Povest o mladih ljudeh

Povest o mladih ljudeh Cvetko Golar

Izdano:	Slovenski narod,, 43/41–44, 1910
Viri:	41, 42, 43, 44
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tvorniški dimnik je bučal vse nedeljsko dopoldne, da je donelo po široki dolini in odmevalo od gor, ki so temnele na desnem bregu zelene reke, vdrte globoko v skalnato strugo. Votlo rohnenje je šlo na vse strani, slišalo se je po ravnem polju sredi nizkih pogorij in po vaseh, raztresenih ob reki in poteh, ki so vodile k tvornici. Bilo je, kakor bi dihal soparico in gromel črni velikan, kakor bi pelo delo temno, zamolklo svojo pesem, uporno, silno himno v znamenje, da je Bogu ukradlo nedeljo in ne utegne praznovati. Iz strojnice je prihajalo hrustanje težkega valjarja in brenčanje jermen, časih je ostro zažvižgalo, ter se pripogibali pri vsakem kozanih sunkih puhal iz nizkega, železnega dimnika ter se hipoma razgubljal v vlažnem jutru.

Od cerkve, stoječe na holmu ob pogorju so šli kmetje od šeste maše v gručah po trije ali štirje; težka in trudna jim je bila hoja, in važni pomenki. Hodili so počasi in enakomerno ter se pripogibali pri vsakem koraku s telesom, koščenim in okornim. Noge so jim bile krive in zlomljene, nekateri so metali stopala od sebe in vrtali s petami v prah, drugi so se zadevali s palci, močnimi in ploščatimi. Hlače so se jim drgnile v kolenih, in slišati je bilo trdo in suho praskanje, ter se je zdelo, da ima vztleti iskra kakor pod žveplenko. Trdo in plavo naškrobljene srajce so jih rezale v rjave vratove, suknjiče so nosili obešene na desna ramena, ker je poletno solnce že z močjo pripekalo z bledega neba.

Za njimi so šumele kmetice v širokih, nabranihi kikljah, da se je delal veter za njimi, in mahale so z žilavimi, širokimi rokami, kakor bi veslale. Hodile so z bolj drobnimi koraki in živo, se zibale v pasu in metale široke boke na levo in desno. Spredaj so bila dekleta v prazničnih oblačilih, pisanih krilih, po katerih so se vili svileni pasovi. Na glavi so imele svetle rute, in nad čelom lase spete z glavniki v prevzeten greben. Dve sta bili celo v žametnih, višnjevkastih kočemajkah, ki sta se spreminjali in hudo bodli ostala dekleta v oči.

Ravno je šla mimo tvornice vesela in nagajivo se posmehujoča ter zavidna ženska mladina, ko stopita skozi visoka, do polovice odprta vrata dva mlada delavca, v plavih predpasnikih in goloroka. Obstala sta s svetlimi očmi gledala na rdeče, smehljajoče se dekliške obraze.

»Glej jo vašo Minco,« je dejal prvi, ki je stal kraj ceste, in pokazal bele zobe mledelu, temnozardelemu dekletu. Bil je rjavega obraza, ustnice zakrite z mehkim puhom in lase je imel razdeljene v dve preči in prilepIjene po čelu. Klobuk je nosil visoko nad čelom in držal cigareto v ustih.

»Ali greva ž njo, Tone?« 

»Saj ve pot,« je čmerno odgovoril tovariš, ki je imel zelo koščen, upal obraz, žalostne, trudne oči in skoro bele obrvi. Stal je ob zidu, z levo roko v telovnikovem žepu in s cigareto v desnici. Dim se mu je kadil skozi nosnice, in moško in ošabno se je ozrl na kmete in kmetice.

»Kako pa je danes zala!« je rekel prvi tovariš in ni mogel obrniti oči od temnordečega dekleta, ki je šlo visoko sredi pisane gnječe. »Hudiča, je čedna, Tone, vaša Minca.«

»E, pusti jo, Lipe, naj gre naprej!« je odgovoril, ko je videl, da se oni pripravlja stopiti za dekletom. Njegov bledi obraz je rjavel, in jezno so mu gledale oči.

