Povelje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povelje.
A. P.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/1 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Breg reke Aisne je bil zaseden. Tudi sosednji odseki so naredili svojo dolžnost. Samo na enem mestu kraj ni bil pripraven. In ravno tam, kjer se je nahajal prehod. Posadka ni prišla v poštev, ker bi se mogla zveza le s težavo doseči.

Toda most, presneti most. Mogel je koristiti samo sovražniku, ki si bo morda celo drznil izgubljeno postojanko zopet osvojiti. Vsekakor pa se ne podira mostove, če pridejo v poštev pri prodiranju lastnih čet. Most se mora torej na vsak način opremiti z razstrelivi, tako da ga more straža ob bližanju premoči pognati v zrak.

»Torej, pionirji naprej!«

Stotnik temu odseku prideljene pionirske kompanije pokliče korporala z dvema drugima pionirjema k sebi in jim da povelje, položiti pod most razstrelivo. Nariše si prehod in odpusti patruljo.

»Po povratku se oglasite!«

Temno je kot v rogu. Gosta megla pusti pogled samo do drugega brega reke. Nikjer ni slišati glasu. Ne v bližini, ne v daljavi. Drugače je bilo vedno slišati na desnem krilu močno grmenje topov, danes pa nič.

Previdno se je plazila patrulja. Kajti kdo ve, kaj namerava sovražnik. Da se tam na oni strani razprostira travnik, je znano. Samo da ne bi bilo te puste megle.

Na tej strani stoji vrsta jagnjed.

»Doli!«

Možje se hitro vležejo in vztrajajo tako pet minut. Poslušajo. Po vseh štirih dalje Nič ni.

Od dreves padajo listi.

Spredaj veliki, temni obrisi. Most!

»Na tla!«

Spodaj tiho pljuska voda ob stebre.

Straže še ni na mostu. Dospela bo šele po deveti uri.

Korporal pogleda na uro, čisto pri očeh. Komaj vidi številke. Ura je 8, 40 minut.

Drugi ostanejo zadaj. On se plazi ob nasivu naprej. Sedaj je pri mostu. Vzdigne glavo in opazuje. Minute teko.

Kratek, tih žvižg.

Oba zaostala prideta bliže kot kači. Pritisnejo se ob les in ležijo tiho. Leže in poslušajo, preden začno svoje delo.

Eden opomni drugega neslišno z nogo in gleda ostro na drugo stran. Tam, zdi se mu, gleda iz trave kapa. Brez dvoma. Francozi.

Spodaj pljuska voda.

Megla se vedno bolj zgošča. Prevara. Sedaj je kapa izginila. Vse mirno. »Ti, kaj dela oni v travi?« zašepeče eden.

»Tiho, kapa se zopet pokaže ...«

Čepe in potisnejo naprej puške. Oči skušajo predreti temo. Tam je zopet! Kapa! Ena, dve, tri ... Gledajo iz trave in se ne ganejo.

Hudirja, kako se spremene ob taki napetosti minute v dolge ure.

Končno vstanejo iz trave postave. Gredo naprej sklonjeno in preiskujejo oni konec mostu. Govore tiho.

»Pazi, ti imajo isto nalogo kot mi,« zašepeče komaj slišno korporal.

Sovražna patrulja je že pod mostom. Vseh pet se premika tam, toda nikakor ne tiho. Ne slutijo, da je vsaka teh kretenj opazovana. Sedaj vodnik ne vzdrži več.

»Ti polagajo mine. Sedaj bomo streljali.«

Počasi dvignejo puške.

Krah - ah!

Eden se zgrudi in pade v vodo. Krik. Štiri postave beže v noč, v meglo.

Kakor veter vstanejo pionirji in hite na ono stran. Tam najdejo razstreliva in se jih polote. Hitro je njihova naloga rešena.

Urno nazaj h kompaniji.

»Naznanjam pokorno, da je povelje izvršeno. Prepodili smo sovražno patruljo z isto nalogo. Tukaj so razstreliva.«

»Krasno. Kaj ste si pa pri vsem tem mislili?«

»Da more samo eden stvar izvršiti. Mi ali oni.«

»Bravo, junaki!«