Povest o knezu Janezu Cesarju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest o knezu Janezu Cesarju
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 23. maj 1908 (41/121), 1–2
Viri: dLib 121
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Zares ne vem in ne morem si odgovoriti, zakaj bi iz mene ne moglo biti nekaj velikega! Umetnik sem in čudo lepe stvari zna naslikati moj kist, in zdi se mi, da mi že raste glorija okoli senc. Jaz hočem deliti krone in kraljestva, zakaj pa sem Janez Cesar!«

Sedel je na trhlem stolu pri nizki mizici, ves bled in suh, globokih in svetlih oči. Pred seboj je imel drobno knjižico, a sedaj v večernem mraku so se zgostile črke, in pred njegovim pogledom je rastla iz papirja pastirska palica, in ta se je polagoma izpremenila v kraljevo žezlo.

»Glejte, zakaj pa je pastir postal kralj! O, na svetu ni treba nikakih čudežev, treba je le, da se kraljična zaljubi vate, in s samim poljubom te povzdigne na prestol!«

In spomnil se je svoje prelepe ljubice, ki sicer ni bila kraljična, a če je hotel Janez Cesar, se je pri priči pokraljičila. Res, njeno ime ni visoko zvenelo, bila je priprosta Roža, ali njen vitki in ponosni stas je bil vreden kraljice, njen snežni vrat bi moral nositi niz dragocenih biserov, njeno vilinsko čelo bi moral ovijati dijadem. In prekrasna je bila njena ljubezen, polna sladkosti, bogata milosti, in vse to je kraljevalo v njenem srcu, zakladnici vseh rajskih čednosti.

Shajala sta se samo ob jasnih, višnjevih večerih, kadar je pasla luna srebrno svojo čredo po visokem polju, in takrat sta štela zvezde, a šele potem, kadar sta si podelila krone in kraljestva, kadar sta se ovenčala z zlatom.

In še je dejal Janez Cesar: »Dolgo časa sem govoril sam s seboj, tudi s svojim srcem sem govoril in sem ga vprašal, ali pelje moja ljubezen do kakšnega cilja? Ne da se mi biti zmirom pastir, ali bom kar naprej pomagal luni varovati in šteti srebrno njeno čredo! Ali ne bo nikoli zacvetela in se pozlatila moja pastirska palica? V srcu mi je bilo rečeno, naj poskusim svojo srečo. In zato bom poskusil.«

Janez Cesar je vstal in premeril podolgem in širokem svojo stanico. Pregledal se je in premislil, ali je pripravljen in dostojen za lepo pot, ki jo mu je narekovalo srce. S suknjo je bil zelo zadovoljen, zakaj cvetela je na obeh komolcih, za klobuk pa je v naglici dejal dva rogla, ki sta se nekje odlomila od knežje krone. Za trenutek se mu je zazdelo sicer, da je lačen, pa takoj se je domislil, da se je na jutranjem sprehodu med rosnimi njivami napil rožne zarje, ki je lila izza obzorja. In takoj, ko se je o tem prepričal, ni več čutil lakote, pač pa ga je objelo hipoma čuvstvo velikega veselja.

Na ulici je vse nekam hitelo, a Janez Cesar ni utegnil misliti, kaj bi se utegnilo zgoditi. Najbrže so danes kronali tistega pastirja, ki mu je mislil kralj včeraj odsekati glavo, pa ga je sama kraljična otela smrti s tem, da se je vanj zaljubila, se je spomnil mimogrede. Takoj potem je zavil v deveti ulici pri deseti vili skozi železna vratca v gost cvetlični park, ki je tekel okoli belega poslopja, in je bil sedaj v kasni večerni uri v globoki senci. Tik vrat namreč sta rastli dve visoki in široki lipi in cveteli sta najlepše prav tisto uro, ko je vstopil Janez Cesar na vrt, in duhteli sta neizrekljivo lepo.