»Jaz grem, Tone! Popoldne pridi na ples h Kofolu! – Skoro stekel je po cesti mimo starih kmetov in kmetic ter bil kmalu za mlado družbo, sredi smeha in norčevanja.

»Minca, počakaj,« je zaklical nad srednjim dekletom. Takoj se je ozrlo dekle k njemu in obstalo. Ostale so se smejale in klicali tovarišici, naj gre ž njimi.

»Pusti ga, Minca, pojdi s nami,« je rekla suha in tenka punca, ki jo držala robec v roki, dišeč že od daleč po nageljnovem olju.

»Kaj se res meniš zanj, za tega pobata,« ji je šepnila zavidna soseda. Minca se ni menila za tovarišice, ampak je še vedno z razsmejanim obrazom čakala Lipeta. Odšle so, le njena največja prijateljica. Mana, je ostala pri njej. Bila je za spoznanje manjša od nje, pegaste pike so bile razškropljene pod očmi in po nosu, a niso kazile njenega mladega, svežega obraza.

»No, kaj boš povedal, Lipe,« ga je nagovorila Minca. »Ali si vso noč delal? Ali pojdeš ob desetih na Ladjo? Danes je tam semenj.«

»Kaj odpustka mi kupi!« se je oglasila Mana.

»Plesat grem popoldne,« je rekel Lipe, obrnjen k Minci, ne da bi odgovarjal na njeno vprašanje. Pri Kofolu bo ples. Petrič pride in Farjač. Še ti pridi!«

»Saj bi, pa –« utihnila je.

»Zakaj bi ne?«

»No, saj bom!« Ogledala se je in videla Toneta, svojega brata, ki je šel tik za njo, in za hip se je pokazala nejevolja v njenih očeh. Nato je dejala Manci, ki je šla na njeni levici:

»Saj pojdeva skupaj?«

»Ne vem. Če mi bo mogoče skrivaj. Nas oča je tako siten.« Nato se je obrnila k Tonetu in ga ogovorila:

»Še ti pridi! Pojdeva plesat!« Ves čas je imela tih in preprost smeh na ustnih, ki je bil pozdrav in znamenje prijaznosti. Tone je skoro zardel, in njegov koščeni obraz se je napel ter postal bolj okrogel. Tudi on se je zasmejal v zadregi, ni odgovoril in le pokimal in povesil glavo.

Tako so šli nekaj časa molče naprej. Lipe je s slastjo in žejnimi očmi gledal polno in jedro postavo Minčino ter lovil njeno roko. Vjel jo je in stisnil.

»Ali me spustiš!« je skoro zakričala in ga z levico udarila po rami.

»Presneta Minca, kako si zala!« Spustil je njeno roko in gledal njen stas, njene prsi, ki so tako krepko dihale pod belo zelenkasto bluzo, njena nasmejana lica in rjave oči.

»Ali me imaš še kaj rada? Danes teden si rekla, da si malo moja.«

Pogledala ga je skoro jezno in se hitro obrnila k bratu.

»Zakaj pa hodiš za nami? Alo, poberi se! Pojdi naprej,« je velela. Ustanovila se je in prijela Lipeta, da je počakal. Tudi Tone je obstal.

»No, pojdi naprej! Saj vidiš, da imamo svoje pogovore!«

Tone se je široko smejal in gledal Minci v oči.

»Pusti ga, kaj ti pa hoče?« ji je rekla Mana in potegnila prijateljico za roko. Lipe se je ovil njenega pasu in jo potegnil s smehom k sebi.

»Kaj pa imata s Minco?« je vprašala Mana in zaostala za korak ter stopala nato vštric z Tonetom. Na njenih ustnih je drhtel smeh. A takoj je izginil, ko se je ozrla na Toneta, ter videla njegov mračni obraz in srdite oči, s katerimi je gledal tovariša, ki je še vedno objemal njegovo sestro okoli pasa ter jo stiskal k sebi.

