Povej ljudem
| ← (Jeleni!) | Povej ljudem Analogije svetlobe Tomaž Šalamun |
(Let ptice...) → |
| |||||||
POVEJ LJUDEM
Petelini pojejo.
Ženska uči otroka grško abecedo.
Vrabček se je pokakal.
Pred oknom leti jata ptičev.
MacGregor gre ob dveh v Ljubljano
kot moj sel. Kaj počenjam s tem
otrokom iz Avstralije?
13. IV. 1978, na tvoj rojstni dan, bom v
Zagrebu, na Ilici, v kavarni pod
nebotičnikom, ob 10.30.
»Pod pazduho bom imel sandale za
Davida, Ano in zate.«
Zagreb je moje rojstno mesto.
Če te ne bo, bom šel na
Šalato, pred svojo rojstno hišo.
Žena se je zelo borila zame.
Dva človeka je skoraj ubila.
Petra Triasa in Rona Donovana.
Ron je zdaj tu. Prišel je iz
Aljaske, kjer je bil vsa ta leta
ribič in mizar. V Knososu je napisal
prvo pesem, po tisti v Pisi, leta
1970, ko sem ga spoznal.
Takrat sem živel v hotelu Ariston ob
stolpu. Ko je prišla Maruška v
Piso, ni našla ne stolpa ne moje
hiše. Dve uri se je vozila okrog po
mestu, kot v kakem smrtnem plesu.
Ron je čakal osem let. Kamorkoli
grem, srečam ljudi, ki me
vzljubijo. Tu, v Paleochori,
živiva kot sta živela Gauguin in
Van Gogh v Arlesu.
Jaz ne morem več prevajati.