Povest o križu
| Povest o križu Ivo Samec |
Reminiscenca. Spisal Ivo Sambom.
| |||||||||||||
Šel sem po poti ... Od gozda sem je pihljal hladen vetriček in je liste dreves, ki so rastla ob poti, spravljal v lahno, ritmično gibanje ... Vesela je bila narava in mlado, čisto je bilo to veselje; tako čisto, kakoršno je pri otrocih, ki ne znajo druzega, nego se smejati in se veseliti svojega brezskrbnega življenja ... In narava je bila res še otrok, mlada, komaj je vzcvela in se ogrnila s plaščem, s pestro obleko pomladnega dne ... Vstala je in se veselila svojega vstajenja ... Po polju so skakali mladi ptički, veseleči se gorkega, zlatega solnca in so prepevali svoje melodijozne pesmi s srebrnim, čistim glasom ... Kaj si neki pravijo? Morda bajko o krasni vili, zgodbo o lepem kraljeviču, kaj? Ne, vsega tega, ne! Vesele se svojega življenja in to veselje jih je tako navdahnilo, da si dajajo odduška z veselo, poskočno pesemco, z jasnim žvrgolenjem ... Oh, kako dobro, lepo se glasi njihova pesem; kako blaži in razveseluje naše srce! To sem čutil tudi jaz in zato sem postal, da jih ne zmotim v petju, da jih ne splašim s polja ... Stal sem in poslušal tako pazljivo kakor sem marsikdaj prisluškoval svoji stari mamici, ki nam je po zimi, sedeča za pečjo, pravila pravljice o nekem drugem, bajnem svetu, o neskaljenem veselju, ki vlada v njem, o bogatstvu in o njegovi lepoti ter o nenavadni, brezmejni sreči ... Tako živo nam je pripovedovala, da si ni nihče izmed nas poslušalcev upal ni dahniti in da smo vsi molčali in čakali z napeto pozornostjo še takrat, ko je bila njena pravljica že dolgo končana, zvršena ... A tedaj smo si želeli tudi mi v to srečno deželo; vsak bi bil rad deležen njegove sreče, njegovega bogatstva ... In potem?! Še v gorki postelji nam njena povest ni dala miru in večkrat sem se videl v sladkem snu oblečenega v kraljevsko obleko z zlato krono na glavi in solnčni žarki so se odbijali v raznih barvah od svitlih biserov, ki sem jih imel posute po obleki, v kroni, na prstanih ...
Svest si svojega kraljevskega dostojamstva sem delil na levo in na desno: srečo, darove pravice in dolžnosti ... Pri tem pa nisem nikoli pozabil svoje stare mamice, ki sem jo osuval z bogatimi darovi in je vzel k sebi v kraljevsko palačo ... A ko sem se zjutraj zbudil in se našel v postelji, čisto priprosti postelji ki jo vidite v vsaki hiši, tedaj je bila moja žalost velika. Želel sem si spanja, sladkih sanj, da bi me zopet zazibala tja daleč na oni svet, svet veselja, bogatstva ... Da, vsega tega se danes prav dobro spominjam in žal mi je, da nisem ostal otrok; žal, da sem izpoznal to življenje v taki luči kakršno je v resnici ...
Kje si zlata, stara mamica, da bi me še enkrat zazibala v sladko spanje, da bi me še enkrat zazibala v sladko spanje, da bi mi še enkrat povedala pravljico o zlatem gradu, o njegovem neizmernem bogatstvu, kje si? Ni te več ... Ne bom te slišal več v kotu pri peči, kako z rokami v naročju pripoveduješ nam pazljivim poslušalcem! Ni te več ... Vse je šlo in šla si tudi ti svojo pot, pot vseh stvari na zemlji, pot v večnost ... šla si, da se odpočije od življenja; šla, da morda tam praviš svoje mične pravljice ... A na-me je prišlo življenje in me oropalo še za tisto malo sreče ki sem jo imel pri tebi, draga, mila babica ... Prišlo je in me vzelo v svoje razburkane valove, ki mi pretijo s poginom vsak trenotek ... Branim se in pogumno veslam v svojem življenskem čolničku, a brez krmila ... Nič ne vem, kam me vodi življenja tok in nič ne znam, da-li srečno prispem v varno zavetišče, ki me zakrije pred smrtonosnimi valovi, kjer se lahko malo, samo malo odpočijem ... In vse to bi rad povedal tebi, draga, ljuba mamica, a tebe ni! ... Ni, ni!
