Povest iz življenja tihotapskih lovcev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povest iz življenja tihotapskih lovcev.
Ivan Grilec
Izdano: Amerikanski Slovenec 10. september 1891 (1/2), 3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Jagrov Francé je črnega Tineta vstrelil,« glasila se je novica v vasi D ... od ust do ust.

Vse kar je le gibalo hitelo je iz hiše na cesto, da bi kaj več zvedelo o tej čudnej novici. Na vaškem trgu zbrala se je skorom vsa vas, čakaje, kedaj bojo prinesli vstreljenega tihotapca drvarji iz gore.

»Črnega Tineta,« tako ga je imenovala cela vas, »ni ravno škoda, kar je iskal to je našel,« razgovarjali so se vaški fantje na oglu hiše.

»Kakega zajca, lisjaka ali tudi srnaka počiti, da se skupi kak groš, kadar ni nobenega zaslužka, to nič ne rečem; ali tako kakor je ravnal Tine, je pač malo odveč. Naj raje bi bil imel, da bi vsa zver gori v grajski planini pala v njegovo torbo,« primeša se fantovski govorici stari kmet. »Jaz sam sem svoje dni, kterega vstrelil tam gori, ko sem bil še mlad fanté kakor ste vi. Toda Tine je bil preveč predrzen. «

***

Pred tremi leti nekega dne zgodaj; dan še ni dobro napočil, ko vstopi na koncu vasi v krčmo "pri jelenu" mlad grajski lovec France, v polni lovski opravi. Siva suknja s zelenim obrobkom, kratke hlače do kolen podaljšane s zelenimi nogovicami, ki so mu krile korenjaško postavo, so mu kaj lepo pristojale. Izpod klobučka, z peresi divjega petelina okinčanega in precej na čelo potisnenega, zrlo je par črnih, svitlih oči prijazno v svet. Ni čuda da so se dekleta iz cele okolice ozirale za njim, kadar jih je srečeval in prijazno pozdravljal.

»Dobro jutro Micika,« pozdravi domačo dekle, rudečih lic kakih 20 let staro. Odloživši puško, se vsede za mizo.

»Dobro jutro France, danes si pa zgoden,« odzdravi ga Micika in se mu prijazno nasmeje.

»Prinesi mi en glažek brinovca potem jo pa odrinem na lov.«

Dekle mu prinese zahtevano in se vsede poleg njega.

»Pa se povrneš zvečer ne Francé?«

»Ne danes ljuba moja, najbržeje ostanem čez noč v gori. Namenjen sem danes na srne in tudi nate ne bom pozabil. Jutri ti prinesem lep šopek cvetlic Micika.«

»Jaz se zmirom bojim, da se ti ne bi kaj prigodilo, in mnogokrat sem že mislila, da bi bilo bolje, da ne bi bil lovec. Tá, črni Tine tudi vedno gleda, kako bi te spota spravil, ker preostro ravnaš s tihotapci.«

Milo ga pogleda pri teh besedah, tako da se fant ni mogel več vzdrževati. Lahno jej položi levico okolj vratu in jo goreče pljúbi.

»Draga Micika, nikar si ne delaj toliko skrbi za mé. Meni se nepripeti tako lahko kaj, ker so mi le predobro znane vse stezice v gori. S Tinetom se bova pa že pobotala, da ga le jedno zasačim. Sedaj moram pa odriniti. Bodi zdrava, in vesela dokler se zopet ne vidiva.« Še jedenkrat jo poljubi in naglo odide.

Dekle je še dolgo gledala za ljubim, dokler jo ni zavil v goščo. Žalostna in polna skrbi vsede se na klop in premišljuje tako v jedno mer zré na tla. Sama prisebi je trnala: »Kaj hočem začeti ako mi ga vstrele. Čudno je da si ravno danes ne morem iznebiti teh nesrečnih misli.« Nobeno delo jej ni šlo odrok, kar je pričela, je samo na pol dokončala.

Tako sem in tje pospravljaje po sobi jo vzdrami nov gost. Vsa se zgane ko zagleda črnega Tineta in nevede izreče polglasno: »Sam zlodej je tu.«

»Zlodej ravno ne, ali njegov hlapec, Micika!« odgovori jej Tine, ki je slišal nje zdihlej.

»Govori spodobneje, ali pa se poberi odkoder si prišel grdoba,« zavrne ga Micika in hoče oditi, toda Tine jej zastopi pot.

»Ne bodi huda, jaz sem te hotel nalašč malo podražiti, ker se mi tako malo jezna bolj dopadeš.«

»Pusti me vun, če ne bom kričala!«

»Ne boš šla ne, jaz hočem žganja!«

»Natakarca ti ga lehko prinese, jaz ti ga pa ne bom,« krepko ga porine na stran in mu uteče v kuhinjo.

