Povest o Pavlihi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ne bojte se, umirite se! In ti, ljubka devičica, le brez straha, zakaj ne bom govoril o nemškem Pavlihi v slovenski obleki, ki se je klatil po lepi Kranjski deželi od kraja do kraja, ki je prenočeval v panju in učil osla brati ter je počel brezštevila nedolžnih neumnosti dobrim ljudem v smeh in razvedrilo, bedakom pa v jezo. Ne bom torej govoril o njem, ampak izvolil sem si boljši del. Ti pa, muza lahkokrila, sladko-mila, navdihni me, da bodo moje besede brez zlih misli in vesele, da se bo zasmejalo bohotno razpasano dekle v solnčnih poljih.

Živela je gospodična, ki ji je bilo ime Pavlina. Zelo lepo ime je to, in ni ga vsak vreden, ali ona ga je zaslužila, ker je bila — kot se razume samoposebi — strašno zala. Črne lase je nosila elegantno skuštrane, po njenem nežnem, rjavem licu se je sprehajala rožna rdečica in v njenih očeh je spalo več sto škratljev. Razen tega je imela ljubeznjiv jeziček, ki je znal biti časih strupen, kakor da je najhujša čarovnica in kadar so se je lotili srčni krči, je — zblaznela.

In to se je zgodilo.

Gospodična Pavliha je sicer imela veliko, veliko oboževateljev — Matuzalemov brat se je zaradi nje zaletel z glavo v zid — ali vse to ji je bilo še premalo. Hotela je, da bi jih bilo krog nje kot okoli kraljice, samih undanih in cvetočih hlapčičev, ki bi šli k sami zakleti kraljični, ki jo straži dvanajst zmajev, po srebrni šolniček, da si ga obuje na svoje male bele nožice. Hotela je, da se tristo Boštjanov zaljubi vanjo do smrti, hotela je, da padajo prednjo v prah in jo molijo, hotela je, da ji pregrinjajo pot z rožami in hodijo pred njo s prapori, da jo ovijajo z bliščečimi girlandami, in da pomakajo pesniki pero v solnce, kadar opevajo njeno lepoto. Hotela je, da lajajo njeni hlapčiči kot psi in žvrgole kot škrjančki.

Torej se vidi že iz tega, da je gospodična Pavliha zblaznela.

Bil je lep dan in sijalo je solnce in kostanji so prepevali kot ščinkovci. Gospodična Pavliha, da si zasužnji vso moško mladino in jo zakuje v spone svoje ljubezni, je šla k babi, ki je slula tisti čas kot velika vražarica in vešča ter je znala vsakemu za tristo let naprej povedati srečo in nesrečo. Stopila je torej k babi in spregovorila:

»Ljuba žena, povejte mi čarobni les, da omamim in uročim vsakega junaka, ki ga pogledam, da bode moj rob, da bode vzdihoval po meni v blazni ljubezni in se jokal kot zaljubljen maček.«

Baba, grda in siva čarovnica, jo gleda, se ji zasmeje lokavo:

»Ptičica, to je draga stvar, in ti mnogo zahtevaš. Vem sicer za takšen čaroben les, da se ti bo klanjal ves moški svet in klical za tabo: »O, ti medeno srčece, o, ti, sladka pogačica,«  ali za to mi moraš prinesti mošnjiček zlatih novčičev, da jih pretopim in zvarim iz njih čudodelni kamen, ki ti bode privabil vsa moška srca. Ako te je volja, pojdi in prinesi!« In še bolj lokavo se je zasmejala starka in njene sive oči so se zasvetile kot črnemu kozlu.

»In čim prej se vrneš, tem bolje zate in bolj močan in hujši bo lok. Moška srca bodo mrla za teboj, da okusijo tvoje medeno srčece in tvojo sladko pogačico.«

Gospodična Pavliha je vstala in poljubila roko grdi čarovnici.

»Ostanite zdravi, ljuba žena! Predno bo solnce jutri zašlo, sem pri vas.«

Poklonila se je in šla. Baba pa se je zasmejala in njenega krohotanja ni bilo ne konca, ne kraja. Tolkla se je po kolenih in vreščala:

»Ha - ha, jara piška! Dam ti takšen lek, da me ne boš pozabila nikoli!«

Kako diven večer je bil pred tistim dnem, ko se je imela gospodična Pavliha vrniti k babi z mošnjičkom zlatih novčičev! Žabe so navdušeno prepevale visoko pesem o vsezmagalni in zanosni ljubezni, poetični urhi so v prekrasnih akordih slavili veličastno boginjo Venero in ljubkega boga Amorja.

In predno je zašlo solnce drugega dne, je stopila gospodična Pavliha k babi čarodejki. Podala ji je teško mošnjo in dejala:

»Tu imate po želji. Zvarite mi čudodelni kamen in povejte, kaj mi je storiti!«

Baba je hlastno zgrabila denar in se izgubila ž njim v temno kuhinjo. Hipoma se je zaslišalo na ognjišču cvrčanje in prasketanje, gost dim in modri plameni so se vzdigovali iz odprtine, zasmrdelo je po žveplu in sajah in vsa čumnata se je napolnila s smradljivim, gostim dimom.

Gospodična Pavliha se je malone onesvestila, padla je na klop, a že je stopila pred njo baba s sajasto ponvijo v roki, v kateri se je valila in varila rjava brozga in dim in ogenj se je sunkoma vzpenjal iz nje. Baba je vihtela ponev nad gospodično Pavliho in izgovarjala čudne besede: »Či - keka, či - keka, či - keka, malus, falus, šenkolaj, skledo krot ji daj, gaj, gaj!«

Čumnata se je kadila kot peklo, in ko je slednjič gospodična Pavliha spregledala, ni bilo babe nikjer. Ko je zopet prišla k njej, so se režale njene čeljusti in spregovorila je s skrivnostnim glasom:

»Tukaj imaš čarobni kamen. Vlit je iz zlata in vanj je namešan žabji smeh, sovji jok in kobilje vriskanje. Vzemi ga in nosi vedno s seboj. Kogar bodeš pogledala, se zaljubi vate, pred teboj bode padal v prah in na hodnik se ti bo bližal, da poljubi tvoj šolniček. Ako se bo pa hotel braniti in se otresati pokorščine do tebe, se bo moral smejati kot žaba, se bo jokal kot sova in vriskal kot kobila.«

Gospodična Pavliha se je vzradovala in je šla. Varno je stiskala v žepu kamen, ki je bil rjav in ki je smrdel kot smola ter je začela ogledavati po moških. Ali čudo!

Nikdo se ni zmenil zanjo in ker je le strmela in bulila v mlade junake, so se ji začeli posmehovati in jo vpraševati, ako ni pameti pozabila doma. Polna gnjeva in srda se je vrnila domov, v jezi je zdrobila kamen, ki ga ji je dala baba in požrla zmleti prah.

In v trenutku se je začela smejati kot žaba, zajokala se je kot sova in zavriskala kot kobila. In še danes jo tare ta nesreča.