Ptičje petje je vtihnilo in ko sem se zopet otresel teh tožnih misli, sem se napotil po poti in zavil na prvem križišču na levo. Šel sem nekoliko časa vtopljen v svoje misli in se slednjič vstavil ob robu majhnega gozdiča, ki se je raztegal pred menoj. Mlado drevje je stalo tu drugo ob drugem in tupatam ni bilo videti izpod njegovih veji nego drobne liste, ki so nežno migljali ... Lepo je bilo v gozdiču, mirno kakor v cerkvi je bilo v njem življenje in če si stopil nanj, te je nehote prešinila naenkrat neka slovesna tajnost, mehak čut, resnoba ...
Vse se ti je zdelo lepše, boljše, vse je navdihal s svojim veličanstvom ta resni, tajni log ... Človeška duša je splavala v njem, rešena vseh težav in bridkosti življenja, svobodna kakor ptica v zraku ... In tedaj se je človek čutil srečnega, neizmerno srečnega ... Tako sem čutil tudi sam in postal sem malo v tem gozdiču, v tem raju veselja, slasti ... Postal sem, ozrl se okrog in moj pogled je splaval tja med goste veje in prodrl skozi nje ter se izgubil tam daleč, daleč v zračnih višinah ... Opazil sem visoko nad seboj orla, ki je mogočno plaval v svojem obširnem kraljestvu, v tem velikem, širnem, zračnem morju ... Ponosno je meril s svojimi krili zračne valove kakor bi hotel reči: Jaz sem tu, ki vladam čez vse, ki kraljujem nad nižavo in višavo ... Vstrepetal je v zraku, parkrat švignil sem tertja in se povspel še višje kakor bi se hotel s tem rogati meni, revnemu črvičku zemeljskemu ... A res, krasen je bil pogled nanj ... Opazoval sem ga z vidnim zadovoljstvom in želel sem si moči, da bi se mogel tudi jaz dvigniti tja gori v sinje višave, proč od tod v svobodno naravo, v svobodni svet ... In tedaj naj bi me poskušale napasti nadloge, te grde, grenke nadloge. Ušel bi jim, se vzdignil tja gori; zasmejal bi se prav porogljivo in jih vprašal: "Ali me hočete? Ne, ne grem!"
Nek prijeten čut se me je polastil nakrat; vrgel sem klobuk visoko v zrak, ga spretno vlovil in zavriskal: Ju hu, ju hu!
Razposajeno se je glasil moj vrisk po gozdu in se izgubljal iz njega po daljnem polju tja do visokih gora ... Zavriskal sem močneje in najraje bi bil kar zaplesal od samega veselja ... "Ju hu, ju hu!" se je oglašal nazaj. Odmev! ...
A odmev ni bil tako vesel ... Žalostno se je glasil sem od gora in vstrepečal nad menoj tako milo, v srce segajoče, da sem naenkrat postal resen, miren ... Obrnil sem pogled nehote proti strani, odkoder je prišel ta žalostni, pretresujoči odmev ... Moj pogled mi je obstal na križu, ki je stal nedaleč pred menoj ob robu ceste ... Pretreslo me je v duši, zatisnil sem oči nehote in tako obstal nem par trenotkov ... "Ju hu, ju hu!" mi je šumelo po ušesih in polotil se me je strah ... Tresel sem se po životu ... Ne vem, zakaj sem se tresel ... Pogledal sem še enkrat proti križu, a opazil nisem ničesar ...
Samoten je stal ...
Da, samoten je stal ob cesti in na njem je bil venec starih, suhih rož, ki jih je morda kaka usmiljena roka nabrala in zvila skup ... Samoten je stal in na njem je bilo nekaj tako tožnega, v srce segajočega, da je bil človek skoraj prisiljen odkriti se in tam postati, zamišljen sam va-se ...
