Povest o Finici in Fifici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest o Finici in Fifici
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 15. maj 1909
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Težko mi je srce, o gospoda slavna, ali stvar mora na dan, kakor se je vršila. Torej, ako dovolite, sedemo lahko o mraku, o hladnem, poletnem mraku, v gosto, zeleno uto, prav ko bo nebeški cerkovnik prižigal po sinjem oboku zlate zvezdice in ko bom jaz tako poln večerne melanholije. Da jo pozabim, da gre spat ranjeno srce, vam bom povedal veselo in kratkočasno zgodbico o dveh slavnih gospodičnah.

Prva je bila Finica, druga je bila Fifica, prva črnolaska, druga plavolaska, prva visoka in vitka, druga pa vitka in ne previsoka, prva rjavooka, druga sivooka. Finica je bila lepa, Fifica je bila krasna, prva je bila — ali, dragi moj sosed, zdi se mi, da ju že poznaš, da že poznaš, ti dve božji stvarci. Da, da, imaš prav, tisti sta, ki sta včeraj leteli mimo Petrovega okna.

Finica in Fifica sta bili prijateljici, neločljivi, vdani prijateljici. Zelo sta se ljubili in se radi imeli. Ako je Finico bolela glava, je bolela glava tudi Fifico, ako je hodila Finica po dvorišču z zateklimi rdečimi lici, je kar naenkrat stopila k njej Fifica in tudi ona je imela zatekla, rdeča lica.

Ali kaj se vse ne zgodi na svetu, vprašam vas, kaj se vse ne zgodi! Ne vem že, ali je bilo v ponedeljek, ali je bilo v torek; zdi se mi pa, da je bilo v sredo, in sicer popoldne, natanko šest minut pred peto. Finica in Fifica sta sedeli za mizo in sta se gledali. Baš sta pozobali zavojček napolitank in sta se ravno z jezički oblizovali po škrlatnih ustkah. Ali v tem se Finica spomni:

»Ah, ah!«

Fifica je debelo pogledala, a naglo zavzdihne:

»Ah, ah !«

Fifica zameži, desnico položi na čelo, levico pa na srce in s turobnim, pretresljivim glasom, ki bi omečil tudi kamen na cesti in mu privabil solze v oči, reče:

»Ah, ah, ah!«

Fifica stori isto, njen glas je ihtel, kakor bi oplakovala viteškega ljubca, padlega na polju slave:

»Ah, ah, ah!«

»Moje srce, moje bolno srce!« pravi Finica.

»Moje srce, moje bolno srce!« ponovi Fifica.«

»Črne lase ima in belo lice, oči pa mu gore kot hudičku,« pravi Finica.

»Črne lase ima — « se je v naglici zmotila Fifica. »Kaj?« je vzkliknila Finica.

»Črne lase? Kaj misliš na moj ideal?«

»Zmotila sem se,« se je prestrašila Fifica, »oprosti, ti bom pa dala poljubček.« »Še enkrat od konca!« je velela Finica.

»Ah, ah, ah!«

»Ah, ah, ah!«

Črne lase ima in belo lice, oči, pa mu gore kot hudičku.«

Rumene lase ima in redče lice, oči pa mu gore kot satančku.«

»Včeraj sem ga videla, o, hitel je po cesti kot bog amor. Svetlih, zmagovitih oči in jasnega čela, kakor bi mu sijala zvezda sredi obrvi.« Finica je strmela v zrak in ves obrazek se je zdel spremenjen in objet od lepega čara. Ali že je spregovorila Fifica:

»Videla sem ga danes zjutraj, hejša, hej! Ponosnih korakov, kakor bi hotel vzplavati solncu za tilnik, je hitel mino mene. Na njegovih licih so se razcvitale rože, in nad njegovim čelom je vzhajala jutranjica.«

»La-la-la-la,« je zapela in se zasmejala Finica . Plosnila je z rokami, skočila na noge in zaplesala okoli mize.

»Hejsa, hej, hej,« se je modro zasmejala Fifica . Okrenila se je in stekla po nasprotni strani okoli mize, in že čisto v kotu, ki se je polagoma mračil in zagrinjal s svilenim, črnim pajčolanom sta se ujeli in poljubili.

»Moj ima črne oči, in iskre se krešejo iz njih.«

V njegovih plavih očeh pa cveto sanjavi romantični cveti.«

Zasmejali sta se in poljubili. Imeli pa sta obe živo-rdeče, škrlatne ustnice in mlada, zdrava lica.

»Glejte si no,« bi se začudila gospodična Finica ali Fifica , »kaj je vse na svetu mogoče!«

Mislim , da je bilo v nedeljo zjutraj, in že se je vzpelo solnce na sredo modre nebeške poljane, in v Ljubljani so peli in zvonili šentpeterski zvonovi tako veselo, kakor nikoli. Dve ptici sta vihrali z zlatimi perotmi proti Rožniku, in ves zrak je bil poln slave božje, solnčnih žarkov in sladkega ognja dekliških oči.

Prijateljici in gospodični Finica in Fifica — pardon!

Nekaj sem se spomnil, gospoda slavna. Znalo bi se zgoditi, da mi poreče ta ali oni mojih naklonjenih sosedov takšno ali enako besedo: »To je vse lepo, moj dragi, Finica in Fifica sta gospodični, da nič takih, ali vendar dovolite vprašanje, kaj pa sta Finica in Fifica? Ali je Finica dijaček ali divjaček, ali je Fifica lekarček ali pekarček?«

Res, to sem pozabil. A čemu ne bi povabil gospodične Finice in Fifice v našo utico?

»Prosim, gospodični, prosim, ako je vama drago, sedita na mojo desno stran.« Ali že se oglaša Finica:

»Veste, jaz nisem nobena gospodična.«

»Kaj pa ste?«

»Finica!« 

»No, pa ste morda dijaček, ali vsaj divjaček.«

»Tudi ne. Jaz sem jezna na vas.«

»Zakaj?«

»Zato, ker sem Finica, pa nič drugega!« mi zatrobi jezno na uho.

No, sami ste slišali.

»A tu pa je gospodična Fifica.«

»No, pa ste morda Iekarček ali vsaj pekarček.«

»Nisem. Jaz sem tudi jezna na vas.«

»Zakaj?«

»Ker sem Fifica, pa ne mesarček.«

»Da, da, ona je Fifica, pa nič drugega,« zagostoli Finica . »Klanjam se!«

Ker je sneg bel in so črešnje rdeče, zato se je zgodilo v nedeljo zjutraj naslednje:

Finica in Fifica sedita za mizo in molčita. Obe sta globoko zamišljeni, s pestjo si podpirata težki, misli polni glavici. Temno zardelih lic je lepa Finica, rožnonadahnjenih je krasna Fifica, zmedeni so črni lasje Finični, nervozno valujoči so plavi lasci Fifični, živo se utrinjajo rjave oči prvi prijateljici, motno se blešče sive oči drugi prijateljici.

Finica pogleda Fifico in se razjoka, Fifica pogleda Finico in se tudi razjoka. Obrišeta si solzne, čiste demante, na licih posušita biserni vrelec in se zopet zagledata druga v drugo.