Povest o krutem graščaku in lesenih svetcih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest o krutem graščaku in lesenih svetcih
Josip Kenda
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 34
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na griču je stala cerkvica. Kot srebrna krona so se bliščali njeni beli zidovi iz zelenja. Po pobočjih so se spenjali vinogradi, iz zelenih trt so se dvigale male, bele hišice. V teh ljubkih kočah je domovalo gorje. Kruto sta vihtela graščak in njegov oskrbnik svoje biče nad kmeti. Zaklel je kmet, obup se mu je vsilil v srce; pa so zadoneli iz cerkve čisti glasovi zvonov, kot rajska pesem so pohiteli po dolinah in gričih in napolnjevali vzduh s tajinstvenim mirom. Posluhnil je kmet, omamljala ga je ta opojna pesem in ladek en o miru mu je pregnal iz srca kruto resnico.

Gori v cerkvici pa so stali svetci. Iz lipovega lesa jih je bil izrezljal umetnik, s pestrimi barvami jih je prebarval. Dokaj let so že stali tu: sv. Jožef z lilijo, sv. Urban z grozdom in sv. Florijan z golido; na drugi strani pa sv. Neža, sv. Miklavž in sv. Katarina. Vzljubili so jih kmetje. Oni so jim bili tolažniki v težkih urah, varovali so jim hišo in vinograd.

V nedeljo po maši, ko je govoril grajski kaplan svojo nemško, nerazumljivo pridigo, so obviseli vsi pogledi na svetnikih. Kot stari dobri prijatelji so se zdeli kmetom. Pomenili so se ž njimi s pogledi, brez besed in jim potožili svojo bol. Zdelo se jim je, da jih svetci razumejo, da kimajo s starimi obrazi in jih tolažijo. Veselili so se nedelje, da se lahko pomenijo ž njimi.

Toda grajski kaplan je zapazil nepazljivost kmetov pri pridigah. Razjezilo ga je to, kajti bil je pobožen mož, in ni mislil, da ga kmetje ne razumejo. Stopil je h graščaku in mu namignil, da stori dobro, če da odstraniti svetnike, češ, da motijo pobožnost vernikov pri službi božji. Graščak mu je verjel in naročil je slikarja.

Nekega lepega dne se je raznesla po goricah vest, da so prišli v cerkev barvarji, da prebarvajo celo cerkev in da da graščak odstraniti svetce.

Kakor na perotih je pohitela ta novica med ljudi; popustil je kmet plug, viničar trto, pastir živino in odhiteli so v vas, saj je šlo za njihove ljubljene svetce. H kratu so bili zbrani vaščani. Razhujeni so se pregovarjali kmetje, žene so jokale, otroci se plašno stiskali za krila mater.

In odšli so stari Golobov oče in še dva druga, da poprosijo graščaka za svetnike. Počasi z vpognjenimi hrbti so hodili po rebri proti cerkvici. Na vrhu pred cerkvijo je stal graščak in ogledoval delo. Pred njim na kupu so ležali leseni svetniki.

Ponižno, s klobuki v rokah, so se mu približali kmetje. In povzdignil je stari Golob svoj tresoči se glas in zaprosil graščaka za svetnike. Govoril je o ljubezni kmetov do svetnikov, in o njihovi dobroti in moči.

Graščak ga je pustil izgovoriti, nato pa se je surovo nasmejal. Opsoval je kmete brezverce, češ, da hodijo iskat v cerkev le lepih podob. Nato pa je stopil h kupu svetcev, pobral na tleh ležečo sekiro in razcepil sv. Urbana na dvoje.

Kmetje so onemeli obstali. Prestrašeno so buljili v svetce in graščaka. Ta je potegnil bič izza pasu in stopil h kmetom.

»Kaj še iščete tu,« je zakričal osorno, »poberite se!« In rogaje je še dostavil: »Ko boste videli pred cerkvijo kres, vedite, da gore vaši svetniki.«

Kmetje so se obrnili. Tiho kot so prišli, so zopet odšli. Le stari Golob je še pogledal po svetnikih in solza je zdrknila po starem, gubastem obrazu.

