Pojdi na vsebino

Povest od včeraj in danes

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Povest od včeraj in danes
Julija Brančičeva
Izdano: Vigred 11/7 (1933), 216-217
Viri: dLib 7
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bolnišnica. Očesni oddelek. Emica sedi ob oknu. Drobne, bele roke ima sklenjene na mizi. Vidi se, da razmišlja. S tipajočim, tako značilnim korakom slepih se približa Janez: »Emica, zaigraj nam majčkeno!« »Ne morem danes, Janez; se mi noče.«

Janez razume. V edino oko, s katerim še ujame malo svetlobe, plane nekaj, kakor plaho sočutje. Ve, da se slepim malokdaj hoče petja in igranja. Nič ne reče, vzdihne in sede.

Emica spet misli. Redko je, da ona razmišlja. Navadno samo topo strmi, drugič poje in igra na citre, tretjič se smeje in šali. Najraje ima, da ji ni treba na nič misliti. Toda danes mora, mora! Zjutraj je dobila kartico; prečitala ji je ona-le Micka, ki še malo vidi. Pisala je sestra od doma ...

»Emica, daj no ono: »Eno rož'co ljubim! Ti igraj, me bomo zapele!« Zaprosi iz drugega kota Nežika. Emica ima Nežiko zelo rada, največ zato, ker toliko trpi: žena je in mamica in še lepa in mlada. Eno oko ji je že umrlo, jutri pa bo že tretjič operirana na drugem. Potem pa, kakor bo padlo ... Danes zjutraj je jokala na postelji. Emica je razločno slišala pritajeno hlipanje. Zdaj pa si želi petja, da v njem utone vsaj par teh strašnih dolgih minut. Emici pa vre po glavi: sestra piše: »Viktor se je poročil. Vzel je Verico.«

»Pa res, Emica, dolgčas je. Zapojmo: »Prišla bo pomlad.« To smo včasih tolikrat urezali!«

Nagonsko zaokrene Emica glavo. Po glasu pozna govorečega. Povedali so ji, da je to mlad, slok študent z dolgim vratom in bledim obrazom. Oni dan ji je zaupal: »Veš, Emica, da izpregledam vsaj na eno oko, zavriskal bi prek polja!« Kakor ona, živi tudi on v tihem upu: drugi teden, drugi mesec morda izpregledam!

»Na tvojo besedo, Ljubo!«

In Emica že igra in poje. Beli prstki brodijo po strunah in vlivajo vanje pesem in pomlad in sonce in rože in svobodo. Ne sebi, svojim sotrpinom poje o vsem tem. Igra, igra in poje. Ve, da je zunaj vigred. In sonce sveti vsem, še onim, ki ga ne marajo. Sem v bolniško sobo ga ni. Joj, ujela bi to svetlo, zlato oblo in jo vrgla med te svoje trpeče brate in sestre, ki pojo krog nje. Pojo, pa se iz melodije sliši bolesten jok njih duš. Še sebi bi nasula v oči polno drobcev te čudežne zlate oble. Tedaj bi ti najbednejši nehali jokati in bi se prvič glasno zasmejali. Ker bi imela zopet sonce v onih votlinah na obrazu, ker bi imela zopet oči. Da, ko bi se sonce ujeti dalo! In še, ko bi se dalo, bi ga ti, Emica, ne ulovila, ker ga ne vidiš! Zato poje, poje o fantu, ki s koso na rami vriska v mladi svet, pa o dekletu, ki nageljne trga ...

Sedaj je vendar sama! Z mehko, toplo lepoto, ki jo je vlila v duše njena pesem, so njeni prijatelji odšli k počitku. Emica tako vsaj lahko misli: nekdaj je prisegal: »Emica, pa če res nikoli več ne ugledaš božjega sonca, ne bodi žalostna, jaz ti ga bom pripravil, pri meni ga boš našla!« Zdaj pa: »Viktor se je poročil.« Da, slutila je in ni mogla pričakovati drugega. Pa vendar! Danes se je v njej zrušil zadnji ostanek tistega velikega in lepega, kar je ljubosumno čuvala zase. Dobro, da je sama v veliki sobi, ki služi čez dan za obednico. Zdaj vrže roke čez citre in zaihti: «Viktor, nezvesti, zakaj si mi vzel še to malo sonca?!

Emica, nesrečna, od tisočih z žalostjo in večno temo zaznamovana, čemu jočeš? Kaj ne veš, da slepi nimajo pravice ljubiti in živeti? Nisi slišala?! Nisi slišala, ko so ga ljudje poučevali: »Kaj boš s slepo ženo, bodi pameten!« In končno, ali nimajo ti ljudje prav? In kaj nima on, mlad in v zdravju kipeč, pravico zahtevati zdravje in življenje, pomlad in srečo?! Pri tebi, Emica, pa je mrzlo in žalostno in temno, smrt je v tvojih slepih očeh! Res, je da nimaš doma in staršev, res tudi, da hraniš nekaj dote, ali ko pa si slepa, slepa. In jutri ali pojutrišnjem te pošljejo iz bolnišnice s pripombo, da bo po letih morda bolje. Pa srce? Kaj srce, malenkost! Zapri ga, zakleni in vrzi ključ daleč od sebe. In nikdar ne kaži bolečine svetu, ki bi ti jo oskrunil in se rogal!

Drugi dan za las podoben včerajšnjemu, temen in dolg, le da je našel, Emico s temnejšimi in globljimi sencami pod ugaslimi očmi. Zdaj je vstala, da se napravi. Ogrne pust, siv bolniški plašč in popravi mehke črne kodre, ki silijo prek belega dekliškega čela. Tipaje poišče oltarček ob steni. Nič se danes ne pokriža, nič ne moli običajne zdravemarije, le strašen krik vere se utrga iz tega ubitega, zlomjenega srca:

»Samo tebe še imam, Mati, ti se me usmili!«