Zaljubljeni fant si je hotel popraviti knežja rogla za klobukom, ki sta se premalo svetila, ali prav tisti trenotek je skočila gospodična Roža izpod rdečega grma, in predno se je zavedel, ga je že objela in poljubila. Silno se je prestrašil ubogi fant, tako zelo je zadrhtel, da sta oba rogla padla na tla.

»Joj, joj, to je lepo!« je vzkliknila ljubica Roža. »To je s knežje krone in nocoj te hočem povzdigniti v kneza.«

Objeta in smrtno zaljubljena sta se sprehajala po vrtu, med pisanimi in opojnimi gredicami, med rožnim trnjem in cvetočimi nevarnostmi.

»Res, moj Janez, nocoj boš ti knez, a jaz tvoja gospa. In tako se hočeva lepo zabavati in govoriti samo o ljubezni. Nocoj naj pase luna sama in varuje svoje zaljubljene zvezde. Midva imava sama s seboj dovolj opravka. Ali ne, premilostivi gospod knez?«

»Z dovoljenjem vaše milosti, prekrasna kneginja, ki siješ kot lilija, vsa obrobljena z biseri in s sladko vonjavo v prosojnem kelihu.«

Ljubici Roži je zelo ugajalo Janezovo govorjenje, in zato sta si že dolgo delila krasote in sladkobe lepega sveta. Knez je pravkar omenjal lepi kneginji, da se je napil zjutraj rožne zarje na izprehodu, ko se je nad njima v beli vili odprlo okence, in gospa mama — Roža je imela namreč tudi mamo — je pogledala na plan, radovedna, kdo tako prekrasno zabava njeno hčerko.

In Janez je govoril:

»Glej, prišel sem k tebi in s seboj sem prinesel zlata in biserov, da poklonim vse tebi, predraga moja kneginja. Zakaj, jaz sem bogat. Kamor nese oko, glej, to je vse moje. Vse bogastvo poljan in smaragdnih gozdov ti dajem v dar, in še več, še več ...«

Gospa mama je vse to slišala in, kot so že pač vse mame, se je silno razveselila, da ima njena gospodična hčerka tako bogatega snubca. Potuhnila se je dobra ženica, da bi na skrivaj zasledovala govor mladca in snubca.

In zaljubljenec je začel zopet golčati:

»Prekrasna moja kneginja!« — Gospa mama je to slišala in kar ostrmela. Bilo je trdno zapisano v njenem srcu, da je tuji kavalir do smrti zaljubljen v njeno Rožo, in da mora gotovo biti sam knez. Ali mladec in snubec je nadaljeval: Hodil sem po vsem svetu, ali enake tebi niso zagledale moje oči. Glej, tu je moje srce, ki bije čisto kot srebrna struna samo zate, glej, na tem mestu ti prisegam svojo večno ljubezen in brezmejno zvestobo. Poklekam —«

Gospa mama se je odtrgala od okna in brzo zakrilila po stopnicah, pa na vrt, in je prišla ravno tedaj, ko je zaljubljeni Janez klečal pred kneginjo Rožo, dvigal proti nebu tri prste in ji iz dna svojega srca prisegal večno ljubezen. Dobra žena je razprostrla svoje roke nad mladi par in ju na mestu blagoslovila in jima želela sto sreč na tem in onem svetu.

In Janez Cesar je vstal in objel svojo nevesto. Peljal jo je kot novoizvoljeni kraljevič po luninih žarkih, po zvezdnih utrinkih, mimo lilij in jasmina, ves ozarjen sreče in veselja, za gospo mamo. Šli so v sijajno razsvetljeno sobano in tam posadili Janeza Cesarja za mizo. Namestu zarje pa so mu natočili vina in mu odrezali kruha. Vsi skupaj pa so se veselili in bili dobre volje, zakaj praznovali so zaroko kneza Janeza in kneginje Rože, kar jima jaz iz srca privoščim in tudi vi, dragi prijatelji.