo. Zaključek je bil storjen, preskrbel sem si »delavsko knjižico« pri županu in nekega dne sem se z vsem svojim premoženjem poslovil tretjič in zadnjič od ljubih staršev. Nikdar več jih nisem videl.
Žalostnega srca sem jo mahnil proti Celju zdrav, zmožen težkega dela, a brez denarja. Kar mimo mesta sem šel, proti Štoram. Šentjurju in Slovenski Bistrici lačen sem prišel tja okoli poldneva. Gredoč mimo kmečke hiše sem pred vhodom zapazil de mlado gospodinjo. Stopil sem tja, pa me je vprašala, kaj želim. Kar odkrite srčno sem ji povedal, da se lačen.
»Odkod prideš!« me je le vprašala in ko sem ji povedal, je že vedela: »Kar stopi v hišo!«
»Mlatiči gredo s poda k južini, par prisedi k mizi in jej.«
Tako se je zgodilo. Vstopili so štirje mladi mlatiči. Vsak mi je pomigal z glavo v znak pozdrava. Začeli smo jesti sirove in smetanove štruklje.
»Komaj sem osem ur hoda od doma, že je boljše,« sem si mislil »Močnik je izginil in nastopili so štruklji.«
Po južini so mlatiči odšli, jaz pa sem se lepo zahvalil za dobro jed. Gospodinja me je pričela izpraševati o naši vasi, kjer je rekla, da je služila se pred tremi leti in me je poznala. Ponudila mi je za ne pot velik kos orehove po tice. Želela mi srečo, mi je ponudila roko v pozdrav, pri čemur se začutil na dlani pol goldinarja.
Hitel se na glavno cesto in po cesti dalje v svet.
Ob sedmih zvečer sem bil že blizu Maribora. Mesto me ni privlačilo, kajti kot pomoči potreben popotnik sem vedel, da dobim pomol le od kmetov, mesto pomaga človeku le, če ima denar. Vzeli so me pri nekem kmetu, kjer sem dobil dosti jela, toda ne pri njihovi mizi. To mi le ni bilo všeč. Gospodinja mi je prinesla šop slame, razgrnila in pokrila belo rjuho. Tudi toplo odejo mi je dala. V sobi, kjer mi je na tleh postlala slamo, sem videl v kotu posteljo. Ugibal sem, kdo neki bo prišel spat tja.
Skozi sobo so pričela mejo prihajati mlada dekleta, katerih se je vsaka nekako spotaknila ob moji "postelji". Začela so me izpraševati, če znam slovenski, kaj iščem tod, od kod sem doma; do sem imel te ljubico. Povedal sem jim, da iščem delo. Ljubice pa le nisem imel, a srce mi hrepenelo po nje.
Kake zgovorna so bila dekleta. Kmalu so vedela nasvetovati, da sosed potrebuje hlapce, tam naj poprašam in ostanem, potem se bomo lahko videli vsaki dan. Odprla so se med tem vrata in čulo se je godrnjanje gospodarja
»»Mir v hiši! Kdor ne uboga, ga postavim na cesto.«
Potegnil sem odejo čez glave in zaspal.
Drugega jutra nisem čakal zajtrka. Ker hitro sem zapustil za seboj Maribor in šel preko Špilja v Lipnico. Tam je bilo le vse nemško, torej toliko slabše za popotnika. V Lipnici sem opazoval veliko poslopje in vprašal nekega pometala, kdo stanuje tam notri.
»To je kapucinski samostan,« mi je rekel.
»V tej hiši delijo jedila popotnikom, kateri odgovori jo na njih vprašanja povoljno.»
»Kaj, če bi del notri,« sem si mislil.
»Lačen sem dovolj.« Pred mene je že stopil lepo rejen možic v kuti, kateri me je prvo vprašal, kakšne vere sem.
»Rimsko katoliške,« sem rekel.
Segel je po vprašanjih iz katekizma, in vprašal:
»Kaj je bog!«
To sem znal že na pamet in odgovoril:
»Bog je čist duh, zastopnost in voljo ima, telesa pa ne.«
»Kakšne lastnosti ima bog,« vprašal še dalje.
»Bog je pravilen sodnik, ki dobre plačuje, hudobne kaznuje.«
Videl je, da znam, pa me je povabil in velel, naj sedem k mizi, kjer, moram reči, je bilo pripravljeno veliko dobrega jedila. K mizi so prideli stopati drugi možje s rjavimi kutami, čudni so bili občutki, ko sem tako obedoval s frančiškani v kutah, ki jih ljudje v splošnem nazivajo s kozli. Zadržal sem se dobro, a v srcu si mislil, da sem pri polnih jaslih v družbi kozlov. Stregle so nam bele oblečene nune, ki z nami niso nič govorile, med seboj pa veliko klepetale.
Častiti gvardijan me je po obedu le vprašal, kako mi je ime, in ko sem mu povedal da je moj ptaron sveti Anton Padovanski, mi je izročil podobico laškega svetnike, mojega patron, rekoč:
»Poljubite ga vsaki dan in molite pet očenašov in čaščenihmarij. Zbogom!«
Pa komaj sem napravil ovinek okoli vogala, te se zagnal podobico v bližnji jarek. Kako naj bi smolil toliko vsak dan, ko je skozi vse leto nisem tolike.
Karakal sem proti Vildonu in dalje do Puntigama, kjer sem pa imel prijatelje, s katerimi sem se pred kratkem skupaj jedel komis v Pulju. Tudi oni so mi postregli, a kmalu sem se poslovil od njih. Na postaji v Gradcu sem vprašal policaja, kje ve za bližnje premogovnike.
»Malo počakajte,« je v 20 min, odpelje vlak,« je rekel, »še proti tisti smeri,« proti Votisbergu, kamor smo dospeli le tisti večer.
Dobil sem prenočile v neki gostilni. Čudno se mi je sanjalo tistega večera. Zdelo se mi je, da sem v gledališču in je pri jezdil proti meni mož, drži v rokah črno tablo z rdečim napisano številko 8, tako rdečo, da sem jo še zjutraj imel pred očmi, ko sem se zbudil. Veroval sem de nekaj v loterijo in šinilo mi je v glavo, naj bi pogledal le hišno številko, pod katero sem spal. Ko sem odhajal, sem se ozrl na vhod, pa tudi gori je stala številka 4. Pa sem skušal srečo, šel na loterijo in stavil št. 4 na drugi kile. Dal sem zadnje krajerje (de 37 sem jih imel), nato pa šel k prvemu reva.
V pisarni sem vprašal se delo debelega moža, kateri me pa ni vprašal, če znam moliti, ampak prašal me je, kaj znam delati. Pokazal se mu spričevale od zadnjega rudnika, nato pa me je začudeno pogledal, vpraševaje, de sem bil res se preddelavec, kot je bilo plačano v spričevalu. Vprašal me je, kdaj hočem nastopiti delo, in ko sem rekel, da moram prej dobiti stanovanje, je zagotovil, da ga že imam.
»K hišniku pojdite, pa vam pokaže sobo,« je rekel. »Delat pa pridite v ponedeljek!«
Hišnik me je peljal v tretje nadstropje v velike sobe, v kateri je že stanovalo več meni enakih fantov, Kranjcev in Štajercev. Soba je bila opremljena čisto po vojaško, vsak je imel svojo postelje, svoj zaboj za obleko in živila.
Začel sem delati v rudniku 15. septembra. Voda mi je tekla po hrbtu, premog je bil trd ali tega sem bil že vajen. Žulj na roki mi ni bil nič novega, pojav mimogrede, kateri se hitro pokaže, pa tudi hitro izgine. Radi vode pa sem s napravil streho iz desk, ki so mi bila na razpolago.
Četrtega dne sem šel z dela domov, ko zaslišim pogovarjanje mimoidočih, ki so šli na ponočno delo.
»Frane, kaj praviš, kdo je zadel številko štiri, ki je druga v vrsti?«
Ves iz sebe sem bil, ko sem, to slišal. Vendar sem molčal, šel domov, se preoblekel in šel v mesto naravnost na loterijo. Pokazal sem moj "raikont" in nato v velike bukve. Odštel mi je 45 goldinarjev. To je bilo zame, ali tiho sem bil, da nihče ni vedel, kdo je tisti srečnik. Delal sem naprej zadovoljnejši kot poprej.
Rojaka je zasulo. Kar nenadoma sem zaslišal nekega dne klicanje na pomoč našemu rojaku. Hitro sva planila s sodelavcem v prostor nesreče in zagledala z lesom in kamenjem obsutega nesrečnika do vratu. Hitro smo začeli z reševanjem, kolikor nas je dale. Rečem pa, da je veliko težje reševati živega ponesrečenca kakor že mrtvega.
Živ ponesrečence vplje, prosi in jadikuje, da bi ga hitro rešili strašne teže, ki ga tlači. Možje letijo v nadi, da bi ga hitro rešili, a v svoji naglici povzročajo še večje zasutje na ponesrečenca. V tem, ko vidijo reševalci, da je ponesrečenec že mrtev, pa delajo počasi in varno. Našega ponesrečenca smo rešili po dveh urah dela izpod plasti zemlje in kamenja, a komaj smo ga spravili na varno, je za grmelo in zasulo ves prostor, v katerem smo moža reševali. Če bi se bili zamudili le pet minut več, bi bili vsi reševalci in nesrečnikom vred zasuti.
Za reševanje pobitega smo dobili plačilo. Kompanijski petoliznik, ki reševanja še videl ni, je dobil zlat križec, mi, ki smo reševali, pa smo dobili vsak enodnevno plačo goldinar. Ponesrečenec, ki je največ pretrpel, ni dobil nič, bil pa je tri mesece v bolnišnici, da si je ozdravil poškodovane ude. Mož še živi v Kausasu, Frontenacu, in se piše John Krušik.
Nismo dolgo delali v miru. Le nekaj dni na to, pa je zaklical drugi na pomoč. Hitro smo hiteli na prostor nesreče in vsak rudar je bil že pripravljen k reševanju. Ponesrečenca je vse3ga zmečkalo in videli smo strašni prizor podsutbe. Kri ponesrečenca je curljala od umazanega kamenja in se spajala v grdem blatu z umazano vodo. Na drugi strani pa je gorelo, da je plamen razsvetljeval tragedijo podzemeljske luknje. V rudiču je postajal strupeni plin.
Vzlie velikim nevarnostim težkemu delu smo dobili izpod zasutbe mrtvo truplo našega vojaka Jožefa Hajdnika. Nekod od Škofjeloke je bil doma z Gorenjskega, mož je zapustil ženo in dva malčka. Mrtvalnica ni bila daleč od rova, in tja smo ga odnesli, tretji dan nato pa pokopali po katoliških oredib. V izkopano gomilo smo pokopali ponesrečenega trpina. Dotlej je bil navzoč duhoven, pa se je obrnil, da odide. Nak podtajnik je stopil pred njega, rekoč:
»Gospod duhoven, spodobi se moliti par očenašov in apostolsko vero.« »Da, prestojnik, zmolimo jih. Kollkor hočete. Vsak očenš stane deset krajcarjev, apostolska, vera je dvajset krajcarjev.«
Pobledelo je lice našemu možu, obrnil se je nazaj k gomili, kateri je že počival ponesrečeni rojak, pokrižal se je in začel moliti, mi pa za njim.
Izmolil je pet odenášev in pet čaščenamarij ter slednjió apostolsko vero, mi pa smo ganjent ponavljali za njim. Moža sta med tem pričela zasipati jamo. Turobni glasovi so prihajali iz groba, zamolklo butanje zemeljske grude ob krsto, mi pa smo končava 11 molitev.
Žalostni smo odšli s pokopališča.
Med potom domov se je približal duhoven našemu predstojniku z grožnjo, da ima pravico predstojnika kaznovati, ker se vmešava v njegove obrede, do katerih je samo on opravičen.
»Ne odrekam vam pravice, častiti gospod,« ga je zavrnil na predstojnik, »alli kakor je velika vaša pravica, tako je velika tudi, vaša dolžnost. Ker jo niste opravili sem jo pa jaz brezplačno, bržkone tudi iskrenejše kot bi jo bili vi.«
Iz štirih očes se je zabliskalo, duhoven se je postavil na levo, proti našemu vrlemu predstojniku, za katerim smo stali tudi mi, na desnem. Šoparjen je duhoven odšel.
Imeli smo blagajno, v katero je plačeval vsak rudar od goldinarja zaslužka pet krajcarjev. Imenovali smo jo Rudarsko Bratovilno. Iz nje so bile izplačevane bolniške podpore in posmrtnine ponesrečencem. Zato je tudi naša rojakinja Jožefa Hajdnik dobila 350 goldinarjev iz Rudarske Brasitoviding, družba pa ji je dala za šest mesecev prosto stanovanje.
Načelnik pisarne je nekega dne zagledal prihajati cerkvenika. Nič dobrega ni slutil in hitro jer stopil iz pisarne v predveko, kamor je le stopil cerkventi pri vellikih vratih.
»Kam si se pa namenil, Jože?!« ga je sprejel načelnik pisarne vljudno, ker je moža že dobro poznal od zadnjega pogreba, pri katerem je cerkovnik stregel duhoveniku.
Cerkovnik je pogledal nekam nezaupno, pa je rekel:
»Moj gospod me je poslal z navodilom k vdovi Jožefini Hajdnik, da bi prišla v župnišče in plačala nekaj svetih maš in dva križeva pota: njen mož baje trpi na onem svetu strašne muke, ker je brez, spovedi umrl.«
Ogorčen je načelnik pisarne zavrnil cerkovnika:
»Ako bi tvoj principal ne bil izvedel, da je vdova dobila par stotakov iz blagajne Rudarske Bratovščine, bi se ne bil zmenil za strašne muke njenega moža, katerih sploh ni. Povej mu, da svetih maš ni treba.. križev pot bo potreben. Vdova pa ne bo prišla k njemu, prišel bom sem, da bova vodila križev pot, dokler ne pobegne zadnji hudič in pekla. Potem ne bo več nikakila muk. Ti pa se mi poberi hitro iz- pred nog, ti pristaš tvojega požiralnega nezasinženega kruha, ako ne ste vržem čez prag.«
Cerkovnik je skočil veliko predaleč, ker načelnik pisarne ni storil za njim nobenega koraka. V nedeljo smo pa že zaslišali prižnice, kako malo dandanes spoštujejo ovčice svoje dušne pastirje. Pa take pridige nas rudarjev niso vznemirjale, šele odtuje vale so nas duhovnu. Delali sma po svoji volji in po ukazih nakega predstojnika. Kopali smo premog dalje in pririli že pod imenovani mirodvor, na katerem je stala cerkvica svete Margarete. In cerkve je bilo že vse pobrano, kam je bilo kaj vrednega, zvonove so odstranili in nobena božja služba se ni več vršila. Nihče se ni več zmenil, da bi stopil v cerkev.
Ko sva nekega dne delala s sodelavcem nič hudega sluteča, se je nenadoma začel gibati strop mad nama. Nekako po desetih je bilo. Imela sva dobro zavarovano, kajti oba sva bila že izkušena podzemeljska delavca, toda vseeno se je kar nenadoma pričelo lomiti v ozadju. Nobena opora ni mogla več držati silne teže, pritisk se je se povečal in pričelo je grmeti, Vsipalo se je kamenje in za njim zemlja, a med silno maso sem v strahu nenadoma ugledal pred seboj mrtvaško rakev.
Od zračnega pritiska in strupenega plina so nama s tovarišem ugasnile luči obema hkratu, popadala sva na kolena in lakti, v zavesti, da strupeni plin ne nastane naenkrat. K tlom sva torej planila v mislih, da si tako rešiva naju takrat le mlado življenje. V strainem položaju sva se plazila sem in tja po temi, in v velikem strahu sva zgrešila izhod. Tipaje! po temi sva butala obles mrtvaških rakev, kar nama je še večalo strah. Kakor zakleta sva se plazila, a slednjič sva vendar našla izbod. Zavel je proti nama sveži zrak in lezla sva na varno. Po kratkem oddihu je eden šel iskat predstojnika rova, drugi pa je ostal tam in varoval, da ni kdo šel v naju prostor.
Kmalu je bil predstojnik na mestu. Rakve je dat oddaleč zamešati s svežo zemlje, ki jo je ukade navoziti iz odzunaj. Vhod v naju prostor je nato dal zazidati, nama pa je odkazal drugo delo. Od tedaj, ko so se odigravali tisti žalostni prizori, nismo imeli nič več pravega veselja do dela. Pa to še ni bila vsa nesreča. Ko smo po delu prišli ob šestih domov, smo tistega večera zagledali na drugem kraju mesta Voltsberga strašne valove dima, kateremu je sledilo trgajoče vpitje na cesti, da gori rov Reininghaus, ki je bil last velike pivovarne v Gradeu.
V naglici smo povečerjali, po tem pa šli na prostor nesreče. Ko smo prišli tja, je že zgorelo poslopje nad rudiščem, le premog na odprtem prostoru je še gorel. Ogenj je nastal iz notranjosti rova, da rešitev ni bila več potrebna, kajti vsaka pomoč je bila nemogoča.
Nedaleč od strašnega pogorišča sem videl zbrano grado ljudi. Približal sem se jim, ki so gledali v odprtino, poleg katere je lečal dežnik. Rekli so, da je tam notri padel sinoči nočni čuvaj Jakob Breskvar iz Litije. Odprtina je več let služila za zračenje rudnika, pozneje pa je niso rabili več in pokrili so jo z deskami, ki so jih zasuli z zemljo. Deske pa so segnile in možicu se je zemlja udrla, da je šel v globočino.
Vse to sem videl tistega dne in si mislil, da sem za enkrat že prestal dovolj nesreč. Šel sem proti domu kakega četrt kilometra, ko srečam predstojnike rova, v katerem sem bil zaposlen. Po običajnem rudarskem pozdravo »Glück auf« so me spoznali vsi naenkrat. Pred mene je stopil načelnik, rekoč:
»Ali ste ogledali strašno pogorišče, gospod Rechart?«
»Da, gospod načelnik.«
»Vidite,« je pristavil, »zaradi nesreče je na miljone škode in to so povzročili delavcl, ker niso za dostno posnažili rova.«
Stopil sem nekoliko bolj široko pred njega in mu povedal: »Da, ogenj nastane v rovu, ako ni dovolj posnažen, ali delavec ne more posnažiti samo za "bonogracijo". Vi plačate le za najbolj čisti premog, o spravljanju v kraj odpadkov, sekanega lesa in drobbega premoga ter druge nesnage pa nočete nič vedeti. Torej je vaša krivda.«
Kar prebledel je mok, a nato rekel:
»Mislil sem vas postaviti za malega predstojnika pri novem rudniku Viktorie, pa ko vidim, da imate predolg jezik, ga boste pa le kopali.«
»To je tudi moja volja. Rajši sem pošten delavec kakor krivičen predstojnik,« sem si mislil in odkorakal s sodelavci proti stanovanju.
Od tistega dne nisem imel od predstojnika nobenega dobrega pogleda več. Videl sem, da tam še več življenja za mene in pisal sem na Ogrsko veliki družbi, katera je lastovala plovbo po Donavi od Dunaja celo do Belgrada in je bratovala velike rudnike. Takoj sem dobil odgovor in povabilo, da kolikor nas pride, takoj dobimo delo, nobeden pa ne sme biti star preko 45 let. Ožjim prijateljem sem to takoj povedal. Zahvalili smo se za delo po napove danih 14 dneh, kakor je bilo tedaj v običaju, in napravili obračun.
Odpotovali smo na Ogrsko. In tako sedaj povabim čitatelje, naj se podajo z menoj na rajko, da si ogledajo tedaj najbogatejio deželo, kar jih je bilo pod cesarstvom in kraljestvom Avstrijskim, in pod trdno vlado Habsburžanov.
Pobrali smo skupaj svoje stvari in šli na kolodvor. Pa nas je na postaji zalotil načelnik, ki se je lotil kar mene. Rekel mi je:
»Gospod Rehar, vi ste bili sicer dober delavec, pa brez vas bi bil rov vseeno obratoval. Ali vi mi vzamete še osem drugih dobrih delaveev s seboj. Dobro! Ali vem, da me boste vsi zopet prosili za delo v mesecu dni.«
Tisto pretenje se ni nikdar ni godilo, kajti vsi, ki smo odšli, smo že davno v Ameriki, kar je nas je živih.
Ob sedmih nas je odpeljal vlak.
»Srečno, zelena štajerska dolina,« smo rekli, »nikdar več nas ne vidiš.«
Pa bil sem še tam, ko sem šel na obisk iz Amerike leta 1907. Pa dela nisem iskal. Slednjič sva le prišla skupaj z gospo dom radnika ob neki priložnosti, ki me je poznal, akoravno se nisva videla že trideset let.
»Vedel sem, da mi birmate delavec za Ameriko,« je rekel, »Dajte svojim delavcem pošten zaslužek, pa se vam ne bo treba bati, da bi jih kdo odpeljal« sem mu odgovoril.
»A jaz sem zadovoljen, da pridem sam v Združene države, kjer imam družino in lastni dom.«
Pa naj rajši nadaljujem o potovanja na Ogrsko. Dne 6. febru arja 1882 smo prispeli na veliko ogrsko postaje Fuenfkirchena (tako hočem imenovati kraj, ker vsi naši delavci, ki so bili tam, so poznali mesto pod imenom Fuentkirchen in ne Pečuh). Tam nas je že čakal znanec Josip Leinik iz Zagorja. Bil je nekak predstoj nik rova.
Prva skrb nem je bila kak zalogaj, kajti ves prejšnji dan in so noč nismo imeli prilike med potjo si česa kupiti: Potovanje je za naju samca med njimi še bilo, drugim je bilo težje, ker delavci so imeli s seboj družine, žene in drobiža. Okrepšila smo dobili, ker smo imeli prilično tudi dosti sredstev.
Spremljevalec nas je vprašal, kam hočemo iti vprašat za delo; tu da so tri velike kolonije, katere je imenoval po imenih. Kako naj bi se bili mi spoznali, kje je boljše, zato pa smo mu vsi hkrata odgovorili, da on že ve, kje so bolje živi, ker je dalj časa tu. Kjer na slabše vendar ne moremo.
Odpeljal nas je h koloniji Babold Sigmund rova, kjer smo vsi takoj dobili delo. Razdeljeni smo bili na več rovov in jaz sem bil prideljen rovu Georg, in odkazalo mi je bilo delo, kakorinega sem bil že vajen.
Delal sem zadovoljstvu s svojim sodelavcem, Ljubljančanom Antonom Logarjem. Neke sobote sva se dogovorila, da ne greva delat, ampak na božjo pot k Mariji Dobrodelni (Maria Gut). Bila je to velika cerkev, oddaljena od najinega stanovanja štiri ure hoda. Takoj po zajtrku sva se napotila na romanje, da sva prišla malo prehitro, pred večernimi opravili, Ker je bilo časa dovolj, sva se pomudila v mesto Sikloš, v gostilno in naročila liter vina. Dobila sva še zalogaja. Hišna gospodinja je naju vprašala, kdo sva in odkod prihajava. Bila je Nemka, da se je toliko prej razpredel med nami pogovor. Vprašala sva jo, kaj je ona graščina na visokem bližnjem hribu. Očividno ji ni bilo všeč vprašanje, vendar naju je le pridržala in nama povedala različna storije o mogočnem gradu. Sklenila sva, da si greva ogledat znamenoto graščino in tako storila.
Dvakrat sva obkrožila hrib, da sva prišla do vrha graščine. Pozvonila sva tam in odprla so se nama velika vrata. Pred naju je stopil stari, golobučni mož, ki naju je vprašal, kaj želiva, in ko sva mu povedala, da bi rada ogledala znamenitosti graščine, naju je povabil, naj vstopiva.
Prestopila sva prag, in hodili smo po dolgem koridoru. Vstopili smo krasno okinčano cerkvico, veliko za kakih 200 obiskovalcev. Bila je graščinska kapela. Mož je stopil pred naju. Pred naju je stopil oskrbnik in pričel pripovedo. Zadnjič je duhovnik daroval tam mašo leta 1782.
V kapelici nama jo vodnik kazal kamen, pri katerem je bil baje umorjen zadnji ogrski kralj. Bil je res v kapeli krvavo umazan velik kamen, štiri čevlje širok, dva visok in šest dolg. V sredi njega je bil res vdelan obroč, za katerega so priklepali obsojence na smrt. Če pa je obsojenec to zaslužil ali ne, seveda niso vpraševali. In zadaji, da je bil obglavljen ob tistem kamnu zadnji ogrski kralj.
Ogledali smo si v kapelici vse to a nekakim strahom v notranjosti, nato pa naju je vodnik odpejal navzgor po stopnicah. Ustavil naju je pred nekimi vrati, rekoč med odpiranjom:
»Tu je celica zadnjega ograkega kralja Sigmunda«.
Prijatelju sem velel, naj on vstopi v tisto luknjo, jaz pa da bom pazil na ogrskega sivoglaves, pred katerim se nisem čutil nič varnega na tem prostoru. Če bi šla oba v dotično luknjo, bi morda zaprl za nama vrata in bila bi ujetnika.
Ko je moj tovariš zahteval ven, mu je mož takoj odprl, in jaz sem vstopil. Za menoj pa je zaprl vrata, da sem bil popolnoma v temi. Bil sem v ozki celici, ki ni bila širša kot polovnjak, da ni bilo prostora za ležišče in tudi ne pripravno sedeti, le visoko gori se je videla mala, močno z železjem preprekens luknja. Strašnega prostors sem se le kmalu nagledal in zahteval sem, naj mi odpre vodnik vrata, kar se je tudi zgodilo.
Vodnik naju je peljal dalje, pred vrata, v katerih je bilo vdobleno malo okno. Tam notri nama je velel pogledati. Notri je bil še napravljen mrtvaški oder, kot je razložil vodnik, na katerem je letal zadnji graščak leta 1716, tistega časa ni bilo na gradu nobenega gospodarja več. Še druge strahotne sobe nama je kazal vodnik. V neki sva videla cel kup človeških lobanj, iz katerih se odsevali svetli in dolgi človeški zob je. To naju je še najbolj ostrašilo. Bile so to lobanje onih obglavljencev, ki so izgubili življenje pri rdečem kamnu v kapeli, kakor je razložil vodnik.
Tovariš mi je rekel: »Poskusi va iti odtod, vedno več grozovito ati vidiva v tej graščini. Ni čudno, da straši ponoči, saj so strahovi tu tudi podnevi.«
Vodnik nama je hotel pokazati še več prostorov, a midva sva videla že dovolj. Stopati sva pričela proti portalu, koder sva prišla notri s tako radovednostjo. Moža sva vprašala,koliko sva dolina, da nama je razkazoval. Rekel je, da ne dolgujeva nič, a dala sva mu vendar vsak pol goldinarja, nato pa hitro odšla.
Ogledala sva si notranjost romarske cerkve, polne krasot in dragocenosti. Okoli cerkve je pa stalo sadno drevje, zraven katerega so stale spovednice z napisi v več jezikih, v katerih so spo vedovali. Tudi "Slovensko spovednico" sva videla, v kateri je sedel kozel s kuto, ki pa očividno ni imel dosti opravka. Tudi midva ga mu nisva dala in šla sva mimo.
Mračiti se je začelo, da je bilo treba skrbeti za prenočišče.
»Pojdiva doli v krčmo. Mimogrede sem videl lepo natakarico«, je rekel dobri moj Ljubljančan.
Tako sva tudi storila. Vstopila sva v krčmo in že je stala pred nama lepa in vitka natakarica z vprašanjem:
»Kaj želita, mlada gospoda!«
»Liter belega velanarja,« sva velela in dekle je takoj odšla, med tem, ko mi je moj tovariš namežiknil,da znava tu nocoj dobiti še dobro posteljo in veselo prenočišče.
Dobro je nama stregla, midva pa sva kar tekmovala. Drug je hotel več plačati od drugega, kajti vsak je botel imeti pri nji več ugleda od drugega in več uspeha. Najbolj pa je nama ugajalo, ko nama je povedala, da je s Slovenskega doma, iz Bučke na Dolenjskem. Tedaj se je šele pričela med nama prava tekma, a reči moram, da je moj tovariš imel prednost pri lepem dekletu že valed tega, ker je bil Kranjec. Dolgo v noč je trajelo veselje, a končen uspeh sva imela, da sva se zjutraj zbudila, ko je zazvonil pri cerkvi beli dan in sva se pričela na velikem kupu slame smejati in si govoriti o zviti rojakinji, kako je nama lepo pustisla, da sva tako mirno spala.
Otepla sva si slamno iz sebe in jo mahnila proti domu v preprisaju; da nama ni bilo sreča mile na najinem potu. Vsa skesana sva prišla domov. Prvo vprašanje naše gospodinje je bilo, če sva bila kaj pri spovedi.
»Seveda sva bila,« sva zatrdila »spovedal naju je mladi kaplan iz Bučke na Dolenjskem.«
»O, vem, kje je to,« je hitela pripovedovati gospodinja, ki pa je bile doma iz Mokronoga.
»Hvala bogu, naši slovenski duhovni se razširjajo po vsem svetu. Le pojužinajta, potem vama bom pa prinesla piti,« je še pristavila ženica, »ko sta bila pri spovedi in pri svetem obhajilu.«
Vzela je vrč in odšla v klet po vino. Mislila sva si, če bi naju gospodinja vedela, kakega kaplana sva imela, da naju je spovedoval in olajšal vsakega za kakih pet goldinarjev, da sva nazadnje še na slami spala, bi nama gospodinja gotovo ne dala piti.
Dobro je, da zna človek z gospodinjami govoriti. Nekak politik mora biti, vsaj nekoliko sva bila tudi midva, Gospodinja je prišla z vrčem pa nama je natočila vsakemu kozarec, rekoč:
»Fanta, le pijta. Moj mož itak ne zna drugega kakor sedeti v krčmi pri igri.«
Z Ljubljančanom sva pridno ubo-gala in praznila kozarca.
Dnevi so potekali brez velikih isprememb. Delali smo redno po jamah in čas je potekal enako merno dalje.
V prostoru kakih 70 metrov visoko nad nami, ki se je vzdigoval za 45 stopinj, so delali trije delavci. Bila sta Slovenec in Madžar. Ob vznožju pota v prostor ob progi je bil postavljen stroj za prezračevanje prostora, ki je pihal ljudem sveži zrak. Kakor po navadi je prišel tja nekega večera predstojnik vprašat moža, ki je imel nalogo stroj goniti, kako dolgo ni že prišel sem doli iz prostora uškak premog. Mo made pove dal, da premoga le dve uri ni bilo. Predstojnik je že slutil nesrečo. Iltro nas je poklical na pomoč in lesli smo navzgor, dokler nam je svetila luč, a naprej nismo mogli zarad: strupenega plina, ki so ga nam oznanjevale svetilke. Naenkrat smo opazili, da so razbite cevi, po katerih je imel prihajata na vagon sveži zrak. Spojili smo cevi zopet skupaj in dali moža k stroju, da je pričel pihati navzgor sveži zrak. Ni trajalo uro, in že smo lahko priseli na njih prostor. Nudil se nam je strašen prizor. Vsi trije delavci so mirno ležali, tolosniki pod glavo. Spali so mirno svoje večno spanje. Dognati nismo mogli, kako da so oni vsi trije tako pripravljeni počivali. Jedila tudi, ki so jih imeli pripravljena za poldansko uro, so la nedotaknjena.
Ponesrečence smo spravili iz rova z veliko težavo, ki jih je ko sprejela pred rudiščem velika množica, da vidi trupla treh naših ponesrečenih delavcev.