»Dobro, dobro,« mrmral je Tine ves srdit za mizo, »grajski lovec se jej bolj dopade, ker je malo bolj gladkega lica, toda jaz mu bom že pokazal, da ga le dobim jedno v roke. Ena kroglja bo dost za njegovi lepi obraz.«

Natakarca mu prinese žganja, kterega kmalo povžije. Nalival se je tako dolgo še potem, dokler ni pričel za mizo dremati. Tako spečega ga vzbudi novi gost, velike močne postave, po vsej okolici znani najdrzniši tihotapec Jana. Pravijo da je že marskterega grajskega lovca vstrelil. Da sta to pajdaša sodil bi ju vsakdo že po zagorelih, grdih obrazih in po sirovem obnašanji. Tine je podedoval po svojim očetu lepo domačijo. Toda ni se okvarjal mnogo žnjo. Raje je dolge delal nanjo, popival po krčmah, dokler ni popolnoma tihotapstvu propal. Pri tem poslu postala sta največja prijatelja, zlasti pa v gostilni, kadar je imel Tine kaj okroglega. -

»Kaj si ti je pa zopet pripetilo, da se tako čmerno držiš, kakor bi ti bila mačka mlade snela,« ogovori ga Jana in seže po njegovej kupici z žganjem napolnjeni. »Ti je pa že zopet golobica odrekla, o Tine že vem, vse vem. Jagrov France ti je na poti.«

»Sto vragov te vzelo! Boš deržal jezik za zobmi?« vsplamti pijani Tine.

»No, no, nikar se ne huduj na mé, saj ti nisem jaz nič na poti. Rajši se jezi na tega ki ti je dekle pregovoril. Toda ti si bedak. Ne znaš si pomagati, sploh ne veš kako začeti, ker nimaš poguma.«

»Kaj? Me boš pa ti učil, ko še sam nič ne veš,« odvrne mu Tine z zaničlivim nasmehom.

»To je vse mogoče,« odvrne Jana opazovaje tovarša. »Jaz sem že davno vedel, kaj je treba k tej stvari. Nikdar ne bo tvoja, če boš mirno gledal, kako drugi v tvojo kaščo hodijo.«

Natakarica prinese žganja in se odstrani v stransko sobo, vrata malo odprta pustivši, kajti govorica o Miciki jo ni le malo zanimala.

»Jaz imam že davno pripravljeno krogljo za grajskega lovca, ali sedaj mi še ni prav nič nevaren,« nadaljuje zapeljivi Jana govorico, misleč, da ga natakarica ne čuje.

»Kaj misliš, da jo jaz nimam? Imam jo imam, samo bojim se ječe,« odgovarja Tine.

»Saj ti ga ni treba sredi vasi vstreliti, gori v grajskem gozdu je baš lepša priložnost. — Jaz bi kaj stavil da se je odpravil danes visoko v goro, kajti gori je srnakov, ktero je gotovo že zasledil. Pil sem včeraj gori in sem jih videl, le škoda, da se je zver splašila drugače se gotovo ne bi bil s prazno torbo vračal. Puško imam gor pri debeli bukvi skrito, če te je volja pa greva v goro.«

»Jaz sem staboj Jana. Naj me vrag vzeme če mu nespustim jedno v rebra, da me bo pomnil na vse veke, samo da bi ga le na cil dobil.«

»Kaj tacega sem pač od tebe pričakoval starega tovariša. Takega tekmeca kakor je le tá se gotovo ne boš bal. Ako boš dobro meril, je Micika za leto dni tvoja.«

Tine plača pijačo in obedva jo naglo odrineta.

Natakarica pa ki je čula ves pogovor mej tihotapcema hiti povedat Miciki kar je čula. Micika se je vsa prestrašila, čuvši natakarčino povest. Ni se dolgo pomišljala. Natakarici naroči, da naj pove očetu kam je šla, hitro si zaveže robec in odhiti v goro kakor splašena srna. Prišedši v gozd jo krene po bližnici, ker se jej je že dozdevalo da ne bodeta šla navadno pot. Hiti kar le more, kajti velja ljubega rešiti. Kmalo je dospela do koče, ktera je bila sredi gozda. Hlastno stopi v njo in popraša po Francetu. Starka ki je bila že malo gluha je kake trikrat vprašala dekle kaj, da hoče preje ko začne pripovedovati na dolgo in široko, da je bil pred kake pol ure tukaj, da je dala njegovemu "pinčetu" (pesu) nekaj jest i.t.d. Nato jej pokaže še le stran na ktero je mladi lovec krenil. Da je deklina komaj čakala, kedaj bo starka končala svojo obširno povest, se lehko misli, kajti trepetala je strahú, da ne bi prepozno prišla. Kakor jej starka pokazala, tako jo tudi ukrene glasno klicaje Franceta. Toda ni bilo druzega odgovora, kakor odmev njenega glasú.