»Jezes,« se je prestrašila. »Zakaj pa tako hudo gledaš? Kaj ti pa je?« Manca zakrila z roko njegov pogled, in čudno se je preplašilo njeno lice.

»Minca, Minca, kaj pa je s Tonetom?«

Zgrabil jo je za prste in jih krčevito stiskal v svoji pesti, da je dekle bolestno jeknilo. Prijateljica je navidez preslišala njeno vprašanje in govorila z Lipetom.

»Kaj praviš? Plesat te je povabila Liza? Le pojdi, potlej te pa res več ne pogledam. Prav gotovo ne! Pa ž njo! Ki je tako ošabna in gleda vse duge tako odzgoraj!«

Zopet jo je prijel za roko, a dekle je zamahnilo ter ga udarilo s pestjo. »Pusti Me!«

Bližali so se vasi. Ob robu griča, tik nad reko, je stala lesena, s slamo krita koča, in kraj nje se je družba ustavila.

»Lipe, popoldne pridi pome! In ti, Mana, saj prideš tudi?« Obrnila se je in stekla skozi nizke duri v vežo, odkoder se je kadil dim.

II.

Ob robu griča, tik nad reko, je stala lesena, s slamo krita koča. Bila tako nizka, da jo Tone segal z glavo do strehe, in se je vselej moral nizko skloniti, kadar je hotel stopiti do praga. Minco, ki jo hotela biti ponosna, je bilo sram, da mora prebivati v tako siromašni, starinski hišici, ki je bila zbita iz črvivih, zakajenih tramov, zato je okrog in okrog nasadila rož, rdečh in plavih, ki so bile kot košati bohotni grmi. Nasejala je solnčnic, in kadar so zrastle, so segale visoko preko strehe, in zgodilo se je že, da je bil ves ubogi domek tako zakrit, da se je zdel kakor vrtna utica, vsa preprežena od pisanega slaka in živordečega fižolovega cvetja.

V njej so stanovali Kožuhovi; sedaj so bili samo trije, Minca in Tone, ter stara mati, ki je bila že nad osemdeset let stara ženica.

»Za božjo voljo, sta že doma, mleko pa še ni zavrelo!« Je vzdihnila ter sklenila roke. »Vstala sem, pa sem dejala: Danes je pa gotovo nedelja, ker Minca ni vzela seboj delavnega predpasnika. Potlej sem pa dejala, gotovo si šla k maši, ker nisi zakurila. Dejala sem, gotovo bosta lačna, kadar prideta. K Matevžetu sem šla po mleko, muca je pa šla z menoj. Tone, kaj so pa pridigovali gospod? Ali ni danes Veliki Šmaren? O, to je bilo pa zelo lepo v cerkvi! Ali je gorel tudi veliki luster sredi cerkve? O-o!«

Stopila je k peči in si grela otrple, od starosti drgetajoče prste.

»Minca, ali si že preoblečena?« je prašala nato dekle, ki je vrgla nedeljsko krilo s sebe in si opasala bel predpasnik.

Minca je pokimala z glavo in šla v vežo pred peč, kjer se je kuhalo v ponvi mleko. Tone je ravno prišel po škripajoči lestvi iz podstrešja, kjer jo imel shranjeno svojo obleko. Ustavil se je pred ognjiščem, in ko se je uzrla vanj sestra z jeznimi očmi, je potemnel njegov obraz. Stal je in jo gledal. Ni vedel, zakaj, a navdala ga je čudna slast in želja, da bi zavil glavo v beli predpasnik, ki ga je imela sestra okoli pasa.

»No, zakaj me zijaš?«

Brez odgovora je stopil v izbo in sedel za mizo.