Ćez dva dni se je vršil žalostni pogreb. Naprej je šla kapela in igrala žalostinke, za njo pa so nosili tri črno pobarvane rakve, za katerimi so omahovaje vzdihovale žene in otroci za svojimi dragim ateki. Naj bi imel človek srce iz kamna, bi ga moral pretresti. Žalosten sprevod ponesrečenih rudarjev, ki zapuščajo svoje nepreskrbljene sirote.
Eden naših rojakov se je pisal Dolane, katerega žena je v Springfieldu, Ill., in se piše mrs. Remlak, drugi pa je bil doma iz Mokronoga. Tretji je bil Madžar.
Tak je pač rudarski stan le odkar se je delavce seznanil z njim. Slovenski delavci se že dolgo pomaje z rudniki, premogorovi le iz osemnajstega stoletja, a delež nimi rudniki že iz leta 1472, ko je bil odprt prvi železni rudnik Pliberku na Koroškem. Velike so dobrote, ki jih nudi rudar človeštvu, a žilno temu je zasliševal. Samo trpljenje je bilo za rudarje skozi vse stoletja, a ljudstvo si je vendar ustvarilo pripovedke boljih časih, ki so bili, ko so bili te žal zadovolji.
Tako so na primer vedeli pripovedovati staro legendo o sveti Emi, ki je bila prva lastnica rudnika. Njena sina sta bila predstojnika rova, in ona je kot operatorica sedela vsak plačilni dan pred rovom. Imela je velik predpasnik denarja in vsakemu rudarju, ki je prišel iz rudnika, je dala pest deharv plačilo, ni pogledala, koliko denarja je zagrabila, in vsak rudar je bil zadovoljen s plačilom. Njena sina pa nista bila dobra predstojnika. Brutalno sta delala podložniki, da ljudje le niso mogli prenašati njune surovosti in so sklenili, da ju odstranijo. Nekegn dne ju rudarji napadli v rovu in pobi vrgli so ju v stransko odprtino in ju zasuli, misleč, da sta mrtva. Ko so pa zvečer ali drugi delavci domov, so slišali ječanje, in hitro so odkopali. Eden pobitih je bil še živ, ki je povedal čudelim se delavcem, kateri risnico vedeli o dogodku, kdo ju je napadel. Morilci so bili vsi ujetl in pred sodnijo obsojeni na smrt. Na sramoten način so jih raztrgali s konji in njih meso je bilo po polju razmetano krokarjem. Drugim delavcem pa to ni bilo prav in všeč so zapustili rudnike, da so več let stali prazni. Oblasti so se morale zavzeti. Po ječah je bilo veliko obsojenih po deset in dvajset let, ali pa so jih tudi obsodili na sort. Vprašali so jih, če hočejo iti delat v rudnik, da bodo vsi oproščeni. Nekaj jih je šlo delat, pa tudi ne vsi, nekateri so se rajše dali usmrtiti, kot da bi bili prodani. Od tistega časa pa imamo rudarji najslabše delo, a smo poleg tega žuri naj manj upoštevani na svetu. Obanje ni smo na podzemeljske ječe, solnčna luč nam ne sveti, temveč brenčanje tmnine nam razsvetljuje samo brleča svetilka, kar pa jo le valed tega, da lahko delamo.
Ogrska je bila bogata dežela, zato pa je bila vedno kraljevina. Ponašala se je z lepim in rodovitnim svetom, širnimi vinogradi, ravnimi polji, mogočnimi gozdovi in številnimi rudniki. Vzelo je celi dan in celo noč, da je potnik prišel skozi gozd. V teh tajinstvenih pragozdih se je v začetku 19. stoletja klatil s svojimi banditi grozoviti ropar Patko. Kakor pripovedujejo, on ni ropal po bližnjih mestih in vasich, pač pa daleč proč od njihovih skrivališč in gozdnih stanovališč. Pozneje ga je zadela nesreča, bil je ujet in obgjavljen bo tistem rdečem kamnu, kot sem ga že opisal. Obglavljenih je bilo tudi šest njegovih ljudi, tolovajev, meseca maja, 1813. Takrat tudi pravijo, da je prenehalo roparstvo.
Bogati so bili ogrski prebivalci, pa imeli so vendar napake, ki jih je povzročil kralj Štefan, ko je ležl na smrtni postelji. V oporoki je ta vladar Ogrske izročil vse najlepšo gozdove, vinograde in polja v last duhovščini, kateri so se tudi z veseljem zapuščine oprijeli in jo trdno držijo v rokah. Pa ne samo to, duhovščina si je na Ogrskem lastovala tudi skoro vsako podjetje, ki je količkaj dobro neslo, V mestu Fünfkirchenu je škofija lastovala vse, kar je bilo kaj boljšega. Imela je 22 prelatov, o katerih gospodih so si ljudje govorili, da je vsak večkratni miljonar.
Leta 1891 so blagoslavljali škofovo novo cerkev na ime patrona svetega Štefana. K blagoslovljnju so tudi povabili cesarja Franea Jožefa. Po vse drogih in zidovih so oglašali z velikimi črkami, da pride sam kralj in cesar Njegovo Veličanstvo Franejožef, apostolski vladar ogrski.
Prihod cesarja je zelo navdušil starega rudarja, ki je bil doma Ulec na Gorenjskem. Začel nam je praviti, da se je poznal s cesarjem, da bo šel k njem in se bo cesarju predstavil, če ga mogoče še pozna kot nekdanjega podčastnika, ko je bil cesar že princ in generalni major ter sta bila skupaj v krvavi bitki proti Franezom in Sardincem. Rekel je, da je o priliki dal cesarju požirek vode z primešanim kisom in pa polovico cigare, ker je drugo polovico sam zmail v usta. Mož je še dobro vedel, kdaj je bilo, namreč 7. maja 1848 v Hankterju pri Magenti, ker je obležalo mnogo slovenskih fantov, zadetih od svinca in železa.
»Morebiti se me bo še kaj spomnil,« je rekel stari rudar, »strašni dogodki so bili to.«
»Le idi,« smo mu rekli, »če nočeš biti zaprt.«
Napočil je dan, ko je prikel cesar. Premogarji smo bili le kmalu na nogah, in že smo stali pripravljeni v naših rudarskih uniformah. Korakali smo kot nekdaj pri polku. Vseh starosti smo bili, a vsi nekdanji 'urlavbarji'. Z nami je bil tudi stari Gorenjec. Za načelnika smo imeli starega častnika, ki je bil nadzornik v pisarni. Prišedši v mesto nas je mož razpostavil pred škofovo palačo, ki je bila pripravljena za cesarjevo stanovanje.
Komaj je odbila sedma ura, že je začelo gomazeti po vsem mestu. Na visokom hribu Meček so zagrmeli topovi, oznanjujoč, da se bliža cesarjev vlak. Prikorakal je regiment pehote s polkovnikom na čelu, ki mu pa ni bilo nič prav, ko je videl stati rudarje tako v vrsti, kajti on bi bil najrajše videl svoje može na istem mestu. Možu je to smrdelo in hotel se je nad nami maščevati. Najprej je inspiciral svoj regiment, potem pa je pričel korakati pred našimi vrstami. Postavil se je pred precej visokim možem ter mu rekel:
»Vi pa nekoliko preširoko stojite. Ali ste bili vojak?«
»Da, gospod, pri sedemnajstem sem služil. Z Višnjegore sem doma na Kranjskem.«
»Ali veste, kdo danes obišče?« je vprašal polkovnik.
»Da, obišče nas svetli cesar, vrhovni vladar Avstrije.«
»Dobro si odgovoril, moj sin,« je hinavsko pritrdil polkovnik.
Izprašal je našega moža še nekaj več, namreč stvari, da bi mu ne mogel odgovarjati nihče, če bi ke tako dobro govoril nemško. Pa svojo togoto je končno vendar stresel:
»Kaj pa stojite tu v prvi vrsti, vi osel, vi!«
Pa mu rojak ni satal dolžan:
»Resnica je, da ne razumem gospoda. Prvo ste mi rekli sin, zdaj mi pa pravite osel. Če sem vaš sin, ste tudi vi osel.«
Naš načelnik je glasno pozdravil a rudarskim "Glückauf" in mi smo se zakrohotali. Polkovnik se je čutil strašno ponižanega in osramočenega. Hitro je stopil izpred naše fronte. Hotel je osramotiti nas, pa je ostal osramočen. Tako se godi tistemu, ki drugini koplje jamo. Potem pa sam zleti notri.
Korakale so prve straže in za njimi z zlatom kovane kočije. V prvi je sedel cesar z visoke madžarsko čepico iz najdražje kožuhovine, kakor bi bilo v najhujši zimi. Zraven njega je sedel častnik mestnih orožnikov in na drugi strani maršal Albrecht. Ko je korakal pred našo fronto, je visoko dvignil roko in zgovoril rudarski pozdrav "Glückauf". Kmalu po prihodu se je pričela avdijenca. Na vrsto so prvi prišli škof in njegovi prelati, potem ogrski baroni in grofje, načelniki poljskih in gozdnih čuvajev, direktor in višji radniški predstojniki, lastniki velike porcelanske tovarne in drugi. Avdijenes je trajala dve uri. Vsakrat je prišel iz škofove palače glasnik in klical deputalje k avdijenei. Slednjič je prišel z listom v roki in glasno prebral: "Janez Podložnik". Hitro se je oglasil naš stari rudar, izstopil, si popravil uniformo, ki mu jo je kupila kompanija in vstopil v palačo, da ga zasliši cesar.
Bil je sicer dober in pošten delavec, imel pa je to bolezen, kakor jo imamo menda vsi Štajerci in Kranjci, da ga radi pijemo. Brez strahu je mož odšel z glasnikom, ki je vsekakor napravilo nemalo radovednost na nas zunaj stoječe. Mož je ostal notri 32 minut v avdijenel, a ni hotel nič povedati o uspehu zaslišanja, ko se prikazal v portalu škofovske palate. Le precej samozavestno se je držal, rekel pa nič, dokler je trajala vsa ceremonija.
Glasnik, za katerega je bil načelnik mestnega orožništva, me je peljal pred cesarja. Pokleknili sem pred cesarja, pa mi je rekel:
»Mož, vstanite in povejte, kaka je vaša želja!«
Vstal sem in ma po vedal, da prihajam k njemu kot star vojak iz leta 1848 pri Magenti na Laškem. Z radovednostjo me je pogledal, pa vprašal:
»Ali ste bili tudi vi v tej vojni!«
»Ja woh!, carsko in kraljevo veličanstvo,« sem dejal.
»Imel sem čast deti Vašemu Veličanstvu požirek vode s primešanim kisom in polovico cigare, ker sem polovico sam rabil zase.«
Cesar se je spomnil, pa mi je rekel:
»Spominjam se, prav dobro se spominjam tistih slabih časov. Vidiš, zdaj sva pa oba sivolasa, pa se še dobro spominjam.«
Segel je v žep in mi dal dva cekina po deset goldinarjev, blagajniku pa je ukazal, da mi nakaže višjo vsoto.
Moško je stari rudar pokazal zlata in plačal za vino. Tudi tistega Višnjegorca, ki je premeteno zabrusil ošabnega polkovnika, smo poklicali na kozarec. Veseli so ga bili rudarji, da je tako spretno osramotil tistega, ki je hotel sramotiti rudarje.
Domov grede smo zapeli rudarsko.
Tako se je za nas končal cesarjev obisk. Pozneje smo izvedeli, da je stari član iz Gorenjskega dobil 500 goldinarjev in pa še penzijo, katere pa ni dolgo užival, ker so ga našli mrtvega v neki jami. Mož je radi veselja še bolj popival in ko je nekoč pozno ponoči šel domov, je padel v neko jamo, kjer so ga našli, ko so kopali glino za opeka. Tako mu je končalo življenje, kakor ga je vodil, imel je pač natančno tako bolezen, kot se rada loti naših ljudi: pil ga je rad.
Nadaljevali smo z delom v rovu srečno in zadovoljno. Kar se je pripetila zopet nesreča. To pot je bil žrtev Slovenec, Frane Matnič iz Logatca na Notranjskem. Z njim smo izgubili dobrega zagovornika socialistične stranke. Zadušil ga je strupeni plin. Siti smo že bili vseh nezgod, pa še stroj so pričeli vpeljevati. Hoteli so nam vzeti osemurni delavnik, česar pa smo se branili kolikor je bilo mogoče. Pa na pritisk direktorja smo vendar pristali. On nam je dal pogoj, rekoč:
»Ako boste videli, da vam je dvanajsturno delo v škodo, imate pravico sami od sebe ga opustiti in si zopet izvoliti osemurnik.«
Delali smo po dvanajst ur mesec dni. Ko smo pa izvedeli, koliko smo v tem zaslužili, smo pa tudi že vedeli, pri čem smo.
Še tistega meseca je prišlo povelje, da moramo takoj vsi k izhodu. Prišli smo na površje in si deli pomikati se veliko trumo ljudi. Naprej so bili naši predstojniki in vodje drugih rovov. Ravnatelj je šel naravnost proti meni in za njim njegovi petolizci. Vprašal me je, kaj pomeni ta vstaja.
»To ni nikaka vstaja,« sem rekel, »pomeni pa, da morate nam dano besedo držati, ko ste nam obljubil, če nam 12-urni delavnik ne prinese boljšega uspeha, da imamo zopet pravico vpeljati nazaj stari sistem osemurnega delavnika.«
Vpraišal me je, če sem bil vojak in ko sem zatrdil, mi je rekel:
»Tedaj boste vedeli, kaka kazen zadene vojaka, če se upre.«
Mislil nas je s tem zbegati, pa sem mu pojasnil, da je upor vojakov čisto nekaj drugega kakor naše gibanje. Vojak kakor hitro nastopi svojo službo, dobi pravico do življenja, medtem ko mora rudar prej težko delati, predno pridobi skorjo kruhá.
»Da ne boste mislili, da ne vem kake so posledice, če se vojak upre, vam pa tudi lahko pojasnim,« sem mu govoril.
»Morda več vem o vojaških vstajah kot vi. Če se vojaki uprejo, je vsak uporni častnik ali podčastnik ustreljen in vsak deseti mož, če jih je mnogo.«
Pred mene je stopil moj predstojnik in se je zjezil:
»Kako si upate, toliko ugovarjati gospodu ravnatelju.«
Pa zato, ker je stopil pred mene in mi s tako jezo zapretil, se nisem ustrašil, ker nisem bil bojazljivec, da bi se umikal.
»Gospodu odgovarjam samo na njegova vprašanja,« sem rekel.
»In odgovarjam v imenu večih okoli stoječih delavcev, ker je gospod mene zato izvolil.«
Tistega dne se nismo mogli sporazumeti. Rili smo se brez uspehov.
Parna piščalka nas je klicala tudi drugega dne k pogovoru z direktorjem. Rekel nam je:
»Obljubite mi, da mi boste spravili na povirje 50 tisoč ton premoga.«
Pristali smo, a mislil pa svoje, da bo moral biti zadovoljen s tem, kar bomo spravili na površje. Zopet smo delali po osem ur na dan, kakor delajo le dandanes. Med vsemi temi burnimi dogodki, pa se je pripetilo nekaj drugega, važnega v mojem življenju. Bil sem tako srečen, da sem dobil boljšo polovico, Korošica je bila. Dekle, ki je živela že šest let na Ogrskem. Ustanovila sva si skupno življenje in tudi povečala naju družino za dve številki.
Pa tam so se pričele sušiti vinske gorice. To leto se je posušila prva, naslednja leto druga gorica. Vino se je podražilo in je postajalo redkejše rudarskem življenju. Sploh vse je postajalo tam dražje in dražje, vino pa se je slabšalo. Nezadovoljnost se je porodila, mati boljših časov, in misliti smo pričel na daljno deželo preko sinjega Atlantika.
Kakor lastovke v jeseni smo se zbirali. Lastovke se v jeseni šele na juga mi smo se odpravljali na zahod.
V skupini se nas je zbralo devet mož, dve ženi in moja otroka, pestnajstletna gospodična, ki pa je danes že mati več odrastlih sinov in hčera. Tudi moja sta odrasla je davno. Sin je odsluženi ameriški vojak. Boril se je tudi on v zadnji vojni na ameriški strani, danes pa je imetalk velike avtomobilske popravljalnice, kjer opravlja mehanična dela. Dekle je tudi že dolgo omoženo z našim rojakom, ki je uradnik pri družbi it. 7 8. N. P. J., torej gospodinja ugledni družini.
Izplačati smo si dali mesečni račun, kolikor smo imeli zasluženega in odrinili smo proti Ameriki. Dne 19. maja 1891, smo stopili na vlak v Fünfkirchenu. Ne bom opisoval potovanja, ki je vsakemu kolikor toliko znano. Preko morja nas je ponesla ponosna, lepa bela nemška, ladja "Karlsruhe", ki je izkrcala 1800 ljudi na obrežju Marylanda v Baltimoru. Bili smo priseljenci naj različnejših narodnosti in naša skupina je bila morda med vsemi še najbolj vesela. Dne 9. junija smo pristali, pa nismo čakali dolgo na ladji, že so nas terali ven, kar smo v resnici težko pričakovali. Pri izhodu z ladje je stal kapitan na eni, a na drugi strani naseljeniški komisar. Vsak mimoidoč potnik je moral dvigniti roko v znak slovesa ladji in obenem v znak pozdrava novi domovini. Čakala nas je preiskava pred naselniškimi uradniki.
Malo težav je bilo. Le rekli so nam:
»Ker imate malo denarja, boste morali pridno delati, da boste kaj zaslužili.«
Odprli so nam velika vrata in vstopili smo. Na obrazih vseh se je bralo presenečenje. Obstrmeli smo pred velikim kupom jabolk in hrušk, grozdja in orehov, kostanja in klobas, vsakovrstnega peciva in kruha, poleg tega pa velikega soda jabolčnika. Najbolj smo se čudili dišečemu svekemu sadju, ker ob tistem času v Evropi ni bilo dobiti nikakega svežega sadja več. Pa smo si ga tam privoščili in se preskrbeli se za potovanje. Dalje smo prišli do banke s številnimi uradniki, kjer pa delavci nismo imeli kaj prida posla, da smo končno čakali samo se na odhod. Odbila je enajsta in tedaj je vratar pričel klicati potnike proti Chicago in Clevelandu. Domačega zadnja je bila naša skupina. Kajti na vrsto smo prišli šele ob devetih zvečer. Ko je vratar zaklical "Irwing", smo pobasali hitro svojo priljago in z ropotom drveli po stopnicah, kjer so ob izhodu iz postaje že stali železniški vozovi. Poleg stoječi mož nam je pokazal, v kateri voz imamo stopiti.
Pritlačili smo se v notranjost železniškega voza in presenečeni zrli na opreme. Sedeži so bili pregrnjeni s težkim zelenim plišem, s stropa so visele velike svetilke. Kar se je nekdo oglasil, da smo se zmotili, ker to je kupe prvega razreda, medtem, ko imamo mi vozne liste za tretji razred. Zopet smo se začeli pehajat dol po stopnicah, da pokličemo drug voz. Zagledal nas je mož z belo čepico, ki pa nas je nahrulil, da moramo takoj zopet nazaj na voz, ker drugače ne bomo imeli prostora. Zadeli smo mu kazati naše balete, da se glasijo za tretji razred, on pa nam je zapove dal:
»Marš nazaj, kamor vam je odkazano.«
Sprevodnik je šel še za nami in namignil:
»Ali mislite, da se boste tu v Ameriki vozili po svinjskih kaščah ali volovskih hlevih? Tu v Ameriki se vozi delavec kot gospod. Zavzemite svoje prostore in mirujte, kajti vlak bo kmalu odpeljal.«
V treh minutah, komaj smo se nekoliko nazijali udobno opremljenega voza, že je lokomotiva potegnila.
Nekako ob enajstih sta na tretji postaji vstopila v naš kupe človeka, prvi kakih 25 let, drugi pa petdeset. Govorila sta jezik, ki ga nismo razumeli. Bilo je bržkone angleško, a znala sta tudi nemško, kolikor se je dognalo pozneje. Nista le dolgo sedela, kar izvleče mlajši listnico iz žepa. Začel je šteti denar, starejši ga je gledal, mi pa tudi vsi. Ko je prenehal s štetjem, je spravil zopet denar v listnico in listnico v žep, in ni trajalo dolgo, ko je zaspal. Starejši potnik je začel z nami govoriti nemško.
»Ta je moj sin,« je rekel.
»V Chicago se peljeva na svetovno razstavo. Videli ste, kaj ko je malo varčen, jaz bom pa prestrašil, da bo drugikrat vedel, kako se mora skrivati denar.«
Medtem govorom je segel v žep mlajšega in izvlekel denarnico. Vtaknil si jo je v svoj žep s najlepšo mirnostjo in nato pa izstopil na prvi postaji. Kmalu nato se je zbudil mlajši mož. Povedali smo mu, kaj nam je pravil njegov spremljevalec. Tudi ta mož je znal nemško. Potipal se je po prsih, a bili so prazni. Pa pravi proti nam:
»Ta mož ni moj oče. On je lopov prve vrste, če le nocoj se najdeva in tiral ga bom v roke pravice.«
Izstopil je le na drugi postaji.
Opreznost je zbudil v nas ta dogodek in sklenili smo, da mora eden nas vedno bdeti ter čuvati. Sicer nismo imeli denarja ter so za denar nismo bali, ali veliki kup prtljage smo imeli ter se zanj bali. Imenovali smo torej enega za čuvaja, kar je rad prevzel. Drugi pa smo polagoma pospali. Ne vem, koliko časa sem spal, ako sem se zbudil, so vsi lepo spali in čuvaj je najlepše. Prav je naredil, sem si mislil, kajti kdo bi neki čakal na naše ponošene cunje. Tudi sam sem le mirno zaspal.
Bil je že beli dan, ko je sprevodnik odprl vrata in zaklical po stajo Cumberland. Stopili so z vlaka naši prvi potniki. Na drugi postaji Cannonsville jih je sopet nekaj izstopilo. Na postaji koksovnega okrožja smo se morali presesti, da smo prišli na vlak stranskega tira, ki nas je zapeljal v lepo zeleno dolino. Vlak je vozil mimo lepih kmetih, med katerimi je tu in tam stala samotna hiša, kar je značilno, da se že začenja naselbina.
Ob dveh popoldne dne 10. junija 1891 je privozil vlak na lepo in živahno postajo. Sprevodnik je zaklical ime postaje, kjer smo zunaj videli napis "Adam Express".
»Tu je naša nova domovina« smo si rekli, »le hitro doli«.
Bili smo predmet vsesplošnega opazovanja, ko smo izstopili. Domačini so nas gledali, kakor bi prišel Macedone z belim medvedom, da jim bo zatacal. Oni so gledali nas, mi pa nje in stali na postaji s pripetimi listki na prsih. Nismo se vedeli kam obrniti. Danes je drugače. Rojak pride v Ameriko in znanec ga že čaka na postaji s celo družbo svojih prijateljev. Bili smo pač začetniki in takim je bilo toliko težje. Že čisto obupani smo bili na postaji, ker nismo vedeli, kaj bi, ko je slednjič stopil pred nas možiček, ki je vzkliknil:
»Dobrodošli mi Slovenci! Težko sem vas že pričakoval. Bal sem se že, da vas je zadela kaka nezgoda na morju, ker Rechar mi je pisal, da boste odpotovali iz Fünfkirchena 19. maja, danes pa smo le 10. junija. Dolgo potovanje ste imeli,« je le pristavil, potem pa se je obrnil proč in poklical voznika.
Na voz smo zmetali vso našo prtljago, sami pa smo šli na povabilo z njim. Kaj pa naj bi storili, saj nobeden ni vedel, kam naj se obrne.
Vljudni mož nas je peljal k kih sto korakov pred malo hišico, odprl je vrata in velel:
»Le stopite notri vsi.«
Imeli smo tudi zopet pri rokah vso prtljago. Pričeli smo se gnesti v hišo, a komaj nas je vstopila polovica, že smo napolnili malo sobo. Pa mož nam je odprl še drugo sobo, rekoč:
»Tu notri je pa moja kuharica, kar vstopite!«
Stopil sem prvi in na veliko začudenje ugledal iz Ogrskega dobro znano ženico, pripravljala nam je svinjsko pečenko, s katero smo se pozneje dodobra seznanili, da se imenuje "porkchops" in je prav okusna jed. Dobro smo bili postreženi pri dobrodušnem rojaku, kajti rojak nam je še prinesel sodček, iz katerega je hitro pričel točiti in potem je še gospodinja prinesla svoj produkt, da smo dobroto zalagali in zalivali. Dodobra smo si privoščili, kajti pri tako prikupni mizi že dolgo nismo bili, in končno pa smo bili tudi veseli, da si v takem položaju lahko po dolgem času voščimo srečno svidenje. Pozno v noč smo se pogovarjali, dokler nam gospodinja ni prinesla sveže slame, postlala nam po tleh, pokrila z belimi rjuhami in smo tako polegli ter mirno po spali pod streho vljudnega in dobrodušnega rojaka.
Po dobrem zajtrku nas je drugo jutro peljal mož vprašat za delo k na novo odprtem rovu v bližini. Delo smo vsi dobili, ko smo na vprašanje ravnatelja vsi odgovorili, da smo že stari rudarji. Prvi ponedeljek smo šli na delo po dva in dva skupaj. Po dva sva dobila en prostor, ki pa nisva vedela, kako začeti, čeprav sva bila oba že izkušena rudarja. Začela sva neusmiljeno mlatiti po premogu pa roke so bile kmalu žuljave. Že sva obupovala, a v tem je prišel že znani možiček, ki je pokazal, kako se imava lotiti. Tako je pa šlo.
Prišedia domov so naju izpraševali, kako sva kaj delala in če imava kaj žuljave roke.
»Nič,« sva rekla, oni pa so se posmehovali, češ, vidi ju lažnjivca, ki sta dobila prav take žulje kot mi.
Pa žulji so prešli in delali smo dalje v republiki pod administracijo predsednika Benjamina Harriso pa in prejemali smo po 60 centov od tone premoga. Že dosti dobro je bilo tedaj za preživljanje s tako plačo. Tistega leta so bile t di volitve novega predsednika. Izvoljen je bil Grover Cleveland, kandidat demokratične stranke in bil ustoličen 7. marea 1693. Tedaj so se pričele kazati posledice. Kmalu po ustoličenju predsednika je pričelo pohajati delo, odpuščali so ljudi vsepovsod. Na tisoče ljudi je izgubilo delo v enem samem dnevu. Po vsej deželi je bil splošen zastoj, le v Jolietu so delali pri vodnem prekopu, kamor je tudi vse drvelo za zaslužkom. Tam so namreč služili po $1.25 za 12 urno delo.
V tistem času sem jaz že imel hišo in pri meni sta bila dva fanta na stanovanju, ki pa sta tudi odšla v Joliet, da dobita delo pri prekopu. Pa bos jima je rekel, naj za delo malo počakata, če koga ubije, potem jih bo šele najel. Niti uro jima ni bilo treba čakati, ko je padla velika skalna plošča parne lopate in na njuno srečo je ubilo ravno dva. Ponesrečenca še nista bila popolnoma mrtva, ko so ju obstopili drugi, jima preiskali žepe in pobrali, kar sta imela.
Večji del delavcev je namreč običajno pri kopanju jolietskega prekopa nosil vse svoje prihranke a seboj. Fanta sta mi pripovedovala o vsem,, kako je bilo, ko sta prišla nazaj. Oba sta se danes v naši naselbini oženjena moža. Sam pa sem ostal doma, kér pri vas skrb mi je bilo domovanje. Dostikrat sem že obiskat nemške farmarje, ki so nam ali prav dobro na roko, kar pa je bilo sere da tudi njim v korist. Kupili smo od njih zemljišče, male prašiče in drugo. Ali vendar se imamo za hvaliti za njih pomoč. Svetovali so nam, kako imamo novi naseljeni ravnati, da kmalu dobim državljanske papirje. Nekega dne smo se zbrali, in z nami je del nemški farmar na sodišče v Greensburg, kjer smo dobili, kar smo želeli. 1. januarja 1893 pa nas je poklical ravnatelj vse skupaj in bral nam je neko pismo od družbe, ki nam je napovedovala, da od 1. januarja dalje plačuje samo po 50 centov od nakopane tone premoga. Kdor pa hoče delati, naj pride prihodnji ponedeljek, ali pa naj vzame svoje orodje in gre iz rova.
Kaj smo hoteli storiti v najhujši zimi. Ali smo delat, ali na spomlad, smo sklenili, bomo šli vsi na štrajk. Žal smo šli delat. Pa nismo delali celi mesec, ko je pri šel bos k vsakemu in ga vprašal, de ima prvi ali drugi papir. Velel je, kdor nima vseh teh dveh papirjev, naj ne pride drugi dan na dele. Pri vhodu v rudnik sta drugi dan sedela bosa in kdor jima je lahko pokazal državljanski papir, sta ga pustila notri, drugače pa ne.
Tako se je zgodilo začetnim slovenskim naseljencem, šikanirali so nas in hudo so nas držali. Odločilni čas za nas. žal še ni prišel, kajti bila je še zima in neprimeren čas za stavko.
Nekega jutra sva stopila s sodelavcem v odkazani prostor in neposredno nato začula kričanje v sosednjem prostoru. Zagrabil sem sekiro, moj tovariš pa kramp in tekla sva skozi prvi predor. Na veliko začudenje sva opazila, da je domačin mahal s bičem po hrbtu našega rojaka. Kot blisk sva priskočile, a oni se je le umaknil dragi predor. Ušel nama je, kar je bila tudi njegova sreča in pa najina. Če bi ga bila dobila v svoje kranjske pesti, bi ne bil več dihal. Rojak nama je kazal posledice bičanja. Velel sem mu, naj gre ven k predstojniku rudnika in žalikopa zatoži. Tako je tudi storil.
Vozniki so tudi imeli nalogo, da nakladajo vozove, in tako se je večkrat zgodilo, da smo mi morali le ob desetih domov, ko so vozili vadili v rov prazne vozičke, A morali smo domov, že rano smo imeli na kupe premoga pripravljenega po svojih prostorih. Pa drugo jutro, ko smo prišli na svoje prostore, sto videli, kaj je pomenilo, da smo morali domov. Našopani premog je bil že spravljen na vozičke voznikov.
Tako se je zgodilo na prostoru nalega rojaka in valed tega je bil nastal prepir in tepel. Kakor sem svetoval rojaku, je tudi storil in del se je pritožit predstojniku, kako se mu je zgodilo. Tudi klobas ni skrival, ki jih je prejel od biča in mu jih je bil polni hrbet. Predstojnik rova pa ga je zavrnil:
»Jaz nisem nikak sodnik. Iti morate k mirovnemu sodniku, ker je on ima pravico odločevati o takih stvareh.«
Tako je šel rojak še k mirovnemu sodniku. Pa kaj mu je rekel ta! Zavrnil ga je
»Kar nisem izvoljen za sodnika globoko doli pod zemljo v rovih, sodnik sem le za to, kar se zgodi na površju.«
Na ta način je rojak hodil od Kajfela do Herodela, pa nikjer ni našel pravice. Pozneje pa bomo videli, kako plačilo sta dobila ta dva za svoje početje. Spomlad je bila. Dne 22. aprila leta 1890. so prišli organizatorji iz Pittsburgha, od petega okrožja radarske organizacije. Vodili so nas k stavki. Dne 23. aprila smo opoldne znesli vse naše orodje iz rudnikov na varno in zastavkali. Organizirali smo se v unijo in pričakovali konec našega revnega začetka. Tedensko smo obdriavali naše unijeke seje, ki so se vršile prav mirno. Naša slovenska naselbina je bila tedaj le precej velika. Pa je nekoč pridrvela množica čisto nepoznanega ljudstva, tudi Slovenci so bili zraven, ki so nam povedali, da so stavkarji iz Rxporta.