Legel sem v travo, uprl svoj pogled v križ kakor bi se hotel nečesa domisliti ... In tedaj je vstala zopet pred menoj slika, ki je ostala vtisnjena v moji duši, spomin na pripovedko o križu — a ne o tem —, ki jo je pravila nekoč meni, odraslemu mladeniču, dobra, stara mamica ... Mična je ta pripovedka o zalem, nedolžnem dekletu in zato vam jo hočem tudi pripovedovati tako neizpremenjeno, kakor sem jo slišal iz ust svoje pripovedovalke ...
Večerna zarja je razlila svoje zlate žarke po svetu ... Solnce je pošiljalo svoje zadnje poglede — poglede ljubezni polnega očeta — na zemljo in se je poslavljalo od nje ... Kmalu je imelo izginiti za gorami in se po topiti v temni črti velikega gozda, ki se je raztezal po visokem hribu tam daleč na zahodu ... Od njega ne ostane druge sledi, nego krvavordeča zarja, ki krasi gorske robe kakor zlat okvir k lepi, živi sliki narave ... Vzduh se je umiril kakor da se pripravlja k nočnemu počitku ... Nič se ni ganilo... vse je bilo tiho ... Le iz gor se je glasila otožna piščalka pastirja, ki je piskal sveto večerno pesem, pesem k počitku ... Mirno se je tresel glas piščalke po travnikih, se vzdigoval nad temne gozdove in odšel čez strme skale v jasno nebo. Vmes pa se je oglašal ptič, ki je veselo gostolel svojo večerno pesem, svoj slavospev naravi, večni dobrotnici ... Vse je prevevala neka sveta resnoba, vse je bilo zavito v plašč tajnosti, svetosti ... Potniku, ki je na cesti, nehote zastaja noga in kmalu se udaja sladkim glasovom, očarujoči, večerni pesmi ... Bila je vse to slika, ki jo večkrat občudujemo v alpskih deželah naše zlate, premile domovine ... Večer gorkega, poletnega dne ...
Po samotni gorski poti je korakal mlad mož. Po obleki se je kaj izpoznalo, da mora biti plemenitega rodu. Vitežka obleka, meč ob boku in na glavi svetla perjanica: vse to je kazalo, da je vitez, ali pa vsaj član vitežke rodbine.
Temni lasje so mu padali v gostih kodrih okoli čela in njegovo bistro oko je kljubovalno merilo strme skale, ki so visele nad njim ... Ustne so mu lahno drhtele in iz hitrega, nemirnega koraka si hitro izpoznal, da ga nekaj teži, skrbi ... Hitro je šel po poti in se ni ozrl ne na desno, ne na levo –– Njegova duša ni občutila ničesar ob pogledu na krasni večer. Danes ni imel časa za take utise; druge skrbi so mu polnile srce in odtod vsa njegova brezbrižnost za lepoto večerne slike ... Stopal je naprej kakor človek, ki ga čaka še mnogo opravila, mnogo posla. Kam ga neki žene pot? Kaj teži njegovo dušo ? Prišel je na kraj hriba, odkoder je bilo videti po širnih travnikih in njegovo oko je uprlo svoj nemirni pogled po zelenih livadah. Iskal je nekaj časa brezuspešno zdaj na eno, zdaj na drugo stran, a konečno je obstalo nemirno oko in se zagledalo v smer gozda ... Ob robu gozda je bilo videti čredo ovac, ki so se pasle raztrešene po livadi. Lepo se je zlivala bela barva njihove volnate obleke v zeleno ozadje trave. Pomikale so se na vse strani in pridno smukale travo iz zemlje in listje iz mladega drevja ... A njegovo oko ni videlo belih ovac, ne zelene livade, ampak zadivljeno je strmelo v mlado pastirico, ki je sedela na gozdnem parobku ... Vztrepetalo je v divjem, strastnem ognju in nehote se je plemič zgrabil z roko za prsi, za srce ...