France poiskal si je mej tem že dobro mesto, odkoder je prežal na srne. Ker je solnce še malo preveč prepekalo, vlegel se je v grmičovje in čakal mirno zveri. Ni dolgo trajalo in priskaklalo je nekaj srn, druga za drugo, komaj sto korakov od njega. Ko je srnak en čas poslušal, in nič nevarnega sumil, pričele so se past. Bistro oko Francetovo jih je že opazilo. Tiho se skloni, izbere najdebelejega izmej vsih, dobro pomeri nanj in glasno je odmeval strel v dolino; srnak pa se je zvrnil na dolu mrtev.

Micika je čula strel in šla za njim skrbno iskaje Franceta. Že bi bila šla dal, kar se ozre na dolu in ogleda svojega ljubega klečati pri vstreljeni zveri:

»France, France, ali si ti?« začuje se mili Francetu dobro znani glas.

»Ti tukaj,« vpraša jo lovec začuden, vsklonivši se od plena kvišku, »kaj pa je tako važnega Micika?«

»Črni Tine in Jana sta na potu sem gor, in te iščeta vstreliti«, in malo je mankalo, da ni pričela plakat.

»Ho ho ho! to sta te pa gotovo le malo oplašiti hotela,« nasmeja se jej mladeneč, ki se ni mnogo delal iz skrbnega opominjanja deklinenega.

Micika pričela je na to zmedeno v pretrganih stavkih pripovedovati, kar je čula po natakarici.

Nekoliko nižje od ljubljenih se je pokazala glava s peklenskim nasmehom za skalo. Bil je črni Tine z Jano.

»Njega ali pa njo, naj zadenem kar hočem.«

Vdrugič poči puška, in Micika se zgrudi zadeta v Francetovo naročje. »France, oj ljubi France, jaz sem zadeta,« in kri se jej vlije iz prestreljene strani.

»Ti zadeta mesto mene, nikar ne umri nikar Micika!« Tako in enako trnal je nesrečni mladeneč. Poljuboval jo je in vse bi rad dal v trenuko, da bi jo mogel zopet uživeti.

Lahno položi umirajoče dekle na tla in nasloni njeno glavo na svojo desnico. Morilec je le predobro meril. Težko so se jej dvigala prsa in čezdalje bol počasi bila je žila umirajoče. Še jedno odpre oči in napne vse svoje moči: »France, ljubi France — jaz moram — umreti — povej mi — ako me — ljubiš — — Moj oče! — France,« — poslednikrat težko izdihne in Micika je prestala. —

France si ni mogel misliti, da bi bilo to mogoče. Glasno je plakal korenjaški mož pri truplu mrtvega dekleta dokler niso prišli iz vasi in jo prenesli domov. Žalosten je bil sprevod iz gore v domačo hišo. Doma so jo deli na oder in vaška dekleta so jo lepo okinčala. Vse dni in noči čul je France z pobitim očetom njenem pri mrtvaškem odru, dokler jo niso zagrebli v črno zemljo.

O Tinetu in Jani pa ni bilo ni sluha ni duha. Potegnila sta jo daleč čez hribe in doline.

Tudi Miciken oče je zmirom bolj hiral in tako kmalo odrinil za Miciko v večnost, zapustivši vse imetje Francetu. France pak je ostal še pri svojem poslu in zvesto opravljal službo grajskega lovca. Ali ni ga bilo več mej svet. Ni ga bilo videti nikdar več veselega; samota in lov sta bila jedina njegova tolažba. Kolikrat se je vračal iz Planinske gore domov, je pokladal šopke gorskih cvetlic na Miciken grob. Na onem nesrečnem mestu v gozdu postavil je priprost križ z njenim imenom, kterega je vedno venčal z cvetljicami.

Tiho je preteklo več ko dve leti in nihče ni že več govoril o nesrečni ljubezni grajskega lovca in jelenove Micike. Kar se raznese vest po vasi, da sta črni Tine in Jana zopet tu. Seveda se nista pokazala v vas, temveč klatila sta se po gozdu in streljala divjačino kakor poprej.

Nekoč prišel je France zopet mimo križa. Vleže se v travo poleg križa in tako potrtega srca premišljuje pretekle dni. Kar ga ozdrami strel iz žalostnih sanj. Toda grajski lovci so bili danes daleč v drugem kraju, to bi mogel biti le kakošen tihotapec. Gredoč proti strani, odkoder se je čul strel, kmalu zapazi tihotapega lovca na tleh klečati pri vstreljenem mladem sernaku. Bil je Tine.

Tine hitro seže po puški, ali prepozno. En blisk in en pok iz Francetovo puške in Tinetu vmahne dvocevka zgrudivši se na tla k mrtvému plenu. Micika je bila maččovana. —

»France,« — mrmral je umirajoči, »vedel sem, — da bo tako — prišlo. — Micika — ni mi dala — miru — Blodil sem — kakor — Kajn okoli — Ti mi — — nemoreš odpostiti — — ali Miciko — — kakor je — Bog — v nebesih nisem jo mislil — — —.«

Kri mu zapre govorico, poslednič se strese in stopil je pred vsega mogočnega.