Ko se je stemnilo, je zagorel na griču kres. Potok solza se je udrl kmetom po licih – goreli so svetniki.

V nedeljo je bila cerkev nabito polna. Prav spredaj v prvi, z baržunom prevlečeni klopi pa sta sedela graščak in njegova gospa. Bledo je bilo gospejino obličje, nemirno so begale lepe oči po belih cerkvenih stenah. Tudi njej je bila cerkev brez svetcev prazna, tudi ona jih je bila vzljubila.

Kaplan je pričel govoriti, prvič v slovenskem jeziku. Trdo, nevajeno je izgovarjal naše mehke besede, in trdo so zadonele kmetom v uho. Pričel je hvaliti graščakovo dobrotljivost, pobožnost.

Tedaj pa se je dvignil stari Golob. S ponosno dvignjeno glavo, kot da bi bil mladenič, se je dvignil in odkorakal iz cerkve. Tišina je zavladala v cerkvi, le koraki njegovih podkovanih škornjev so odmevali od belih sten. In ti koraki niso ostali edini; pridružilo se jim je sto drugih in hkrati je bila cerkev prazna.

Graščak je obledel, temne, košate obrvi so se naježile, gospa pa je zacvela kot roža. Globoko se je nagnila nad klop, da ne bi videl graščak solze, ki se ji je bila prikradla v oko.

*

Hujše sta vihtela graščak in oskrbnik biče nad »upornimi« kmeti, oblastno se je razširjalo gorje po malih, belih kočah. Ni bilo več svetnikov v cerkvici, da bi tolažili kmete, nikogar ni bilo, ki bi mu potožili svojo bol, in vendar so pretrpeli.

Graščak pa je čital v vsakem obličju nemo grožnjo: »Svetniki se maščujejo ...«

*

Bila je temna, viharna noč. Bliski so razsvetljevali s svojo bledo svetlobo zemljo in grom je pretresal ozračje, da so šklepetale šipe grajskih oken. Kot blodni duhovi so se podili v vetru temni oblaki, silna burja je upogibala visoke smreke, da so pokala debela debla.

Graščak je sedel v svoji sobi. Slaba luč sveč je trepetala po velikem prostoru.

Graščaku pa se je vsilila misel na svetce.

»Proč z vami«, je zamrmral, toda trdovratni svetci so lezli od vseh strani in se kopičili v njegovih možganih.

In tam po kotih so se že pojavljale te njemu dobro znane pošasti. S svojimi ostudnimi, spačenimi obrazi so buljili vanj.

Graščak si je pokril oči z rokami, da jih ne bi videl; toda čutil je njihovo bližino, čutil je, kako se mu bližajo z neslišnimi koraki, kako iztezajo svoje suhe, ožgane roke po njem. Z divjim krikom je planil kvišku in sunkoma izdrl meč. Sveča je padla na tla in ugasnila. V beli svetlobi bliskov so zarajale pošasti krog grofa divji ples in se mu rogale v obraz.

Graščak je zamahnil z mečem, toda pošasti so se odmaknile proti durim.

»Stojte, stojte«, je zarjul graščak, »pobijem vas.« Pošasti pa so se režale in se odmikale.

»Stojte, stojte«, je ponovil graščak obupano, ko da bi bile pošasti tatovi, ki so mu odnesli dušo. Pa pošasti so bile neizprosne. Vedno bolj so izginjevale v temi.

Z dvignjenim mečem se je pognal graščak za njimi in zatonil v noči.

*

Drugi dan so ga potegnili kmetje mrtvega iz graščinskega ribnika. Niso bili začudeni, ne iznenadeni; na vseh ustih je visela le ena beseda: »Svetci so se maščevali.«

In prišla je k truplu gospa. Bledo je bilo njeno lice, ni ena solza ni porosila oko.

Pokopali so ga, brez hrušča, brez duhovna.

Odslej se je pričelo drugačno življenje. Lepo je ravnala gospa s kmeti, bila jim je mati – dobra skrbna mati.