Povest od danes

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest od danes
Ana Gale
Izdano: Vigred 17/3 (1939), 95-97
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

To je povest, ki se je zgodila v času, ko ga še ni bilo človeka, ki bi ne bil organiziran v kateremkoli društvu zapisane ljubezni, usmiljenja in dobrote.

To je povest od danes.

Kdor nima matere, si želi od vsakega človeka, ki ga sreča, dobrote. Želi si jo in jo pričakuje, četudi pravi, da je ne.

Želela si jo je tudi uradnica Anča. Sama je bila dober človek, pa je niso mogle vsakdanje izkušnje prepričati, da vsi niso taki. Ko pa ji je to dokazal še fant, ki jo je kar na lepem zapustil v vsej njeni dobroti, je omahnila. Glejte, takrat ni, ko ji je umrla mati. Ko pa se je obrnil od nje človek, kakršnih je danes ves svet poln, ni mogla več. Skozi vse noči je široko gledala v temo. Ni bilo solze. Le nepopisna bolečina je butala od senc do srca in spet nazaj. Nekega jutra ji je ohromelo levo oko.

Šla je v službo. Ni mogla delati. Pa je le delala. Čudno so jo gledali drugi. Rekel ni nihče ničesar. Delo je pa postajalo le pretežko. Zeleni in rdeči kolobarji so se delali na belem papirju. Oko se ni zaprlo ne podnevi, ne ponoči. Odprto je strmelo, da ga je bilo groza pogledati. Začelo se je vnemati.

Uradni zdravnik!

Šla je Anča k njemu.

»Vi,« je rekel od pisalnika kar čez rame, ne da bi dekleta pogledal:

»Vi, pred tednom si je vaša koleginja zaželela iti na bolezenski dopust. Se pri vas kar dogovorite?«

»Prosim,« je rekla užaljeno. »Poglejte moje oko.«

»Gospodična, nič ne bom danes pogledal. Vložite prošnjo za uradno zdravniško komisijo. Kadar bom v to komisijo pozvan, vas preiščem. Nasvidenje!«

In je šla. Na stopnjišču je preštela, koliko denarja ima v torbici in se je napotila k specijalistu.

»Kaj pa toliko časa čakate! Tu imate list za bolnico. Da se vam oko popravi, ne obljubim.«

Nazaj v urad.

»Gospod šef, imam list za bolnico. Napišem še prošnjo za dopust in prošnjo za uradni komisijski pregled. Jutri grem.«

»Neusmiljeni ste, gospodična. Sredi dela! Koga naj dobim? Potrpite do konca meseca, da zaključite.«

»Ne morem.«

»Sploh pa, dokler ne dobim pravega zdravniškega spričevala, vas ne pustim.«

Anča je ostala. Vsak dan je povpraševala, če jo že kličejo na pregled. Prošnja je obležala v šefovem predalu. Anča je delala kot v omotici. Bolečina ji je butala od senc do srca in spet nazaj. Oko je strmelo kot mrtvo.

Zadosti je bilo.

Vstala je in šla k ravnateljstvu.

Gospodje ravnatelji pa ne sprejmo kadarkoli. Oglasiti se morate preje pri tajniku.

Torej k tajniku.

Potrka, vstopi in obnemi. Izza mize se dvigne ogromen mož. Sive dolge obrvi grozé kot huda ura.

»Želite?«

»Gospod, povejte mi, kako naj. Ne znam in ne vem se obrniti.«

Tedaj se je zgodilo tisto čudo: Veliki gospod je spregovoril mehko in dobrotno:

»Sedite in povejte, kaj vam je.«

»Revica!«

»Čakajte!«

Odšel je in se spet vrnil.

»Sem vas javil ravnatelju. Vstopite in mu vse povejte.«

V usnjatem stolu je sedel lep človek. Poslušal je kot spovednik. Obraz pa mu je ostal brezizrazen.

»Ja,« je dahnil in potem pustil Ančo dolgo čakati.

»Ja, če bi imeli ljudi za nadomeščanje! Pojdite nazaj v službo in počakajte, da pride od zdravnika poziv. Če ne morete delati, pa samo sedite. Na mestu morate ostati! Klanjam se!«

»Kaj je,« je vprašal dobri tajnik, ki je na hodniku čakal.

»Nič. Čakati moram.«

»Ne!« je zavpil velikan. »Počakajte me!«

Odprl je vrata k ravnatelju. Prišel je ven. Nič ni rekel. Šel je po hodniku na drugi konec. Tam je spet izginil v neko sobo. Vrnil se je. Tekel je po stopnicah. Anča je čakala. Prišel je nazaj. V roki je držal tisto zadnjo prošnjo. Oblekel je suknjo.

»Zdaj pa pojdiva, gospodična!«

»Kam?« 

»V bolnico. Iz ljudi, ki trpe, se nihče ne bo norčeval. Pojdite!« 

Šla je.

Zdravnikom je rekel: »Tu ste vi, tu je prošnja, tu je: ona. Poglejte jo. Napišite spričevalo in jo sprejmite.« 

Bilo je, kot je rekel.

Potem sta stala ob vratih — ona majhna, drobna, bedna, on pa velik in spet velik.

»Vaša dolžnica sem, gospod. Kako naj dobroto povrnem?« 

Stisnil ji je roko:

»Nič, mala, samo v dobrem spominu me ohranite.« In je šel.

Odkar je Anča izgubila mater, dotlej še ni čutila dobrote sveta. Kako naj pozabi!

To je povest od danes. Sliši se kakor pravljica. Pa ni. Je resnična. Če hočete, vam velikega gospoda pokažem. Kot huda ura mu srše obrvi, pod njimi pa dobrotno sijejo oči — prav take, kot jih je imela moja mama.