Pripovedovali so nam, da so izvedeli, da trije rovi popolnoma obratujejo za Greensburgom in nagovarjali so nas, naj se jim pridružimo ter podamo v sedem ur od nas oddaljeno mesto, da ustavimo delo. Vse so nas hoteli seboj, češ, da je ustavljanje dela tam za nas neobhodno potrebno, pa naj to storimo mirno ali s prisiljenjem. Takoj smo bili pripravljeni na pohod tudi mi, a marsikdo je pozabil na svoj samokres. Dne 14. maja smo odkorakali proti naši glavni postaji Manor, kjer nas je tudi že čakala druga množica, kakih 500 mož, ki so imeli za načelnika nekega ljubljanskega desetnika 17. pešpolka. Uvrstil nas je zraven njegovega "bataljons". K tako pripravljenim so kmalu prikorakale še druge vrste. Vodil jih je mož z dragonsko čelado na glavi, katerega so nemalo začudeno gledali domačini, ki še nikdar niso videli slične prikazni, kakor še niso vedeli do tedaj mnogi, kaka je vojaška uniforma.
Pred hotelom smo stali. Kar je izstopil hotelir in nagovoril nekaj našega načelnika. Ta pa nam je takoj nato zapovedal "Vorwaerts Front". Večinoma odsluženi vojaki smo bili ter storili vse na povelje, zlasti, ker smo že naprej slutili, kaj se zna zgoditi. Začeli so nam deliti kozarce za pivo. Domačini se pred tem niso hoteli pridružiti našim vrstam, a ko so opazili, da bodo delili pivo in sendviče, so se pa takoj pričeli muzati zraven, da česa ne zamudijo. Mislil sem si pač, da jenkiji naše komande ne razumejo, pač pa se prav dobro vedo pripraviti za kozarec in sendvič. Dobili smo tam vsak t<širi kozarec piva in pa dober sendvič.
Naš načelnik je poveljeval svoj "Linksam, Marsch" in korakali smo navzgor proti deželni cesti, ki ji pravijo tudi Lineolnova cesta. Čim smo dospeli tja gori, nas je stalo v četverostopu že čez 1500 mož. Čakali smo še na prihod rudarjev iz Irwina in Laromira, katerih pa ni bilo treba dolgo čakati.
Zaslišali smo godbo, ki je korakala v ospredju. za njo pa je šel polk "pelcev" v četverostopu. Saj jih ni bilo že konec ne kraja. Pa ko so odšle vrste prvega polka in rudarjev, smo zaslišali drugo kapelo. Prikorakali so dragi, a ti so obili sami črnci. Ko so oni prišli mimo, smo tudi mi stopili spet v vrste in na povelje odkorakali proti Greensburgu. A tudi mi se nismo bili zadnji. Za nami so bili neki Indijanci, ki so bili sploh tako napravljeni kot Indijanci, ko se odpravljajo na boj. S seboj so imeli bojne sekire in drugo njih orožje.
Mrak je legal na zemljo in dež je začel liti. V temni noči smo se pomikali dalje po široki Lincolnovi cesti, ki se steza po vsej Ameriki od Atlantika do Pacifika. Tavali smo bosi po temi in blatu in butali drug ob drugega. Kako dolgo smo korakali, ne vem, a spominjam se, da smo bili vsi bosi, predno nam je načelnik zapovedal »Stoj!«
Kaj prida čevljev itak nihče ni imel. Ob treh zjutraj smo dospeli do plesišča, vsaj tako je izgledalo obširno poslopje, kamor smo vsi rili pod streho, ker dež je še vedno lil. Toda za toliko ljudstva je bilo polovico premalo strehe.
Govorili so, da se nahajamo že blizu mesta Greensburga, toda vsa okolica ni tako izgledale. Nikake ceste ni bilo, kajti našo cesto smo že davno pustili na povelje voditeljev, ki smo jih tedaj tudi zadnjič videli. Nastopili so drugi, da nas vodijo, a kam so šli naši prvi voditelji, smo izvedeli šele pozneje. Novi voditelji so bili z nami prav vljudni, razdelili so nas v tri oddelke. Prvi oddelek je dobil nalogo iti nad rove odzadaj, drugi oddelek od spredaj, tretji oddelek pa naj postavi kordon pred rovom, ter naj ujame vsakega belečega stavkokaza. Novi voditelji so so nam predstavili kot boritelji nami. Rekli so, da so delali le teh rovih, da jim je torej znane okolice, mi pa ker smo tujci in ne vemo kam se obrniti, naj zaupamo njim ter njih dobremu vodstvu.
Prvi oddelek se je pričel pomikati južno vzhodno, naravnost: proti žični ograji. Plazili smo se skozi žice, kjer smo med bodicami izgubili polovico obleke in nato pa smo zagazili v trate. Že prej sem rekel, da smo bili skoro vsi bosi, torej si je lahko misliti, kako težavno nam je bilo iti tam preko. Ali prodirali smo dalje. Pričela so mehka tla, močvara in voda. Ozirati smo se pričeli, kje bomo zagledali kakega našega dobrega voditelja, pa nikogar ni bilo. Skrbeti nas je pričelo, kje so naši stari ali prvi voditelji. Položaja si nismo mogli razložiti, a šli smo vendar dalje. A čimbolj smo se pomiikal naprej, v večjo vodo in močvirnata tla smo gazili, da smo slednjič spregledali, da tja naprej ne moremo več. Na horizontu se je pričelo svitati, a svitati se je pri čelo tudi v naših bedastih buticah, da smo zapeljani. Vedeli nismo, katero stran bi se obrnili. Po oni trnjevi poti, koder smo prišli sem, so nam ni ljubilo nazaj.
Med ugibanjem smo nenadoma zaslišali, žvižganje, vlaka. Zdaj smo pa vedeli, kje smo. "Voditelji" so nam pripovedovali, da gremo v smeri proti rovom, a zdaj smo spoznali, da smo bili zapeljani ravno v nasprotno smer. Bill smo dve milji proč od našega cilja. Podali smo se takoj proti smeri, kjer smo slišali žvižganje vlaka, zelo veseli, da imamo srečo in bomo še tisti dan lahko videli svoje domove. Lačni in žejni smo bili dovolj, a še bolj raztrgani, bosi in utrujeni.
Stopili smo na vlak in ga zasedli v nadi, da nas popelje proti našemu domu, ako se je pričel pomikati, smo ugledali, da nas pelje proti Ligonirju in Johnstownu. Že smo sklepali, da nas nameravajo deportirati, a medtem je vlak obstal, vrata so se odprla in sprevodniki so nas nagnali z vlaka. Vse skupaj je bila zarota kompanije. Družba je bila na nas namreč dobro pripravljena. Čitatelj je tudi morda uganil, kdo so bili oni indijanski jezdeci. Bili so našemljeni kompanjski deputiji, tedaj imenovani pinkertonel, ki so imeli s seboj pripravljene skrite biče, da nas izčrpane borce za kruh v slučaju potrebe bičajo po naših mehkih hrbtih. Njih "bojne sekire" pa so bile vinčesterske puške. Čim smo prispeli na imenovano plesišče, so se nam predstavili kot naše nove voditelje. Kako naj bi bili mi kaj slutili, ko nismo bili vajeni pokrajine in poleg tega so se oni že poslužili take zvijače, da nam ni bilo mogoče zapopasti.
Izgnali so nas z vlaka v sredi gošče, kjer pa nismo dolgo pomisljali, namenili smo se po 2železniški progi oditi domov. A zato so bili nastavljeni čuvaji, ki so nas nagnali v gozd kakor neumno živino. Plazili smo se skozi goščavo. Mnogo smo prestali na tej poti, kajti roke in noge so bile že mnogokateremu krvave. Brisali smo si obraze kar z golimi rokami. Plazili so dalje, gozda je na enkrat zmanjkalo in znašli smo se na odprtem polju in na cesti. Kakor bi izgubili celi svet, smo korakali potrti dalje. Tam v dalji smo opazili veliko naselbino in naravnost tja smo se obrnili, vedeli smo, da tam dobimo vsaj vode, če že ne kruha. Strašno žejni smo pritavali v vas. Obstali smo. V izložbi smo videli mikavno pecivo in gledali. Pa je prišel gospodar, ustavil se je pred nami in nas pozdravil:
»Bon giorno, patrioti!«
Italijan je bil, ki smo mu pa odzdravili po nemško. Prosili smo ga, če nam more prodati kruha in nam dati sveže vode. Vljudno je pritrdil: »Si, si, patrioti!«
In prinesel nam je velik jevbas kruha, njegov sluga pa škaf vode. Mož je razumel naš položaj, kajti kot je povedal, je tudi sam že imel slične skušnje, kot smo jih prestali mi. Pripovedoval je:
»Meni je to znano. Ko sem bil še mlad fant, sem nekoč potoval iz Palmanove do Milana brez vsake lire denarja tri dni in tri noči. Takrat sem rad videl, če mi je kdo podaril skorjico kruha ali požirek vode.«
Okrepčali smo se in pričeli možu ponujati se ostale nam cente. Pa ničesar ni hotel vzeti, le zbogom, hodite dalje, nam je rekel dobri mož, ki smo se mu že lepo zahvalili, potem pa nadaljevali pot. Opoldne smo odšli od tam dne 14. maja 1894, na kar ni mogel nobeden pozabiti, kar nas je le živih od tega pohoda. Hodili smo po hribih in ravninah mimo kmetij in čez njive. Ob 11. ponoči smo dospeli domov. Bili smo prisrčno sprejeti od naših družin in vseh, ki so bili odvisni od nas: žene in otroci so nam prišli nasproti in tudi žene naših voditeljev, ki so povpraševale po njih, kje smo jih pustili, da prihajamo sami. Tolažili smo jih sicer, toda nihče jim ni mogel dati zagotovila, kje so njih možje, ker to vprašanje je nas same de najbolj mučilo, kje so ostali naši voditelji in kaka je njih usoda.
Nemirna je bila prva noč. Mi nismo mogli spati, a o toliko manj žene naših voditeljev, ki pa so vendar prišli drugega dne nekako ob enajstih. Vrnil se je desetnik v svoji modro uniformi in prišel je tudi dragonec s svojo čelado. Skrb je šla od naše naselbine. Pa vse je hitelo k njim, da ju izpraša, kako so se voditelji mogli ločiti od svojih podložnih tovarišev. Pa so povedali, da ne morejo odgovarjati vsakemu posameznemu, ob treh da je unijška seja, tja naj pridemo in tam bomo izvedeli, kako so oni prišli od našega krdela.
Zbirali smo se k seji stari šoli, ki nam je služila kot zbirališče. Zapuščeno in zanemarjeno poslopje je imelo stenic in ščurkov več kakor preveč, pa radi tega je nam vendar prišlo za prav. Dobro je bilo za nas, ker tiste čase nismo dobili drugega prostora. Predsednik je pričel sejo z navadnim redom, prišli no na vrsto računi in druga poročila, vse kot po navadi do točke "razno". Prvi je tedaj zaprosil za besedo naš desetnik, ki mu je bilo tudi takoj dovoljeno govoriti in česar smo tudi že vsi težko čakali. Pripovedoval je:
»Ko smo dospeli do gledališča, je stopil pred me vljudni mož. Rekel mi je, da je borilec za pravice rudarjev ter da mu je dobro zna ena pot do rova. Pojdi z menoj, je rekel, vse ti hočem razkazati, kar ti je treba vedeti kot voditelju. Stopil sem z vljudnin možem par korakov. Tema je bila.
Ker padejo po meni neznanol. Na obraz so mi nataknili masko, vrgli so me na tla naenkrat sem čutil železje na svojih rokah in noga., Ne veliko po moje pa sem se znašel v ječi v Greensburgu. Nisem bil deset minut sem, le so vrgli drugega k meni. Ta pa je bil mož z dragonsko čelado. Motali so v jedo druge, da nas je bilo slednjič sedem zaprtih. Tako smo ležali v verigah in čakali kako obravnave. Naredil se je dan in medtem smo začeli premišljevati, kaj se je zgodilo z našim 'reglmentom'. Ob devetih je prišel k nam sodnik. Velel je, da želi z nami govoriti sodnik. Šli smo torej k sodniku, pa si mislili: Zdajle bo pa hudič!
Prešečim v sodno sobo nam je bilo ukazano sesti. Sodnik je imel opraviti nekom pred nami, o torej smo imeli čakati. Ko je on odšel, se je sodnik obrnil proti nam:
»Vi ste vstaši!«
»No,« smo rekli.
»Mi nismo vstaši proti ameriškim postavam in ustavi, ampak boriti se moramo za obstanek,«
»Vsi stopite pred mene. Pokazati vam hočem, kakšna je ameriška postava,« nam je velel.
Ubogali smo in so postavili pred sodnika hitro in čisto po vojaško. Sodnik je prvo stopil k desetniku na levem krilu.
»Tebe že poznam,« je rekel, »Ti si vohun, ki imaš na ovratniku tvojega jopiča skrivnostno znamenje dveh zvezd.«
Pa hitro je stopil zraven naš tolmač, ki je pojasnil, da je to nekdanje znamenje, da je bil mož podčastnik pri vojakih.
Sodnik je nato pogledal mola čelado na glavi. Vprašal ga je, h kateri požarni brambi spada. Zopet je bil tolmač zraven, ki je pojasnjeval, da je to čelada nekdanjega dragonca. Sodnik je uvidel, da vse po krivem sodi. Pozval nas je:
»Obljubite mi, da ne bo nobeden več izmed vas nadlegoval naše okolice.«
Obljubili smo, mož pa nam je dal nato znamenje, da smo odpuščeni. Odprl je vrata in nas spodil na ulico. A mi sme bili še vedno uklenjeni po dva in dva skupaj, a eden uklenjen sam zase, ki ga je bilo tudi smešno pogleda ti, kajti roke je imel sklenjene kakor bi molil rožni venec.
Ljudje so kar zijali v nas, kajti bili smo tudi res zanimivi. Pa ni smo prišli daleč, ko sta stopila pred nas policaja in nas ustavila:
»Stojte! Iz katerega zapora pa ste?«
Odgovorili smo, da nismo od nikoder pobegnili, pač pa da prihajamo naravnost izpred sodnika oproščeni. Pa kdo bi verjel nam, uklenjenim. Obrali so nas nazaj skozi vrata, koder smo pred kratkim prišli ven. Sodnik pa se sedaj ni več ukvarjal z nami, ukazal nas je razkleniti in stražniku velel, naj nas odpelje v jedilnico. Tam smo dobili vsak storžek koruze, polovico paradižnika in pa drobce mesa. Povedali so nam se, da je bilo boljke, de je tako izpadlo, kajti da bi bili prišli do rova, če so bili tam že za nas pripravljen oboroženi deputiji z nabitimi puškami, da bi bilo torej dovolj mrtvih ne obeh straneh. Marsikaterega našega rojaka, da bi ne videla ved njegova družina.«
Tako je končal desetnik s pripovedovanjem.
Veliko smo tedaj razpravljali na seji, a ko je hotel predsednik sejo zaključiti, se ja oglasil mož s prijaznim glasom:
»Vidim, da me nihče ne pozna, zato se moram sam predstaviti. Jaz sem prvi premogarski podjetnik te družbe, pri kateri vi stavkate. Moje ime je William Haff. Stanujem v Greensburgu. Slišal sem vse vaše sklepe za katere sem tudi sam glasoval. Težko pa mi je vam povedati, da se vse to ne more izvršiti. Premog nima nobene cene. Mi ga prodajamo po dva dolarja 50 centov, zato vam ne moremo več plačati od tone kakor 50 centov. Ako morete s tem živeti, lahko delate, ako ne, mi je pa še ljubše. Prišli bodo ča si, ko bomo prodajali premog po osem dolarjev tono in tedaj bo dobil premogar dolar od tone.«
Kar je mož takrat govoril, vidimo, da se je spremenilo, da radi tega nismo nič na boljšem, ampak na slabšem.
Predno je mož odkorakal, je stopil iz mize, rekoč:
»Vidim, da ste mirni in vljudni ljudje,« in iz vlekel je denarnico iz žepa.
Položil je na mizo $20, rekoč: »Tu vam dam za kozarec piva.«
Odšel je.
To je sejo šele podaljšalo. Predlagano je bilo, da s stavko nadaljujemo in darovanih dvajset dolarjev ne zapijemo, pač pa da se jih shrani v blagajni lokala, kar je bilo tudi sklenjeno.
Vsaki teden je prišel organizator s distrikta k obdržavanju seje. Nekoč nam je povedal, da je bilo pri glavni unijski seji sklenjeno, da se vse krajevne blagajne združijo, da se zloži denar skupaj in se bodo potem izplačevali stroki krajevnih postaj iz glavne blagajne. Hitro smo izročili organizatorja $197 ki jih pa nismo videli nikdar več. Distriktni predsednik je bil tedaj MeBrayde, o čemur mora gotovo biti le kje kaj zapisanega.
Dne 12. junija se je pisalo po časopisju, da je stavka dobljene. Delavci, da so torej zmagali ter dobili 6 centov priboljška pri toni, unija, da je priznana. Bili smo veseli, Hitro smo se spravili skupaj vsi Toneti in ali v bližnje mesto Jeanette, da smo tam zapili le nazadnje cente, misleč si, saj itak gremo jutri delat, bomo pa druge zaslužili. A v resnici je bilo drugače. Ko smo drugo jutro šli delat, smo videli v naše začudenje, da je cena 50 centov kakor prej. Bos nam je povedal, da so dobili poboljšek le rudarji pri stari uniji, mi novopristopli pa nič. Šli smo domov, a le prej organizirani unijski delavci pa na delo dne 13. junija 1894. Stavkali smo kar na prej na svojo roko, ko nismo imeli več kaj jesti, pa smo šli delat šele 15. novembra istega leta.
Vse to se je godilo pod administracijo predsednika Grover Clevelanda. Bili so silno slabi čast. Dela malo in še za tisto slaba plačo. Kje so bili vzroki, si tudi še hočemo nekoliko ogledati.
Amerika je bila tedaj zaprta od ostalega sveta. Izvoza za svoje izdelke Združene države niso imele drugam kakor mali del v Evropo, a vsi drugi deli sveta so bili za izvoz zaprti. Če bi Združene države hotele kaj poslati v Južno Ameriko, je bil izvoz zadržan na otoku Kubi. Nastajala je zmešnjava s Španci. Šlo se je radi Filipinov in tudi Portorika. Pa nastopil je novi predsednik Unije MacKinley, republikanec, začela se je vojna s Španijo. Na otoku Kubi, ki je bil v lasti Špancev, so se uprli domačini leta 1897, katere so podpiral Američani, ki so se že dolga desetletja prej prizadevali dobiti otok. Pa otočani so bili vendar prekratki s svojo močjo in podporo, ki so jo dobivali skrivaj. Američani so začeli odprto posredovati. Špancem so svetovali, naj v miru zapustijo otok, in so baje ponudili 35 milijonov v zlatu, a vsak Špance da lahko ostane na otoku v svoji hiši ali pa vzame svoje premoženje in se odseli s Španci. Španci pa so se zasmejali na tako ponudbo in so rekli, da jih tudi amerikanski jenki ne bo spravil z lepega in bogatega otoka, ne z močjo ne s svojim zlatom. Meseca januarja je bila potopljena velika vojna ladja, menda največja, kolikor jih je imela Unija. Ladja se je zadela na obrežno mino od 11. do 12. ponoči in se pogreznila na dno morja petih minutah s 182 mladimi bitjeci so se veselila svojega svežega mladostnega življenja. Le častniki, ki so se nahajali v mestu Havani pri kaki igri, so ostali živi, drugo pa je bilo vse pokončano. To so smatrali Američani za pravico, da napovejo Špancem vojno, in že februarja so bili nabiti plakati za nabiranje vojakov. Potrebovali so jih 50,000, a 2. aprila je bilo že koncentriranih prostovoljnih čet čez 100,000. Zbirali so samo odslužene evropejske vojake, pa nobenega oženjenega. Neizvoljene so iz koncentracijskega tabora poslali nazaj domov in plačali vse stroške, druge pa so vežbali. Tedajšnji newyorški policijski načelnik Teodor Roosevelt je organiziral polk divjih jezdecev. Tako so se pripravljali Američani s vojaško silo. Dne 7. aprila pa napovedali vojno Špancem. Ne omenjal bi te vojne toliko, ako bi se je ne udeležili tudi naši rojaki, ki so nam po vojni pripovedovali strašne dogodke iz vojne. Dne 1. maja so odrinili dobro oboroženi Američani z močno flotijo proti Kubi, kakih 180 milj od ameriškega obrežja.
Ko so Španci videli pluti ameriške ladje proti Kubi, so se smejali, rekoč:
»Zdaj pa pridejo ameriške otroške ladje? Naj le pridejo blizu, bomo že pokazali pot nazaj.«
Topničarska baterija je bila že pripravljena, da sprejme Američane. Pa Španci so preveč zaupali nase in na svoje topove. Že so pričeli pošiljati granate, ki pa niso napravile učinka proti močnim ladjam. Bilo je, kakor bi zagnal kozarec proti trdi skali. Granate so se razletele, škode pa niso povzročale posebne. Španci so videli svoj neuspeh, pa so se pomaknili v notranjost dežele, da so je bilo Američanom lahko izkrcali z ladij. Pripravljali so se na boj, a so bili naenkrat presenečeni, do so pričeli nanje grmeti topovi iz Morocastla. Pa tudi to pot Španci niso imeli s streljanjem uspeha. Še vsaka dvajseta granata ni zadela in eksplodirala. Nato pa so začeli streljati Američani s svojimi 12-palenimi granatami. Streljali so štiri ure in že se je pričelo rušiti zidovje utrdbe. Zavzeli so utrdbo in prodirali dalje. Iz pristanišča je prišlo povelje za prodiranje dalje. Med visokim hribovjem je v morskih zalivih stal admiral Servero z močno flotiljo, ki je pogosto pošiljal Američanom kako granato za priboljšek. Imel je dvanajst bojnih ladij, s katerimi je vedno nadlegoval Američane.
Ameriški častniki z admiralom Slyjem, nemškega rodu, so imeli svoj dogovor. Naložili so staro ladjo s premogom, katera je delovala leta 1864 v bitki južnimi državami pri Nashvillu. Poklicali so prostovoljce, ki bi bili pripravljeni voditi to ladjo v dolino, ki je, vodila v pristanišče, kjer je bila usidrana španska flotilja. Oglasil se je poročnik Hobson za načelnika in pa osem mož, med katerimi sta bila tudi Slovenca. Odpeljali so ladjo na imenovani prostor proti ožini med silnim streljanjem Špancev. V notranjosti ladje so imeli pripravljeno električno baterijo, v napeljavo žice, s pomočjo katere so razstrelili ladjo, kakor hitro je priplula na pripravno mesto. Ladjo so razstrelili v ožini zaradi tega, da bi ne mogla pluti nobena ladja notri in ven iz pristana. Drzneži, ki so se podali na ladjo so bili ujeti, a ujet je bil tudi admiral Servera s svojimi 1400 mornarji. Utihnil je s svojim bombardiranjem. Tako so se nadaljevali boji prodiranjem vedno dalje sedem dni, osmi dan pa je že prijezdil Španski poslance z belo zastavo, da se podajo. Tako so bili rešeni tudi naši ljudje s poročnikom Hobsonom. Tako so pripovedovali naši vojaki ob vrnitvi.
Američani so našli na otoku veliko skrivnosti. V neki veliki katedrali so menda našli tudi ostanke najditelja Amerike, Kolumba, ki je odkril pozneje še Kubo, hoteli so prepeljati ostanke velikega odkritelja v Ameriko, pa so na prošnjo Špancev odstopili od to ideje in prepustili okostje Špancem.
Španci so takoj začeli zapuščati otok, Američani pa so uredili tam začasno vlado, ki je bila pod njihovim protektoratom. Ameriški kapitalisti pa tudi niso čakali na ožemanje otočanov, že drugo leto so začeli tam odpirati rudnike. Prej ni nihče vedel, da je na Kubi tudi kaka ruda, a ameriški kapitalisti so jo prav kmalu izvohali.
Opisujem pa samo take dogodke, kjer so bili neposredno zraven tudi naši rojaki. Poleg divjih jezdecev, kateremu je načeloval Roosevelt, je bil sestavljen iz treh nas rodnosti. Vmes so bili slovenski dragoceni huzarji in poljski ulanci. Ta vojaška enota je imela velike uspehe za zmago Združenih držav. Unija je s to vojno veliko pridobila, a padlo je vsega tudi 1300 njenih mož, da so bili oproščeni otoki Kuba, Filipini in Portoriko od Španije. Tudi precejšnja število Slovencev je obležalo na onih otokih. Padli so za oproščenje malajskega plemena.
Takoj po vojni se je občutil preobrat. Španija, ki je bila vsaj očividno le nevarna nasprotnica Uniji, zdaj ni mogla nič več braniti ameriškega izvoza, ki se je pričel širiti na vse strani, v vse dele sveta, proti vzhodu in zahodu in proti jugu ter severu. Tovarne so zato bratovale in po premogovnikih je pričelo novo življenje. Predsednik MeKinley je dobil za svoja prizadevanja v vojni dva strela v Buffalu, ki sta mu prinesla smrt.
Pa z opisovanjem moram stopiti malo nazaj. Ko je bil McKinleey zopetni kandidat za predsednika, je izjavil, da vzame predsedništvo le pod pogojem, ako je za pod predsednika izvoljen Teodor Roosevelt. Volitev je izpadla, kakor je želel predsednik. Sam je bil izvoljen v drugo, čisto navadni policijski načelnik pa je postal podpredsednik, namreč Roosevelt.
S pripovedovanjem naj sežem nekoliko nazaj, ko smo ustanovili Slovenci svoje prvo podporno društvo. Dne 16, februarja 1895 na je stopilo skupaj 16 Slovencev in dva Nemca, pogovorili smo se in ustanovili društvo Kranken und Sterbekasse fuer die Vereinigten Staaten, pri katerem smo se danes, kolikor nas je živih. Velike težko be smo imeli, kajti takrat nismo imeli še nikakega pojma o vodstva krajevnih postaj. Priklopljeni smo bili glavni postaji v New Yorku. Z društvom pa smo dobro napredovali, kajti to je bilo edino podporno društvo, zato je vse drvelo, notri, in ni preteklo leto, že nas je bilo 100 moških in žensk. To je bilo veliko takrat v majhni naselbini.
Prva važna slovenska veselica. Zadnjo nedeljo meseca decembra smo imeli sejo, pa smo sklenili da bomo za obletnico priredili veselico na 16. februarja. To obletnico še dandanes obhajamo. Najeli smo si godbo iz bližnjega mesta, Jeanette, neke Francoze, pripravili si pijačo in jedila in se veselili na bližajočo se veselico, kar je bilo takrat bo nekaj nepoznanega med domačini.
Prišli so težko pričakovani muzikantje, ki pa nam že na prvi pogled niso kaj prida ugajali. Prvi je nosil pisalo, drugi gosli in tretji kitaro. Uvideli smo, da bo to za nas pretila godba, ker Kranjci in Štajerci smo navajeni le glasne muzike. Zagodli so nam prvič, toda tako, da ni mogel plesati nihče, ne Nemci ne Slovenci. Drugi pa so nam za igrali čisto znano polko. Zavili smo jo po stari slovenski navadi, da smo podrli peč, ki je stala sredi dvorane. Dolgo so že prenehali, igrati, a mi smo se še vedno sukali, kar je tudi bilo vse naše redovanje tistega večera. Potem pa je bila vsaka, ki so jo zagodli, slabša, da smo se društveni bratje, le začeli pogovarjati, kaj je neki vzrok, da nam francoski godci delajo škandal. Sklenili smo, di jim damo piti najboljše, kar imamo, in jaz sem šel k njim kot predsednik društva in jih po vprašal, kaj bi pili. Odgovorili so mi, da ne pijejo drugega kot tokajec, eno najdražjih vin, ki ga pijejo samo bogataši, ko se vozijo na velikih parnikih v prvem razredu. Pa smo se člani med seboj še pogovorili, da bodo dobili prevzetni godci tudi se tokajec ta večer.
Dolgo smo poslušali njih cviljenje kakor pes harmoniko, ob enajstih, ko je bilo že vsega preveč pa sta stopila naša na 'plin', pozvala sta društvenega blagajnika in mu velela:
»Plačaj godcem vsoto, kakor smo se pogodili, potem se pa imajo kar brzi izgubiti iz dvorane.«
Dobili so vsak deset dolarjev, kot se je glasila pogodba, a oni se niso hoteli nečastno odstraniti. Vmešalo se jo še par slovenskih korenjakov, a v tistem trenutku so že začeli padati kozarci. Pometli smo dvorano, v kateri je bilo kak dva palca blata, ker je tisti dan deževalo, a z blatom smo sterali ven tudi nebogljene godce in pometali za njimi njih instrumente. Zmetali smo jih ven, a tepli jih nismo, kar je bilo pozneje tudi za nas, prav dobro. Zaprli smo vrata za njimi in nadaljevali z zabavo. Mlad Italijan nam je prav dobro igral na harmoniko in mi smo plesali. Pa nekaljeno veselje ni trajalo dolgo. V dvorano se je pri oknih pričelo suti kamenje z opeko. Vrata, ki so vodila po stopnicah v klet, smo hitro odprli in spravili v klet naše žene in otroke, fantje pa svoje zaročenke. Devet se nas je zbralo, pogovorili smo se in smuknili nevidno skozi okno, da presenetimo naše nasprotnike, ki so zijali skozi razsvetljena okna in metali kamenje v dvorano. Nismo jim prizanesli ter jih prav po slovensko namlatili. Cepali so na tla, drugi pa so jo pobrisali. Po dovršenem delu smo smuknili hitro v dvorano, izpustili žene in dekleta ven in hitro odšli domov. Komaj kake pol ure je poteklo, ko sem polegel z mojo malo družino, že sem začul trkanje. Na vprašanje, kdo je, mi je obiskovalec povedal, da je mestni policaj, ki je vprašal, če sem jaz hišni gospodar.
»Da, jaz sem,« sem rekel.
»Ali vi kaj veste o velikem tepežu?«
»Jaz vam ne morem povedati ničesar,« sem hitel zatrjevati, »ker smo legli k počitku že ob osmih. Lahko noč!«
Šli so. Kakor pri nas, tako so opravili pri vseh slovenskih družinah. Ker smo po svojem upravičenem delu tako preudarno šli domov, nam sicer ni mogel nikdo kaj žalega, a naši nasprotniki so se tedaj organizirali in pridrveli so se tisto noč nazaj. Udrli so v dvorano in notri so pričeli piti naše pivo ter jesti nas južné. Pa tudi oni se niso dolgo radovali. Vstopili so mestni policaji in kar je bilo moškega spola, vse so uklenili in jih pozaprli v hlev nekega farmarja.
Drugi večer se je vršila obravnava pri mirovnem sodniku. Vsi tisti, ki jih je imela v rokah policija so morali plačati stroške areacije in škodo, ki so jo povzročili v dvorani. Mi pa še k obravnavi nismo bili poklicani, ker odbor za dvorano je bil tisti, ki je poklical policijo in zastopal nas. Od tistega časa nismo bili vsed 'greenhorni', kot so nas dotlej dosledno nazivali. Bilo je pač potrebno, da so nestrpneži nekoliko občutili trdo slovensko post. Ko smo drugo leto obhajali svojo obletnico veselico, so pa tudi oni že bili deloma naši društveni bratje in so se z nami prav dobro zabavali. Tako smo le danes prijatelji med seboj in med nami vlada najlepša zastopnost.