»Torej praviš, da so pridigovali o materi božji? Tako? Glejte, Glejte!« Je govorila starka. »Danes je šla v nebesa, in tam so jo kronali.«

Nikdo ni mogel več govoriti z njo, zakaj bila je gluha. Samo staro Micko, svojo prijateljico, je še razumela, kako je pregibala ustnice.

»Praviš, Jožeta pa spet ni bilo pri maši? Kaj?«

Tone jo je pogledal, in v njenih sivih in osušenih očeh je ležal mrtev strah, ki se je takrat vtisnil vanje, ko so njenega sina Jožeta, pripeljali mrtvega iz tvornice.

»A ni ga bilo? Saj je tvoj oče, Tone, pa nič ne skrbiš zanj!«

Večkrat se ga je spomnila, pozna starost ji je otemnila um, in čakala je, da se vrne.

»Kako da ga ni? Saj je že nedelja! Potlej sem pa dejala, moram pogledati ... Glej, glej, ali ni tamle Micka! to se je že postarala!«

Starka se je naslonila na mizo in gledala skozi nizko okence na pot, kjer je šla njena prijateljica. Edino njo je še poznala, drugače ji je bila vsa vas tuja.

»Micka, Micka!«

Letela je ven, in potem sta starki govorili, mahali z rokami in se čudili.

Tone jo ostal sam in je mislil na sestro. V duhu je videl njeno gibko, lepo telo, in njen jezni obraz. Nikoli je ni videl drugače kakor s srditim gnjevom v očeh in z razpaljenimi, ali pa kot led mrzlimi lici.

Minca je prinesla mleko na mizo, in zopet ni mogel Tone odvrniti oči od njenih belih, okroglih rok, ki so bile gole do lakti, in zažejalo se mu je, da bi ugriznil v to napeto meso.

Ali dovolj! Kaj je z mojimi mladimi ljudmi? Naj govori moje pero! Tone misli prepočasi in ne spominja se več vsega. Sicer bi prašali njega samega. Le to mu časih pade na pamet, kako je v svojem petem letu padel v izkopani grob, kamor so ravno položili črno rako. In v njej je bila njegova mati. Spominja se zvonov, ki so peli nekje nad njim, oziral se je k njim, in naenkrat je zdrsnil s prstjo in se znašel v jami. Potem so ga z vrvjo, ki so mu jo zapletli okoli pasa, potegnili na dan, in po vsem pokopališču je bil jok, takšen jok!

Tega se je spominjal dosti natanko, a drugega ni vedel nič. In potem je začel hoditi z očetom v papirnico. Mince se je spominjal iz prvih let, ko jo je moral voziti v majhnem vozičku, in je bil zato vedno hud nanjo. Nekoč jo je prekucnil v vodo, in naenkrat je bilo vse polno ljudi okoli njega. Vpili so in vreščali, Minca se je drla in jokala; zvečer ga je oče pretepel in ven zaprl. Ostal je vso noč zunaj. Potlej je naenkrat zmanjkalo sestre. Večkrat je sicer slišal, da je nekje na Koroškem pri teti, kjer le nemško govore. A on jo hodil z očetom na delo, dokler ni nekega dne nastal krik in vik v tvornici. Planil je tja, in zagledat očeta v krvi. Umrl je, in potem se je Minca vrnila domov. Prvi čas ni razumela nikogar, in nikdo nje. Tako čudno jo govorila; to je nemški, so rekli.

Tudi Tone je znal nemški, pa vse drugače. Nori Boštjan ga je naučil.Takole: »Jeblana-Labag, Loka-Lak, Kamnik-Stan, Kranj-Kranbur, žmukel, pukel, ven.« To je znal, a Minca je govorila vse drugače.

