Povest o razžaljeni hiši

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest o razžaljeni hiši
Ana Fabijan (Sonja)
Izdano: Slovenski narod 19.01.1907 (40/16), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vobče znanem gospodarskem listu so izšle dolge razprave o smrkavosti goveda in o svinjski kugi ter so vzbudile splošno zanimanje. Ne zaradi strokovne temeljitosti, ampak radi avtorjevega imena. Jernej Kopriva, stvarnik dotičnih razprav, je bil znan doslej izključno kot beletrist. Ni pisal dosti. Tupatam kratko stvarco. Zapazil je pač, da mu je umazana in razcefrana kravata, morda so se mu bili raztrgali podplati na črevljih, pa je rabil denarja. Kopriva je bil namreč eden izmed tistih redkih pisateljev, ki ne pišejo iz slavohlepja ali človekoljubnih nagibov, ampak edino radi honorarja.

Tiste dni pa mu je prišlo zdajci na misel, da je šel razpravljat o živalskih boleznih in nihče ni znal, kaj je vzrok temu hipnemu preobratu.

Zelo vsakdanja, ali zato nič manj tragična krivda se skriva za tem dogodkom.

Jerneja Koprive se je bila lotila nekoč nepremagljiva izkušnjava, da si kupi ščipalnik. Nespodobno je za mladega literata, če hodi po svetu brez ščipalnika na nosu. Tako je sedel naš mladi znanec za mizo, položil predse polo papirja, prijel pero in se zamislil. Ali nobena originalna ideja mu ni hotela v glavo. Vse motive in motiviče so mu bili že obdelali neštevilni naši pisatelji. Ko se je bil naposled prišetal po rodoviti literarni njivi do boja o Krpanovi kobili, se je spomnil neštevilnih kobilic in kobilčic, ki se producirajo leto za letom na naših vaških in malomestnih odričih. Človek bi jih pri tej priči izpodrepnil vse tiste kobilice — je pomislil Kopriva, — ampak ni varno. Zakaj pokrite so z bleščečo odejo rodoljubja in humanitete ... In Kopriva se je zamislil iznova ... Ker pa le ni bilo zaželene originalne ideje, si je izbral eno izmed kobilic, nafantaziral potrebno štafažo in ščipalnik je bil zagotovljen.

Ali doživel je s svojim spisom žalostno historijo.

Meglenega zimskega jutra je bilo in Kopriva se je odpravil v urad. Odjužilo se je bilo in goste rjave mlake so stale po cesti tik do hiš. Slabe volje je bil tisto jutro Kopriva, zakaj ob vsakem koraku je zaškripala voda v raztrganem črevlju. Zopet bo treba prijeti za pero, je pomislil in zavil ob oglu. Ali zdajci ga ustavijo trije znanci.

„Lep o reč si napisal, prijatelj! Hvala na uslugi! Človek se žrtvuje za narod, ti pa greš in briješ norce z nami!” se je razsrdil praktikant Čebula in zaničljivo pljunil predse.

„Kaj sem Vam pa storil? Koga sem pa razžalil izmed Vas?” se je začudil Kopriva.

„Nisi nas razžalil naravnost, ampak izposodil si si tako rekoč v svoji povesti moj novi površnik in pokril enega izmed svojih junakov s klobukom praktikanta Čebule,” je razlagal drugi znanec.

„Oprostite, prijatelji! Nikoli več ne bom oblačil svojih junakov, tudi pokrival jih ne bom, da, celo obutve jim ne privoščim več. Goli, razoglavi in bosi naj hodijo nesnage po svetu.” Kopriva je povzdignil klobuk in odšel.

V uradu je razmišljal o svojem novem sklepu in prišel do zaključka, da, nikakor ne sme poslati v svet golih junakov. Še večji krik bi bil v Izraelu. „Najbolje je, da pustim vso stvar” je odločil.

Nerodno je sicer, če ima človek razcefrano in umazano kravato ali raztrgane črevlje, ampak ljubi mir je nadvse.

Odzvonilo je poldne in Kopriva se je napotil v kremo. Začudil se je, ko ni bilo krožnika na njegovem prostoru. Odprla so se kuhinjska vrata in vstopil je krčmar.

„Grdo vreme imamo,” je izpregovoril, položil roke na trebuh in začel vrteti palca.

„Da !” je odgovoril Kopriva in se ozrl na prazno mizo.

„Ne bomo Vam več dajali hrane,” mu je pojasnil krčmar in še hitreje sta se vrtila palca.

Kopriva je pogledal začudeno. „Vi pišete in vlačite poštene krščanske ljudi po listih” je nadaljeval krčmar s svečanim glasom.

„Tudi tebe?” se je začudil v mislih Kopriva in pristavil glasno: „Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi se bil dotaknil vaše spoštovane osebe.”

„Niste razžalili naravnost mene, ampak užaljena je tako rekoč moja po­štena krščanska hiša, v kateri se prirejajo veselice z lepim dobrodelnim namenom. Nikoli nikdar ...”

„Ali je bila tudi v vaši hiš kdaj take vrste komedija ?” ga je prekinil Kopriva.

„Seveda, pred petimi leti.”

„Oprostite, prijatelj!” Slekel sem svoje junake do golega, snel sem jim pokrivalo in sezul črevlje, zdaj jih zapodim še iz hiše.

Kopriva je potrtega srca ostavil razžaljeno hišo.

Med potjo si je kupil žemljo in za dva groša sira in sedel na klop v občinskem vrtu. Ko si je bil privezal dušo, je začel razmišljati o svojem neprijetnem položaju. „V preomejene, pretesne razmere me je vrgla usoda, zato se bom poslovil od umetnosti, je odločil. „Komaj si prijel za pero, pa si razžalil celo vrsto po­štenih krščanskih dobrotnikov. In če nisi razžalil naravnost njih, pa je prav gotovo užaljena njihova hiša, suknja ali kapa ...”

Še tisti večer je šel k živinozdravniku ter si nabral celo kopico knjig o živinozdravstvu.

Tako se je zgodilo, da je Jernej Kopriva ostavil beletristično polje in zašel v veterinarsko literaturo.