Največ ugleda smo ko dobili, ko smo se ob času volitev prideli zbirati v volilnih prostorih. Tam so uvideli, da tudi slovenski narod hodi po pravi poti in se zaveda svojih pravic. V naši naselbini je bila socialistična stranka najmočnejša. Ko so domačini to videli, so se pričeli nekateri od nas odmikati. Selili so se proč, a ne farmarji, pač pa tisti, ki so stanovali po kampanijskih "baksah." Videli so, da si Slovenci kupujemo zemljišča od farmarjev in si gradimo naše domove, pa so začeli toliko pogosteje odhajati. Saj njim je bilo tudi lahko oditi. Vzel je vsak svoj kovček in je šel. Prodati niso imeli česa in njih slovo je bilo v mnogih slučajih kar čez noč. Naši rojaki so selijo drugače. Rojak bo prvo prodal svojo hišo, naložil svoje pohištvo na kolezniški voz in se prav lepo poslovil od svojih sosedov, potem bo šele odšel.
S tem sem dosegel nekako leto 1907. To je tudi leto, ko sem bil ma obisku v ljubljeni domovini, po Nemškem, po Ogrskem in pozneje na slovenskem Štajerskem.
Lepo sem bil sprejet pri svojem svaku. Njegove žene, moje sestre še ni bilo več, gospodinjila pa je njena hči. Zgovorna sva bila s svakom pri kozarcu pristnega. Naslednjega dne je rekel, da ne gre delat, ker sem prišel jaz, da se bo lahko z mano kaj pogovorit po dolgi odsotnosti. Rekel sem, mu, da grem na mirodvor, kjer sta pokopani sestri in on me je spremljal proti farni cerkvi.
Pot je naju vodila mimo prijetnih nizkih kmečkih hiš, ki so se skrivale med bogato obloženimi sadnim drevjem. Hruške in jablane so le dajale svoj dozoreli sad, kajti bilo je 6. avgusta. Vse drugače je bilo urejeno, vse drugo sadno drevje, hišice novodobnejše kot nekdaj, in ljubi mi logi, kjer me je nekoč vodila mati, so mi bili toliko vabljivejši kot kdaj prej. Uvidel sem, da kmečko ljudstvo napreduje in se izpopolnjuje v gospodarstvu. Za vse sem imel zelo veliko zanimanja. Med občudovanjem vsega sva dospela do župnišča, kjer je stopil pred naju farni upnik in pozdravil:
»Dobro jutro, g. Stefančič! Kaj pa prinesete dobrega?« Mislil je morda, da moj spremljevalec prinese polne pesti bakra in srebrn. Moj spremljevalce se je zahvalil za vprašanje.
»Nimam kaj posebnega iz moje županije,« je rekel, kajti bil je župan.
»Imam pa čast vam predstaviti svaka, brata moje žene. Obiskati, hoče mirodvor, na katerem počivata njegovi sestri.«
»Kje ste pa bili tedaj, ko je bila vaša sestra pokopana!« se je župnik obrnil k meni, »da prihajate šele sedaj, ko že davno obe počivata v črni zemlji?«
»Ko sta mi bili pokopani sestri, sem bil oddaljen od tu 6000 milj, tam v daljni večerni Ameriki,« sem pojasnil župniku.
Iznenaden na tako pojasnilo naju je župnik povabil pod veliko hruško, naj sedeva, da kaj pokramljamo.
»Milies, prinesi kruha in pijače,« je zaklical župnik vitkemu, kakih 19 let staremu dekletu, ki se je balo pokazalo. Ni minulo pet minut in že je stal pred nami vroč dobre pijače ter pol hlebca dobrega črnega kraha. Natočil je vsakemu kozarce, potem pa pri vzdignit čašo in vzkliknil:
»Na zdravje našemu amerikanskemu obiskovalcu, ki smo ga po dolgem vendar dočakali!«
Zdravica me je vsekakor razveselila, ki me je spomnila na preteklost iz živahnih mladostnih dni.
»Kako je kaj v Ameriki z razvijanjem rimsko katoliške vere?« me je vprašal.
»V tej stvari pa vam ne morem dati pojasnila,« sem govoril.
»Veste, gospod, jaz kakor že odrasli mi otroci ne zahajamo v cerkev, ker je tudi ni, če pa se za cerkev ne brigamo. Le trdi delavci smo, ves teden delamo, ob nedeljah pa nočivamo in beremo, kaj se dogodi po svetu med tednom. Takega življenja smo vajeni ter mislimo, da nam poteka ravno tako, kot če bi hodili v cerkev.«
Gospod župnik je imel že drugo vprašanje, a prej je še dvignil kozarce in napit:
»Pijmo že en na zdravje zopet našega svidenja s Amerikancem.«
Pili smo, po tem pa je stavil vprašanje:
»Katera vera pa je v Ameriki poglavitna? Katoliška ali protestantovska ali katera druga?«
»Nobena vera ni v Ameriki poglavitna, gospod župnik«, sem odgovoril.
»Vsaka je prava za tistega kdor veruje. Delavec na primer veruje v to, da mora vsako jutro ob sedmih na delo, in tudi veruje, ako gre na delo, da ne bo lačen in žejen. S seboj nosi takozvano posodo, 'bucket', v katere spodnjem delu je pijača, v zgornjem pa jed. Delavec veruje v to, da mu ni treba garati 12 ur, kot se dogodilo meni pred 25-leti, ko sem delal v Evropi po premogovnikih, in ko pride domov, najsibo iz tovarne, ali rudnika, da ga čaka srečna družina obloženo mizo.«
»Taka vera bi še ne bila prenapačna,« je premišljeno rekel častiti gospod, »ampak vsaka vera ima svojega boga. Naš bog je na primer čisti duh, Turki imajo Alaha in tako vsak svojega. Odgovorite mi torej na vprašanje, kak je pa bog, ki ga spoštuje ameriški delavec, ki si je po svojem praktičnem načinu smislil svojo vero!«
»Gospod župnik, na to vpraša nje pa ne samo, da vam lahko povem, kak je bog ameriškega delavCa, temveč vam ga tudi lahko pokažem.«
Pred njega sem pomaknil dvajsetdolarski Zlatnik, rekoč:
»Ta je ameriški bog, za katerega moramo delati, ker verujemo v njega. Če ga človek ima, je v nebesih, ako ga nima, pa je v peklu.«
Gospod župnik pa že ni več poslušal mojega pojasnjevanja, ogledoval si je zlatnik in Že je imel celo vrsto drugih vprašanj o zlatniku, koliko tehta, koliko je v njem pravega Zlata, koliko velja na avstrijski borzi.
»Ali ga boste menjali!«, me je vprašal.
»Da, če mi bo treba,« sem odgovoril, »a mislim, da ne.«
Pa častiti gospod župnik je vendar moral pokazati svojo pravo stran. Ni sem mogel pomagati, da bi mi ne svetoval:
»Vesta, kaj koristnega lahko napravi to?! Porabite ta denar, da so spominjate na vaše mrtve starše in vaši sestri. To ja lahko storite, ko ste prišli na obisk iz daljne države Amerike. Plačajte par svetih maš in križevih potov. Vidite, dobra prilika se vam nudi. Ker ste tukaj, bi se lahko udeležili vaših teh svetih pravil.«
Pogledal sem svojega spremljevalca, on pa mene, pa sem pripomnil, da sva že pozna in bova morala iti, ker je le enajsta ura. Pobral sem svoj zlat, potisnil ga nazaj v žep, župnikovo vprašanje pa sem preslišal.
Župnik me je na vse to nekako ošabno pogledal in rekel:
»Ali res mislite, da je zlato vsa sreča na svetu.«
»Ni tako, gospod župnik. Vsi drugače mislimo. Dobro vemo, da je ravno v Ameriki valed obolevanja tega boga in v pohlepni goji za njim bilo storjenih le nešteto krivice, tisoči delavcev so is gubili življenja pri delu, da le zaslužijo zlato. Zapravili so zdravje in življenje v gonji za zlatom za življenjem...«
»Le pijta še! Milica, prinesi še več,« je naju prekinil župnik, ko sva se med tem odpravljala.
»Kam sta pa namenjena!« je le vprašal.
»Na mirodvor,« sem rekel, »Popoldne pa se oglasiva doli v kčemi.«
»Dobro« je rekel. »Jaz tudi pridem doli.«
»Saj res zna priti doli,« mi je rekel spremljevalec med potom. »Pijance je in dobro vem, da je suh«.
Medtem sva prispela na mirodvor in poiskala grobove mojih sester, katerih ena je bila njegova žena. Pa kmalu sva odšla od tam, vrnila sva se doli proti krčmi, se ustavila notri in ni trajalo ure, le je prišel za nama dalni pastir. Pripeljal je s seboj tudi svojo lepo in mlado kuharico, ki se je vsedla naravnost k meni, kar mi je bilo prav videt. Krčman veseli je prinesla častitemu gospodu velik kozarec, kajti vedela je za njegovo navado.
»Le pijte«. Je rekla. »Naj danes plača eno Amerikanec.«
Gospod župnik je soglašal in tako se je pilo »na dobro zdravje Amerikancu in pa na njegov račun.«
»Poldan je, tudi jesti bo treba kaj,« je svetovala postrežljiva krčmarica.
»Kuhane jedi sicer nimam, pač pa dobro laško salamo.« Krčmarica je imela tudi štacuno, in kmalu je prinesla iz nje kaka dva čevlja salame in pa dva hlebca belega kruha. Salama je bila le kmalu razrezana in tako krah, po čemur smo pridno segali. Častiti gospod je vztrajno tekmoval z vsemi, ki smo segali po skromnem okusnem prigrizku, je dostikrat med jedjo prigovarjal, da bi se bilo treba spominjati vernih duš, ki trpijo v vicah, da bi lahko jim pomagali do olajšanja njih muk. Pa vsega tega nisem hotel prav nič razumeti.
Pri farni cerkvi je zazvonilo ob treh, kakor je bila tam navada vsaki petek, da zvoni počaščenje mučeniške smrti, ki jo je moral prestati božji sin. Častiti mož je globoko zadihal in zastokal:
»O bog nebeški, odpusti nam naše grehe, danes je post in po svetih cerkvenih zapovedih bi ne smeli jesti mesa. Pa pregrešila sva se danes in moja kuharica. Naj bo bogu potoženo, izmoliti moramo nekoliko za odpuščanje grehov.«
Zagrabil je za velik kozarec in izpil do dna.
Da je bilo konec mučnemu žalovanju radi všite mesne jedi. Je prekinila župnikova zala kuharica molk:
»Povejte no, stric, ali ste oženjen mož ali ste še fant?«
»Do zdaj se nisem imel prilike se oženiti,« sem le imel pripravljen odgovor, a stari župnik pa pomilovanje: »Obžalovanja vreden fant ali, tako prileten že, pa le zdaj nisi našel družice.«
Mislil sem si svoje, a brhka kuharica je le nadaljevala: »Moja največja želja je, priti v Ameriko in živeti tam, kjer je naseljenih že tisoče naših bratov in sester. Ali bi vzeli mene s seboj? Kaj bi jaz lahko delala tam?!«
Odgovoril som ji, da bi se tako čvrsta dekle tam kmalu lahko o možila in potem, že ve, kaj bi, delala.
»Bi videla, Milica, tako dolgo si izpraševala Amerikanca, da ti je povedal,« se ji je zasmejal župnik.
»Oprostite, gospod župnik, dela, kakršnega ima zakonska leta, so kar nič ne ustrašim. Mati me je dala še petmesečno na hišo, kjer so me, kakor hitro sem se zavedala, že učili najprej moliti, pisati in brati slovensko in nemško, in pa tudi nekaj latinskega. Ko sem končala šole, so me dali pa delat na polje, okopavat krompir. Učili smo se kuhati, šivati, vezeti in gospodinjiti. Za kaj bi se torej bali, da bi jas ne znala gospodinjiti kot omožena žena«
Gospod župnik je že dolgo gledal pod mizo, ko je kuharica pripovedovala o svojih zmožnostih. Nekaj sram ga je bilo očividno, ko je dekle tako vse vedelo, kdo je bila njena mati in tudi, kdo njen oče.
Med vsem pogovorom pa smo pridno zalivali suha grla, da se je že začelo. Častiti Gospod je vstal in rekel Milici:
»Čas je, da greva domov. Zahvaliva se vam za družbo in uslužnost, dragi Amerikanec.«
Segel je v roko in tako tudi dekle, ki me je pomenljivo pogledala in mi stisnila roko. Odšla sta - oče in hči.
Pozno v noč sem se še zabaval z znanci in prijatelji, ko je gospod že morda sanjal o svoji preteklosti in o svetlem cekinu, ki pa gre po nesrečni poti zopet nazaj v Ameriko z Amerikancem. Zabava je bila popolna a ceha nič manj, kaj ti na koncu vsega sem plačal 73 kron 72 vinarjev, za kar pa mi ni bilo še nikdar žal, kakor mi ni žal, da sem še enkrat obiskal svoje rojstne kraje, akoravno nisem več našel pri življenju očeta in mater, kar je moje srce vedno najbolj želelo. Umrli so že prej, da se nismo več videli.
Slednjič sem se poslovil od znancev in prijateljev, ki sem jih vse kmalu lahko pozabil, a zale kuharice in tudi gospoda fajmostra sem se večkrat spominjal. Dne 17, avgusta tistega leta sem zopet vstopil v svojo hišo v Ameriki, kjer me je prisrčno sprejela družina, ki sem tudi vsakemu pri nesel lep dar. Moja žena je dobila lep rožni venec, in otroci vsak svoje. Vsi so bili zadovoljni, le žene, ki je užaljena očitala:
»A nisem pri tebi zaslužila drugega kakor rožni venec, ki ga že prej nisem nikdar rabila in bom!«
In zagnala je rožni venec z vrata. Pa ker sem že vnaprej vedel, da ji z rožnim vencem ne bom ustregel, sem ji bil prinese tudi pristojnega darila, da je bilo nazadnje vsem prav.
Začel sem zopet delati in delal, da je slednjič prišlo leto 1920, katerem nismo bili prav nič pripravljeni na stavko. Družbe nam je dala 1. aprila po pet centov p boljška pri toni premoga, pa pri soorganizatorji in govorniki, ki so nas nagovarjali, naj jim damo roko, ki je oni ne bodo izpustili, dokler ne bodo prišli do splošne zmage. In res smo se priključili njim. 97,000 se nas je pridružilo. Ne bom o tem mnogo pisal, kajti to jo že itak do kraja prežvečena red. Dosti drugih važnejših dogodljajev imam. Le toliko povem, da sklep štrajka je bil, da so unijski majnarji šli delat še v istem letu, mi pa smo ostali sami in štrajkali do 15. septembra drugega leta.
Štiri mesece nismo prejemali podpore, od 1. avgusta dalje nam je pa bila nakazana, ki so jo zaslužili za nas unijski delavcu. Vsakemu unijakemu delavcu so namreč odtrgovali na 14 dni po dva dolarja za podporo nam. Organi zatora nam je prej pripovedoval, koliko milijonov je v blagajni, torej se nam je toliko bolj čudno zdelo, da prej nismo dobili pod pore. A vzlie vsem dvomom nismo izgubili poguma, čeprav smo bili že trikrat na sličen način ošibani: vedno smo bili pripravljeni zatopiti v vrste stavkarjev. Saj vemo, da so delavci iskreni in so imeli organizirani rudarji vedno dobre namene, kot tudi vemo, da pomagamo njim, ko se pridružimo stavki in da bi tudi prišli do svojih ciljev, le če bi bilo vodstvo, kakor se spodobi.
Predno prestopim še do poznejših dogodkov, naj že povem, da sem bil izvoljen za delegata v konvencijo društva svete Barbaro At. 20. Saj vsak ve, kake so delegatove dolžnosti, zato ne bom tega opisoval. Zapišem pa takole, da so clevelandski Slovenci izobraženi ljudje in kot taki tudi gostoljubní.
Obdržavali smo konvencijo v Grdinovi dvorani. Po dokonč nem dnevnem delu smo bili povabljeni na banket, kjer sem sli šal prvi lepi nagovor brata Gornika in potem pa izvrstno godbo pod vodstvom g. Butala z lepim petjem društva "Triglav". Kuharice so se postavljale, da je bilo vse kaj. Deklica je prinesla kokoško, pa ponujala številke po 25 centov. Vsak je vzel ticket in ga tudi plačal. Žena je privedla kozo z dvema mladičema v iste svrhe. Zanjo je prišel v dvorano šofer in prodajal po 50e listke.
»Pred vrati stoji moj lepi ford,« je rekel. »Če boste zadeli, se odpeljete z njim domov.«
Tudi njemu sem dal 50e. Taka zabava z radostjo in veseljem je trajala do ranega jutra.
Drugega dne sem vprašal, kdaj se je vršilo srečkanje, ker med zabavo med zgovornimi rojaki nisem imel niti časa vsemu slediti.
»Vidi se, da si delegat,« sem dobil odgovor.
»Ti se ne razumel. Delegatje ne plačajo nobene vstopnine, a stroški se pa morajo po kriti. Tako koza svojima mladičkoma še vedno stoji v hlevu in čaka druge prilike srečkanja. Petelin s kokoško še kikirika v kurniku, zajkla s svojim zajcem se polega, da pričaka drugega srečkanja, avtomobila pa sploh nikjer ni.«
Tako mi je pojasnil delegat, ki sem ga videl tudi kot strežnika pri banketu.
Stari Grdina je bil moj znanec že od leta 1876. Seznanil som se bil z njim v Žalcu, kjer smo se slučajno sešli tistega leta. Bil sem takrat že odslužen vojak, on pa še kot klobučarski vajenec. Ni sva se torej videla od leta 1876 do 1910. Sploh bi se ne bili spoznali, a med govorjenjem smo se. Kot bolj veren mož, je pripovedoval, kje povsod je že bil po božjih potih. Celo v Rimu je že bil na božji poti, kjer je videl grob svetega Petra. Tudi Kristusov grob v Rimu je videl, kar se je pa čudno zdelo, ker sem vedno mislil, da imajo Jezusa po kopanega v Jeruzalema. Pa čeprav je morda kdo o taki malenkosti zadvomil, mu delegatje nismo hoteli nič oporekati. Sploh smo bili bolj dovzetni za vabljivo steklenico brinjevca, ki je stala na mizi.
Videl sem lepe reči po cesti svete Klare. Tam govorijo lepo slovensko kakor v Ljubljani od kolodvora do grada. V katerokoli trgovino sem prišel, so me spre jeli po slovensko. Stari moj znanec Jurij Travnikar me je vodil po tisti cesti in razkazoval mi je velika podjetja, ki jih lastujejo Slovenci. Vršila se je konvencija čisto po domače, delegatje smo dovršili, kar so nam naložila naša krajevna društva in potem se pa razali. Zato se moram posloviti od izobraženih in gostoljubnih Clevelandcanov, ker moram nadaljevati z opisovanjem drugega od leta 1910 dalje.
Pisal sem že o tistem malovrednežu, ki je bičal našega rojaka. Bil je to voznik, ki pa je pozneje postal predstojnik rova Mariane nekje v Washington okraju. S svojim žikaniranjem je bil zelo nepriljubljen pri delavcih, ki bi ga bili radi že davno prosti. Nekoč so mu pripeljali avtomatičen piano, ki si ga je naročil iz tovarne.
Pomagal je tudi sam izložiti težki piano, a pri tem je mož padel na tla in težki plano na njega. Bruhnila mu je kri pri ustih ven in skozi nos: takoj je bil mrtev. Njegova žena je prišla s svojimi otroci v našo naselbino, ker se je počutila med nami vseeno bolj doma. Taka je bila usoda tirana.
Poglejmo le, kako se je zgodilo s tistim krivičnim sodnikom, ki je hotel primati našemu rojaku pravice, Družba ga je vzela v službo v pisarno, kjer je imel računati naše zaslužke. Pa nenadoma smo spoznali, da smo goljufani na zaslužku in na plačilni dan smo se vsi pritožit, da nismo pošteno izplačani. Novi računar nas je šele grobo nahrulil, rekoč:
»Ali boste vi mene učili računati. Če ni po vašem, pa pojdite med hudiče.«
Pokazal je vrata. A to le ni bilo dovolj, da je nas uboge delavce goljufal v prid kompaniji. Začel je goljufati tudi sebi v prid. Prodajal je premog farmarjem in drugim podjetjem, pri čemur pa je vršil nepoštenosti, da je mogoče komaj polovico izkupljenega denarja poslal družbi, druga polovica pa je izdrknila njemu v žep. Pa tako ni šlo dolgo. Ko je nekoč sedel pri pisalni mizi, sta stopila v pisarno mestna policaja, in ne da bi ga kaj vprašala, sta mu zapovedala vstati, Nataknile sta mu zapestnici na obe roki in ga peljala tik mimo ljudi, ki so delali pri čiščenju premoga. Delavci so kar strmeli nad nepričakovanim dogodkom, ki pa je bil čisto po njihovi želji. Vsi so namreč želeli biti prosti tiranstva in goljufanja krivičnega pisarja. Zvedeli sme pozneje, da je bil obsojen na tri leta k težkemu delu. Kot jetnik je moral tolči kamenje po cestah. Le pomislimo, kam goljufije in krivičnost privedeta človeka. Vstati je moral od pisalne mize, pustiti prijetno delo in iti uklenjen k napornemu delu na cesto. Tri leta mučnega jetnikškega dela, to je huda kazen, ali oni, ki nam je kradel težko prislužene cente in postopal tako krivično, pač ni zaslužil nič boljšega. Dolgo let ni bilo nič več slišati o njem, le včasih je kdo rekel, da ga je videl v skupni zločincev tolči kamenje na cesti.
Nekoč sem hodil s svojim sosedom po Greensburgu. Ogledovala sva lepe izložbe po velikih oknih, ker sva bila namenjena kupiti nekaj potrebščin. Kar sem zagledal razcapanega fakina, kakor smo imenovali take vrste tjudi v stari domovini. Rekel sem sosedu, naj greva malo bližje onega vogala, ker tisti razcepanec, ki stoji tam, se mi zdi nekam znan, da ne vem, kje sem ga že moral videti, samo ne v taki uniformi. Stopila sva bližje, kar me je dregnil moj sosed:
»Vidiš ga no, zlomka, to je vendar naš nekdanji pisar, ki nas je prikrajšal za marsikateri dolar.«
Ogledovala sva ga, ko se je pripogibal k tlom in nekaj pobiral ter nosil v usta. Stopil sem k njemu in ga brez pozdrava nagovoril:
»Končno stoji tukaj, pred več leti ugledni mirovni sodnik, šolski učitelj in kompanijski predstojnik ter pisar, na vogalu ulice in pobiraš s tal cigarne ogorke in čike, le poteptane po tleh in opljuvane, da jih vnašaš v svoja umazana usta, ki so nekoč tako oblastno hrulila, če je prišel kdo od nas delavcev zahtevat svojo pravico.«
Pa mi ni odgovoril nobene, obrnil se je in žalostno korakal do drugega vogala.
Naš rojak, ki je bil tako grdo. bičan v rovu in mu ni bilo dovo ljeno, da bi poiskal pravico, je danes ugledni posestnik blizu mesta Penn; akoravno že v visoki starosti 80 let, še vedno zdrav in vesel. On je tudi edini še ostal izmed devetih mož, ki smo prišli sem prvi v skupini, dočim žene šo vse živijo, akoravno je preteklo 32 let. Iz tega torej vidimo, da je ženam že od narave določeno daljše življenje kakor moškim. 1912 je bilo nesrečno leto, katerega so naši hudo občutili. V tistem letu se je potopil tudi "Titanik" najmogočnejši takratni parnik, katerim je šlo na dno morja tudi nekaj slovenskih sinov. Ko je White Star družba, ki je zgradila parnik, naznanila da bo mogočna ladja naredila svojo prvo pot preko oceana, so tudi naši ljudje kupili pravico ukrcati se na ladjo, da jih bo prepeljal oceanski orjak, ki lahko kljubuje viharjem. Ukrcali so se prvi in zadnji. Parnik je vzel 325 potnikov prvega, 280 drugega, 710 pa tretjega razreda oziroma medkrovja. Med potniki prvega razreda so bili po večini sami odlični Američani, večinoma milijonarji, ki so prav čakali na ogromno ladjo. Vožnjo so imeli lepo, a usodne noči, ki je bila ravno četrta na morju za "Titanica" in so vsi prirejali za prvi razred veliki banket ter je bila že dvanajsta ura, pa še ni nihče mislil na počitek, se je pa zgodila katastrofa. Potniki tretjega in drugega razreda so bili takrat že pospali, le v prvem razredu so še rajali.
Kako se je zgodilo, bom napisal, kot je pripovedoval naš edini rešeni rojak s te poti, ki je utekel smrti s svajo petletno hčerko. Njegovo ime je Frank Karun in ima svoje domovje in družino Galesburgu III. Potnik ladje, je rekel, da ni čutil, pokonci ga je spravilo nenadno nemirno gibanje med strežniki in uradniki. Pripovedoval je:
»Sluteč nekaj izrednega se oblečem in hitim na krov, kjer sem videl razburjenje, sem in tja hiteče ljudi in pa spuščanje rešilnih čolnov. Hitro planem v podkrov po mojo petletno hčerko Anico. Ko prispeva gori, so mi iztrgali otroka in ga posadili v čoln, mene pa so hoteli poriniti nazaj. Dekle je kričala: »Ata, ata!« Medtem so me zagledali mornarji čolna, ki so me poznali, ker sem jim med potjo večkrat dal povohati svojo steklenico kranjskega brinjevca. Potegnili so me v rešilni čoln in bil sem rešen smrti. Vsi drugi moji slovenski sopotniki so se pa par minut pozneje potopili z veliko la1jo "Titanicom" vred v strašne globočine. Iz čolna smo videli strašne prizore. Na izhodu sta stala dva krovna častnika s potegnjenima samokresoma in grozila vsakega ustreliti, ki se drzne stopiti v rešilni čoln. Videl sem, da so ženam in otrokom pustili rešiti se, pa neke žene se niso dale ločiti od svojih mož, rekoč: »Kamor greš ti, tja jaz.« Tako so potonile dvojice. Med največjo paniko pa so stroji na ladji še vedno delovali in klicali na pomoč. Brezžična postaja je hitela s pošiljanjem klicom na pomoč, čule so tudi druge ladje in odgovarjale, toda vse preveč so bile oddaljene od "Titanica".
Na ladji sem slišal silno razstrelbo, ogromno telo se ji je postavilo skoraj navpik, sprednji del v morje, zadnji pa pokonci in tako se je pogreznilo na dno, puščajoč za seboj silen vrtinec, ki je pograbil za seboj vse plavajoče in klicajoče na pomoč. V našem čolnu sem bil razen mornarjev samo jaz moški, vse druge so bile ženske v lepih svilenih oblekah. Stiskali so se skupaj na čolnu zaradi hudega mraza in se ozirali po morju, od kod bi dobili pomoč, proti jutru pa zagledali na pomoč prihajajočo ladjo "Carpathia". Približala se je našemu čolnu, rešili so nas na njih krov in povili v tople odeje. Štiri dni so nam prav dobro stregli, dokler nismo dospeli do New Yorka, kjer so že čakale na nas bolniške strežnice. Naložili so nas po avtomobilih in razdelili po bolnišnicah, Katoličane so nas dali bolnišnico sv. Frančiška.
Skrbne nege, ki so jo nudili rešencem, se niso toliko potrebovali zaradi kake obolelosti, pač pa da toliko lažje pozabijo strašne dogodke na morju. Predno neham pisati o tem, moram pa še povedati, da je nesreča zahtevala 1513, 1judi. Vseh potnikov 1. razreda so je rešilo 202, 2. razreda 178 in tretjega 115; mornarjev je bilo rešenih 200 in pa 4 častniki. Avstro-ogrski konzul v New Yorku je ugotovil, da je bilo na ladji vseh avstrijskih podanikov 63, od katerih se je rešilo samo 27, med temi tudi imenovani Slovence s svojo petletno hčerko.
Rojak Karun je pripovedoval, kako je po okrevanju in odhodu iz New Yorka prejel dva para spodnje obleke ter dva para čevjev. Ravno tako so oblekli tudi njegovo hčer, ki je pa zdaj že 16 letna deklica. Prišla sta nazaj v Galesburg III., katerega kraja, je rekel, da ni imel upanja, še kdaj videti zaradi burne katastrofe, ki se je pripetila 15. aprila 1912.
Ker smo le slišali žalostno do godbo, bi bilo dobro priklicati v spominke kaj veselejšega. Od leta do leta grem dalje po dogodkih in tako sem prišel tudi do zadeve, ki se predvsem tiče naše zdaj lepe in napredne slovenske naselbine.
Zapisal sem bil, da nas je pri prihodu iz starega kraja sprejel stari možek. On je bil doma iz Dola pri Svetem Jakobu nekje blizu Hrastnika na Spodnjem Štajerskem. Njegova žena pa je bila Nemka z Ogrskega. Lepo sta bila sprejela nas navadne v nepoznane kraje in nam po dolgem potovanju potrebnim počitka dala prenočišče ter nas nadvse lepo pogostila. Dobri duši pa že obe počivata od leta 1906 v ameriški zemlji. Ko smo bili v največji potrebi, sta nam izkazala dobrodušnost in zato smo ju vsi, ki smo bili še živi, hvaležni spremili k zadnjemu počitku. Mladi gospodični, ki sem jo bil omenil, da je prišla z nami, je bil stari možek strje. Bila je le omožena, ko je možek umrl, pa jima je iz hvaležnosti dala postaviti lep nagrobni spomenik, pod katerim oba skupaj počivata. No spomeniku je zapisano takole:
Tukaj počivata Jakob in Barbara Marino.
Ravno na tistem mirodvoru počivajo še mnogi drugi slovenski rojaki, ki so umrli naravne smrti ali so se pa ponesrečili pri delu v rudniku.
Še nekoliko nazaj moram poseči. Leta 1899 me je pobilo meseca marca. Padla je name velika množina kamenja in premoga, da mi je zlomilo desno nogo in dve rebri. Že me niso rešilci izvlekli, izpod velike teže, ko sem se spomnil na društvo, katerega smo bili ustanovili leta 1894 in so imenuje Kranken und Sterbekasse fuer die Vereinigten Staaten. Kaj bi bilo z menoj, če bi ne bil spadal k temu društvu, ker sem imel še male otroke in pa sem bil na hišo že polovico dolžan.
Izkopali so me izpod mase in me položili na voz, v katerega so bile vprežene štiri mule, in me odpeljali ven. Spravili so me v privatno hišo brez kake odeje na trdo ležišče, kjer pa je bil mraz. Po tem pa so me peljali pred mojo hišo, kakor kakega grofa v starem kraju s štirimi mulami vprege.
Komaj me položijo v posteljo, že je prišel sosed pripovedovat, kako nesrečen je ta dan:
»Komaj so te odpeljali is rova, je prišel tvoj predstojnik, ki je hotel s te boj govoriti in hitel iz rova, pa so ga tam vjeli vozovi in ga pomendrali, da je bil naenkrat mrtev.«
Prišel je zdravnik, da mi poveže nogo, in koj nato, ko je odšel, je prihitela neka žena, kakor bi hotela potrditi, da je tisti dan res nesrečen in klicala:
»Jezus in Marija, poglejte, tam po progi nesejo ubitega predstojnika delavcev, ki so vposleni na železniški progi. Ubil ga je mimovozeči vlak.«
Ležal sem šest tednov na hrbtu, kakor mi je ukazal zdravnik, da sem se dodobra seznanil z vsako pičico na stropu, kamor sem zri v počasi potekajočih dneh bolezni. Na bolniški listi sem pa bil pet mesecev in 27 dni. Dobro sem se zdravil, zraven pa se obnašal po predpisih društva in po naročilih zdravnika. Kot izkušen podzemeljski delavec, ki poznam, kako je potrebno človeku biti zavarovan, priporočam vsakemu, da se zavaruje in pristopi k društvu. Pa koliko več ugleda ima tak delavec, ki je vpisan pri podpornem društvu. Ko zdravnik pride k ponesrečencu, ga prvo vpraša, de spada h kakemu društvu in pa h kolikim. Če mu ponesrečenec reče, da je pri 8. N. P. J., se zdravnik kar nič ne obotavlja, lepo ga neguje, predpiše mu najboljša zdravila in je skrben zanj, ker ve, da se mu ni treba nič bati zaradi plačila. Tako se ponesrečencu ali bolniku godi tudi v bolnišnicah. Prve vprašanje, ko prestopi vrata bolnišnice, mu zastavijo, je pri kakšnem društvu. Zato se le bolj zanimajo kakor pa za povpraševanje od kod je in kdo. Če je prosilec v stanu povoljno odgovoriti na vprašanje radi društva, je vljudno sprejet. Zatorej je treba, da se človek že prej preskrbi za take delavne čase, dokler je in zdrav, ko je bolan ali ponesrečen, je vse prepozno.