Da, za to borno srce, ki bije edino za njo, za revno pastirico –– Ni se zmaknil z mesta, ampak mirno zrl v ono stran kakor bi hotel si vtisniti vso sliko v spomin, za vedno v spomin ... Ah, kako lepa, krasna je ta pastirica! Lahko bi bila njegova ali ... On, njegovo visoko rojstvo, plemstvo?
Da, vse to ne gre vkup z revno deklico, skromno pastirico neznanega rodu in imena. On visokoroden plemič in ona navadno dekle. Koliko bi dal, da bi mogel vsaj za trenotek postati navaden človek, brez imena, brez rodu in da bi se mogel približati njej, preprosti deklici, in jej z vedrim čelom povedati, da jo ljubi, obožuje; da hrepeni po njej, da je njegovo srce žejno vroče, strastne ljubezni, ki mu jo more nuditi le ona in nikdo drugi! Koliko bi dal! Žrtvoval bi za ta trenotek vso živIjensko srečo, sebe, vse ... A kje je bitje, ki bi mu pomoglo, ki bi ga napojilo s slastno pijačo strastne, žgoče ljubezni — kje je?
A ona? Pozna ga in misli, da je vsa njegova ljubezen le trenotna strast, sad njegove preobjestne duše, sad njegove pohotnosti. — Da, to misli ona, ker je imela že večkrat prilike, da je videla take ljubezni, ki so naposled umrle in niso pustile za seboj druge sledi, nego nesrečno dekle in še večkrat nesrečno, zapuščeno in prevarjeno — mater ... No, to je pač naravna posledica vsakemu takemu razmerju, vsaki taki ljubezni... Saj vendar ne sme zahtevati tako dekle, da bi se plemič zavoljo njene ljubezni odpovedal vsem udobnostim, ki mu jih nudi njegovo vitežko življenje, plemiški stan ... Znati mora, da je ona navadna obcestna cvetka, ki jo lahko trga vsakdo, kdor prvi prihaja do nje.
Da, ona je navadna cvetka, on pa si utrže to cvetko in se bo naslanjal ob njenem vonju. Saj je plemič, ki jemlje vse, kar mu ugaja, kar mu prija ... Iz tega čudnega premišljevanja ga je vzbudil zvonec cerkvice, ki je stala v dolini in odkoder se je zvončev glas razlegal gori v višave in naznanjal pastirjem, tem kraljem planine, da je čas odhoda.
Stresel je ponosno z glavo in pohitel po poti naprej ...
Deklica, ki ni slutila, da jo kdo ogleduje, je ob zvončevem glasu vstala in pokleknila na tla. Sklenila je roki in se zamislila v svojo večerno molitev. Okolu nje so se postavile ovce kakor bi jo umele in kakor bi hotele pomagati pri molitvi ... Verno so privzdigovale svoje glave in s svojimi kratkimi očmi spremljale vsak gib, vsako kretnjo svoje gospodinje. Na vse pa je posijal poslednji žarek solnca, kakor bi se hotel še zadnjič posebej posloviti od njih, od svojih ljubljencev, ki jih je imel pod seboj ves dan od prve jutranje zore pa do poznega svojega zahoda.
Odmolivši, je deklica hitro vstala in se ozrla po svojih nedolžnih ovčicah, po svojih ljubljenkah. Nehote jej je splaval pogled po širnem travniku in na koncu med drevjem je zagledala človeško postavo, ki je hitela proti nji. Začudila se je, kdo more neki biti, ki prihaja v teh poznih, večernih urah sem gori v planine... Gledala je prišleca pozorneje in kmalu je že natančno ločila barvo obleke ter zapazila tudi, da mu visi ob boku sablja.
Neka temna slutnja jo je prevzela in vsa drhteča se je začela ozirati, ni-li morda kje v bližini kaka živa duša ...? Nikogar ni tu ... vse tiho in mirno ...