Takrat je začel visoko o njej misliti. Bilo mu je šestnajst let, ko se je vrnila domov, a ona je bila dve leti mlajše od njega. In zdela se mu jo tako gosposka in lopa. Sprva so jo klicali po vasi Koroša, on je vsakega udaril zato. Drugo leto potem je začela tudi ona hoditi v papirnico, in sprva ga je imela rada. Ko jo je pa nekoč v pijanosti objel in pritisnil svoja slinasta usta k njenemu vratu ter jo duhal in ni hotel odmakniti usten od bele, tople kože, ga je začela vleči za lase. Nič ga ni bolelo in še bolj se je je ovijal. Od takrat ga ni sestra več marala, v njem pa je plapolala čudna strast vedno silneje, silneje.

Tone je sedel in zajemal mleko. Za trenutek je prisedla Minca, a hitro odložila žlico, ko je videla bratove vroče oči na sebi. Pogledala ga jo hudo in zaničljivo ter vstala od mize.

V hišo je prišla stara mati in si brisala oči. Njen glas je bil obupan; jokala je.

»Micka je rekla, da je Jože na britofu. I kaj pa dela tam? Rekla je, da so ga pokopali? I zakaj so ga pa zakopali? Kako bo pa prišel domov, ako so ga dejali v zemljo?«

Sklepala je roke in majala z glavo.

Minca je stopila k njej in se nagnila k njenemu ušesu:

»Ali gresta v cerkev? Danes je ne Ladji maša!«

»O-o! Bom pa šla! Micka gre tudi.« 

Tone je vstal in se šel k reki umivat.

III.

Veselo in mlado življenje je šumelo v krčmi, kjer je rajala in plesala vas že od prvih popoldanskih ur. Med prvimi plesalci sta bila Minca in Lipe, katerima se je kmalu pridružila Mana, ki je rekla doma, da gre v cerkev k nauku, a je priletela na ples. Njej se ni zdelo sprva nič prijetno; bilo je premalo plesalcev. Nekaj fantinov je sedelo za mizo in pilo, a za ples se niti zmenili niso. Drugi so stali pri vratih in se žejni ozirali k pivcem, ali pa se nerodno in sramežljivo smejali drug drugemu.

Minca se je imela dobro. Plesala je z Lipetom kolikor se ji je dalo in vsa goreča in razvneta sedala za mizo ter pila rdeče vino iz velikega kozarca. Lipe je imel viržinko med zobmi, in slamico za ušesom. Brisal si je znoj, ki mu je tekel po razgretem obrazu ter z levico objemal dekleta.

Kasneje se je krčma napolnila s plesalci, in kmalu ni bilo več mogoče plesati, tak dren j je bil. Petrič je vlekel svoj meh in zalival grlo s pivom, a kadar je utegnil, je pravil svoje kosmate šale in dovtipe. Najbolj je bila všeč mladim ljudem tista o fajmoštru in njegovi kuharici, ki je na drevesu češplje trgala.

Mana se je željno ozirala po Tonetu, a ni ga bilo od nikoder. Po vsakem plesu je stekla na prag in se ozirala po poti na obe strani. Šla je okoli hiše in tam ga je zagledala: Bilo jih je pet fantov. Metali so v zrak denar in kričali: Odlar, odlar, cifra!

Stopila je k njemu v hlastni naglici:

»Tone! Glej ga, že vse popoldne te iščem! Pojdi vendar v hišo, greš z mano plesat.«

Rekel ji je, naj počaka, a potem je šel z njo.

Tako so plesali do noči. Tone je mnogo pil, in se vrtil z vsemi dekleti, kar jih je bilo v krčmi. Časih se je zagledal v sestro, in vselej se mu je zdela med vsemi najlepša. Tako lepo in lahno ni plesala nobena, in tako ponosno in gosposko se ni znala nesti niti Matevžetova Katrica, ki je služila v mestu za hišno in ki je prišla s klobukom domov čez praznik. A Lipeta, ki je največ plesal z njo, ni mogel videti. Z zobmi je zaškripal, ko je švignilo razgreto in predrzno njegovo lice mimo njega. In nehote je stiskal pesti ter mislil, kako bi dobro delo, ako bi jih mogel Lipetu potisniti med zobe.