Zdaj pa bi prosil čitatelje, da bi mi sledili še nekaj let nazaj, če jih je volja potrpeti, v čase, ki sem jih že opisoval, namreč ko smo se naselili tu, sem in prišli kupovat zemljišča od farmarjev. Gradili smo svoje hiše, pa so prišli mimo domačini in se nam smejali, češ, take hišice si daste graditi, pa hočete biti ameriški državljani; ameriški državljan mora imeti hišo z osmimi sobami, pa ne samo s štirimi. V resnici pa so oni stanovali po kampanjskih blokih in redili stenice in ščurke. Oni so bili državljani. Zopet so prišli mimo drugi in nam pomilovalno govori:
»Ali ste bedasti ljudje v puščavi si gradite svoje domovje, ki ga boste pa morali nekoč pustiti. Ali vam ne bo težko pustiti lastnih domov!«
Pa Slovenci smo bili isto drugih misli. Čeprav se zgodi, da bo eden ali drugi moral drugje iskati kruha, ali že ima hišo, lahko pusti notri svojo družino in ali gre iskat kruha drugam in če ne dobi kaj boljšega, pa vsaj ve, kam nazaj. Slovenci so tudi skusili, da je dobro, če imajo priti kam nazaj. Delali so tukaj nekaj časa in zaslužili par stotakov. Z večno željo, da bi našli kaj boljšega, so šli drugam, staknili so ves zapad in sever, pa niso dobili nič boljšega in slednjič so se zatekli ponižani nazaj k nam praznih žepov.
Komaj smo imeli zgrajene svoje hiše, le smo pričeli grebsti v vrtovih in sejati solato in sočivje na svoji zemlji. Tedaj je nastal veliki štrajk leta 1894, in vsi tisti ljudje, ki so stanovali po kampanjskih bajtah, so bili največji siromaki. V gosti temi in slabem deževnem vremenu so bili vrženi iz stanovanja. Družine nesrečnih borcev za boljše življenje rudarjev so prišle mimo naših hiš in prosile so za prenočišče. Vzel sem pod streho kar dve družini z malimi črvički in skromno delil vsaki družini po eno sobo. Ostala mi je kuhinja in ena soba. Tako so storili moji slovenski sosedje, vsi vljudni in postrežljivi, da pomagajo trpinom. Tako se je zgodilo, da jim je komaj čez leto dni bila dosti velika za eno družino samo ena soba, do čim so jim bile pred letom neke hišice premale.
Pa za silo smo jih le imeli pod streho 11 mesecev brezplačno, ker niso mogli ničesar plačati in tudi mi nismo zahtevali ničesar. Spomnili smo se sicer, kaj so pred letom govorili, ko smo Slovenci postavljali svoje hišice, a to smo pozabili v skupnem boju.
Dobil sem plačo od svojega bratranca is Fayette okraja, kjer so že imeli priznano unijo, medtem ko smo mi štrajkali, čeprav so unijski že šli delat. Pisal mi je takole:
»Cenjeni moj bratranec Anton! Ako ti je mogoče dobiti unijsko karto, vzemi jo in pridi sem. Tukaj nam je priznana unija, kakor že veš, da boš dobil delo.«
Povedal sem svojim slovenskim sosedom, da se s njimi pomenim in štirje smo se dogovorili, da odpotujemo od tod. Tako smo storili in na dolgo pot. 7. avgusta tistega leta smo se poslovili od naših ljudi in : Anton Jasbec, Jožef Laurin, Frane Raspotnik in jaz. Med potjo mi je eden sopotnikov pravil, da je že bil tam, ter da so tam dobri ljudje, pri njih teče pivo kakor voda. Na postajo Benik smo dospeli ob treh popoldne. Pred malo trgovino je stala dolga klop, na kateri so sedeli možje, vsi nekam zaposleni. Vsak je imel desni roki lesen klin, v drugi pa mal žepni nožek. Izrezovali so iz klinov vsakovrstne predmete, kar je bilo le znamenje, da so pri njih slabi časi. To sem omenil svojemu sopotovalcu, da se mi vidi kot bi bili tu le slabši časi kot pri nas. Stopimo iz vlaka so nam šli oni možje nasproti, ki smo jih tedaj spoznali, da so naši nekdanji znanci, med njimi bolj znana Martin Blosar in pa moj bratranec sam - Frane Podbregar. Šli smo na Šlosarjevo stanovanje. Začel sem dvomiti o resničnosti hvale moja sopotovalca, ko sem opazil bratranca, da pije iz boketa. Rekel mi je, da mu je tisto ostalo še v rovu, pa je prinesel domov. Vprašal sem, če bi ne mogli dobiti sodčka piva. Na to se je odzvalo kar več glasov:
»Da, prijatelj Rehar, pivo ima naš rojak Černuča, tisti pukljasti Bovčan, ki so mu pa le toliko dolžni, da nam nič več ne zaupa.«
»Moj lastnik Frane Podbregar, koliko pa velja tukaj sodček piva,« sem vprašal.
Odgovoril mi je, da stane dolar, jaz pa sem položil na mizo dolar. To je pomagalo, da smo v par minutah imeli sodček, nabit je bil le toliko prej zapit pa tako kmalu, da sam nisem vedel kdaj. Kozarec sem ga vendarle dobil.
Obetali so nam, da bodo za nas poskrbeli, da le drugi dan dobimo delo, prihodnje jutro pa so hitro vstali, zajtrkovali in šii delat, ne da bi bili nas kaj vprašali, kam gremo. Gospodinja nas je poklicala k zajtrku, nato pa sme se po k prvemu rodniku Benik dali vprašat za delo. Predstojnik nam je rekel, da ne more sprejeti nobenega tujca, dokler niso njegovi delavci vposleni. Po železnici smo se odpeljali k drugim rovom. Prišoči do radišča smo se obrnili do mola, ki mu je visel ob strani samokres, kakor policaju. Vprašali smo ga za delo.-
»Jas ne dam dela ljudem, ki me ne pridejo vprašat z delavnim orodjem,« nas je zavrnil.
Mi pa se tedaj hitro obrnemo nazaj na Be- nik, da staknemo pod hišami, kjer je ležalo dosti starega orodja. Vzeli smo si vsak svoj kramp in lopate in tekli nazaj. To je pomagalo, da nas je mož odpeljal v rov in odkazal vsakima dvema po en prostor. S tovarišem sva se veselila lepega prostora, kajti iz tega sva tudi lahko pričakovala lep zaslužek. Pa vseeno tistega dne nisva nič delala pravega orodja ni bilo, šla sva domov in si kupila par pikov, lopato in nekaj funtov smodnika. Drugega dne sva začela spodkopavati premog. Jaz naprej tri čevlje globoko, moj tovariš pa za menoj tudi toliko. Tistega dne nisva dobila nobenega vozička za nakladanje, a drugi dan pa kolikor bi jih mogla naložiti. Medtem so podkopavali premog po drugih prostorih in o ni niso dobili vozov. Ob treh sva bila gotova z izpodkopavanjem šest čevljev globoko in dvaindvajset na široko, premogova ila pa je bila visoka 8 čevljev. Tedaj sva prvo razstrelila na desni in nato na lévi. Razstrežba je zrušila toliko maso premoga, da sva s tovarišem kar strmela. Sklepala sva, da leži pred nama za 30 vozov premoga.
S tovarišem sva smatrala to za srečen dan naju začetka in vesela ter ponosna šla domov. Pri večerji sva se pohvalila nad uspehom, koliko premoga leži v najinem prostoru, da bova imela jutrišnji dan neprestano dovolj za nakladanje. Pa vsemu temu so se možje, ki so delali tam še dalj časa le nekam pomenljivo spogledovali in se nasmehovali, rekli pa nič.
»Frane, ne razumem, zakaj so se nama sinoči možje posmehovali,« sem rekel tovarišu, ko sva drugega jutra korakala v rov.
»Tudi jaz sem opazil, da so so nekaj spogledovali, ko sva jim pripovedovala o nakopanem premogu,« mi je pritrdil tovariš.
Dospela v rov je nama voznik pripeljal karo, da sva se je prestrašila. Osem čevljev je bila dolga in šest široka ter toliko visoka. Lotila sva se vendar dela in nakladala. Metala sva na karo dalje in dalje, še sta se nama rosili telesi valed neprestanega napora, a ko sem radoveden pogledal v voz, da vidim naju uspeh, je bila kara do komaj do polovice naložena. Ko sva naložila karo, sva bila že dokraja pri 'fesu', tam kjer je zopet treba izpodkopavati premog. Ob treh popoldne sva imela devet napolnjenih vozov, ni lopate več premoga. Dobila sva jih torej devet iz tridesetih. Pa sva se vendar tolažila, češ, na voz sva naložila trikrat toliko premoga kot bi ga bila v navadnega, bo pa zaradi tega toliko več tehtal, najmanj tri tone.
Ob petih popoldne sva iz rova gredoč šla naravnost proti kovačnici. Na steni sta visela pribita dva listka z označenimi dninami, eden kompanijskimi, drugi delavskimi. Pogledal sem tja, da vidim svojo številko in pa uspeh današnjega in včerajšnjega dela, ali ko sem pogledal številke o te najinega naloženega premoga, mi je vstalo tistih petindvajset las, ki sem jih tedaj še imel na glavi. Najtežja najina kara je bila označena, da je tehtala 1800 funtov, torej niti tone premoga. Hitro sem izračunal in dognal, da sva v dveh dneh zaslužila vsak po $1.82.
»Tu ga pa ne bom dolgo kopal, Frane,« sem rekel tovarišu. Tako je tudi on rekel in sklenila sva, da se vrneva domov, kakor hitro se bo pri nas kaj odprlo delo.
S tovarišem tudi zaradi stanovanja nisva bila zadovoljna. Ponoči niso dale miru stenice, da sva kar ječala, ker sva bila navajena snažnega stanovanja. Jedli pa tudi nismo drugega kakor gnjat in fižol, pa še tisto meso, ki ga nam je skuhala gospodinja, je bilo pri kosteh zeleno. Žena sicer ni bila kriva, kajti dobiti ni mogla kaj boljšega. Nekod sem jo pri jedi zaprosil:
»Mati, ali bi nam mogli včasih postaviti na mizo kake solate, ki smo jo navajeni v naši naselbini.« Gospodinja je bila postrežljiva, kar se je pokazalo že drugi dan. S tovarišem sva se že med delom v rovu spomnila na solato, da bomo imeli ta večer boljšo večerjo.
Prišli smo z dela domov in posedlo se nas je devet mož okoli mize, a po tleh je čepelo nekaj malčkov. Med drugim jedilom nam je žena postavila na mizo skledico solate, ki pa bi jo bila dva človeka lahko sama pojedla. Vsak dvakrat smo zabodli, pa ni bilo ničesar več, otroci so le pošeljivo pogledovali s poda gori na mizo. Žena je videla, kako hitro je izginila solata, pa je pripomnila:
»Možje, po to solato sem morala tri četrt ure daleč gori k nekemu farmarju in zanjo sem plačala 75 centov.«
»Solate pa ne želimo več, mati,« sem rekel dobri ženici. »Škoda je, da ste so naselili v tako puste kraje. Če bi vi prišli v našo slovensko naselbino, bi vam v zagraji moja žena nabrala poln jerbas solate, kolikor bi jo pač mogli nesti, zastonj.«
Obrnila se je proti svojemu možu: »Vidiš, kako lepo se imajo Slovenci po svojih domovih, mi pa smo prisiljeni po umazanih kompanijskih blokih rediti stenic. Delaj na to, da se spravimo od tukaj,« (Naši stari boarding- boss Martin Šlosar je ženo menda poslušal, ker danes je zadovoljen farmar blizu Gafe.)
Po večerji je bil kakor običaj no nabit sodček, pri čemur pa ni bilo nikakega vprašanja, na katero ime je nabit, ker priračunano je bilo vse to na plačilni dan. Parkrat sem bil v dotični družbi s sodčkom, a začel sem misliti na prihodnost, če bi mi slučajno pisala žena, da so tam pričeli z delom, da bi lahko šel nazaj na svoj ljubi dom. Stoj, nič več ne bom pil, sem si rekel, voda mora biti dobra, in naslednjega večera le nisem bil več v veseli družbi sodčkom. Drugega jutra so me vpraševali, zakaj nisem bil zraven, pa sem se izgovarjal, da mi škoduje pivo, da moram preveč hoditi na stran. V resnici je bilo seveda vse kaj drugega. Ob nedeljah po južini so pili, jaz pa sem jo zavil doli po železnici, kjer se je dobila sveža studenčnica. Tam doli sem se napil vode, potem pa lezel gori v goščo in zaspal v hladni senci, drugi doma so se pa veselili, pili in pozabljali na sedanjost in bodočnost.
Prebivalci dotičnega kraja so nam pripovedovali o strašnih dogodkih. Dne 19. maja tistega leta je bilo sklenjeno pri vseh lokalih unije, da se zberemo skupaj istega dne in odkorakamo, kam pa nam niso povedali določno. Ob enajstih ponoči so pričeli prihajati neznani nam ljudje, ki so nam pripovedovali, da so predstrala. Namenjeni da so iti dalje, da spravijo s seboj vse rudarje in Haffe, West Newtona, Smithona, Laromera in drugih naselišč. Že po treh zjutraj so pričele prihajati trame premogarjev, ki so nas našle že pripravljene in smo takoj stopili v njih vrste ter odkorakali proti velikemu rudniku Pirapel.
Korakali amo ob reki Youghiggheny in ob sedmih zjutraj že došli do Pirapels, pred katerim smo obstali kakih dvesto korakov. Videli smo, da se tam sučejo vsa kolesa in je rudišče v popolnem obratu. Na stranski progi so stal stare bakskare okoli katerih se klatili deputiji in policaji. Zelo čudno se nam je, zdelo, kako da so tako mirni in se nas prav nič ne bojijo, ker bilo jih je samo kakih 15, nas pa več tisoč, in več kot polovica oboroženih z vinčesterkami. Njihov načelnik je stopil pred nas rekoč:
»Hitro se po berite. Pojdite naprej ali nazaj, tu je nevarno za vas.« Mi pa tega nismo upoštevali, le silili smo na prej proti rudniku.
Počili so streli. Izstrelili so one, stavkokaške strani, a kakor odmev so zavreščale puške tudi iz vrst stavkarjev. Peketanje pušk se je razlegalo čedalje bolj, stavkarji so onim pridno odgovarjali, toda ne z uspehom. Spoznali smo kmalu, da ono tam niso nikake bakskare, pač pa oklopni strelni vozovi, za katerimi se je skrivalo na stotine dobro pripravljenih deputijev. Streli z naše strani se niso prijeli jeklenih oklopnih vagonov, kajti odletalale so kroglje proč, kakor bi jih obsipal fižolom.
Že po prvi salvi smo videli nesrečnike na tleh, ki so se ranjeni zvijali in kričali, pogum med stavkarji je hitro odlegel, ko so opazili, da so oni tam dobro pripravljeni in s svojimi pripravami močnejši, da so naši poizkusi zastonj. Zgodila se je čudna zmešnjava, ki je pokazala, kako strašno smo zapeljani rudarji. Videt neuspeh so se nekateri stavkarj pričeli umikati proti Canesvillu, drugi pa so poskakali za farmarske ograje in pričeli streljati na nas, tako da smo bili kakor zares izpostavljeni navzkrižnemu ognju od dveh strani.
Kazalo nam je samo, da se prej umaknemo, in tako smo storili. Prišedše domov pa so nas žene izprašvale:
»Odšli ste skupaj, kje je naš?«-»Kje ste pu stili mojega,« je v obupu in negotovosti stokala mnogotera žena.
»Se je le kje zamudil,« sem tolažil jokajočo ženo bolj obupan kakor ona, kajti upravičeno sem slutil, da se je zamudil za večno.
Dražba je dala pobrati vse padle na bojišču, ki so jih postrelili njeni morilci, zavedene v past. "Dobrodušna" kompanija je dala pokopati mrtve, ranjence pa je spravila v bolnišnico v Greensburg in deloma v Canesville, kjer so deloma pomrli, deloma pa ozdravili in prihajali nekateri prej drugi pa pozneje domov, nekateri ozdravljeni, drugi pa pohabljenci za celo svoje življenje.
Tak je bil izid dotičnega pohoda. Država ni hotela prav nič posredovati. Jasno je bilo, da je bil izvršen zločin nad rudarji, toda postave ni bilo, da bi se krivica izravnala. Kar je kdo dobil, je imel in ima še dandanes. Od takrat je sploh ostalo malo še živih med našimi ljudmi. Naravne smrti jih je pomrlo manj kakor je bilo ponesrečenih in na en ali drug način pobitih, samo dva sva od tedaj ostala v naši naselbini, ki še živo spominjava kritičnih tedanjih časov, ko je družba podjetnikov imela absolutno moč. Druge že kriče "svobodna" gruda.
Potekli so še trije tedni bivanja na Beniku, ko sem slednjič, dne 28 septembra dobil pismo od ljube mi žene. Pisala mi je med drugim: »
Pridi nazaj! In se je začelo delo v ponedeljek 25. septembra. Obrat je popoln. Bila sem pri predstojniku rova, kjer si delal zadnjič, in ga vprašala za delo za tebe. Rekel mi je: »Tvoj mož dobi delo, Jožef Laurin in Anton Jazbec tudi, Fane Raspotnik pa ne.« Njega ne vzame več zaradi malega prestopka.«
Pismo sem po večerji pred vsemi glasno prebral. Možje so se kar spogledali in rekli:
»Niti ene ure ne delamo več tukaj, ker dosti so nas že ogoljufali. Ne bodo nas več.« Ampak nekam stemnilo se jim je lice, molčali so nekoliko, potem me pa vprašali, če grem tudi jaz. Vedel sem, kaj to pomeni. Po pivu so spravili vse do zadnjega centà, in to jih je sedaj peklo, ker niso imeli za vožnjo.
»Dosti je še časa, da odidemo,« sem jim rekel, »jutri gremo še delat, potem pa bomo videli, kako bo.«
Kmalu sem jih videl bežati iz hiše v hišo in vedel, česa iščejo, ali nikjer niso dobili iskanega. Prihodnje jutro ob treh so se na potili domov, s svojim tovarišem pa sem šel se na delo. Moj sodelavec se je kar čudil, zakaj jaz še nočem iti domov, ko vendar tako želi tudi moja žena in ker imam tam svoj dom. Nisem mu odgovarjal, dobro pa sem vedel, kako bo potovanje teh naših mož, ki so nastopili zjutraj dolgo pot brez vsakega centa v žepu. In še brez zajtrka so šli od doma. Opoldne pa sem rekel tovaru:
»Frank, vse moje delavno orodje in smodnik sta tvoja. Jaz grem tja, kamor spadam, k svoji družini.«
»Pa v taki vročini? Zakaj nisi šel z drugimi zjutraj, ko je bilo še hladno?« me je vprašal začudeno.
Mislil je, da jo bom mahal kar peš, kot so storili drugi, a jaz sem imel za pot le preskrbljeno. Gospodinja se je kar prestrašila, ko sem prišel opoldne domov, pa sem ji pojasnil, da odidem domov ob dveh z vlakom. Pripravila mi je nekaj jedila za na pot, jaz pa sem ji pojasnil, da že prejme plačo po mojem sodelavcu, ki ima potegniti moj zaslužek, ker sem imel dobiti od družbe še $6.72. Pobral sem svoje in šel.
Ker sem bil še zgoden na postaji v Beniku sem še za postajo hodil do druge postaje in tam kupil vozni listek do Kaylensburga, ki je še stran od Westmorelanda. Imel sem še dosti časa, pa sem stopil bližje gruči štirih, ki so sedeli v senci in se pogovarjali po ogrsko, kateri jezik je bil meni dobro znan po štirinajstletnem bivanju na Ogrskem. Nisem se ravno hotel udeležiti njih pogovora, a eden njih me je pozval z nagovorom, če znam nemško. Po kratkem govoru sem jim razodel, da grem domov. Pri tem so vsi štirje globoko vzdihnili in rekli, če bi mogli tudi oni kaj takega storiti, da bi bila zanje največja sreča. Pa niso me razumeli. Mislili so, da menim za svoj dom staro domovino Evropo.
Na vprašanje, od kod prihajajo, so mi pojasnjevali, da so delali med vso stavko v Carnegiejevem premogorovu, ki se je imenoval Bridgefield, a ko je bila po stavki priznana unija, so jih pa sterali iz rudnikov, da zdaj ne morejo nikjer dobiti dela, ker nimajo unijske karte. Poizvedovati so začeli od mene, do kam sem si kupil vozni listek, katerega povpraševanja pa nisem smatral, da so mi ga stavili iz najboljših namenov, posebno se, ko sem jim odgovoril, da grem v Westmoreland in so mi rekli, da gredo z menoj. Prav nič me ni mikalo, da bi take vrste stavkokazov privedel v našo čisto, slovensko naselbino, zato pa sem jim rekel, da jim ne morem jamčiti za delo v svojem kraju, kjer še, nismo imeli stavkokazov. Ob dveh smo se odpeljali s postaje. Na postaji Smithton je vlak obstal par minut. Tam sem za gledal v senci ležati enega sosedov, ki so tistega jutra rano peš zapustili Benik. Poklical sem ga, naj stopi v vlak in že je planil meni v kupe ter mi hitel izjavlja s:
»Tone, jaz nimam boljšega centa!« Pa sem ga potolažil: »Le tiho bodi, saj imam jaz le 65.79, le nocoj bova skupaj z družino večerjala.« »Bog ti povrni,« je rekel, in nadaljevali smo pot na vlaku.
Na postaji West Newton je vlak obstal, s tovarišem sva sedela mirno, one stavkokaze, ki so se hoteli peljati z mano, je pa sprevodnik izgnal z vlaka, ker njih listki so se glasili samo do tam. Pogledal sem skozi okno pa sem na peronu postaje opazil one stavkokaze, ki so mi grozili pestmi in kričali po madžarsko: »Čakaj, ti nemški pes!«
Vozili smo se dalje na postajo.
Pri lepi slovenski naselbini ob reki Youghiggheny naju je preleljala mlada deklica, ki sem ji za vsakega plačal po pet centov. Komaj sva šla kakih sto korakov po obrežju na drugi strani reke, naju je presenetil znanec, ki je tudi zjutraj zapustil Benik in je bil ves moker od dolgega potovanja v vročini. Počival je, pa sem ga povabil, naj hitro vstane, da gremo do druge postaje, od koder se odpeljemo domov. Čisto izmučen je bil in komaj je vstal. Rekel pa je, da nima centa.
»Saj te po tem nihče ne vpraša,« sem rekel. »Pojdi z nama, še nocoj bomo sedeli v krogu naših družin.« Šel je nama. Oba sta bila izmučena, pa sem jima prigovarjal: »Le pogumno, do Irwina plačam vožnjo, od tam bomo pa korakali proti domu.«
Dospeli smo do Irwina, ker dalje ne vodi tista proga, ampak so priklopi glavni Pennsylvanski železnici. Sopotnika sta že med potjo tožila, da sta lačna, in ko smo izstopili, sem pa rekel, da bi stopili v hotel, ker še imam v žepu nekaj centov. Spremljevalca sta kar brž stopila na desno stran bare, kjer je bil pripravljen lunč s klobasami, gnatjo, hrenom in kruhom, sam pa sem stopil k sredini bara in naročil tri kozarce piva. Tako je bilo v tistih časih, da se človek lahko najedel, če je šel v salun na kozarec piva.
Ni se bilo čuditi spremljevalcema, da sta tako željno jedla, kajti ob treh zjutraj sta že šla na pot, da še gospodinja ni vedela, ki bi bila lahko pripravila kak zajtrk. Plačal sem trikrat za pivo, da sta se lahko med tem najedla do sitega.
»Zdaj sva pa že gotova,« sta rekla, »hodila bi lahko vso noč.«
Mimo Westmoreland šahta nas je vodila pot in ko smo ob petih prispeli na postajo Manor, nas je že čakal vlak, ki naj nas slednjič odpelje na naš dom. Že za vsakega dvanajst centov je bilo treba plačati. Na postaji smo domov prišedči našli starega dovažalca piva, ki sem mu po njegovem zagotovilu, da ima svežo pivo, naročil, naj nese z nami sodček. Kakih sto korakov smo stopili, že smo bili pred mojo hišo. Zagledala nas je moja žena, ter hitela odpirat predhišno ograje, voščeč nam dobrodošlico.
»Enkrat si šel od doma, Tone, toda nikdar več te ne pustim, dokler si živ,« mi je karajoče rekla.
»Že dobro, prinesi štiri kozarce za nas tri in zase tja na zeleno trato pod veliki hrast. Tam bomo zagotovili štrajk in se rešili naših nadlog.«
Vlegli smo se na mojem posestvu na zeleno trato pod velikim hrastom, ki je edini le pričal, da ni še dolgo, ko so bile tu velike neobljudene goščave. Prišla je moja žena, pa ne samo z naročenimi kozarci, temveč je imela s seboj tudi kruha in domače prekajene slanine. To je bilo za nas. Grizli smo in zalivali ter se še veliko pogovorili. Tako smo končali štrajk rudarjev v Westmorelandu leta 1894. Zaštrajkali smo 23. aprila, delati pa začeli 18. septembra tistega leta. Vrnili smo se delat zapuščeni od organiziranega sveta, pobiti kakor tepeni psi. Ker ne mislim koga žaliti, pa rajši končam opisovanje o tem.
Segel bom nazaj v leto 1866, ko je izbruhnila vojna med Avstrijo in Prusijo in so se bili boji pri Schleswig Holsteinu. Nemci so napredovali, ker so imeli modernejše orožje. Nemški strelce je lahko izstrelil že pet nabojev, ki je avstrijski šele enega. Ujeti so bili štirje jezdeci, ki so jih pripeljali pred grofa Bismarcka, kateri je bak taboril v šotorih. Na grofovo vprašanje, kateremu polku spadajo, je odgovoril podčastnik, da so od 10. dragonskega polka in 4. ikvadrons.
»Torej ste Slovenci iz Avstrije,« da je prekinil grof, ki mu je bilo precej malo o uredbi avstrijske vojske.
»Ravno vi ste nam povzročili velike preglavice svojim izrednim jezdenjem. Pokažite, kak je vaš način jezdenja,« je ukazoval odločni poveljnik.
»Kako naj vam pokažemo, če nimamo svojih konj in opreme,« je zavrnil podčastnik.
Pruski grof ga je razumel in ukazal, da opremijo vse štiri jezdece konji vred, poleg pa zapretil ujetnikom. »V naših rokah ste in izpolnjevati morate samo to, kar jaz ukažem, drugače se vam bo slabo godilo, Pokažite torej, kakor grupirate svoje četverokotne enote jezdecev (karec), in sicer natančno, ker se ne damo slepariti.«
Dragonel so se kar pomembno spogledali. Kakor blisk so skočili na konje, sablje so zažvenketale in začelo je padati po glavah generalnega štaba. Častniki so že padali in zavedeli šele, ko so bili slovenski dragonci že na odprtem širnem polju. Z vso naglico so drveli proti mestu Holmitz, Nemci pa so začeli streljati za njimi. Vse zastonj. Visoki nemški gospod se je torej naučil, kakšno je "karec" jezdenje. Sanitejci so imeli dovolj dela z odnašanjem ranjencev v bolnišnico. Za pohvalo so naši štirje dragonci dobili pri svojem polku lepe kolajne.
V avstrijski armadi so imeli vsaki dve leti cesarske manevre. Ogromne vaje so imeli leta 1871, ko so deli vojaštvo v dve nasprotni si skupini od Maribora do Pragerskega, a nasprotnike pa od Spilja do Lipnice. V Mariboru je bil glavni stan vrhovnega poveljnika feldmaršala nadvojvoda Albrehta. Nekega večera je rekel nadvojvoda Albreht svojemu adjutantu majorju Windischgratau.
»Nocoj se hočem prepričati osebno o zvestobi naših vojakov, kako izvršujejo svojo dolžnost.« Oblekla sta se v lepo črno svilno obleko, vzela vsak svojega konja in odjezdila proti Spilju. Nista še bila daleč od Maribora, ko zagledata štiri jezdece jezditi ravno proti njima.
»To je poljska straža,« je opomnil vrhovni poveljnik, »ne dajva se ji spoznati.« (Bilo je zvečer.) »Videla bova, kako bodo z nama ravnali. Govoriva po francosko.«
Ko sta se gospoda približala straži, je ona velela: »Stoj! Kdo ste?«
Pa vprašana nista hotela ničesar razumeti. Desetnik jim je velel razsedlati, pa ker nista takoj tega izvršila, sta jima bile ko namerjene cevi proti prsom. Spoznala sta, da se gre za res, pa sta stopila doli. Zvezali so jima roke in jih privezali k svojim konjem. Dragonski podčastnik je pojasnjeval svojim možem, da so nocoj ujeli francoska vohuna, ki ne zna ta drugega jezika kot francosko. Potem pa je komandiral k pohodu in šli so, ob njihovih konjih pa francoska vohuna. Šli pa niso daleč, ker na Dravskem polju je stalo veliko šotorišče z glavno stražo, ki so jo nadzorovali višji častniki. Dragonci, ki so pripejali ujetnike, so bili ko izprašani, od katerega polja so.
»Desetega polka in četrtega kvadrona,« so rekli in šli nazaj izvrševat svojo službo.
Ujetnika sta bila izročena možu, ki ima službo samo z arestanti. Ta jima je razklenil roke in ju spravil v celico, kjer imata, spati na golih deskah vso noč. Pristopil je višji častnik in pričel izpraševati jetnika, kdo sta ter kaj imata iskati na "bojnem polju". Eden mož je odpel gornjo suknjo, da so se mu zasvetili zlati in srebrni redovi in črno hrastovo pero. Od strahu bi bil častnik skoro padel okoli, maršal pa pravi
»Gospod major, le pomirite se. Pripravljena sva bila na srečo in se prepričala, če bi avstrijska monarhija imela same take zveste in trdne vojake, kot so drazonci 10. polka, bi nikdar noben sovražnik ne mogel prekoračiti njene meje.« Odšla sta.
Drugi dan pa so začudeni gledali po dnevnem manevru ob petih so stali štirje novi podčastniki pri čitanju povelja v prvi vrsti. Oni, ki je bil le prej desetnik, je postal četovodja, drugi, prej navadal dragonci pa so bili povišani v desetnike. Pa še bolj so se postavili iz hlač, ko je prišel maršalov adjutant knez Windischgratz in izročil vsakemu zlat cekin po pet goldinarjev, a četovodju 10 gol dinarjev.