Kaj, ko bi mu zaklicala, naj se ustavi, naj jej od daleč pove, česa želi? A neznanec se je bližal s hitrimi koraki in deklica je kmalu izpoznala v njem mladeniča, ki jej ni bil neznan, ker je vstrajno lazil za njo in jo je vedno nadlegoval s svojo ljubeznijo ... Da, on je! Ponujat jej je prišel zopet svoje čustvo, za katero pa ona ni marala, ni hotela znati. Kaj ji pa more nuditi njegova ljubezen? Ali morda domač krov, srečno družinsko življenje, sladkosti zakona, kaj?
Čemu pravzaprav lazi ta plemiški sin za njo, ko ve, da ga ona ne ljubi, ne sme ljubiti že zaradi razlike rojstva, ki ju ločuje, razdružuje? Da, da, ona ve kaj ga vodi sem gori!
Narediti hoče tako, kakor je storil oni drugi z njeno sovrstnico, ki je potem tako žalostno končala. Onečastil jo je oni plemiški lopov in potem, ko je zadovoljil svojim strastem, potem jo je vrgel proč od sebe tako, kakor meče razvajen dečko proč igračko, katere se je naveličal ...
Nič več je ni ljubil in tista goreča, strastna ljubezen, o kateri jej je prej vedno govoril je izginila tako hitro, kakor izginja jutranja rosa, ko jo je obsejalo mlado solnce ...
Nič ni pustila za seboj ... Pač, pustila je tu gori na višavah nesrečno mater in dete nedolžno, ki ni znalo, da mu manjka vse, vse na svetu, oče, ki bi je hranil in branil tu doli ...
To je pustila tista njegova "ljubezen" za seboj. In ona se še danes spominja nesrečne matere, še danes jo vidi mnogokrat pred seboj, kako stiska v naročje svoje dete, sad grešne ljubezni; kako je boža, poljubuje ... A to dete se je veselo smehljalo v njenem naročju in je včasih zajokalo, kakor bi se zavedalo nesreče, ki je je zadela ... To jej je prišlo danes v spomin in plesalo jej je vse pred očmi medtem, ko je gledala plemiča, ki se je bil v tem času že znatno približal.
Opazivša, da je nedaleč od nje, se je potipala za nedrije in s tresočo roko izvlekla iz njih malo bodalce, svetlo orožje ...
Nosila je je vedno s seboj, ker je je večkrat rabila na delu in ker tudi ni imela druzega, s čemer bi se branila.
Dospevši do nje, je mladenič obstal za hip, kakor bi se hotel oddahniti, in jo je pogledal z živim očesom. Približal se jej je, a ona je stala mirno, kakor da je iz kamena. Nehote je obstal in se ves zmedel. Naposled pa je rekel drhtajočim glasom : „Marija, prišel sem, da te zapet enkrat vidim."
Hladno so ga pomerile njene oči in njena roka se je še tesneje oklenila noža, ki ga je tiščala pod pazduhom.
"Marija, čemu molčiš? Zakaj ne odgovarjaš? Samo besedico, majhno besedico in narediš me srečnega, zelo srečnega."
Molk ...
"Ti mi morda ne verjameš, da te v resnici ljubim, da ne sanjam o drugem, nego o tebi. Se ti—li zdi možno, da bi jaz, plemič iz imenitnega rodu, mogel lagati, neresnico govoriti jaz, Marija?"
Zopet molk ...
Iz daljne višave se je glasil krokar svojim zaničljivim "kra, kra" in njegov glas se je res glasil kakor strašen, zasmehujoč odgovor ... A za njim so se oglasili še drugi, kakor da hočejo pritrditi prvemu. Mladenič se je stresel in njegovo ojstro oko je pogledalo s sovraštvom proti nebesnim višavam.
A krokarji se niso zmenili ne za njega, ne za njegovo ljubezen in so peli najprej svoj neprijetni "kra-kra."
Nem je obstal mladenič in jezilo, strašno ga je jezilo to čudno naključje ... Čemu pravzaprav motijo ti nesrečni ptiči njega in čemu kričijo tako strašno, kakor bi se mu hoteli posmehovati? Čemu?
A sedaj se je oglasila deklica in je ne premaknivši se z mesta, kjer je stala dosedaj, rekla temno: "Ali jih slišite?"
Stresel se je pri teh čudnih besedah in molčal, molčal ...