»Prokleto,« je klel v srcu, »da ga le dobim na samem. Prokleto!«

Vesel smeh ga je zmotil. Zagledal je veseli obraz Manin, ki ga je tolkla po kolenih in govorila:

»I zakaj pa kolneš! Pojdiva rajše plesat!«

Tudi Mana je že bila od plesa in vina vsa omotena. Zgrabila ga je in potegnila izza mize. Tone je zaplesal z njo brez misli in volje, mislil je še vedno na sestro in gledal je, da se je v plesu zadel ob njo. Šinila je preko njega z bliskajočimi očmi in se nato zasmejala z jasnim smehom Lipetu. Tone je mislil, da je zažgolela lastavica, tako sladek mu je bil njen glas.

V izbi je bil mrak, vse je bilo zagrnjeno v temo in prah, ki se je vzdigal s tal. Nič se ni videlo, samo rezgetanje Petričevih harmonik je bilo slišati in žvižganje Farjačovega klarineta.

»Ribarica mala,« je nekdo prepeval po taktu. V tistem hipu je Tone spustil svojo plesalko ter se obrnil k Lipetu. Vzel mu je sestro iz rok in zaplesal z njo.

Minca ga ni spoznala. Bila je tudi vsa omamljena. Ples in vino sta jo ovila in zmotila. Stisnil jo je k sebi in pozabil je vse okoli. Plesal je ne meneč se za druge in v tem je nagnil svoje ustne za tilnik sestri. Naenkrat je začutil udarec po glavi.

»Ti vrag! Ali si res ti! Zakaj me pa grizeš! Na!« Bila je Minca, ki je vdrugič s pestjo udarila brata po ustih. Odtrgala se je od njega in skočila skozi vrata. V sobi še vedno ni bilo luči, in Tone je omahnil za mizo in si grizel ustnice.

»Ti, zakaj si me pa pustil? To si res lep fant!« je rekla Mana, ki je sedela za mizo. Ni je poslušal in vedno mislil drugam.

»Kje hodi Lipe?« se je nenadoma domislil.

»Kje hodi Lipe? Ali ga nit« Prašal je na glas, kar se mu odzove iz kota glas:

»Kaj? Tone, ali me ti kličeš?«

Ni mu odgovoril, samo vstal je in šel proti strani, odkoder je prišel glas. V mraku je videl Lipetovo postavo, skrčil je pest in ga sunil. V odgovor ga je zadela pest v prsi. Nikdo ni črhnil besede, in oba sta ostala mirna.

Prižgali so luč, in takrat je že sedel Tone za mizo pri Mani, a Lipe je pri vratih govoril z njegovo sestro, ki se je nato temno ozrla proti njemu.

Mana je poklicala na mizo liter vina in natočila kozarca.

»Pij, zakaj si pa tak?«

Trčil je z njo in pil.

Proti polnoči je bil pijan, da je komaj stal na nogah. Vzel je v roke prazen bokal ter udaril z njim po svetilki. Mahoma je bila tema, in nastalo je vreščanje in zmešano drvenje po izbi.

»Kje je Lipe, da ga ubijem!« je vpil.

»Da ga ubijem, hudiča!« Zvrnil se je na klop in zaspal.

IV.

Popoldansko solnce je gorelo a plamtečim ognjem in palilo dobravo ter žgalo travo in rože. Iz razsušene zemlje ni bilo moče, in vse je bilo uvelo po polju. Pisano cvetje je klonilo v žeji in suša je rjavela grmovju listje.

Bila je zopet nedelja. Tone je sedel doma za kočo v senci solnčnic in slaka ter brez misli strmel na tvorniški dimnik, ki je dihal belo soparico. K njemu je prišla stara mati.

»Ovbe, sem dejala, da si tukaj! Sinoči sem mislila, da bo sneg zapadel, pa se je vse preobrnilo. Ne bo ga še ne! Danes mi pa ni prav niči mraz, in solnce hodi čisto po jasnem.«

»Saj je bil komaj sveti Jakob!« je zakričal Tone. »Ali ste neumni!« je pristavil.