Ko je leta 1866, izbruhnila vojska s Prusi, so bili poklicani vsi rezervisti v aktivno službo in po nekaterih malih vajah so jih odpeljali v bojno črto. Sin mojega soseda Karl Krusik, je tudi moral iti. Čez pet tednov, 19, septembra tistega leta pa so že dobili njegovi starši na veliko žalost mrtvaški list za svojim sinom, da je bil zadet v boju 3. avgusta pri Schleswig-Holsteinu. Vsi smo žalovali, a njegovi starši pa brezkončno, ker bil je njima edini sin.
Brž drugi dan sta starša šla k farnemu župniku pokazat žalostni list za svojim sinom in prosila sta ga, da bi opravil za njim sv. mašo še tisti dan.
»Dobro,« de rekel župnik. »V nedeljo boste slišali moje oznanilo.«
Oče in mati sta šla domov potrtim srcem, v nedeljo pa je bila oznanjena sv. maša. Oče in mati sta šla po maši v župnišče po žalostnem opravilu in plačala sta dva goldinarja. Ko je župnik prejel goldinarja, se je zahvalil: »Sveto mašo sem opravil, pa ne za vajinega sina, ker on še živi.«
Ostrmela sta oče in mati. Nikakor nista mogla verjeti in kazala sta mrtvaški list. »Že dobro,« je rekel upnik. »Daroval sem sveto opravilo za duše, ki se mučijo vicah, vaju sin pa se nahaja med žvimi, zato ne potrebuje takih opravil.«
Nihče v fari ni verjel župniku, ker mrtvaški list je bil tu, dragega obvestila pa nobenega. Kaj naj bi tudi pričakovali. Tako so potekali dnevi in razburjenje je deloma le poleglo, ko sta nekega oktobrskega večera žalostna oče in mati sedela v samotni sobi in so se odprla hišna vrata. Vstopil ni nihče drugi kakor njun ljubi iz Korle. V silni radosti je mati padla na kolena in ihtela veselja, oče pa je planil proti ljubemu sinu, objel ga je in stisnil k sebi kot drag zaklad. Opomogla iz presenečenja je storila tako tudi mati, da je mala, ljubeča se družina stala prisrčnem objemu.
Oče je prinesel bokal belega vina, mati pa je hitela pripraviti dobro večerjo, da toliko bolj postreže svojemu sinu, kakor pa saka mati skrbi za svojega otroka.
Tako se spominjam dogodkov sem in tja, kakor jih pač prinašajo spomini. Pogosto preskočim k dogodkom ljubi rodni domovini, katere pač ne bomo nikdar pozabili. Zdaj pa se znajdem zopet na dogodki na tej strani oceana. Ko smo si zgradili stanovanje mični naši naselbini, smo opazili, da nečesa potrebujemo, kar bo olepšalo našo okolico. Nekega dne smo se zbrali večinoma vsi slovenski naselniki, vzeli smo seboj nekoliko jedila in odšli daleč notranjost gozda iskat divje sadike lešnika, hruške in divje vinske trte. Vsak je nabral, kolikor je mogel nesti. Ker smo bili zabredli čez 50 milj v notranjost gozda, smo se vrnili šele drugi večer. Prinesli smo vsak svojo butarico divjih mladik, lačni in utrujeni, ki smo jih drugi in tretji dan na to nasadili, kjer smo pač smatrali, da bo najbolj potrebno. Sadno drevje smo posadili v sagradi, vinsko trto pa pred hišo ter okoli vogalov. Dve leti po tem smo cepili krepke divjake, ki so dve leti po cepljenju le močno razrastli in nam dali prvo dišeče muškatno grozdje. Cepljeni divjaki drobnice in lešnik so nam dali sad bele po desetih letih, vendar pa od tedaj le uživamo njih sadove dolgo vrsto let. Sedaj imamo še belo grozdje in pa žlahten sad v jeseni, ako nam leto prizanese. Tako smo začeli z življenjem mi. Nekam težko je bilo, a mislimo si lahko, kako težko so živeli šele prvi naseljenci na tem širnem divjem kontinentu, ko so po dolgem potovanju prispeli sem preko širne vode. V začetku naseljevanja je priplula sem ladja k divjemu obrežju, kjer je bil videti primernejši gozd. Spustili so z ladje male čolne in pluli k obrežju. Pa celo s čolni dostikrat niso mogli celo do kraja, potniki so morali izstopiti v vodo in broditi do suhega obrežja. Nobenega mesta ni bilo, nobene naselbine, sploh nikjer človeškega bivališča. Naselniki so se od obrežja pomaknili v notranjost gozda, mož noseč orodje na hrbtu in v roki puško, žena pa svoje otroke v naročju in vodeča jih za roke.
Ljudje so prodirali dalje v gozd, dokler niso prišli do studenca, poiskali si primeren prostor, se odpočili in napili dobro, sveže vode. Tam se jim je zdel primeren prostor. Poiskali so si ležišče in se odpočili. Drugi dan je le pela moževa sekira v deviškem gozdu. Sekal je pripravno drevje, obtesaval hlode v bruna in si pripravljal dom. Zena je začela prekopavati okoli studenca in snažiti okolice. Mož je med delom pihnil življenje tudi mimo belečemu zajcu ali plahi srni, da je divjačina služila za hrano družini. Hitra gradnja stanovališča se je kmalu pokazala koristna zlasti za noči, ko je bila nevarnost pred divjo zverino. Tako so pridele prve redke družine, katerih in pozneje naseljenih štejejo potomci še nad sto milijonov.
Tako so se priseljevali prvi in prihajali v neprilike divjine. Nam je bil dosti lažje, ki pa tudi nismo prišli sem lenarit, pač pa delat, gradit si domove in ustanavljat življenje. Potrudili smo se do državljanstva, kakor sem le opisal, da nas je 52 hkrati dobilo državljanske pravice.
Povedati moram o neizvršeni oporoki, ki jo je postavil na smrtni postelji predstojnik rova, v katerem sem delal 32. let. Viljem Jenkins je bilo njegovo ime. Bil je zares dober in pošten mož na pram sebi podložnim delavcem, a imel je napako kot vinski brat. Obiskoval je hiše, kjer so stanovale lepe žene in kjer je služil zalogo v kleti. Mož, ki mu je dal povohati kozarec, je dobil dober prostor v rovu, kdor ni storil tega, pa je le brodil po vodi in prekladal klet. Med zadnjimi sem bil tudi jaz. A veti smo morali vsi, zadnji kakor oni zbrani.
Žena predstojnika je bila čisto drugačnega značaja kot on. Dočina je bil on deber, je bila ona naravnost brutalna. Smrtno je mrzila inozemce, najbolj pa se naše slovenske žene. Ako so se srečale na cesti, čeravno so bile naše žene sheinejše oblečene in lepšega vedenja, kakor one, mrzila jih je samo zato, ker niso govorile njenega jezika. Tudi to je bilo krivo njeni mržnji, ker naše žene niso imele časa klepetati cele ure pri ograjah, kar bi bila ona rada videla. Tako je nastajalo neupravičeno njeno sovraštvo, ki se je tekom let šele poglobilo, žena pač ni slutila, da bo le prišel čas, ko bo inozemce prosila pomoči z vzdignjenimi rokami.
Leta so potekala, sovraštvo je rastle, Bilo je 3. januarja 1908. ko neobičajno je do desetih ni bilo predstojnika v jamo. Pozneje je prišel njegov namestnik v prostor. Imel je nalogo kontrolirati zrak, plin in vodo, če je rovskega predsednika zadelo kaj izrednega, ga je on nadomestoval.
In tako je bilo. V prostoru je ogledal moje delo. »Popoldne ne bomo delali,« je naredil opazko. Začudeno sem ga gledal in vprašal, če se je zgodila nesreča. »Kaj še ne veš?« je vprašal. »Naš prvi boss leži na mrtvaškem odru.«
Pobral sem delavno orodje in ga spravil v kot, ker vedel sem, da v takih slučajih rudnik ne obratuje po nekaj dni. V tistih časih je bilo namreč v navadi, da je rov počival le če je delavec umrl, toliko časa, da so ga spravili k počitku. Danes tistega običaja nihče več ne pozna.
Napovedali so pogreb B. Jahuarja. Le za silo sem se bil obtekel, ker prav nič ni bilo slutiti, da bo nastal silen snežni vihar in neznosen mraz. Stopil sem v hišo pokojnega Viljema Jenkinsa, de si še enkrat pogledam moža, ki mi je bil za bosa od leta 1891. do 1908. Samo pet mož sem dobil v hiši žalosti, ki so ogledovali mrliča.
Pridružil sem se jim in gledal mrličev obraz, ki je bil kakor roke že čisto črn. To je bil velik in debel mož, čigar roka je bila sedem čevljev dolga in tri in pol široka.
V bližnji sobi je žalovala vdova, zraven nje pa je stal metodistovski pridigar, s katerim se je pogovarjala. Vdova je možu pri povedala o oporoki pokojnika, kateri je tudi želel, da bi ga razum duhovna spremenili na pokopališče samo sorodniki. V resnici tudi ni bilo k njemu drugega kot nas desetih mož, med nami treh Slovencev, en domačin in pa dva nemška farmarja, dobra prijatelja ranjkega Jenkinsa. Vdovo in tudi pridigarja je pričelo skrbeti, kaj bo, ker nihče njegovih sorodnikov se ni hotel prikazati, čeprav bi ravno oni morali izvršiti to last po želji pokojnega.
Zunaj je zavihrala snežna burja, ki je čedalje silnejše drvela čez griče in doline, da ni bilo mogoče priti bližje oddaljenemu človeku.
»Kaj bo!« je tožil pridigar napram ženi.
»Ob štirih bo že noč, mi smo pa še tu in mirodvor je oddaljen od nas dve uri.« In hitro sta spoznala, da bi tudi mi, ki smo tam čuli itak napol zmrzli v sobi pri mrliču, kjer ni bilo nič zakurjeno, lahko nadomestili sorodnike kot pogrebniki. Kar je pristopil pridigar k nam in pozdravil nas:
»Halo bratje!« Začel nas je nagovarjati, naj bi mi prevzeli nalogo kot nosilci mrliča, kar smo pa enostavno odvrnili, da nočemo kršiti pokojnikovega testamenta. Spačil je kislo svoj obraz in odšel. Povedal je vdovi, kako smo rekli, ona pa se je zavila v veliki prt in nas začela prositi s povzdignjenimi rokami:
»Možje! Vidite, da je skrajno potrebno spraviti mojega moža k večnemu počitku. Tu leži le 48 ur, da mu je obraz že čisto črn. Res je želel biti pokopan od sorodnikov, v strašnem viharju ne more nihče sem.«
»Ne vam na uslugo, temveč iz spoštovanja do nekdanjega našega predstojnika, hočemo to stori ti,« sem ji odgovoril.
Pogrebnik je zaprl krsto brez vsakega slovesa, pristopili smo na vsako stran trije, ne posebno vljudno in dvignili težko breme. Ko smo hoteli izstopiti pri vratih, se je izkazalo, da je krsta veliko preširoka, in skozi smo mogli leže, ko je pogrebnik s pomočjo farmarja odstranil podboje pri vratih. Zavili smo iz hiše v sneg, kjer smo porinili rakev na mrtvaški voz in posedli v kočijo, ker takrat le ni bilo avtomobilov pri pogrebih. Posebnih kočij za pogrebe ni bilo, ker ni bilo sorodnikov, ki bi imeli pripeljati svoje kočije. Zmuznil sem se nekako na voz, kjer je sedel pridigar, ki pa je bil še slabše pripravljen za zime kakor jaz.
Počasi je lezel naprej mrtvaški sprevod, živina so mučila in lezli smo se toliko počasneje, ko je pričela vleči navzgor proti mirodvoru. Pridigar je bil menda radoveden, kaj je vzrok počasni vožnji in odprl je vrata kočije. Sila viharja mu jih je spulila in vrata kočije so smuknila nazaj. Neznosen mraz je začel viti pod noge, da smo kričali že itak na pol zmrazli. Sprevod je obstal v sredi burje. Z golimi rokami smo v naglici zmetali v kočijo naneseni sneg. Pomikali smo se dalje proti vrhu klanca, kjer je stoji mestece Adamsburg in je v bližini velik mirodvor, ter je pokopanih tudi veliko število Slovencev. Tako stoji na grobnem kamnu zapuščenega nekdanjega groba tudi vklesano po slovensko:
»Tukaj počiva Jesnej Podgoršek, doma iz Velike Stange na Kranjskem. Padel je v vojni dne 16. aprila leta 1863«
Pogrebel smo ogledovali, kje bi videli izkopano gomilo, kamor shranimo težko breme pokojnika, pa nikjer ni bilo videti izkopane jame. Poskakali smo z voza s pogrebnikom, a noben drugi spremljevalec, tudi pridigar se ni ganil v nečuvent vihar. Pogrebnik nam je slednjič pokazal, kje je nova jama, ki pa je bila do vrha sesuta s snegom. Položili smo tja rakev, sneg pod njo se je udal kar za tri čevlje. Kar tako smo pustili tam krsto in zbežali nazaj na vozove,.
Za Slovence, ki smo se udeležili pogreba, je bil tisti dan najhujši. Z otrplimi udi smo dospeli domov. 5. januarja 1908. je bilo to. Nikoli ne bom pozabil.
Pa le nam ni bilo dosti za tisti dan. Ravno sobota je bila in rojak nas je povabil k veselemu godovanju, kamor smo tudi šli, mesto da bi se zatekli v tople postelje. Za kazen me je ob enajstih že začel tresti mraz, da sem se vlekel počasi domov. Šest tednov sem ležal v postelji. Dragima Slovencema se ni godilo nič bolje. Tako je pač bilo plačilo, ki smo ga prejeli za storjeno uslugo v največji potrebi vdove, ki nas je prej zaničevala. To je že bila druga usluga od nas inozemcev. Prvo smo jim storili leta 1894, ko smo jih vzeli v temni in deževni noči pod streho, ker so bili vrženi iz kompanijskih blokov.
Množila se je naša naselbina po številu Slovencev. Od 22. številke društva Jugoslovanske katoliške podporne jednote je prišel član, zbral nas je skupaj in 16 nas je ustanovilo novo društvo te jednote. Za ustanovitev smo bili edini, ne pa zato, kakega patrona naj izberemo novemu društva. Pa se je oglasil Janez:
»Večkrat sem le slišal, da je sveti Mihael pošten boss pri tehtanju, ki po natančnem in pravičnem tehtanju duš loča slabe na leva in dobre na desno.«
Drugi član je priporočal svetega Evstahija, o katerem je slišal od nekega župnika, da je svetnik zadavil velikega medveda, ki je žrl hribovskim kajtarjem ovce. Za sposobnost tistega svetnika je navedel tudi, da ga imajo lovska društva za svojega patrona. Predlagal je kot kandidata za patrona društva svetega Evstahijo.
Tretji član je dobil besedo. Predlagal je svetega Jurija, ki je baje zadavil velikega zmaja, kateri je nadlegoval ljudstvo v 12. stoletju, potegoval potnike v votlino k podzemeljskim jezerom in jih tam notri žrl.
Za vse tri svetniške kandidate so bili stavljeni predlogi, ki jih je predsednik po treznem razmetrivanju tudi dal na glasovanje. Soglasno je bil izvoljen za patrona arhangel Mihael, največ radi tega, ker smo res velikokrat slišali pripovedovati o pravičnost tega svetnika pri vagi. Imenovali smo ga za varuha društva it. 40 Jugoslovanske katoliške jednote. V proslavo našega sporazuma pa je predsednik zaključil sejo za nabitim sodčkom, kakor je bilo tiste čase v navadi.
Živahen pogovor je nastal med člani o društvenem patronu, o katerem so nekateri sedaj prepričevalno govorili, da jih bo varoval ne samo pri društvu, temveč kot svetnik s tehtnico tudi pri tehtanju premoga. Izkazalo se je pozneje, da je angelski patron res dobro čuval društvo, kajti napredovalo je dobro prav nikakega zaščitnika pa se ni izkazal pri tehtnici. Brščas bo angel Mihael gosposke narave, in gospod je gospod, premogar pa mora biti pri tehtnici prikrajšan.
Prihajali so vedno novi naselniki, Slovenci in Hrvati so množili našo naselbino. Prišel je mladi mož iz Morgana v Penni, ki je zašel pripovedovati o Slovenski narodní podporni jednoti. Spadal je k društvu št. 68. N. P. J. Kazal nam je njena pravila in začeli smo se o njih pogovarjati. Bili smo le člani po dveh društev, a pridružilo so se nam tudi drugi, ki nikjer niso bili zavarovani. 18 mož se nas je zbralo v nemški dvorani neke nedelje, ker takrat Slovenci še nismo imeli nobene dvorane sestavili smo društvo in ga priključili k Slovenski narodni podporni jednoti. Dobili št. 7. Že prvo redno sejo je pristopilo 12 novih udov k društvu, Društvo je uspevalo in se množilo, dokler nismo prišli do neke neprilike. Pri glavni blagajni jednote v Chicagu smo naredili dolg $50. Zgodilo se je bilo to po nevednosti tedanjega našega tajnika, ki ni naznanil nobenega odstopnega ali od društva suspendiranega člana na glavni urad, a tam so vedno računali asesment. Zalezi smo v dolg, katerega smo pa že nameravali plačati, a novi člani so bili temu sklepu nasprotni. Rekli so:
»Stari člani ste naredili dolg, pa ga do poravnajte.« Take je bila zadeva nekam odložena, rešena pa ne.
Pogovarjali smo se nekega večera pri kozarcu piva o različnem in zlasti o društveni nepriliki, ko je vstopil skozi vrata mož s košarico in pozdravil:
»Dober večer, Slovenci, kakor vidim, ste dobro volje!«
Odzdravili smo, potnik je že začel razlagati iz svoje košarice ure, verižice in svetle prstane, ponujal nam in hvalil, da kaj kupimo od njega. Videli sem, da ima še prilično dobro blago, in nekaj nakupili. Da bi kupčija bila le bolj koristno, smo ponudili tujemu rojaku par kozarcev pijače, medtem pa se pogovarjali dalje, dočim nas je mož po strani opazoval in poslušal. Zdel se nam je izobražen človek.
»Kakor vidim iz vašega pogovarjanja, ste vsi društveni člani, in sicer največ udi Slovenske narodne podporne jednote, katere predsednik sem jaz. Moje ime je John Stonid.«
Presenečeni smo bili na to izjavo in vljudno smo sprejeli moža v svojo zredo, pogostili smo ga in mu razložili težave, ki jih mamo pri društvu it. 7.
»To je meni vse znano, bratje,« nam je rekel. »Vi niste naredili tega dolga kakim poneverjenjem, ampak zgodilo se je zared nevednosti. Ker niste absolutno vi krivi, bom predlagal pri seji glavnega odbora, da plačate vi polovico $25, drugo pa utrpi glavna blagajna.«
Blagajnik našega društva mu je izplačal $25, s čemur smo se takoj vsi strinjali ter bili zadovoljni, da je zdaj poravnana neljuba zadeva. Pozno noč je bilo, dogovorili smo se in sodček je bil tudi že prazen, tedaj smo se pa razšli.
Dnevi so potekali, nikakega obvestila nismo prejeli, da smo pričeli le razmišljati, če ni to vse skupaj goljufija ter smo se dali potegniti. A slednjič je dobil tajnik potrdilo za plačanih $25, poleg tega pa še terjatev za $25. Zložili smo skupaj tiste cente in poravnali. Sklepali smo, da je brat imel sleher najboljše namene, mogel pa ni spraviti svojega predloga skozi pri seji odbora, zate smo morali sami vse poravnati, kar je bilo tudi zahtevano od glavnega, urada, če hočemo, postati zopet dobri člani. Društvo je zadevo izravnalo, od tistega časa pa raste in ima izmed vseh najlepše uspehe v naši naselbini. Tako se nam je godilo pri ustanovitvi vsakega društva, ne samo pri društvu 8. N. P. J. Možje so prišli k nam is Forest Cityja, nagovarjat nas, naj ustanovimo društvo svete Barbare, ki ima pri njih svoj sedež. Tudi društvo te organizacije smo ustanovili, ker je imela lepo ime patrono rudarjev, ki smo jo poznali še iz stare domovine. Pozneje je tudi to društvo dobro napredovalo.
Kakor Slovenci tako so Hrvati ustanavljali svoja društva xxx nosili so si postojanke. Na hrvaške zajednice, h kater je tudi pristopilo več kot polovica Slovencev. Hitra rast društva je povzročila, da smo v par mesecih meli kar šest dobro organi društev. Zborovali smo pa se v nemški dvorani. Poljski naselniki naše naselbine so si kupili stare barake xxx stenice, da si jo preuredijo xxx. Posnažili so odznotraj, nekaj so prenovili, prigradili mali stolp, kam so obesili velik zvon. Po vsej bižini so beračili za pomoč, mi smo jim tudi pomagali, kajti smo bili še bolj dobrosrčni xxx rove v čast in slavo bolje. Če bi bilo drugače, ker vsak pridobil izkušnje.
Za xxx so opremili jo in te so dobili svoje xxx gospoda, baje prav stre Slovence so pričeli gleda strani, ker menda niso xxx izkazovali njih cerkve in xxx. Opazili smo da nas radi tega ne marajo. V nedeljo smo na zboru društva svete Barbare v dvorani blizu poljske cerkve xxx smo nastavili po končani seji pili in se pogovarjali o dogotkih pretečenega tedna ter o napredku naših društev. Xxx je, da moramo že narazen, sodček je bil prazen, a stopil v dvorano dobro za xxx mož.
»Halo Frane,« xxx pa smo mu zaklicali. Izgledal kam prestrašen in se čohal xxx. »Pojdi v našo sredo,« smo ga vljudno povabili.
Mož je vzel vabilo in se poslužil polnega kozarca pive. Tudi xxx dobrega češpljevca je xxx. Pripovedovati nam je o svojih težavah:
»Jaz sem vaše cerkve, ubog delavec, mam cel kup mladičev, sem moral otrokom nekaj xxx ker le trije hodijo v mestno šolo pa nisem mogel plačati zadnje xxx. K veliki noči sem xxx, da sem na veliki petek jedel meso. Ni mi dal odveze zapretil, da me bo že xxx cerkvene postave. Xxx popoldne (bila je bela nedelja ko se je končal) xxx je ukazal knez štirim možem xxx, dragi so odšli sta prinesla trivoglat hlod položila doli na sredi cerkve mi je ukazal, da moram klekniti in klečati dve uri. Xxx kot sem sem seveda xxx, knez pa je pred odhodom naročil cerkovniku, da po dveh urah mene izpustiti in xxx zapreti. Odšli so, jaz pa sem tam xxx ter premišljeval o človeškem življenju. Pretekli sta dve cerkovnika ni bilo, da bi xxx. Moči so mi xxx in zaslišal veselo slovensko xxx. Takrat mi je padlo xxx da je človek vendarle xxx zakaj torej jaz klečim na kladi in se mučim, ko se xxx selijo življenja. 'Pa naj xxx mene in njih xxx rekel, tja grem, kjer se xxx polteni ljudje. Vstal sem in šel k vam.«
»Bravo Francelj,« smo vzkliknili kar vsi hkrati na koncu njegovega pripovedovanja. Začel se je odpravljati, ko smo ga začudeni vprašali, kam pa misli.
»Nazaj moram v kostel (cerkev), da počakam cerkovnika, ki me reši s klade,« je rekel.
»Največji osel si, če to storiš!« smo mu rekli. »Šel v tej pozni uri, da bi bodil tja klečati. Bodi no pometen! Ali ne veš, da v njej deželi nima nihče drugi pravice človeka kaznovati kakor sodnik?! Kako more tebe kaznovati tvoj knez. Pij še kozarec, prijatelj potem pa pojdi mirno domov svoji ženi in otrokom, jutri pa na delo!«
Učinkoval je naš vabljiv nauk na ponižnega poljskega vernika, da je začel že kleti čez svojega kneza in čez kostel. Zahvalil nam je za vljudnost in odhajal mrmrajoč kar sam zase kletvice, kakor bi delal črne naklepe. Mislili smo, kako dobre bo na njega vplival naš nauk, pa pokazalo se je, da je spoznanje napravilo priprostega poljskega delavca kakor zver. Oči so se mu svetile kakor mački in v resnici smo spoznali, da ni nič dobrega pričakovati od človeka, ko pride v tak položaj. Vse se je vprlo v možu, ko je spoznal, da je varan in poniževan, pa ker ni bil duševne močan, ni mogel vzdržati ter je dal svobodo maščevanju.
V temni noči smo odrinili domov, polegli smo, drugo jutro pa nas je prebudil s stolpa poljske cerkve plat zvona. Meneč, da je požar, smo skočil na plano, a ni kjer videli ognja. Tja proti poljski cerkvi so drvele skupine faranov. Hotel sem videti, kaj se je pripetilo in stopil proti cerkvi. Vsa okna so bila zdrobljena, pod okni so ležali oltarni svečniki, v notranjosti cerkve pa je tudi ležalo vse navzkriž. Oltarno pregrinjalo je zmečkano ležalo sredi cerkve, spovednica je bila prevrnjena po tleh, vse je izgledalo križen kakor pri trgoven starinami.
Poljski farani so vpili na glas in tožili, da so jim tolovaji oropali cerkev. Verjeli smo jim to, ker nismo vedeli nič drugega.
Par dni je preteklo. V rovu smo čakali na prazne vozičke na prostoru, kjer se nas je zbrala skupina, kakor je običajno v rovu, ko je treba čakati vozov. Pristopil je k nam Poljak, ki je v nedelje klečal na trivoglati kladi sredi cerkve valed naložene kazni njih kneza, in rekel:
»Veste, Slovenci, 9. avgusta imamo sodno obravnavo zaradi poškodbe cerkvi. Tales sem, da sem vse to povzročil, vi Slovenci pa ste zatoženi, de ste pripomogli. Možje, le po pravici povejmo pred sodnikom. Jaz povzročitelj škandala. Ko sem se od vas poslovil, nisem šel domov, kakor ste mi vi velevali, ampak šel sem v naš kostel, vzel sem ven tisto trivoglato klado in z njo sem začel mlatiti na levo in desno vse, kar sem dosegel. Potem sem pa še svečnike metal pri oltaru ven, vzel sem nabiralnik in ga nesel domov, kjer sem ga odprl ter pobral iz njega vsebino 82 centov. Nabiralnik sem nesel še tisto noč nazaj v cerkev, kamor le vedno prišel cerkovnik, da bi me rešil. Klečati bi bil torej moral celo noč. Za tiste cente imamo celi teden dovolj kruha.«
Potolažili smo ga, naj ga ne skrbi obravnava, kar naj se pridruži, obravnava se bo vrila po pravici. Društveni tajnik, blagajnik in jaz kot predsednik, smo bili poklicani dne 9. avgusta 1906, v glavno mesto westmorelandskega okraje, Greensburg, na sodišče. Prvo smo morali vsi priseči, da bomo na vsako vprašanje resnično odgovorili. Po končanem zaslišanju je pa sodnik pokazal znanega moža rekoč:
»Ta mož je obtožen, da vam je poškodoval cerkev. Po moji razsodbi je upravičen, da vas toži za prestano trpinčenje na onem trivoglatem hlodu.«
Pričeli so nas tožiti, da smo mi krivi, ki smo mu dali piti, sodnik jim je odgovoril:
»Dati kozarec pive ali kake druge pijače svojemu prijatelju je zelo lep običaj ter prav nikjer prepovedan.«
Cerkveni možje so izgubili pravdo. Tožnik je poklical blagajnika, veleč mu, naj vsaki priči izplača po dva dolarja in tako tudi obtoženemu možu za odškodnino izgubljenega delavnika. Tožitelji so plačevali stroške, ki so znašali $47.
»Takoj morate plačati, drugače vas dam zapreti," jim je velel sodnik, "in držal vas bom, dokler ne bo račun poravnan, boste vsaj vedeli, kaj se pravi človeka mučiti.«
S kletvico na ustih so Poljaki spravili skupaj denar, takoj so zbrali skupaj ukazano vsoto, mi pa smo prejeli vsak svoje. Toženec, njegova stranka in priče smo odšli domov veselega srca.
Cerkvena občina se je hudo maščevala nad svojim udom s tem, da ga je izključil, kar bi bil pa itak sam naredil. Pristopil je čisto na našo stran, kajti pri prvi priliki je bil predlagan za člana pri seji društva svete Barbare. Pozneje sta pristopila še dva njegova sina. Ker se je društvo pri ključilo k 8. N. P. J., so zdaj vsi trije dobri člani 8. N. P. J.
Človek ne more povedati vsega kar z eno besedo, tako dostikrat prezre dogodke, ki so vredni, da jih prikliče v spomin. V stari domovini nam je bil god svete Barbare največji praznik. 4. decembra 1881. smo se zbrali pred velikim poslopjem, takozvanim 'Per- sonalhausom'. Bilo nas je 7000- ženjenih mož in samskih mladih fantov. Tja je prišel ravnatelj z drugimi gospodi, poklical je blagajnika iz pisarne, ki je prinesel poln krožnik goldinarjev. Na poveljo ravnatelja je vsak delavec dobil iz rok blagajnika srebra goldinar. Po razdelitvi je zastavonoša razvil zastavo rudarjev podobo majnarske svete Barbare na eni in sliko svetega Prokopa na dragi strani. V nekih krajih so namreč tudi onega svetnika častili rudarji kot svojega zaščitnika. Odkorakali smo v samostansko cerkev z muziko in zastavo na čelu. V samostanu se je vršila slovesna maša. Trije duhovni so pristopili, ki so vršili svoje opravilo. V resnici povedano, to se nam je takrat zelo dopadlo, a danes nam je seveda deveta briga, ker ljudstvo zna kaj boljšega, kar človeku koristi.
Po končani maši smo se zbral na velikem trgu kakor vojaki, ko pridejo z napornih vaj. V sredo je stopil ravnatelj ter velel:
»Polovica vas gre v hotel Wadlau druga polovica pa v hotel Genringer.«
Zbralo se nas je bilo tolliko, da nas je prišlo na vsak hotel po 500 mož in žena ter deklet, torej ni bilo nikjer za nas dovolj prostora. Zgnetili smo se nekako in vsak je dobil še po deset kozarcev pive, porcijo pečenke in dve žemlji. Ženske so dobile samo po pet kozarcev. Po južini je zagodia muzika, takrat se je vse zavrtelo, in plesišče, kjer je bilo prostora za dvesto parov, je bilo natlačeno polno vrtečih so plesalcev. Kake tri stopnice nad plesiščem je bil prostor za gospode, ki so hodili plesat doli k nam s svojimi gospemi, kolikor je bilo poročenih, bili so večinoma samci.
Kozarci so se krčili, nekateri pivci so že izpraznili svoje merice, ko se je oglasil gospod ravnatelj na kraju gosposke sobe nad plesiščem svojim nagovorom. Pričel nam je praviti o nadlogah, ki jih imajo gospodje radi neubogljivih delavcev. Povedal je, da je ravnatelj dveh velikih rovov s 3000 delavci, ki mu delajo velike preglavice. Sicer da smo dobri delavci, ali da imamo slabo plati Korošci vse zatepejo, Štajerci vsi zapijejo in Kranjci vse zaljubijo. Da ima prav, nam je dokazoval z resničnimi dogodki.