Sklonil je glavo nižje in najrajši bi si bil zatisnil ušesa, da ne bi slišal tega strašnega petja in tega mozeg pretresujočega vprašanja ...
A zraven njega se je oglasil iz grobne tišine zopet tisti: "Ali jih slišite?"
Z mrzlim, strogim pogledom ga je motrila deklica in ko se je z njenim pogledom srečalo njegovo oko, tedaj ga je nekaj zaskelelo v notranjosti, v srcu ...
Čutil bi bil drugače to bolečino, a v tem trenotku je bil za vse neobčutljiv, vse mu je bilo vseeno ...
"Ali jih slišite" mu je zašumelo po ušesih zopet in to še le ga je vzbudilo, da je nehote pokimal z glavo in rekel poluglasno : "Da!" Težko je spravil besedico iz ust in sedaj je znal, da je obsodil samega sebe ... Pogledal je proseše na deklico, a ta je imela na obrazu še vedno tisti izraz mrzlote, hladnosti.
V njem so vstajala razna čutstva, ki so bila med seboj hud boj, kar mu je provzročalo hude bôli ...
Sedaj pa se je oglasila deklica in rekla v istem glasu : "Ako ste slišali, potem veste! Povedali so vam vse, odidite!"
Stal je molče nekoliko časa pred njo in se zagledal v tla, kakor da jih hoče predreti s svojim pogledam. A naposled je ponosno stresel z glavo in dejal z odločnim glasom:
"Ne grem!" Kratki sta bili besedi, a vendar je bilo v njih toliko odločnosti, toliko trdne volje, da se jih je ona prestrašila. Stisnila je tesnejše v roki bodalce in zrla vanj s plašnim pogledom, kakor gleda ovca na volka, ki jo hoče ugrabiti. Slutila je nesrečo, vedela je, da se nekaj zgodi, kar jo uniči, pogubi. Od časa do časa je pogledala proti njemu, a on je stal molče pred njo in jo motril s tistim groznim pogledom, ki ga je večkrat videla v njegovih temnih očeh ... Bala se ga je, a le za trenotek je prevladal ta čut njeno dušo in potem je imela zopet toliko moči, da je sklenila odbiti ga tudi sedaj in mu kljubovati.
Kaj jej pa more pravzaprav on? Nič! Ce ga ona noče slišati, je vse zastonj, zastonj so vse njegove prošnje, pretnje in vsa hudovanja. Ona ga ne mara in ravno zato, ker je plemič kakor oni drugi, ga ne mara! Vsi so enaki ti gospodje, vsi. Mislijo si, da so ubožne deklice igračke, ki jih lahko proč aiečejo, kakor hitro so se jih naveličali ... Da, igračke!
Pogledala ga je zopet mrzlo in dejala zaničljivo: "Torej ne greste! Vedela sem, da bo tako in ne čudim se nič vašemu vedenju ... Ravnali ste tako, kakor zna plemič ravnati ... samo plemič ... Zavedate se svojega visokega rodu in zato ..."
"Marija, ne žali me! Ti revna stvarica; kako se upaš tako govoriti proti meni, plemiču! Hvaležna, da hvaležna bi morala biti meni, da ti sploh ponujam svojo ljubezen ... Da, da ti jo ponujam ... Vsakdo ne bi ponujal, nič bi ne ponujal, ampak kar sam bi utrgal cvet, ki bi mu ugajal, in bi se ga želel. A jaz, Marija, jaz ti ponujam svojo ljubezen, gorečo ljubezen."
"Ha, ha, ha! Ponujate mi svojo ljubezen! Res lepo! Čemu pa ne greste te ljubezni ponujat drugam; zakaj ste prišli prav k meni, ki vas ne maram, ki vas ne potrebujem ..."
Krčevito je stisnil zobe in dejal zamolklo: "Torej me odbijaš, Marija!"
"Da, odbijam vas in če imate sploh malce človeške duše v sebi, če imate malo usmiljenega čuta, tedaj pojdite in pustite me samo."
