Povest o novem plašču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest o novem plašču
Vitomil Jelenc
Izdano: Slovenski narod 28. april 1906 (39/97)
Viri: dLib 97
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Težko je človeku, ki je zašel in si ne zna pota iz svoje zagate. Vsaka mala iskrica vzbuja mu nade; vedno dalje in dalje se vspenja, dokler slednjič ne spozna, da je zgubljen; a vzlic tega še vedno upa, še vedno koprni kvišku.

Naša narava je vstvarjena v to, da vedno želi in koprni kvišku, da hrepeni po bitju, ki je nad nami, a tudi v nas samih.

Najhuje pa je v vsem tem, da se hočemo vspenjati vedno više in više, a ne doznamo, da stojimo do ust v blatu, ki nas duši, tlači k tlom, ki nas ubija.

Dobro žive dandanes le lumpi in norci. Oni ne poznajo idealov, življenje jim je sedanjost, bodočnost jim olepšava njih vagabunstvo.

A ljudje, ki imajo v sebi še ideale po lepoti in kreposti, begajo kakor temne sence okoli; njih upi in nade dovele so jih v neznane kraje, kjer jih čaka boj in smrt. Boriti se s srečo, življenjem, ideali — kdo ne bi podlegel? In tako vidimo ljudi, ki padajo in nikdar več ne vstanejo. Preko njih trupel drve njih nasledniki naprej. In ko ne ostane od njih ničesar več nego napol strohnela lobanja, vzame jo morda kdo potomcev v roko in se ji nasmeji: „Norec! Zakaj si živel ? Morda zato, da mi sedaj teptamo tvoje kosti?“ A poleg ne pomisli, da čaka njega ista usoda, da se more ž njim isto zgoditi.

No na bodočnost se ne misli!

Tisočletja že divja boj z življenjem, rodovi poginjajo, a čas beži. Kaj je življenje; nemirno plavajoč čolnič, brez jader, brez krmila, brez sidra in brez pristana. Naše življenje je čolnič sredi morja. Vetrovi dvigajo valovje, ki gonijo čolnič semintja po neskončni gladini. Vsaka sapa ga suče ; dokler ga slednjič ne pogoltne neizmerno vodovje, ali pa ga treščijo valovi ob pečine in ga razbijejo. To je človeško življenje! In kaj smo mi ljudje, posamniki ? Mi smo vodniki čolna. Mi smo veslarji brez vesel, krmarji brez krmila. — — —

***

Zadnji žarki zahajajočega solnca obsvetljujejo morata ravan. Kako lep je solnčni zahod na morju. Vedno niže in niže se spušča soince, krvavi žarki se upirajo v vodovje, ki blesti in leskeče, kakor goreča ravan. Slednjič izgine soince za sinjim vodovjem. Krvavordeča zarja se dviga izza morja, iz daljave zašepeče tih zefir, valovje skrvnostno šepeče in pljuska ob bregove, tajinstven mrak priplava nad zemljo. Tam zadaj na morju se pa oglasi tiha ribičeva pesen, ki prodira v tihi večer.

Kako poezije polni so večeri ob morski obali. Kako rad sedim izven mesta ob obali na skali in občudujem ta tihi tajne polni mrak. Oko mi zre v daljavo, morje se svetli; tam daleč, daleč pa zašije bleda luna in se zrcali v neskončni gladini. Blagodejno upliva ta slika na človeške srce ... Mirno, tiho ... je morje, a v nas buči vihar, boj ... Ko se pa ozreš na tiho morje, prenehajo ti vsi boji; vsaj za nekaj časa utolažen se vračaš, če imaš še kaj moči v sebi, skušaš živeti, če ne se pa udaš svoji usodi, da te nalik čolnu uniči ali pogoltne.

je lep večer. Po obali se je počasnim korakom in v tla gledaje šetal Milan Samec.

Samec se je jako rad sprehajal zvečer ob obali. Ta mir, ta bajnost pomorskega večera je blagodejno vplivala na njegovo dušo. Bil je eden izmed onih, ki so zašli v življenju, a znali si niso rešilne steze.

Bil je dokaj premožnih staršev, ki so ga po dokončanih srednjih šolah obilno podpirali na vseučilišču.

Poln lepih nadej, poln veselja do dela in poštenosti je prišel na Dunaj. Sklenil je pridno delati, da postane kdaj koristen svoji domovini, vreden član človeške družbe.

Toda komaj je okusil veliko-mestno življenje, so se razpršile njegove lepe nade v nič. Poštenost, delo, domovina, človeštvo mu je postalo star razcapan plašč, katerega je vrgel na gnojišče in se odel z drugim, novim plaščem.