»Nekateri dobro poznate Jožeta Skrabarja tam nekje spodnjega Štajerskega. Delal je pred leti v mojem rovu, lansko leto pa je zopet prišel v mojo pisarno vprašat, da mu dám delo. Obljubil sem mu delo, a ko sem videl, da tistega ne more nastopiti s takimi čevlji, da mu palci gledajo skozi ter mu to povedal, me je prosil za tri goldinarje predplačila, da si bo dal popraviti čevlje.«
Blagajniku sem ukazal, da plača tri goldinarje, Škrabarju pa ukazal, naj gre k ćevljarju Fapalču, ki je dober čevljarski mojster, da mu uredi čevlje. Vljudno se mi je zahvalil in šel. Čakal sem, da bo prišel delat, pa ga ni bilo. Ta me je pa nasmukal, sem si mislil, in res me je. Že sem bil skoraj pozabil na dogodek, ko me je nagovoril neke nedelje čevljarski mojster, korakajočega mimo tiste čevljarne. Pozdravil me je in začel pripovedovati:
»Pred tedni je bil pri meni Jože Škrabar, ki mi je pustil popraviti čevlje z naročilom, da ste mu vi veleli k meni. Popravil sem mu torej čevlje na vaš račun.«
Že sem videl, da me je Jože potegnil kar na dva kraja. Nisem maral, da bi imel čevljar o meni kake predsodke, pa sem ga kar vprašal, koliko sem dolžan.
»Tri goldinarje in 75 krajcarjev,« mi reče. Plačal sem in si pri tem mislil, za kake imamo vas Slovence, ki ste pa v nekaterih ozirih le bolj prebrisani od Nemcev.
Čez par mesecev pa je prišel zopet v mojo pisarno skesani Jože. Zopet je bil bos. Šel sem v staro skladišče, kjer so ležali čevlji ponesrečenega Konrada Zajfrida, katerih ni hotela sprejeti vdova, češ, da bi še toliko bolj obujala žalostne spomine, če bi videla oblačila svojega ranjenega ponesrečenega moža. Dal sem Jožetu čevlje in še hlače, in drugi dan je res prišel delat kakor izgubljeni sin v starem testamentu. Devetega avgusta je nastopil delo, danes, ko pišemo 4. decembra, pa je meni že pošteno plačal šest gol dinarjev 75 krajcarjev. Tudi novo obleko že ima in je v naši sredini. Vidite ga tam pri prvi mizi na desni pri kozarcu svežega piva. Le glavo pokonci Slovenec, čeravno imaš svoje naravne slabosti kakor jih ima vsak človek na svetu. Da si le pravičen in pošten! »Glueckauf!« Obrnil se je proti gospodom, ki so ga itak že obstopili, mi pa smo ploskali.
Navdušil nas je s svojim govorom, da smo se kar spustili gori po stopnicah. Prvi je bil Ljubljančan Tone Logar, o katerem sem že pisal, kako slaba nama je bila na božji poti na Ogrskem. Vzel je klobuk z glave:
»Ponižno vas prosim, gospod ravnatelj, za pred plačilo.«
»Ti si pa res lump prve vrste,« ga je zavrnil ravnatelj, »zjutraj si dobil goldiner, pečenko in deset kozarcev popoldne, zdaj pa še nimaš nič več.«
»Veste, gospod ravnatelj, saj se ne gre zame. Ljubico imam, tam na klopi sedi vsa obupana, ker ve, da mi je žep suh, pa je le že šesta ura in morala bo domov.«
»Tu imaš dva goldinarja, jaz pa grem plesat s tvojo punco.«
»Lahko plešete, ravnatelj, toda glejte, da ne preskočite vrvice,« mož pa ni hotel razumeti, kar ga je opozoril fant, ker tudi on je imel svoje slabosti.
Prej nam je očital slabosti Korošcem, Kranjcem in Štajercem, zdaj pa je pokazal, da se tudi njega drži ena teh slabosti. Sploh je mož večkrat zalezel v kak zagrad in utrgal jabolko ali cvetlico, ki mu je bila najbolj povšeči. Mladi oženjeni možje kakor fantje so skrbno pazili na njega, da bi jih ne okradel lastnega imetja.
Brž smo se ga lotili in ga nagovarjali tako dolgo, da je moral dati vsakemu dva dolarja.
»Tu imaš,« je rekel vsakemu, »pa glej, da prideš jutri delat.«
Slovenci smo se pogovorili, stopili smo po stopnicah gori proti gosposki sobi, zagrabili smo gospoda ravnatelja in ga dvignili na rame, vsi pa zakričali: »Živijo naš rovski ravnatelj!« Pa smolo smo imeli s počaščenjem, ker smo bili nekam omočeni, smo omahnili s svojim bremenoma, breme pa nami in zgodilo se je, da smo so vsi skupaj znašli na tleh pod stopnicami tri čevlje nižje v plesni dvorani. Kobacali smo tal osramočeni, gospod ravnatelj pa se nam je zahvalil:
»Lepa vam hvala za visoko čast, če bi me bili še malo višje počastili, pa bi se bili vsi skupaj pobili. Ampak čast mi vseeno ugaja, za to ga bomo pili.«
Zaklical je natakarju naj nam nastavi kar dva sodčka pive, natakar ni mudil in že so praznili peneče pivo. "Glueckauf!" smo napili ravnatelju, on pa je trkal z nami in skušal z nami peti ono o knapiču, ki toži očeta, zakaj ga ni dal študirat, da mora pod zemljo si hišico graditi.
Pel je po nemško, mi pa peli in pili po slovensko. To nam je bila veselica!
Pri rudniku so piskali šesto uro. Še bolj smo se zarili pod odeje, da prečujemo klicanje k delu. Spali smo dalje, okoli osme pa so prišli trije možje v našo veliko sobo s 42 fanti, ki smo ležali notri kakor vojaki po kasarnah. Trije možje so bili: gospod ravnatelj, njegov pisar in predstojnik rudnika. Kričali so nas zaman, bili smo le v najlepših sanjah; po ušesih je donel zvok godbe in sladki smeh deklet, ki smo jih spremili po zabavi domov. K zavesti nas je spravilo rohnenje gospoda ravnatelja:
»Ali vam nisem dal sinoči predplačilo pod pogojem, da boste danes gotovo šli delat? Mislite, da bom jaz kopal premog? Dosti drugega posla imam in skrbi.«
Morali smo se obleči v delavne obleke in z bolečimi glavami smo lezli proti rudniku, kakor je pač navada po obilo vžiti pijači. Čim smo začeli delati, smo bili naenkrat vsi mokri. Napili smo se sveže vode in delali le za silo dalje, popoldne pa sploh nič. Ob štirih, ko smo prišli dela domov, smo bili bolj zdravi kot zjutraj, ko so nas spodili iz postelje.
Nihče ni mislil, da bo treba vrniti ravnatelja predplačilo, ki nam ga je del. Nekega dne pa je prišel pred rov in nam velel, naj se tam zberemo. Mislili smo, kaj bo novega, a ko smo se nekoliko zbrali skupaj, nam je rekel ravnatelj:
»Fantje, potekel je plačilni dan, toda k meni le ni bilo nikogar, da bi povrnil dva goldinarja, ki sem mu jih del v sili. Moja krivda je, ker nisem ničesar zabeležil, a denarnica mi pa izkazuje, da sem razdal 45 goldinarjev. Ne vem torej, komu sem dal.«
Smejali smo se v pest, nihče pa ni povrnil ravnatelju niti krajcarja. Tako je končala naša slavnost svete Barbare.
Ker sem le ravno s pripovedovanjem na oni strani po Nemškem in Štajerskem, kjer vsaj pravijo, da je več romantike kot v Ameriki in ker nekateri tudi radi berejo ljubavne zgodbe, bom napisal tudi o ljubavnem dogodku. Je pa nekaj težkega začeti pripoved o ljubezni, človeku, ki se je postaral, ker je le pozabil, kako se predejo ljubezenske niti. S časom pa so vas prikliče v spomin. Da ne bom preveč ugibal začetku, naj povem prvo osebe.
Naj bo kakor hoče, povedal bom po pravici, namreč, da izmed treh oseb, ki so tu notri zapletene, stojim sam v prvi vrsti. Od našega ravnatelja sem že večkrat zapisal, da je bil samec, čeprav že 40 let star. Imel je lepo hišo in kuharico, kateri sem bil jaz fant, ona pa meni dekle. Moš je goljufal mlade poročene može in mladeniče, drugi pa so njega.
Prežal sem nekega večera za vogalom njegove hiše, čakajoč na ljubico. Nisem dolgo čakal, ko je stopila skozi velika vrata Apolonica, jaz pa k nji:
»Dober večer, Apolonica,« sem hitel pozdravljati.
»Bog daj!« je odzdravila prav vljudno. »Prav, da si prišel! Moj gospod je šel nocoj k banketu, ki ga je priredila požarna bramba. Pojdi nocoj gori z menoj, Tone!«
Kako rad sem ubogal! Stopila sva po širokih stopnicah, Apolonica naprej, jaz pa za njo, kakor bi stopal za materjo, ker kuhari-ca že ni bila več posebno mlada. Odprla je vrata in velela:
»Tu notri je moja soba, Tone, kar vstopi. Le pripravi se čisto po domače. Nocoj, ko je tako temna noč, itak ne moreš domov.« Ovila se mi je krog vrata in me prav krepko poljubila, jaz pa njo. Odšla je v kuhinjo izgovorom, da mora dogotoviti delo in potem, da pride nazaj.
Apolonica se je vrnila v par minutah, pa ne da bi bila le opravi delo, temveč prinesla je velik kozarec kuhanega vina in na krožniku velik kos šarteljna.
»Tone, jej,« je rekla, »da ti ne bo dolg čas čakati name.« Rade volje sem sprejel, kuharica pa mi je zopet obljubila, da bo kmalu prišla. Vino je grelo in imeniten kuharičin šartelj me je spravljal v zadovoljstvo, da sem računal in sklepal, da bo nocoj prav prijetna noč. Brez krčmarja narejeni računi pa navadno ne drže.
Nisem bil dolgo v veselem pričakovanju, postavil sem prazen kozarec in ostali kos peciva na okno, ker mize nisem dosegel. Naenkrat so se odprla vrata. Tema je bila, da nisem mogel nič videti kdo je, veselil sem se pa vsekakor, da je slednjič prišla moja Apolonica. Pomaknil sem se torej proti steni, da naredim lepši prostor, a ko se je prišlek vlegel, je na vso moč zaječala postelja. Čutil sem nekaj izvenrednega, skušal rešitve uganke, a novi prišlek v posteljo se nikakor ni ganil.
»Tako pa tudi ne more biti vso noč,« sem si mislil. Segel sem z roko na levo stran, ko strahoma otipam moško brado. Zasvetilo se mi je v glavi, da mora to biti gospodar hiše, naš rudnika ravnatelj in skočil sem preko njega, butnil ob široka vrata, ki so se kar sama odprla, zunaj pa so prekotalil čez velikega gospodarjevega psa. Strah se mi je le pomnožil, ko sem padel na veliko pasjo mrcino, ki je zarenčala nad mano in zavalila sva po stopnicah navzdol in se motala do tal. Enkrat je bil odspodaj pes, drugič pa jaz, vršilo pa se je vse tako hitro, da pes menda ni imel časa pomisliti na svoj močan gobec in ostre zobe. V hipu, ko sva se prekotalila z močnim nasprotnikom do velikih vrat, sem treščil ob vrata, da so so odmaknila na obe strani in skozi odprtino sem skočil v sneg bos in v spodnji obleki. Par skokov in stal sem pred Kolharjevim hlevom. Odprl sem vrata toliko, da sem mogel zleči skozi odprtino. Hlevar je menda mislil, da je napaden, skočil je iz postelje in za grabil gnojne vile. Spoznal sem opasnost položaja in zaklical: »Tomaž, miruj jaz sem.«
Vile je pridrižl in vzkliknil začudeno:
»A, ti si, Tone? Kak pa prideš sem ob tej pozni uri? Saj si vendar domalega nag! In tej neznosni zimi tak kolovratiš okoli!«
Smejočemu sem potem komaj nekoliko razložil svojo smolo. Postavil je predme velika čevlja, ki sta bila najmanj za tretjino prevelika, a dobra za tak slučaj. Ovil me je s konjskim kocem, ki je prav močno smrdel po konjih, na glavo pa mi je nataknil bržčas v koruzi pobran klobuk. Tako oblečen sem, šel za hišo moje nesreče, pod okno moje Apolonice, ki mi je bilo prav dobro znano, kajti dostikrat sva tam po lestvi doli z Janezom Mlekukem spravljala on svojo Juliko, jaz pa Apolonico na plesišče. Pogostokrat smo se tam doli pod oknom vsi štirje zahvaljevali za prijetno noč, Julika in Apolonica sta lezli nazaj po lestvi, z Janezom pa sva čakala, da sta izginili skozi okno, in potem odstranila lestvo.
Tako sem premišljevaje stal do kolen v snegu in čisto po malem pričel žvižgati gori proti oknu. Pokazala se je bela postava šenske in šušljaje vprašala:
»Ali si ti, Tone!« Na odgovor je zavihtela zvez obleke, ki sem ga hotel prestreči, a bil že prepozen in obleka se je zarila v sneg. Oblačiti sem torej moral pozneje sneženo obleko v hlevu.
»Vidiš, ravnatelj šele zdaj gre na banket požarne brambe,« mi je rekel hlapec, kazajoč na ulico.
»Počakaj ti nemški lisjak,« je šinilo v mene. »Te bom le prekosil!«
Nataknil sem nase obleko in že sem zopet stal pred vrati ravnateljeve hiše. Baš tedaj je stopil skozi vrata ravnatelj, držaje v eni roki bič, v drugi pa velikega psa. Kosmatinec je prav hitro zavohal, da sva se komaj pol ure prej tacala po stopnicah, zarenčal je nad mano in se hotel iztrgati gospodarju, ki ga je pa prav dobro držal.
»Kar neprestano mi hočeš biti nocoj na potu! Jaz ti le pokažem,« je zakričal nad mano ravnatelj in visoko dvignil pasji bič.
Zamahnil je, a Tone je le pravočasno odskočil dalje, kot je bilo treba.
Spoznal sem, da mi je usoda nemila za tisto noč in se obrnil proti domu. Dogodki tistega večera so mi rojili po glavi. Še najbolj mi je bilo žal za velik kos karteja, ki sem ga pustil na oknu pri postelji, ki sem ga komaj parkrat odlomil in tako rekoč celega pustil tam. Vojak z dragocenimi izkušnjami bo prav gotovo priznal, da najboljša ljubica je kuharica, in tako sem bil tudi jaz prepričan. Zato mi je pa tudi bilo toliko bolj žal par dni potem, ko je Apolonica pričela spravljati svoje reči, ne kaj posebno radi Apolonice same, pač pa toliko bolj radi pogrešanih njenih kuhinjskih izdelkov, v katere sem bil v resnici zaljubljen. Ta izguba mi je tudi pripomogla, da sem odpotoval od tam na Ogrsko.
Kakorhitro zaidem s svojo povestjo na tla naše nove domovine, že mi je namenjeno, da moram opisovati kaj žalostnega. V naši veliki slovenski naselbini, v bližini mojega posestva je stanovala ugledna družina, katere oče je bil Slovence, mati pa Nemka. Prvi njih sin je umrl leta 1921, star 27 let, oče je umrl leta 1922, star 82 let, mati pa je umrla leta 1923, stara 67 let. Ko to pišem, je umrl še njih drugi sin Anton Schuster, star 43 let, lastnik dveh hiš, katere so lastovali že njegovi starši. Fant je spadal k več podpornim društvom in povsod bil uradnik. Govoril je čisto dobro angleško, nemško in slovensko. Bil je naš lokalni predsednik leta 1910 med velikim štrajkom. Imeli smo pogreb 2. marca, pri čemur je bil neprijeten prizor. Bil je to velik in težak mrlič, ki je tehtal 392 funtov. Za pogrebe je bilo osem fantov, ki so jih izvolili pri društvu, ki pa niso mogli z mrličem skozi vrata. Morali so ga vzeti iz rakve in položili so truplo na blazino, rakev pa postavili pokonci in na ta način odnesli vse skupaj skozi vrata. Šele zunaj so zopet spravili truplo v rakev in potem pogrebnik na avtomobil, ki je bil ves obložen s svežimi cvetlicami. Prvi so v sprevodu korakali društveni bratje z zastavami, potem avto in cela procesija drugih avtomobilov. 32 let sem že v naši naselbini, pa še nisem videl takega pogreba.
Pri jami so pripognili zastave v zadnji pozdrav umrlemu članu, predsednik je položil nekaj na srca članov, pobrali smo vsak kepo grude in spustili jo v odprto gomilo za dolgoletnega našega društvenega uda, Antona Schusterja. Na velikem centralnem mirodvoru leži veliko naših društvenih bratov. Tam ležijo med vojno leta 1860. do 1865. padli vojaki, ki so se v civilni vojni borili proti mogočnim plantažnikom z Juga, kateri so menda imeli v načrtu zasužnjiti celo Ameriko. Tam počivajo tudi padli vojaki iz svetovne vojne, ki so izgubili svoje življenje v bitkah pri Sv. Mihaelu v Argonih na Francoskem. Med njimi so tudi Slovenci, torej je vsekakor znamenit mirodvor. Na štirih nestarih grobovih stoji kamen z napisom, da tam notri počivata starša in dva sinova Schusterin pa njih letnice, kdaj je bil kateri rojen in kdaj je umrl. Društva pač vedno preskrbijo, da so imeli člani dostojno spremljani na zadnji poti in da še dobe ostali za njimi vsoto, za katero so bili ranjki zavarovani.
V moji soseščini je stanovala švicarska rodbina. Če se je ustanovilo slovensko ali nemško društvo, on ni hotel nič vedeti o tem, a ko mu je umrla žena, ni prišel nobeden sosedov pomagat. Sam je oblekel truplo svoje žene in ga položil na mrtvaški oder, pozneje pa šel klicat pogrebnika, da je pripeljal rakev za $35. Noben sosed ni šel pogledat v hišo in tolažit zapuščenega moža. Pogrebnik je prišel z najslabšim mrtvaškim vozom, ker je družino poznal kakor vsi sosedi. Nikogar ni bilo, da bi dvignil rakev in jo nesel na mrtvaški voz, tako je mož begal gori doli po cesti, kje bi dobil koga za pomoč. Nabral je štiri može, mestnega policaja, enega požarne, brambe in dva postopača, da so spravili rakev iz hiše. Sosedje so se kar pomaknili za hiše. Vdovec je pričel po smrti svoje žene pijančevati in svoje lepo imetje je pozneje prodal našemu rojaku, s katerim smo dobri sosedi, kajti on je tudi Slovenske narodne podporne jednote pri našem društvu it. 7.
Slovenci smo opažali, da nam postajajo premale nemške dvorane za naše prireditve in sploh za opravljanje društvenih dolžnosti. Vedno na novo so pristopali načelniki k društvom, najbolj pa k Slovenski narodni podporni jednoti. Pogovarjati smo se začeli med seboj in sklenili, da si postavimo veliko poslopje, ki bo odgovarjalo potrebam naših društev, 11. ma ja 1913 smo sklicali splošno sejo in brez kakega posebnega razpravljanja sklenili, da zgradimo potrebno poslopje. Razpisane so bile delnice po 25 dolarjev in bile prodane v dveh tednih med članstvom. Denar je bil torej zbran. Društveni brat, ki je imel lep kos zemljišča, ga je oddal za mali denar. Dobili smo arhitekta, ki nam je zmeril prostor in 15. maja smo že pričeli z gradnjo 80 čevljev dolgega in 65 čevljev širokega poslopja. Kopali smo za temelje poslopju, pri čemur nam je prav prišlo, ker so rudarji v naši naselbini zmožni poleg rudarstva še drugih rokodelstev, zidarstva, mizarstva, stavbinstva, kovaštva in sploh vse kar je potrebno pri grajenju velike stavbé. Čim je bilo stavbišče izkopano, smo postavili deset čevljev visoko betonsko vznožje in nato s trdnim in vlažnim materialom dogradili le dve nadstropji. Arhitekt nam je vodil delo, drugo smo pa večinoma vse izvršili društveni bratje, ker je bilo dosti prostega časa radi slabega obratovanja pri rovih. Pri domu nas je vedno delalo po 40 mož na dan, domačega brezplačno, ker vsak društveni brat je videl veliko potrebo te stavbe.
Ker smo imeli veliko cementa, opeke, apna in tramovja ter drugega materiala, smo morali imeti tudi čuvaja, kajti poleg tega, da smo imeli veliko prijateljev, smo imeli tudi nasprotnike.
Težko je bilo delo v toplem poletju in društvenim bratom je padla od obrazov tisočera znojna kaplja. Toliko večje je bilo po tem veselje, ko smo praznovali dovršitev našega doma, najlepše in največje zgradbe naše slovenske naselbine. V praznovanje srečne dograditve smo imeli 19. oktobra slavnostno otvoritev. K proslavi je na otvoritev prišel tudi glavni tedanji predsednik Slovenske narodne podporne jednote brat Jakob Miklavčič in neki Fortuna, s katerim sva bila znana le kot delegata leta 1910 v Clevelandu. Glavni predsednik je imel govor, v katerem nam je nekoliko razložil o napredku človeštva, kako so nekoč gradili v rimskih časih palače cesarjem in arene, v katerih so se vršile ostudne reči, kjer so z galerij doli gledali na moreče se sužnje vladujoči ljudje. Čas je izpolnjeval človeštvo in danes delavci grade svoja poslopja in zabavišča sebi. Tedaj smo s predsednikom vred imenovali novo stavbo, ki se imenuje od tedaj Slovenski narodni dom. Stavba nas je stala več tisoč dolarjev, a toliko več pa še delavnih moči. Pa nič za to, veselili smo se svojega dela. Vršili smo banket pri pristni kapljici. Predsednik jednote je zadnji del noči s svojim spremljevalcem Fortunom spal v moji hiši, v kateri je stanoval tudi moj set Johan Srebrnjak, tedanji tajnik društva št. 7 S.N.J.P.
Tako smo dokončali delo in odprli Slovenski narodni dom, kakor nosi danes napis visoko na pročelju, v angleškem jeziku ravno isto pa nižje doli, ker notri prihajajo tudi Angleži. Društva vršijo notri svoje dolžnosti in vsak ud je deležen v domu svojih pravic. Notri se vršijo poleg sej in prireditev tudi poučevanja za ameriško državljanstvo vsako nedeljo ob štirih popoldne v posebni sobi. Zbirajo se notri možje in fantje ne samo slovenske temveč vse drugih tu nastanjenih narodnosti, da dobivajo notri pouk.
Dom nam služi za kratek čas, ki ga obiskujemo ne le v nedeljah, ampak tudi čez teden.
Dober društveni brat, ki je bil dolga leta član pri nemškem in slovenskem društvu, se je priglasil pri slovenskem društvu, kjer je bil član že 25 let, za podporo. Člani so takoj nudili pomoči svojemu bratu iz društvene blagajne. Poleg tega je društvo razposlalo prošnje drugim društvom in tako je storilo nemško društvo. Društva so takoj priskočila staremu članu na pomoč. Pozneje sem slišal, da so še člani prezbiterijanske cerkve sklenili podpirati starega moža in so mu sklenili dati stanovanje. Sedemdeset let sem star pa še nisem slišal, da bi farani kake katoliške cerkve sklenili na ta način podpirati potrebnega starca.
Pri društvu Slov. nar. podp.jednote zborujemo vsako prvo nedeljo v mesecu. Po seji se navadno zmerom še kaj drugega pogovorimo. Brat je nekoč vprašal po seji društva, kam gremo popoldne in že se je vtaknil v pogovor drugi s priporočilom, da bi šli v Rožno dolino, ker tam je prijetno, kakor je pristavil tretji. Tam je prebival Ribničan, ki je imel dobro zalogo v kleti in je bil poleg te ga naš društveni brat.
Najbrž se je s čem zamudil doma, da ga ni bilo k seji, posebno ker ima mlado ženo. Tako smo sklenili, da ga obiščemo. Razšli smo se h kosilu, kmalu popoldne pa se pričeli zbirati, da odidemo proti zapadu v Rožno dolina, kjer prebiva naš brat. Ni daleč do Rožne doline, po poti je treba zaviti, ki vodi mimo vrtov. Ustavili smo se pred lepo hišo, obdano prijetno obdelanim vrtom, ki dasiravno ni velika, zadostuje slovenski družini. Okoli in okoli se je vila vinska trta, po desni strani pa živa zelena ograja in od zadaj mičen pašnik s potokom studenčne vode. Žena našega Pavleta nam je že hitela naproti, na roko je odprla vežne duri, in mož nam je klical:
»Dobrodošli mi sosedje!« Vljudno nam je odkazovala sedeže okoli velike mize, on pa nas je po kratkem pogovoru te izpraševal, kaj hočemo piti. Ponudil nam je na izbero pivo in vino, pri čemur pa smo kmalu dali prednost njegovi dobri vinski kapljici. Galon konkordarja nam je postavil na mizo, kar pa ni bilo ni preveč, ker petnajst nas je prišlo. Vesela družba je bila to, kakor je v navadi pri naših rojakih, ki so jim zbudi zadovoljnost in veselost pri okusni kapljici.
Takoj pri prvi čaši vina je bila izrečena zdravica, zapili smo na zdravje sveže vino in vesel smeh se je razlegel. Smeh se je mešal med živahno govorico, kajti pomagale so nam tudi žene, katere so prišle z nami. Vsak je vedel povedati kaj zanimivega, a govor nam je najrajše uhajal v milo slovensko grudo. Notranjci so pripovedovali o čudesih Postojnske jame, a Štajerci smo jim razkladali o mičnosti zelenih naših holmov in livad, kjer se pase govedo in drobnica ter pastirica in k brhkim hribovkam hodijo v vas dolinski ponočevalci. Kako lepo je pripovedovati doživljaje slušalcem v veseli družbi, a koliko lepše še po slušati.
Pripovedovali smo si zgodbe, a ko smo se naveličali, nam je Janez zapel ono o trti in o vincu. Predlagal je nekdo, da mora zapeti vsak svojo, da bomo potem sodili, kdo zapoje lepše. Matevž Štajerskega je zapel:
»His'co imam na solnčni strani, tam, kjer sneg skopni najraji. Okoli je travnik lep zelen z drobnim rožcam razevetlen. V nedeljo zjutraj se zbudim pogledat v vrtec grem, kjer rožce pisane cveto, vijolice majejo z glavo.«
Za Matevžem je zapel drugi, o pevajoč vinski griček in rodno trto. Dolenjec je zapel o čaši in o sladkem vincu. Vsak po svoje. Pa žene so tudi hotele zapeti svoje. Milika je pela naprej o slovenski deklici, druge so jo spremljale. Zapela je drugo:
»Lepa zelena tratica, rožce po njej sem nabirala; najlepši bil je rožni cvet, cvet dekleta mladih let.«
Vsak je zapel svojo, le Kralovcu se niso odprla usta drugače kakor tedaj, ko je nagnil čašo k ustom. Pa na prigovarjanje je zapel tudi on, robato sicer, vendar po svoje:
»Slovenski fantje tud' smo mi skoraj so snedle nas u tam pri Vipavi na kraški planjavi smo se borili, vojno zgubili....«
Pel je dalje o mačku in o tujcu, ki ga je prevarit in spravil v nesrečo. Poslavljati smo se pričeli od prijatelja Pavleta, prej pa smo si eno zapeli o vinski trti, ki dobroto nam rodi, katera preganja vse skrbi. Napili smo še na zdravje gostitelju in voščili lahko noč, ki pa nas je s svojo, ženo pustil le pod pogojem, da se drugo nedeljo vidimo zopet.
Po potí domov sem premišljal o veselem večeru, ki je tako hitro potekel, in mala skrb se je porajala, kaj reče ženica, ker je ni bilo zraven.
»Jaz se pa moje nič ne bojim,« je pogumno izjavljal Kralevec.
Ponižno sem se spravil v hišo, vse je bilo po moji voljiv pokoju. Zlezel sem tiho v posteljo. Žena pa me drugo jutro le videti ni hotela, tako sem se tiho obnašal tudi jaz. Ko sem prijel za boket, pa sem že vedel, pri čem sem, bil je lahek kot bi bilo v njem kurje perje. Hvaležen, da ni bilo hujšega, sem prestal celi dan, a tudi ko sem prišel domov, me žena ni po gledala. Vse je kazalo, da se zbira ploha, in ko sem se lotil zvečer juhe in pripomnil, da je vroča, tedaj se je usulo. Pa na vse to sem jo čisto ponižno obgovoril, da bo dosti za nocoj, ko drugič grem, da bo šla ona z menoj. To je pomagalo, da mi je vse odpustila in znak pozabljenja me je že objela okrog vratu. Med tistim časom se je tudi juha pohladila. Zadovoljna sva bila zopet, pri topli peči sva sedela in si imela dosti povedati.
Tako se godi v naši lepi slovenski naselbini. Pavle je odšel iz Rožne doline nekam na vzhod, kjer je posestnik lepe kmetije, tam nekje na sončni strani, kjer obdeluje svojo zemljo, lesar se Slovenec tako zelo veseli. Želimo mu, da bi bil srečen in živel še mnogo let.
Slovenci v naši naselbini smo složni, pri čemur nas najbolj veže spoštovanje do svojega rodu. Bratje smo vsi pri društvih in to vemo, da sosed sosedu najprej priskoči na pomoč, ko je sila.
Že predzadnje leto sem delal v rovu. Predstojnik rova Bob Anderson si je ogledal prostor in rekel: »Tone, glej, da te ne ubije.«
»Da, to je vsakega rudarja prva dolžnost v njegov prid,« sem odgovoril, a predstojnik je menda preslišal in rekel znova:
»Kar tako delate brez posebne skrbi, samo da veliko zaslužite. Ko pa kdo toliko dobi po buči, da pozneje pogine ali pa takoj, sem pa vsega jaz kriv, radi vaše brezbrižnosti.«
Popadla me je jeza, ko sem videl, da nima vzroka kaj takega mi očitati, ker slutil sem, da me samo radi tega nadleguje, ker ga nisem nikoli klical v hišo na kozarec vina, kot so ti možje navajeni. Stopil sem bliže njega in ga zavrnil:
»Bob! Že 55 let delam po rovih, pa le me ni noben mož pokopaval, jaz sem pa že dva in ni izključeno, da bom še tretjega.«
Bilo mu je menda preveč, ker so je postavil čisto pred mene in me nahrulil:
»Ti stari berač, že dolgo stoji pred peklenskimi vrati, pa se ti še vedno ne odprejo. Ti se drzneš kaj takega ziniti, da boš pomagal pokopati tretjega moža! Čutim tvoje žaljenje in ne bom ga pozabil!« Odšel je in nikdar več se nisva videla živa.
Kopal sem dalje in si mislil, da se mož vendar malo preveč ponaša s svojo mladostjo. Koliko mlajših in še močnejših mož je podleglo! Tisti dan sem delal brez kakega posebnega dogodka, a drugi dan sem delal že dolgo in še ni bilo bosa k meni. Premišljeval sem ravno, kaj je vzrok, ko je iz temine zabrnela lučka podpredstojnika, našega rojaka Johana Batiča. Vse je bilo v redu in že je hotel oditi, ko ga vprašam, kje je pa Bob, da on prihaja ob tem času k meni.
»Z Bobom je slaba,« mi je odgovoril podpredstojnik, »Slepič, ki ga je že dalj časa nadlegoval, se mu je nocoj vnel, da se je mož celo noč zvijal v bolečinah. Najbolj gotovo ga bodo peljali v bolnilnico na Greensburg k operaciji.«
Tako je predstojnik šel od nas, drugi dan pa je prišel naznanit podpredstojnik, da ne bomo delali, ker je prvi predstojnik rova Bob Anderson umrl. Molže smo pospravili delavno orodje na varno, ker smo vedeli, da ne bomo delali, dokler bo ležal naš predstojnik na odru. Kako čudna je usoda. Mene je videl stati blizu vrat večnosti, sebe pa ne, akoravno je bil bližji kot jaz. Ni se torej človeku dobro ponašati s svojo mladostjo kakor ne s starostjo, ker smrt ne izbira, ampak kosi.