Odločno so se glasile te besede in ponosno se je vzravnala pred njim njena postava. A on, ki so ga že strasti tako prevladale, da se ni znal premagovati, skočil je kakor blisk proti njej in jo hotel objeti. — Kratek vsklik ... in zablišča se mu je pred očmi bodalce, s katerim se je ona odločno branila. Ostrmel je in za trenotek ni pravzaprav znal, kaj se godi z njim. — Za hip pozneje pa so zopet vzplamtele strasti v njem še hujše, še močneje ... Zardel je v licu in iz ust mu je prihajala gorka sapa, znak popotne podivjanosti ...
Pastirica ni slišala druzega nego njegovo nemirno, težko dihanje in tedaj se ga je zbala ... Stresla se je po životu in njena lica je pokrila močna bledica. Večerno solnce je že davno zašlo za gore in na zemljo je legal lahek mrak ... Tu sta stala eden pred drugim, dve bitji v boju ... obupnem boju za revno dekle ...
V mladeniču so strasti razsajale vedno bolj in slednjič je zgubil že zadnjo razvednost, ki ga je še zadrževala ...
Ogledal jo je strašno in siknil med zobmi:
"Moraš biti moja!" In njeni močni roki sta jo zgrabili za nežne rame, kakor bi jih hoteli stresti, zmečkati ...
Vila se je nekaj časa pod njegovimi rokami in ko si slednjič ni znala drugače pomagati, je zavihtela malo bodalce in na njegovem licu se je pokazal curek krvi ... Kaplja za kapljo je tekla po licu in padala na tla ...
Ves osupel jo je izpustit hipno in ona je stekla po travniku, a ovce, ki so stale ves čas mirno okoli njiju, so se spustile v dir za njo ...
On je stal kakor okamenel na mestu in si brisal z žepnim robcem kri, ki je v majhnih presledkih tekla, po obrazu. Rana je bila malenkostna in le slučaju se je imel zahvaliti, da ni bilo slabše. Nož je ob njegovem klobuku zdrsnil mimo lica in ga je malo ranil. Divje so se svetile njegove oči in gledale za njo, ki je bežala, kakor plaha srna pred svojim preganjalcem. Ozrla se je parkrat in zapazila, da stoji on mirno na svojem mestu.
To jo je potolažilo in že jej je bilo žal, da je rabila orožje, s katerim ga je bržkone ranila ... No, pa čemu se je toliko silil in jo nadlegoval! In tiste njegove temne, grozne oči!
Kako se jih je revica bala! A sedaj pač izprevidi, da ga ona res ne mara in da se zna braniti pred vsakim nasilnikom, kakor možje! Upala je, da ga to spametuje in da jo bo sedaj puščal pri miru!
A motila se je! Ko se je zopet ozrla, je videla njega, ki je hitrih korakov tekel za njo. Začela je zopet bežati in poditi pred seboj svoje nežne ovčice. Krenila je s travnika in Šla na gorsko pot, ki je vodila proti dolini med strmimi pečinami... Večerni mrak jo je jako oviral pri begu. Veliko kamenje, ki je ležalo raztrešeno semintja po poti, jej je bilo večkrat v zapreko in njeni žensknožici nista mogli tako vstrajno bežati, kakor poprej po travi.
Od časa do časa je zadela z nogo ob kamen in se izpodtaknila z glasnim vzklikom ...
Ovce so z velikim hrupom bežale pred njo, kakor bi jo hotele obvarovati nesreče, sovražnika ... A on se je bližal s hitrimi koraki in odločil se je, da vstraja pri svojem skepu, tudi če ga stane življenje ...
Od daleč je že videla ono zloglasno mesto, kjer je pot jako nevarna in kjer le eden nepremišljen, slab korak človeka upropasti, ugonobi. Na tem mestu je bila pot jako ozka in komaj je šel po nji človek za človekom.
Na levo pa so zijale iz gločine strme skale, na katerih je vsakdo, ki mu je noga izpodrsnila, pustil svoje življenje.
Prišla je do mesta in njena dosedaj še precej trdna noga je začela sedaj omahovati. Prestrašila se je tudi, ker je slišala že dovolj razločno za seboj trkanje sablje, ki je zadevala ob kamenje.