Ta novi plašč ga je početkoma težil, dušil, večkrat ga je hotel odvreči, a ni ga mogel, tiščal in tesno se ga je prijemal. No. Polagoma se ga je pa privadil in ni mogel več živeti brez tega plašča. In včasi se je postavil v svojem plašču pred zrcalo in jel modrovati:

„Kaj hočem? Nič ... Kaj sem? Nič ... Kaj bodem? Nič ... No lepo! Nič, nič, nič! In za ta trojni nič naj se ubijam, za trojni nič naj žrtvujem vse svoje moči. Lahko bi se mi smejali ljudje. Raje se zavijem v plašč in živim, živim...”

Ko se je stemnilo, podal se je Milan v življenje. Začetkoma ni vedel, kaj da se godi ž njim; čutil je le neko opojno slast, čutil, da mu hitreje po žilah pôlje kri. Vdajal se je bolj in bolj temu opojnemu razkošju. Zdel se je enak bilki, ki jo vsaka sapa odnese. Vendar je imel v sebi kolikor toliko moči. A premagati se ni mogel.


Včasi se je skušal vzdržati, ostal je doma in skušal odvreči svoj novi plašč! Prašal seje, kam hoče .. čutil je, da drvi v pogubo, a nikjer da ni zavornic ... Tedaj se je ozrl na svoj novi plašč, ki ga je kakor elektrizoval: proč treznost in vse, kar je mislil prej, ko je nosil še stari raztrgani plašč; sedaj ima novega; kako lep je bil ta plašč, bil je dolg, imel je dvoje vrst gumbov, baržunast ovratnik …

Vedno bolj se je vdajal Samec življenju … Ako se mu je tupatam porodila kaka lepa misel, vselej je bil neprijetno dirnjen, nemirno si je pogladil vroče čelo — a živel naprej …

Oči so mu postale zatekle, lica so mu upadla, življenje mu je izginilo z obraza, le oči so mu nemirno begale naokrog.

Izgubil je vse, izgubil srečo, izgubil veselje, izgubil življenje, le svojega novega plašča ni izgubil.

Navadno ga ni več čutil na sebi; ako so ga ljudje ogledavali, se jim je smejal. A plašča le ni mogel, m hotel odložiti, gotovo bi raje odložil srajco, kakor pa svoj novi plašč …

Milan Samec je prestal vse izpite, a svojega novega plašča ni mogel izgubiti.

***

V večjem pomorskem mestu je bi Samec nameščen pri sodišču. Imel je srečo in protekcijo in je kmalu postal adjunkt…

A svojega plašča ni mogel zameniti. Tudi se mu ni hotel raztrgati ali pomazati, kil je vedno kakor nov.

Južno podnebje je tudi vplivalo na Samca ... Z zanimanjem je opazoval južne vročekrvne signorine, črnolase, črnooke …

Čimdalje bolj je naraščalo v njem nepremagljivo koprnenje, preševna slast se ga je polaščala, divjal je, kakor blaznik, iskat si žrtev in utehe … Napol pijan je taval okrog, sovražil ves svet, sovražil življenje, proklinjal svoje življenje, svoje rojstvo …

A plašč je še vedno pokrival njegova ramena.

Večkrat je šel na sprehod ob obali iskat si miru, utehe, a našel je ni j hipno se je potolažil, ko se je pa vrnil v mesto, opazil je na sebi svoj plašč in trenotno so minili vsi sklepi.

***

Milan Samec je sedel v sodni dvorani kot sodnik. Nemirno je zrl okoli, prsa so se mu burno dvigala …

Tedaj privedo v dvorano obto¬ženca …

Samec dvigne glavo in ga pogleda ... In tisti hip zapazi, da nosi obtoženec tak plašč kakor on sam … kakor napol mrtev omahne, stemni se mu... v tistem hipu se mu pa zdi, da je uprl obtoženec vanj svoje oči in mu smehljaje rekel:

»Ka j ti misliš mene soditi, ko imaš tak plašč kakor jaz?«

Tedaj hipno Samec vstane, vzklikne divje:

„Ne morem!" in beži kot divja zver iz dvorane …

Na skalah ob morski obali obstane …

Samospoznanje se mu vrine v dušo.

»Zašel sem! Ne morem več ven! Kdor pa nima toliko moči, da bi se vrnil iz greha v pošteno življenje, naj pogine…«

***

In valovje je zašumelo ... Iz daljave je zavel tih zefir … morje pa je pljuskalo tiho ob obalo …