Povest o kipcu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest o kipcu
France Jauh
Izdano: Vigred 11/12 (1933), 366-367
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Tone je skrbno shranil spominček, katerega mu je dala Mimica ob zaključku sv. misijona. Majhen bakren kipec njegovega patrona je bil to, v svetli leseni škatljici. Preden sta se razšla v sončnem predvečeru marčevega dne, mu je deklica stisnila roko in rekla s toploto in iskrenostjo v besedah: »Vzemi to za spomin od mene! In če ti bo kedaj hudo pri srcu in težko v življenju, se spomni nanj in izmoli očenaš. Boš videl, da ti bo potem lažje.«

Mimica je globoko verovala v to, kar je rekla. Tone pa je shranil spominček samo zato, ker je ona tako želela, in ker jo je imel rad. Drugače pa mu je bilo popolnoma vseeno. — Sv. Anton v leseni hišici! No, pač, mala otroška igračka. Človek bi se navsezadnje še malo nasmejal vsemu temu. Saj je vse to tako strajšno nedolžno in naivno! Za fante taka stvarca pač ni. Eh, pa naj bo! Mimica tako želi, njo pa ima Tone neskončno rad. Če bi ga nekoč zapustila in šla za drugim, potem pač ne vem, kaj bi se zgodilo! Umrl ne bi, a v duši bi bil nesrečen do smrti. — O ti sladka, plavooka mačica dolinske vasice!

— — — — — — — — — — 

V julijske dni je žgalo sonce z vso močjo. V jezera rumenih žitnih polj je metalo svojo žarko luč in v jezero mladega zelenja senožeti. Kajti bil je čas, ko se strn žanje, in se senožeti, pokošene šele pred mesecem, znova bohotijo v žametnem zelenju.

Tone je jedva pričakoval večerov. Ves razpaljen in razgret je v mraku prebrodil široko belo cesto in se preko brezovij in stelnikov spustil v dolino. Eno uro — kaj je bilo to njemu! V dolini ga je čakala hladna vodica in pa Mimica je bila tam doma. Sicer je ni mogel videti, kadar bi jo bil hotel, pa vseeno. Vsaj mimo njenih vrtov je šel, in če je hotel, si je lahko utrgal rdeč cvet z njenih prepolnih gredic. O, kar zavriskal bi bil, če se je le spomnil nato! Gorjanci ne bi bili dovolj visoki, če bi se mu bilo zahotelo skočiti preko njih v sličnih trenutkih. Še svet se mu je zazdel v hipih pretesen in premajhen, tako prepolna mu je bila včasih duša.

V nedeljo, ko je šla od maše jo je dohitel in ji obljubil:

»V četrtek zvečer ti prinesem rib. V Kolpi jih bom nalovil. Ali, so dobre ribe, Mimica?«

»Še vprašaš! Saj bi smrt pojedla v njih, samo da jih imam. Le kar prinesi mi jih!«

Potem sta se zamislila obadva:

»Ampak, kje naj jih pustim? V hišo ne smem; zunaj kje ... bi jih morda kaka žival iztaknila.«

Nista se mogla domisliti ničesar pametnega. Potem je končno dejala ona, ko sta bila že čisto blizu njenega doma:

»Veš kaj! Vodnjak bo za to primeren. Ribe deni v vedro za vodo in ga obesi v vodnjak. Vrata nato zapri. Zjutraj bom zgodaj skočila ponje.«

»Dobro; v četrtek zvečer torej. Z Bogom, dušica!«

Stisnil ji je roko in odšel po kameniti poti. Mimica pa je stopila v hišo in skozi okno dolgo zrla za njim in mislila zasanjano:

»V četrtek pride. Ne bom šla spat dolgo, dolgo. Skozi okno bom gledala, da ga vidim vsaj za bežni trenutek in rdeč nagelj mu bom vrgla v zahvalo. Potem bom vso noč sanjala samo o njem.«

Dolgi so bih dnevi, predolgi. Žarkost je vstajala iz prebelih cest, in nisi se smel ozreti z odprtimi očmi v njih jarko belino. Razpaljene so bežale v nedogled in na poljih ob njih so življenja kar medlela in so se žanjice topile v znoju.

Mimica pa ni čutila vsega tega. Saj pride nocoj in morda se bo ustavil pod njenim oknom. Sicer ni tega še nikdar storil. Zabranila mu je kaj takega, a vendar ... Saj ni bila ta zapoved izrečena čisto po njeni volji; one! Nekaj je pač morala reči, ko jo je poprosil, če sme priti.

V večer se je nagibal dan. Skoro tekla je s polja, tako mnogo je imela dela doma. Ko je zajemala vodo je mishla:

»O ti sladke ribice, kako boste jutri dobre! Škoda, da ni moj Tone taka ribica! Kar pojedla bi ga, tako rada ga imam.«

Zvezde so migljale skozi krone dreves pod oknom. Deset ura. Mimica je bila izmučena, a zaspati ni mogla. Ni hotela. Rahlo je slonela pri oknu in prisluškovala ... Nič. Le v dalji nekje so peli fantje in Kolpa je šumela pri mlinu. Za hip jo je premagalo, a je nato oči odprla še bolj in pobrala nagelj, ki ji je zdrsel v naročje.

Skozi ozračje je zaveslal vonj sveže pokošenih deteljišč in strnišč. V mrakove vrtov se je pogrezal in si preko slamnatih streh iskal poti v polja in stelnike. Tam se je spajal z dihom preoranih njiv in se kot blagoslovljena molitev razgubljal v vsemirje.

Minute so tonile kakor kaplje: tiho, rahlo, neslišno ... Za njimi so se izgubljale misli, ki so postajale čudno rahle in medle. Tako rahel je cvet odcvele vrtnice; če le dahneš vanj, se osuje.

Enajst ura ... Fantje niso peli več. Le Kolpa je šumela in nekje je od časa do časa zalajal pes ...

Skozi okna so sijale zvezde. Na rdeč cvet ob dekličinih negibnih nogah so sipale svoj moten blesk in si šepetale ...