»O, seveda,« je potrdila starka in sedla v travo. »Ne bo še snega ne. Micka je dejala, da se ji je sanjalo sinoči o samih bolhah in stenicah. Bolhe, vem, da pomenijo denar, za stenice pa ne vem gotovo. Meni se je pa sanjalo o Matevžetovem petelinu, ki je šel na božjo pot. Po samih kolenih je šel po svetih stopnjicah. Vidiš, kako so živalce pobožne. Ti pa nič ne moliš! Moliva rožni venec!«

Prinesla je molek iz hiše in začela prebirati jagode ter moliti s starim, žalostnim glasom. A niti molti ni več znala. Takoj se je zmotila ter obstala sredi očenaša.

Tone je čakal, kdaj pojde sestra od doma. Vedel je, da se napravlja, in sklenil je, da pojde za njo naskrivaj.

»Ki si jo s trnjem v nebesa vzel,« je molila starka, in tedaj je vtopila Minca iz veže. Bila je v belem predpasniku in svetlih šolnih. Naenkrat je začutil željo, da bi mu sestra v teh šolnih stopila na prsi. Okoli vratu je imela svetlo ruto; Šla je čez nedra do pasu. Naglo se je okrenila in izginila za voglom.

Tone je vstal in pustil starko, da je molila sama naprej, ter šel previdno za sestro.

Hitela je stran od reke, za vas, kjer so se začele dobrave in zadaj se je dvigal gozd. Kmalu jo je izgubil Izpred oči. Skrila se je nekam v grmovje, in Tone je hodil in jo iskal celo uro, ne da bi našel kak sled.

Kjer so rastle leske in jelše najgosteje, tja je zablodil že pozno popoldne, ko mu je vročina izsušila grlo in ga vsega oblila z znojem. Šel je natihoma skozi goščo in zagledal pred seboj v gostem zatišju sestro.

Ležala je za leščevjem, in ob njeni strani je bil Lipe. Njen obraz je bil videti truden in izmučen, skrivala je oči in jezno trgala košček tkanine, ki ga je imela med prsti.

Tone se je vrgel na tla.

Ni vedel zakaj, in za trenutek je nepremično bulil predse. Onadva sta ostala mirna, in kot se je zdelo, je sestra nekaj očitala Lipetu. Tiho je govorila, in Tone je ni mogel razumeti. Nato je dvignila oči, in Tone je videl, da so solzne. Oni se ni ganil, rezljal je šibico in nato udaril z njo sestro po hrbtu.

Urno se je klonila in se prijela z roko za boleče mesto. Nato ga je zgrabila za srajco in mu jo raztrgala od vratu navzdol. Lipe se je smejal, objel njeno glavo in se ji začel bližati.

Tone je planil pokonci in zakričal. Pobral je kamen in ga zalučal proti njima, a čez trenutek ni videl nikogar več. Ves srdit je mlel z zobmi in klel. šel je tja, kjer je ležala sestra z onim, in začel teptati rušo ter jo rvati s kamenjem.

»Prokleto, čakaj me!«

Zvečer se je vrnil domov in našel sestro v veži pred ognjiščem. Stopil je prednjo temen in grozen.

»Kaj si imela z onim?«

Zgrabil jo je za roko in stisnil na vso moč.

Minca ni odgovorila. Njene oči so se preplašile in napolnile s solzami.

»Čakaj, nikdar več!«

Še vedno je stiskal njeno roko in jo bodel z očmi.

»Pusti me,« je zakričala prestrašeno. »Pusti me, si li mar moj oče?«

»Kaj? Povej, kaj si imela z njim!«

»Nič! Nič te no briga!« 

»Videla boš, če me briga!« 

Obrnil ji je hrbet in šel iz veže.

In čudno! Že drugi dan so vedeli vsi v papirnici, da je biIa včeraj Kožuhova Minca v leščevju z Lipetonm. Smejali so se in kakor se je j zdelo Tonetu, mu zaničljivo gledali v oči. Šel je k Lipetu in ga potegnil na stran.

