Povest o muli, ki je rešila partizane
| ← mule | Povest o muli, ki je rešila partizane mule Tone Seliškar |
Povest o trmasti in pametni muli → |
| |||||||||
POVEST O MULI, KI JE REŠILA PARTIZANE
Vsi vemo, da je mula skromna, potrpežljiva, vztrajna, zvesta in pametna. Le trma je njena edina slaba lastnost. Mnogo dobrega so storile mule partizanom. Še celo njena trma, če jo je zgrabila ob pravem času, je partizanom koristila. Kar poslušajmo!
Naša četa je napadla fašiste in med drugim vojnim plenom je zajela tudi mulo. Bila je prekrasna žival. Dlaka njena kakor žamet. Imela je vitke noge in naši partizani so jo zaradi tega krstili za Srno. Šla je ko veter, bila je ubogljiva in krotka. Srna je torej postala naša in poveljnik ji je določil za skrbnika tovariša Bobka. Mulovodec Bobek je bil zajeten fant. Vse mu je teknilo, in tudi če bi jedel polena, bi se mu menda spremenila v mast. Debeli ljudje pa, kajpak, že zaradi svoje teže niso kaj urni in rajši počivajo, ko delajo. Srna je nosila na svojem hrbtu težko bredo. Ne veste, kaj je to, ne! To vam je mrtvaška raglja, s katero smo preganjali fašiste. Fašiste pa vsi poznate. To so tisti, ki so požgali naše vasi, tisti, ki so pozaprli vaše očete in mamice, starejše brate in sestre ter jih mnoge pobili, vtaknili v temne ječe ali pa jih odgnali v tujino. Tam so mnogi umrli od lakote. Naše ljudi so zato pobijali in zapirali, ker so ljubili svojo domovino. Vidite, in zato smo potrebovali težke brede.
Marsikdaj je bilo hudo! Fašistov ko listja in trave, partizanov pa malo. Toda partizani so zmagali, ker so imeli junaško srce in v srcu veliko ljubezen do domovine. Fašisti pa so bili pokončani, ker so samo ropali, požigali in morili. In v teh bojih so mule veliko veliko koristile partizanom. Nosile so orožje, hrano in ranjence. Toda Bobek je bil slab mulovodec. To je naša Srna takoj čutila. Nikoli je ni očistil, nikoli pobožal, nikoli ji ni rekel lepe besede.
Zato pa je na pohodih obesil muli na sedlo še svoj nahrbtnik in svoj pihalnik, čeprav je mula že svoje breme težko nosila. Še celo tako je bil zanikrn, da se je, kadar je šla pot strmo v hrib, oprijel njenega repa in ga je mula vlekla navzgor. Najrajši pa je še sam zlezel na njena pleča, se lepo zibal zgoraj na muli in si žvižgal vesele pesmi. Toda Srna si je vse to zapomnila. Ko se ji je nekoč spet obesil na rep, je pošteno brcnila z zadnjo nogo, in Bobek je ležal na tleh ter žalostno prešteval škrbine, ki mu jih je njeno kopito izbilo iz čeljusti. Dokler mu niso ust za silo popravili, je bil pomagač pri kuharju, potlej pa je spet postal mulovodec. Toda Bobek ni pozabil njene brce. Takoj ko se je vrnil, si je odrezal debelo gorjačo in je mulo neusmiljeno bil, da je bila vsa marogasta. Zdaj šele je trpela uboga Srna. Vsa se je spremenila, še njena dlaka ni imela več tistega bleska in njene oči so bile motne in žalostne. Kajpak, Bobek je bil zdaj škrbast in kadarkoli ga je luknja v dlesni zaskelela — lop, z gorjačo po muli.
Nekoč se je morala četa naglo umikati. Fašisti so napadali od vseh strani, in fašisti so le tedaj pogumni, če jih je najmanj desetkrat več ko partizanov. Pokalo je od vseh koncev in krajev, naša četa pa po gozdu gori in doli in spet gori in doli, noč in dan. Hrane jim je zmanjkalo, utrujeni so bili, saj so bili že ves teden na pohodu.
»To pot jo bomo pa izkupili!« de nekdo v četi. »Preveč jih je. Obkoljeni smo.«
»Kaj se boš cmeril!« mu očita drugi. »Tolkli se bomo, hudirja, saj imamo težko bredo!«
Vsi so se ozrli na mrtvaško ragljo, ki je bila privezana na muli, in božali Srno, ki je bila prav tako izmučena kakor partizani. Bili so ji hvaležni, ker je tako vztrajno nosila strašno orožje, in kadar jo je Bobek udaril, so ga oštevali in zmerjali. Nekje spodaj v dolini so morali priti skozi sovražnikov obroč. Poslali so izvidnico na prežo, sami pa so se pripravili na boj, če bo potreba. Bobek je ostal s svojo mulo zadaj in mitraljezci so za vsak primer zrahljali vezi, s katerimi je bila težka breda pritrjena na sedlo.
Tedaj pa je začelo spredaj ropotati. Izvidnica je padla v zasedo! Kroglice so žvižgale partizanom čez glave, ta je mrtev omahnil, drugi se je ranjen plazil nazaj k četi. Ropotati je začelo tudi od zadaj. Mulo pa je prav takrat zaradi preobilo udarcev obsedel vrag, kali. Pričela je ritati, brcati in čim bolj jo je hotel Bobek spraviti pred četo, bolj se je upirala z nogami v zemljo. Bobek pa z gorjačo. Seveda, zaradi streljanja je bil še bolj nataknjen, in padalo je po Srni, da je bilo prejoj. No, in prav takrat je bilo muli dovolj gorjače. In prav takrat je zapovedal poveljnik:
»Težka breda na položaj!«
Partizani so se pognali v strelce, popadali so na tla, ker so dumdumke že prav nizko brenčale, mula pa je poskočila prav v nasprotno smer, pahnila Bobka na tla, nekajkrat brcnila, ker so jo hoteli partizani ustaviti, ter jo na vso moč ucvrla po kamniti poti navzdol. Težka železna cev, ki je še visela na vrvi, je peklensko ropotala po kamenju, partizani pa, ki so videli, da so brez težke brede izgubljeni, so se na povelje vsi zagnali za mulo, da jo ulove in rešijo tako dragoceno orožje.
Mula pa prav naravnost proti sovražniku. In ker je uganjala tak trušč in hrumot, so mislili fašisti, da se vali nanje vsa partizanska vojska. Razbežali so se, naši pa skozi to vrzel v sovražnikovem obroču na drugo stran hriba in bili so rešeni.
Bobek, ki je bil pretežak za tako dirko, jih je našel šele naslednji dan. Četa je lepo v hladu počivala, mula se je pasla na sončni jasi, partizani pa so jo božali in milovali, ker jih je tako čudežno speljala na varno. Ko jo je Bobek zagledal, je že zavihtel gorjačo, da bi jo… Pa so ga tovariši potisnili na tla in so mu jih prav s tisto gorjačo naložili. Mula je po strani gledala, kako je Bobek javkal in vzdihoval. Le škoda, da se mule ne znajo smejati. Prav gotovo bi se Srna od srca nasmejala, ko je gledala svojega varuha, kako je dobil milo za drago.
Ko so mu potlej tovariši še z lepo besedo dopovedali, kako da jih je Srna rešila, je šel Bobek vase. Od takrat je lepo skrbel za Srno in postala sta velika prijatelja.