Naš rov je miroval, dokler ni bil pokojnik položen k počitku, kakor se pač vrši vedno pri nas, da obrat zastoji, če umrje rudar ali predstojnik ter delodajalec. Pokopaval sem tudi tretjega predstojnika.
Bližam se h koncu svojega pri povedanja. Nekaj časa pišem, nekaj časa čitam več vrst časopisov, nemških in slovenskih, med katerimi mi je pa najljubša Prosveta, ki je naš list in popolnoma svobodomiselno piše, kar je potrebno našem življenju. V njenih dopisih je odsev duše slovenskih naselnikov, njih misli in dejanj. Samotarica pečlarica, ki je odkritosrčno napisala, da je grešnica tudi ona, kakor smo vsi, ki nekateri držimo vreče, drugi pa tlačijo vanje, me je spomnila na že davno pozabljeni dogodek. Naj se le nikar ne boji radi grehov, in nič naj ne hodi k spovedi, ker tisti, ki bi jo imel spovedati, sam tiči do vratu v grehih.
Ko sem še hodil v ljudsko šolo in mi je bilo devet let, je nekoč gospod katehet po krščanskem nauku ukazal, naj naročimo svojim staršem, da mu pošljejo par glav česna, fižola in solatnega semena, ker ima zemlje dosti, a manjka mu semena. Rekel je, da bo zato prosil boga za sveti blagoslov. Očetu in materi sem do ma povedal, kaj župnik naročajo.
Mati je pogledala očeta, a on je rekel;
»Vidiš, nudi se lepa prilika, ker takega moža en očenaš zaleže več kot nas deset skupaj. V kleti visijo tri kite česna, kar prereži eno čez pol in daj jutri Tonetu v cekar.«
In drugega jutra mi je mati položila v cekar pol kite česna, oče je vsul zraven pol klobase, fižola in v starem mehurju sta pridala še solatnega semena, da je ni bilo v cekarju več prostora za šolske bukve. Oče me je le poučil, kako se imam držati v župnišču, da moram isto oddati le v kuhinji in ne smem sprejeti nikakega darila.
Bojazljivo sem se bližal župnišču, s trdnim namenom, da naredim, kakor mi je oče naročil. Hotel sem naravnost v kuhinjo in si mislil, da je gotovo tam notri kuhinja, kjer sem slišal neko mrmranje. Nič nisem potrkal, kar odprl sem vrata in začuden obstal, ker zagledal sem nekaj takega, kakor še nikoli nisem videl. Mož se je moten pri svojem poslu obrnil nazaj, in mi zamahnil z roko, naj se takoj zgubim, kar sem tudi storil. Kmalu potem so se odprla druga vrata, in izstopila je kuharica z vprašanjem, kaj prinašam. Ponudil sem ji cekar in povedal, da vsebino pošiljata oče in mati. Povabila me je v kuhinjo, da bom kaj dobil, če sem lačen, pa sem se branil, da sem že jedel zelje in fižol, predno sem šel od doma.
»Ali malo kave boš že in beli kruh?« mi je vabljive rekla, da sem se komaj premagoval, a se premagati le nisem mogel. Brž mi je postregla s to dobro jedjo, ki jo do tedaj še nisem imel v ustih, lepo sem se zahvalil in šel v šolo. Zvečer, ko sem prišel domov, nisem pa nič povedal, kaj sem videl, le po glavi mi je rojilo nekaj nejasnega, kar sem hotel biti na jasnem. In tako sem nazadnje vse povedal materi, ko me je vprašala, kako sem oddal fižol in česen. Natančno sem ji razložil, kako sem videl, ona pa je malo pomislila, potem mi je pa odgovorila, naj bom kar tiho o tem, ker vse, kar se godi v farovžu so svete reči. Naročila mi je, naj še zmolim očenaš in čaščeno Marijo in zaspim.
Leto je preteklo, ko je pričel kaplan oznanjati, da je kelih že obrabljen, s katerim daruje sveto malo in bo treba kupiti novega. Pozival je mladeniče in dekleta, da vsak prispeva po svojih močeh, ker on je pripravljen sprejemati darove v svojem stanovanju ali kaplaniji. Takoj so mu začeli prispevati in nositi darove. Neko nedelje mi je rekel oče:
»Tone, tukaj ima 35 krajcarjev, nesi jih gospodu kaplanu za kelih, da boš tudi ti deležen odpustkov.«
Radevolje sem vzel denar in šel proti cerkvi. Kako zapeljivo se je vtiskal okrogli denar v dlani! Kar nehote se me je lotevala želja, da bi ga porabil zase, ker nič kaj mi ni bilo mar za odpustek. Stopil sem na mirodvor, sredi katerega je stala farna cerkev, na vogalu pa vedno mož z jerbasom rumeno zapečenih žemelj in maslenih kifeljcov.
Mikali so me, poželenje po njih je rastlo. Kar sama je roka segla proti jerbasu in ponudila denar za slastni kruh. Šolarji moji tovariši so bili prav kmalu okoli mene, z njimi je prišel pogum, da smo se postavili okoli jerbasa deklice in dečki, in zajedli na pecivu vseh 35 krajcarjev, ki jih je oče zaupal meni, da jih izročim za sveti kelih.
»Kako si se obnesel pred gospodom kaplanom,« me je vprašal oče zvečer, ko sem se vrnil domov.
Tedaj sem se mu pa moral zlagati, kako sem storil kaplanu. Kaplana sem goljufale drugič. Mati me je nekega ponedeljka poslala v cerkev. Pri tej priliki me je vprašal kaplan, če hočem iti k Peskalu po trtne sadike. Pri volji sem bil, in tedaj mi je naročil, naj jih prinesem k Videniku, koder se bo on pripeljal in jih bo vzel s seboj v veliki vinograd, ki ga lastuje v Slovenskih goricah. Odšel sem z važnim naročilom. Pot me je vodil skozi smrekov gozd. V gozdu sem ugledal veverico, ki je skočila na drevo, vrhu katerega sem videl gnezdo. Hitro sem plezal gori in segel skozi luknjo v gnezdo. A notri ni bila veverica, pač pa polh, ki me je pograbil z ostrimi zobmi za prst, da sem ga komaj rešil in mi je pritekla iz njega kri. Pa s tem de ni bilo dosti. Lazil sem po drevju in se tako zelo zamudil. Popoldne le sem dospel do kmeta, kateremu sem povedal, da me pošilja kaplan z naročilom, da mi da butaro sadik.
»Gospod bi radi tudi vedeli, po čem računate sadike,« sem mu rekel.
»Nič,« mi je odgovoril skromni in pobožni kmet. »Gospod že vedo, kako plačilo je najboljše, dva očenaša in apostolska vera, pa bo vse plačano.«
Vzel sem butaro in šel na določeno mesto, kjer sem pa bil prepozen, ker gospod so je tam že pred dvema urama peljal mimo. Vpraševali so me, kod sem hodil, da sem se tako zakasnil. Seveda jim nisem pojasnil, da sem med potjo plazil po smrekah za vevericami. Kmet je hitro napregel konja, da odpelje sadike za kaplanom, kakor je bil naročil.
Premišljal sem, kako bi dobili napitnino za svoje delo. Tako sem se že v nedeljo postavil v farošku in poljubil kaplanu roko ter ponižno vprašal, če je dobil mladike.
»Ali si jih ti prinesel? Skoraj bi bil nate pozabil.« Domislil se je nečesa, potem me pa zopet vprašal: »Ali si ti tisti deček, ki je nekega dne, ne da bi bil potrkal, odprl in pogledal notri v župnišče?«
Tajil sem, da nisem bil še nikdar v župnišču, a pri tem sem si pa domislil, da je on tisti stric, ki je tako čudno izgledal, da ga nisem mogel poznati, in je glavo kar proč držal.
»Že dobro,« je rekel. »Tu maš, ker si prinesel mladike. Ali al kmeta kaj vprašal, koliko računa za sadike?«
»Rekel je, da računa deset krajcarjev za vse,« sem pripomnil.
»Oh, to je pa malo. Bog mu povrni in blagoslovi njegov vino. grad.«
Hotel sem že oditi, ko me je ustavil kaplan in me vprašal, de bi bil jaz tako dober in ponesel kmetu 60 krajcarjev. To sem pa takoj obljubil, on pa mi je izročil denar in šel sem s pozdravom: Hvalen bodi.
Toda pot me ni vedla h kmetu, temveč gori k vogalu cerkve, kjer je stal veliki jerbas žemelj in kifeljcev. Deklice in dečki, moji so kolegi, ki so stali in čakali popoldanskega nauka, so dobili vsak žemljo ali kifeljc, pa ker bi radi, kajti mladi zobje so silno hitro pohrustali sladkoskorate kruhke, sem ponovno naročil krčmarju, da je zopet dal vsakemu kos.
In zgodilo se je, da je bilo le pred krščanskim naukom zajedenih vseh 60 krajcarjev.
To je rodilo dober vzgled, da se je drugo nedeljo, ko smo spet stali okoli jerbasa, milo gledajo sladke kruhke, pojavil deček, ki je kupil vsakemu žemljo, da smo veselo hrustali do čitanij. Tretje nedelje je bilo ravno tako. Ko smo pa najlepše hrustali, smo zaslutili nesrečo, kajti bližali so se duhovnik in dva cerkvena moža, ki so zagrabili vsak enega okoli stoječih in ujetnike odpeljali. Izvedelo se je, da so bili štirje cerkveni ministrantje, ki so pazili, koliko denarja je prišlo v nabiralnik. Mali pretkanci so postavili na nabiralnik za oltarjem krožnik in ga pokrili z belo rutico. Vsak, ki je napravil velikonočno spoved je po končanem kesanju, šel okoli oltarja in vrgel novec na pokriti krožnik mesto v nabiralnik. Denar so ministranti potem pospravili. Prišlo je vse na dan. Ministranti so bili polovljeni, mi pa nič dobrega sluteči smo se razkropili na vse strani.
Izvedeli smo pozneje o usodi dobrotljivih naših žemljejedcev. Pripeljali so jih naravnost v gospodovo pisarno. Tam so fantje takoj priznali krivdo in zato so bili obsojeni vsak na pet udarcev palico. Cerkovnik je prinesel dober vatel dolgo palico in mož od cerkvenega odbora je že prejel prvega obsojenca za glavo, pri pognil ga k tlom, a cerkovnik pa je mahnil z vso močjo po zadnjem delu dečka, da je zakričal od udarca. Gospod je vendar stopil k cerkovniku in ga zavrnil, da se tako še živina ne tepe, ne pa otroci. Od dečka je prihajal neprijeten vonj, in to je menda pomagalo, da so ta zapodili, in z njim pa druge grešnike.
Tega bi sploh ne bil opisal, pa me je vrla pečlarica spomnila na to s svojim dopisom.
Naj povedem čitateljem še nekoliko doli v črni rov. Mahal sem po njem, mahal dalje in dalje, da sem bil poten, ko sta se mi bližali iz teme dve luči. Prisedča bližje sem spoznal moža, bila sta inšpektor od kompanije in rovski predstojnik. Našla sta moj prostor v pravem stanju. Inšpektor se je postavil pred mene nagovorom s:
»Ti si že star mož kakor je videti.«
»Da, 7. maja bom sedemdeset let.«
»Kako dolgo že delaš v rovu?«
»15. septembra bo 56 let,« mu odgovorim.
»Ali si v tem dolgem času nisi mogel toliko prihraniti, da bi zdaj lahko miroval!«
Stopil sem bližje k njemu in ga zavrnil: »Gospod inšpektor, koliko si pa ti prihranil, ki si starejši od mene, pa le hodiš v rov in ti imaš petkrat večjo plačo kot jaz.«
»Ja,« pravi, »ti imaš sinove, ki ti delajo in nosijo domov denar. Moji sinovi pa so po visokih šolah in me veljajo veliko denarja.«
»Zakaj pa jih nisi delat učil, kakor sem jih jaz, da bi ti nosili domov njih zaslužek sem ga vprašal.«
»Veš, to je tako. Na svetu morajo biti tudi učeni ljudje.«
Dosihmal se ni svet trpel na pomanjkanju lahkoščev, sem mu rekel, na kar pa mi je odgovoril, da se z mano ne more nič pogovoriti. Vendar je vprašal še dalje:
»Kako dolgo delaš pri tej kompaniji?«
»Začel sem 1. oktobra 1891 pri otvoritvi tega rova. Od tega je 32 let.«
»Oho, tako dolgo že. Spodobil bi se vam mali dar od družbe.«
»Gotovo ga bom dobil kakor vsak drugi, ko se postara in ne more več garati. Takrat čakajo, da kaj malega greši, dokler ne pride predstojnik rova in mu da "dar", da mora pospraviti delavno orodje in oditi domov. Tudi meni se bo tako zgodilo.«
Predstojnik, ki je stal zraven, je rekel, da se to ne bo zgodilo. Res se ni tako zgodilo, ker gledal sem, da sem se sam spravil iz rova. Šel sem po svojo zadnjo plačo. Kakor navadno mi je blagajnik odštel zadnji zaslužek, povrhu pa mi je še izročil škatlo s svilenim rdečim trakom. To bo pa božično darilo, sem si mislil, ker bilo je tisto tudi zadnje plačilo pred božičem in so delavci običajno prejemali mala darila. Bila je škatla čokoladnih bonbonov. Doma smo pa samo odrasli ljudje, zato sem razdelil 'kendi' med begajočimi otroci na ulici. Kakor v smeh sem po par tednih nato dobil pismo od družbe z vprašanjem, če sem dobil škatlo z darilom, ki je bilo namenjeno meni v priznanje dolgoletne službe. Tako je bilo torej darilo. Če bi bil prej za to vedel, vrgel bi jim bil nazaj ali pa vpričo njih vse skupaj v stranišče.
Za darilo sem dobil od družbe polomljene kosti. Zlomilo mi je nogo in tri rebra. V tem smislu sem odgovoril družbi, a moj sin je pisavo prevedel na angleško in poslal na naslov družbe. Ni bilo treba dolgo čakati na odgovor, kajti prav kmalu je bil predstojnik rova pozvan po telefonu iz Greensburga, da mora Antona Recharja spoditi domov. A bilo je že prepozno, ker jaz sem že par tednov imel svoje orodje doma.
Te dni so pokopali v naši naselbini najstarejšega rudarja, poljskega delavca, ki je bil rojen tistega dne in tistega leta kot avstrijski cesar Franc Jožef. Poljaki tega človeka niso nič kaj častili, kajti šepetali so si med seboj, da je bil na Poljskem rabelj in je baje sam izpovedal, da je obesil 82 ljudi, 91 pa je menda odsekal glave. V poljsko cerkveno občino ni hotel vstopiti, zato ni imel pri Poljakih nikakega ugleda. Na dan smrti mu Poljaki tudi zvoniti niso hoteli. A nekateri Poljaki so vendar zahtevali, da ga nesejo v cerkev pri pogrebu in mu zvonijo. Okorno so se obračali okoli njegove krste, ker radi bi ga nesli v cerkev, pa se niso upali, ker ni bil cerkveni član in pa, kar je glavno, ni bilo pri rokah trideset dolarjev, da bi plačali za ceremonije. Najrajše bi ga bili pustili kar na mestu. A v tem pa so pristopili člani društva "Owl", kjer je bil ud tudi pokojni Poljak, svečano so prijeli rakev, akoravno jih pravila njih društva ne obvezujejo kaj takega in ga odnesli. V tem se pač vidi, kako dobro je biti pri društvu. Zapustili so ga rojaki, a člani njegovega društva, dasi tujci so storili zanj poslednje dobro delo.
Napisal sem površno dogodke, ki jih držim v spominu. Moj dnevnik mi izkazuje, da sem stopil na ameriška tla 9. junija 1891 in začel delati 12. junija istega leta. V prvem štrajku sem bil leta 1894 osem mesecev, v drugem štrajku leta 1897 šest mesecev. Leta 1910 in naslednjega leta sem z drugimi stavkal 38 mesecev in leta 1922 šest mesecev. Štajkal sem torej vsega skupaj 28 mesecev. Štorklja je obiskala mojo hišo sedemkrat, zadnjič leta 1906. Leta 1917 sta mi odšla dva sinova na krvavo vojno na Francosko, a sta se leta 1919 v maju oba zdrava vrnila domov.
Kolikor sem delal po rovih sem skozi 32 let zapisoval v zapisnik. Težko je bilo delati leta 1899, ko smo imeli v rova vse polno smradu in plina. Ljudje so oboleli radi izmučenja in strupenih plinov. Ko smo se vračali z dela domov, smo komaj vlačili noge za seboj. To je izvedela vlada in takrat so bili izvoljeni taki ljudje, katerih naloga je bila inipicirati jame. Ko je prišel inšpektor v naš rov, je tako ukazal graditi ventilatorje in prezračevalnice.
Od takrat, ko so rovski inšpektorji pričeli pregledovati majne, smo imeli delavci dosti olajšane delo. Od takrat smo tudi podboje spravljali ven, kakor je prišlo povelje od predstojnika. Delo je bilo silno nevarno, velikokrat je zavjelo ali ga zasulo in prav brez njegove krivde. Nekoč sem bil zaposlen pri snaženju prostora. Začel sem vleči ven opore, kar je težavno in nevarno delo, ker na oporah leži navadno silna teža. Ko sem ravno izpodbil podboj, sem zagledal v bližini dve luči. Prišla sta rovski inšpektor in boss. Prvi me je pozdravil in, ko je ugledal, kaj delam, vprašal, kdo mi je to ukazal. Pokazal sem na bosa. Inšpektor se je obrnil naravnost proti njemu. Vprašal ga je:
»Zakaj je ta mož postavil oporo?«
»Zato, da drži nad njem kamenje,« je odgovoril boss.
»Tako?« je bil odgovor. »In vi zapoveste vzeti ven to, kar ščiti rudarjevo življenje! Ali veste, da ste vi krivi vseh teh nesreč, ki so se že prigodile v tem rovu.«
»Tako imamo predpisano,« se je izgovarjal boss.
»Če je bil kje osel, da je kaj takega zapisal, ni zapisal človeško delo, pač pa morijo,« je v gnjevu odgovoril inšpektor in zapovedal, da od tedaj naprej nimajo ved siliti nobenega delavca, da bi premikal opornike.
Zagrozil je tudi, da bo to naznanil vrhovnemu sodišču in rekel, da se ne čudi, zakaj je naznanjenih toliko smrtnih slučajev. Možu so kar dvigale oči sem ter tja, nekoliko od jeze, še več pa menda radi strahu. Boss je nekaj izvedel, kar mu je posebno smrdelo, Od takrat nas ni več silil, da bi izpodbijali opornike... Kakor vsak delavec moramo tudi rudarji garati za nikdar site delodajalce.
Zaključek
[uredi]Svojega imena in naše naselbine nisem imenoval v vsej povesti, ker sem sklepal, da mi bo morda kdo kaj ugovarjal. Tega le nikar. Kdo pa more spremeniti preteklost. Zato pa povem, da sem od Celja doma, pišem se Anton Rehar in stanujem v Claridgu, Pa. at., 94. (Westmorelandski okraj.)
Nadaljevanje
[uredi]Veliko sem pisal predzadnjo zimo, veliko zamolčal. Ko želijo čitatelji Prosvete, naj še nada ljujem, jim bom skušal ustreči. Ko pridem mimo sosedove hiše, me kliče gospodinja, naj vstopim. Ubogam. Že sledi vpraša nje:
»Ali boste dali še kaj novega skozi naš list? Koliko radosti in veselja, a tudi smeha smo imeli, ko smo zadnje čitali.«
Že je postavila predme Rdečega Jurja iz Konkorda, ali pa me seznanila z Jackom z bregov Eriškega jezera. Imam pač že od nekdaj srečo pri ženskah, pri moških pa ne posebnega ugleda. Okrepčam se, potem pa odgovorim sosedi:
»Še se hočem potruditi, ker lansko leto sem dobil več pisem s priznanjem, da, celo čestitko od vrhovnega zdravnika 8. N. P. J. dr. Kerna iz Clevelanda. Ampak dobil sem tudi grozilno pismo.«
Poslovil sem se. A ko je prišel mož z dela, mu je rekla soseda: »Recher je bil pri nas.«
»Seveda, ti je pa že zopet kaj nagodel stari sivec,« jo je zavrnil mož.
»Nič takega, samo obljubil mi je, da se bomo zopet enkrat smejali.«
Možu je bilo to prav in je rekel, da bo tudi on postregel staremu rudarju, če bo to napravil.
Podam se torej nazaj čez Atlantski ocean, zopet v našo nekdaj tako ljubljeno domovino, na zeleno Štajersko, kjer ravni in griče varuje mogočno gorovje Zgornjega Stajerja. Med strmimi bregovi po skoraj nedostopnih prelazih in dolgih globokih dolinah te gorate dežele je že marsikateri slovenski rudar iz gubil življenje, zmrznil ali opešal na trudapolnih gorskih potih, ko je šel za kruhom, za življenjem. In ko so v pozni spomladi pastirji iz dolin prignali čredo v gorovje, so našli mrtve potnike, vse razpadle. V gorskih višinah so skopali jame in zagrebli jim tuje mrliče. Kar za hrbtom so skopali jamo za ostanke nesrečneža, pahnili razpadajoče ude v grob kar z nogami, ker prijeti tako ni bilo nič več. Tako so končevali mnogi slovenski delavci po Gornjem Štajerskem. Šli so v Leoben in Fonsdorf, čestokrat iskali delo zaman, hodili peš po nevarnih potih in se tako izgubljali.
Oglejmo si lepo, zeleno dolino. Sredi polj vodi široka bela cesta. Na levi in desni od prijazne doline so črni rudniki. Več kot polovica Slovencev je vposlenih tam notri, ki kopljejo premog. Nekateri imajo lepe prostore, drugi pa se pečejo pri ognju in polirajo strupeni plin. Tretji copotajo po vodi, da jim mraz pretresa telesa. Veliko poklicanih, malo izvoljenih. Evangelij pravi tako, ki velja rudarjem: malo jih je, da bi se počutili srečne. Zato pridejo in gredo.
Veliko slovenskih rudarjev počiva na pokopališču svete Marjete. Ravnatelj rova rad da delo Slovencu, ki rad prime za vsako delo, tudi najtežje. Ali muhast je. Svoje delo hoče imeti plačamo, radi česar pa se predstojniki rovov zelo radi pritožujejo.
Vendar se je neki ravnatelj izrazil: »S Slovenci obratujem pet rovov. Slovenci so dobri in pošteni delavci. Slov. delavci so iz treh dežela. Imajo pa vsak svojo na pako: »Korošci zatepejo, Štajerci zapijejo in Kranjci zaljubijo vse.««
Naše je ravnatelj seveda pozabil, da tudi on spada po svojem nagnenju k slednjim. Mož je namreč tudi rad ljubil, a na stroške drugih, končno pa se je vjel, kakor se vjame še najbolj zviti lisjak.
Tik mesta Voitsberga je stala lepa dvonadstropna vila, daleč okoli obdana s sadnim vrtom, ograjenim z belo barvano železno ograjo. Lastnik je bil star mož, o komur so govorili, da je miljonar. Vse njegovo življenje pa je bilo bolj podobno življenju dobrodušnega kmeta. Od ranega jutra do poznega večera smo ga videli delati v zagradi. Vedno je imel v rokah orodje, motiko ali grablje, srp ali klešče.
Mžt je imel sina in hčer. Sin je bil še mlad, vendar že rezervni poročnik, ki je še vedno hodil v visoke šole, hči Emilija pa je bila stara osemnajst let. Navadno se je dekle sprehajala od devetih do enajstih. Bila je lepa kot greh, zato ni čudno, da smo jo slovenski fantje gledali čez ograjo. Ali dekle je bilo premožno, gledalo je visoko. Saj še njen oče ni nič kaj rad videl rudarjev, ker se je večkrat kateri priplazil čez ograjo in si nabasal lepih hrušek ali jabolk. Mož je sicer večkrat ob večerih čakal z velkim psom za ograjo, ali sreča mu ni bila mila, da bi prijel rudarja, ki je gotovo unesel lepo sadje.
Ravnatelj, o katerem sem rekel, da je očital Kranjcem, da vse zaljubijo, sam pa je bil ravno tako grešen kozel, se je zaljubil v zalo gospodično Emilijo Sprungovo. Hišnik nam je pripovedoval, kako se je gladko izvršila zaroka. Gospodična Emilija se je kakor običajno sprehajala po vrtu. Mimo je prišel ravnatelj rudnika, potrkal na vrata in vstopil. Bil je dobrodošel pri bogati družini. Šel je k gospodični v sadovnjak, se sprehajal z njo, potem pa pokleknil pred njo na desno koleno in jo z vzklikom prosil za roko.
»Če je taka božja volja, postanem tvoja žena,« je rekla lepa Emilija.
Pristopil je oče, podal je roko ravnatelju in mu rekel: »Če postane moja hči tvoja žena, dobiš z njo tudi sto tisoč goldinarjev.«
Kmalu smo slišali, da se pripravlja velikansko ženitovanje gospoda ravnatelja. Ko sva nekoč z Janezom Felicijanom korakala mimo pisarne, naju je nekdo poklical, naj vstopiva. Ubogala sva in prišla pred ravnatelja. Ta nama je rekel, da sva izvoljena, da nosiva "šlajer" nevesti pri poroki, ki se bo vršila v samostanski cerkvi dne 4. maja ob desetih. Ukazal je tudi, da bova oblekla rudarsko paradno obleko z belimi rokavicami, kakor se spodobi za parado in kakor predpisuje običaj. Dal je vsakemu smotko in naju odpustil, ko je podal še druga podrobna naročila.
V resnici pa s Felicijanom še vedela nisva, kaj pravzaprav pomeni "šlajer nositi", ali to sva slutila, da težko ne more biti, saj če bi nevesto nosila, bi ne bila taka težava. Vendar je naju skrbelo, da zadnjo noč pred poroko še dobro spati nisva mogla. Bržkone sva si bolj belila glavo kakor ženin sam. Že rano v jutro sva begala semintja, čistila in pripravljala rudarsko uniformo. Ob devetih sva prišla na mesto, kjer so nama določili, naj prideva. Že vsa svatovščina je stala tam pripravljena za odhod. Nevesta je bila vsa v beli svili, in šlajer je segal od venca na glavi do tal in še tri čevlje po tleh. Ženin pa je bil v črnem fraku in visokem cilindru. Strežnice neveste so pobrale konca finega pajčolana in ju nama izročile s pomembnim namigom v očeh. Pričel je slovesni sprevod.
Največ preglavic je tovarišu in meni delalo svileno krilo, ki se je vleklo za nevesto tik pred nama. Gotovo bi se lažje počutila, ako bi s pajčolanom smela nositi tudi krilo, ker bi vsaj ne imela mučnih skrbi, da ne stopiva na svilo. Ampak ponosna sva bila pa le, ko sva imela važno delo. Visoko sva nosila glavi.
Na trgu je kar drlozijal. Vse je hotelo videti nenavadni sprevod k poroki. Ampak ponos je bit gotovo pristrižen, ko smo dospeli do cerkvenih vrat. V cerkev sta vodili stopnici navzdol. Tu se je pripetilo, da se je krilo zavleklo še bolj daleč za nevesto, prav pod najine noge, in nesreča je hotela, da sem pri vsi svoji opreznosti stopil na krilo. Strežnice, ki so bile stalno pri rokah so priskočile, da pripnejo zadnjo plat krila, ki se je radi moje nerodnosti pretrgalo ravno za pasom prav na široko. Ženin je pogledal čez ramo in mi z grdim pogledom zapretil:
»Vi osel, glejte, kam stopate!« To je bila prva nesreča ženitovanja, še večjo nesrečo moram šele opisati.
Po svečanem obredu smo se vrnili iz cerkve nazaj v Gencingerjevo kavarno. Svatje so posedli, le nosilca pajčolana sva še ostala zadaj, kakor bi ne bila povabljena na svatovanje. Poiskati sva si morala sama sedež v ozadju. Obed je pričel, ampak najini krešniki so bili prazni.
Pri častnem plesu so plesali samo četvorko, katere rudarja nisva znala. Tudi drugi ples bi nama ne hasnil, saj bile so samo židane dame. Čas je tekel naprej, videla sva, da sva čisto nepotrebna in sklenila sva zapustiti svatovščino. Vzela sva svoja klobuka in šla brez slovesa. Doma so naju izpraševali, kako da prideva tako zgodaj, ko je šele peta ura popoldne. Povedala sva površno dogodek v cerkvi in slabe posledice, ki so sledile. Spreoblekla sva se in si na vso jezo skuhala in pojedla velik lonec žgancev. Ko sva šla spat, pa se je nama sanjalo o ženitovanju in bogato obloženi misi jedili in pijačo. Ravno sva pričela s prijateljem dobro udrihati po premogu, ko je prišel v rov podravnatelj in naju po običajnem rudarskem pozdravu vprašal, če sva zdrava. Ko sva odgovorila, da sva šla z ženitovanja že ob petih, je rekel:
»Vajina sreča je, da sta šla pravočasno. Morebiti bi bila tudi vidva tepena, kakor je bila večina svatov.«
Sedel je in pričel pripovedovati: »Okoli devetih, ko smo se najlepše veselili, so začeli prihajati nepovabljeni gosti v dvorano. Stopili so okoli mize in začeli jesti in piti, ne da bi jim bil kdo ponudil. Mi smo debelo gledali, ali rekel ni nihče nobene. Prvi se je oglasil dekan, ki je bil kot častni gost. Pričel je z moralno pridigo, ki jo je moral pobrati v svetem pismu: Neki bogatin v Egiptu je omožil svojo hčer. Ko so bili svati zbrani, jih je prišel ogledat in zapazil je nekoga med njimi, ki ni bil povabljen in ni imel svatovskega oblačila. Vprašal ga je, kako se drzne priti, drugim pa zapovedal, da nepoklicanca zgrabijo in vržejo v zunanjo temo. Ko je to slišal hišni gospodar je kot tiger skočil na enega vsiljivcev in ga smuknil skozi vrata. Začel je pretep, leteli so kozarci in krožniki, tu in tam je komu razletel kozarec na glavi, če je metalec prav zadel. Drobili so se krožniki in steklenice. Še dekana so spravili med gručo pretepačev, ko so se tako sem in tja prerivali, zvalili so ga na tla in tako je padel dekan, dragi pretepači pa na njega. Iz gnječe si je vsak pomagal kakor si je le mogel: vzel je svoj klobuk in jo popihal. Vsiljivci so bili pregnani, vendar gosti niso hoteli več ostati, ker razširil se je prav neprijeten smrad. Dekana so pobrali s tal, pa mož si vendar ni mogel nikakor pomagati. Vsi so mislili, da se mu je kaj poškodovalo v notranjosti, pri tem pa se kolikor mogoče držali proč od njega. Avtomobilov takrat še ni bilo, da bi ga odpeljali k zdravniku, konjev tudi ravno takrat ne na razpolago, zato sta prijela rajenega dekana in ga odnesla k zdravniku. Zdravnik ga je hitro preiskal po zgornjem delu telesa in ugotovi da je duhovni oče zdrav, spodnjega dela pa izgotovega varka je preiskavati ni hotel. Ce bi se ne bilo tako pripetilo z dekanom, bi se bil gotovo tepež nadaljeval. Dekana so šele v bonišničnem kopališču spravili red.
Drugi dan je bil že objavlje buletin, da so dekana napadli cialisti. Imeli so namreč piko socialiste, ki smo mesec dni preustanovili socialistično sekcijo. Seveda se je vse smejalo objavi xxx tajnost je namreč bila, ka se je bilo pripetilo trebuhastem dekanu, kar pa je imelo venda dobro stran, da je pregnalo xxx nepovabljence na svatovanju in je tako končal pretep.