»Kaj je?«

Oni se je zdrznil in prebledel.

»Zakaj?«

»Še enkrat naj te vidim z našo!« 

Ko je odhajal, je zaslišal za seboj smeh. Obrnil se je, a že je Lipe spremenil obraz v resne gube in skrbno hodil okrog stroja.

V.

Tretjo nedeljo se Minca ni vrnila do noči. O mraku jo je zagledal Tone, kako stoji z Lipetorm za papirnico in si brise oči. Temna slutnja ga je prevzela. Šel je domov k stari materi, ki je klečala za pečjo in molila.

»Ravno prav, da si prišel. če sta dva, se veliko lepše moli.«

In je začela žalostni del rožnega venca: »Ki si za nas križ nosil.«

Popolnoma je bil miren, ko se je Minca vrnila, in ne da bi ji rekel besedo, je šel po večerji v podstrešje spat. Sestra se je bala njegovih zaprtih ust in tihega očitanja njegovih oči. Zdelo se ji je, da brat nekaj skriva v svojem srcu, in bilo jo je strah.

Ponoči se je zbudila iz sanj, skočila je pokonci in zakričala:

»Ne me, ne s sekiro!«

Ni se še zdramila, in še dolgo potem se je vsa tresla, prestrašena od svojih sanj. Videla je brata, da stoji s sekiro pred njeno posteljo.

»Kaj pa ti je?« Celo stara mati jo je zaslišala in se zbudila. »Ali nisi nekaj rekla?«

»Mati, moliva!« je rekla na ves glas.

»Da bi molili?« In starka je zarožljala z molkom ter do jutra štela in prebirala jagode.

Ko se je zdanilo, je stopil Tone v izbo. Ves je bil mračen in jezen.

»Oh, Tone,« je vzdihnila starka, »ravno spomnila sem se! Sanjalo se mi je, da si se obesil.«

Minca je zopet zadrhtela in se skoraj ni upala bratu pogledati v oči. Takrat je nekdo potrkal.

Bila je Mica, ki je šla k maši:

»Ho-oj,« je zavpila nad staro prijateljico, »ali greš z menoj! V cerkev grem!«

Pol ure kasneje ni bilo pri Kožuhovih nikogar doma.

Tone je šel v papirnico stisnjenih zob in molčeč. Nekaj je tiščal v prsih in iz oči mu je gledala močna volja.

Pred vhodom sta se srečala z Lipetom, ne da bi se pogledala. Hotela sta se izogniti drug drugega, a ni bilo več mogoče. Kmalu nato je zavriskala piščal, začeli so hrumeti stroji, in jermeni so brenčali. Visoki dimnik je kadil dostojanstveno iz velike pipe in spuščal v jasni, vedri dan temne kolobarje. Časih se je zarezal dim kot ogromno, črno drevo naravnost v zrak, nato razblinjal polagoma in razgubljal. A okoli devete ure je nenadoma vstalo v tvornici prestrašeno kričanje in jokanje.

»Joj, joj, mrtev je,« so ječali visoki glasovi.

»O-oj! O-oj!«

A jermena so brenčala, in dimnik je bučal.

Starki sta se vračali iz cerkve. Kimali sta z glavami in se pomenkovali. Kar jima prileti Mana nasproti.

»Mati, mati, ali veste! Lipeta je zgrabila mašina in ga ubila; vaš Tone ga je sunil.«

Dekle je jokalo in vpilo, a starki sta lomili roke in se križali.

»Ovbe, ovbe, tako, tako! Dvanajsta je prišla! Od bolh je pa trojka! Ovbe, ovbe!«

Starka ni vedela in ni razumela, kaj se je zgodilo. Odpirala je oči, zakaj čudila so je, odkod tolik strah, ki ja nenadoma preplašil is papirnice vse črno delavk in delavcev.