Povest o vodnjaku
| Povest o vodnjaku Josip Brinar |
| |||||||||||||||
16. Povest o vodnjaku
Zvitorepka je menila, da se je s svojo zvijačo na ledu za vedno odkrižala nadležnega volka; zadovoljna je torej použila ukradenega kopuna ter se potikala nato ves ljubi dan po goščavi. Pod večer pa se ji je zopet oglasil kruleči želodec, in ko se je zmračilo, je torej oprezno stopala proti vasi. Prav dobro je vedela, da še kraljuje sredi svojih pišek stari kokot Grebcnjak, ki ji je ne dolgo tega tako predrzno popihal iz njenih zobov; toda tudi to pot ni bilo iz te moke nič kruha za lačno Zvitorepko; gospodar je bil stari raztreseni plot docela popravil, zapazivši sleherno vrzel, po kateri bi se dalo prikrasti na dvorišče. Zvitorepka je nevoljno krenila ob plotu ter jo zavila proti vodnjaku; tu je kar tako mimogrede pogledala v globočino, a ker je bilo jasno nebo in je ščip svetil, je uzrla na vodni gladini svojo lastno sliko. A tudi najbolj zvita buča se včasi vendarle ukani; Zvitorepka je namreč menila, da vidi na dnu svojega sinka Rjavčeta, ki ga je pustila doma že pred dobrim letom, ne da bi se bila nanj posebno spominjala na svojih potih križem sveta. A zdaj se je je polotilo hkratu silno hrepenenje po ljubljenem sinku; prisrčno se mu je nasmehnila v vodnjak ter mu pokimala z glavo — in prav takisto je storila tudi var¬ljiva slika. Zvitorepka je menila, da jo pozdravlja njen ljubljeni Rjavče; planila je torej njemu naproti ter pljusknila naravnost v vodo. Hladna voda jo je kmalu streznila ter ji ohladila pregorečo ljubezen; plavala je in plavala po vodnjaku, dokler ni naletela na vzvišen kamen, na kate¬rega se je vsa izmučena izkobacala. »Joj meni, zatelebani avši!" je tarnala v globočini, od mrazu trepetaje; „čemu je Rjavče baš moje podobe; saj pravim, ves svet je narobe!" Med tem je Lakotnik žalostno zdel v temni goščavi, ker si ni upal na piano tako brez repa, kakor jo je bil upihal z ribnika. Tudi domov se mu ni hotelo iti, zakaj sram ga je bilo, da bi se pokazal svoji ženi Pohlastavki brez repa, ki ga je pustil primrzlega v ledu. Ko se je pa storil mrak ter je glad volka bolj in bolj trapi!, se je iz¬plazil iz svojega skrivališča in šel iskat, kje bi dobil kaj za v usta. Potikajoč se okrog, koder so mu oči svetile, je prišel tudi mimo vodnjaka, v katerega se je bila Zvitorepka preko-picnila. Iz dolgega časa je polukal v globino, in glej čudo, zazdelo se mu je, da vidi na dnu svojo ženo Pohlastavko. »Oh, ljuba Pohlastavka, mila mi ženka, da bi ti vedela, kaka nesreča me je doletela!" je zajavkal volk, turobno zatulivši. Votlo je odmevalo po globokem vodnjaku silno tuljenje, in volku se je zdelo, da čuje svoje žene odgovor. Ko je Zvitorepka zaslišala žalobni ogovor svojega kuma, je hlastno zaklicala nakvišku: »Kaj pa počenjaš tam gori, Lakotnik?" »Kaj, ali si ti spodaj, kuma?" se je odzval volk, ki je spoznal lisico po glasu; „kaj kleka te je zaneslo v to globočino?" »Eh. slaba mi je predla, ljubi Lakotnik! Ko sem šla davi iskat pomoči, ker nisi sam mogel dvigniti težke vedrice iz ribnika, takrat so me spazili kmetje ter me ulo¬vili; s kamenjem in cepci so tako neusmiljeno udelavali po mojega rojstva kosteh, da so mi naposled ugasnili luč življenja ter sem mrtva obležala. Prav zdajle leži moje truplo doma na mrtvaškem odru, a okrog njega tuli in vzdihuje moja zapuščena deca; toda duh moj je vesel in srečen; zakaj vedi, jaz sem zdaj v raju . . . Prav zdajle sem v šoli ter poučujem goske in piske; ob, da bi ti vedel, koliko je v raju te pernate mladine!" Malo čudno se je zdelo Lakotniku vse to, kar je slišal, a ker je bil dobrega srca, je pomilovaje opomnil: »Lisičica sestričica, tvoja smrt me neznansko žalosti!« »Beži no," ga zavrne lisica, »saj sem rešena vseh težav; dočim se ti po svetu ubijaš in trapiš, uživam jaz veselje, o katerem se ti še sanjati ne more." »Kako pa je prišla v raj Pohlastavka, ki jo vidim poleg tebe?" jo vpraša volk; »čudno je to vsekakor; saj je bila, kar se tiče ropanja in kradeža, hujša od mene!" „0 vse ji je odpuščeno!" odgovori Zvitorepka. „Pa kako, da ji je glava tako hudo osmojena?" vzklikne volk, opazivši v vodi svojo lastno glavo, ki mu jo je bila lisica pred nekaterimi dnevi poparila s kropom. »Ne veš li, ljubi brat, da pride v raj le tisti, ki je okusil poprej trpljenje in bolečine? To je Lakotnika zadovoljilo in utešilo. Ko se je tako pregovarjal z lisico, je že ves čas opazoval na vodni gladini odblesk svetlih zvezd, in rad bi bil vedel, kaj je to; na¬govoril jc torej svojo posestrimo: „Povej mi vendar, lisičica sestričica, kaj se svetlika tako čarobno?" „To so sami biseri in dragi kameni: ti se svetijo lepše kakor solnčna luč na nebu," odvrne lisica; „tako lepo ni nikoli nikjer na svetu kakor tukaj: debeli telički in gladke kravice se pasejo todkajle, mehkorunc ovce in jagnjeta poskakujejo po livadah, a pastirja ni nikjer nobenega." To začuvši, je volk globoko vzdihnil, zakaj prav nič ni dvomil p besedah Zvitorepkinih, a ker se je govorilo o teletih in jagnjetih, verjel je tem rajši. Zastokal je torej: »Oh, da bi mogel priti tudi jaz v raj k Pohlastavki, svoji mili ženki!" „Če si nič drugega ne želiš, ti prav lahko pomagam," ga potoloži Zvitorepka,«toda pameten moraš biti, brate sivček, in lepo me moraš ubogati, kar ti porečem!" Lakotnik je obljubil, da hoče vse do pičice storiti, kar mu bo nasvetovala; in lisica ga je jela poučevati: »Zgoraj, tu nad vodnjakom visi vedrica; ako sedeš v njo, popelješ se naravnost v raj — a poprej ti jc še treba moliti." Lakotnik se jc obrnil z obrazom proti zahodu in je pričel neusmiljeno tuliti in zavijati. Ko se mu je zdelo, da je dovolj premolil, je zlagoma sedel v vedrico. Zvito¬repka je natanko opazila, kako je vodnjak uravnan; ako se je namreč spustila ena vedrica v globočino, se je med tem dvignila druga na vrh vodnjaka. Ko je torej videla, daje Lakotnik zlezel v gornjo vedrico, se je splazila ona brž v drugo, ki je bila na dnu. Sredi vodnjaka pa sta se srečali obe vedrici, in volk je ves začuden vprašal: „Kam pa kam, Hsičica sestričica; ali greš iz raja?" Zvitorepka mu porogljivo odgovori: „Nikar ne bodi žalosten, bratec moj dragi; to je nasvetu že stara navada: eden se dviguje, drugi pa pada! Želim ti največjega veselja v raju - samo glej, da se mi ne preobješ!" Izgovorivši, je lisica dospela na vrh vodnjaka, skočila iz vedrice ter jo odkurila domov za peč. Prevarani volk je med tem čafnil na dno vodnjaka in malce je manjkalo, da ni sramotno utonil. K sreči njegovi je bila baš tedaj voda precej plitva; obsedel je torej v vedrici, iz katere se vso noč ni upal ganiti. Imel je po tem takem časa dovolj, premišljati o svoji žalostni usodi: zdaj še le se mu je zasvitalo v glavi in spoznal je, da je samo lisica kriva njegove nesreče na ribniku, kjer je iz¬gubil svoj košati rep, in da ga je lažniva preklicanka na¬lašč zvabila v past, iz katere si zdaj ne ve pomagati. Zarotil in zaklel se-je. da se hoče krvavo maščevati nad lisico, ako le še pride kdaj iz temnega vodnjaka. Zjutraj zarana je prišla gospodinja k vodnjaku zajemat vode: ko je zagledala čudnega gosta, sedečega v globočini, je zagnala krik in vik, da je bilo kmalu vse na nogah in se zgrinjalo krog vodnjaka. Krepki moški so potegnili za vrv ter privlekli na dan vedrico z volkom vred; z lopatami, sekirami, cepci in gorjačami so tako dolgo mlatili po ujetem Lakotniku, da se je kakor mrtev iztegnil po tleh.