Poučen izprehod iz vasi v vas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poučen izprehod iz vasi v vas
Malka Marinko
Izdano: Vigred, 1925, letnik 2, številka 2
Viri: dLib (2)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je v nedeljo popoldne. Vsa narava je pela — praznična, lepa — odičena z najpestrejšim cvetjem. Vsaka bilka je šepetala svojo popevko, tudi gozdič je gostolel, tiho, prav tiho, ves blažen in mil v svojem temnozelenem ogrinjalu. Tam za vasjo je donela ubrana dekliška pesem. Vesele so bile mladenke, vesele lepe nedelje, prostih uric — in kdo bi jim zabranil, kdo zameril, ako dajo duška notranji sreči z veselo praznično popevko.

Z veliko radostjo sem prisluškovala tem glasovom. Tudi v meni je pelo in nisem si mogla kaj — pridružila sem se jim in ž njimi zapela še vrsto pesmi.

Ko smo se napele in naveselile, jih povabim na izprehod. Radevolje so se odzvale. Danes sem imela ž njimi poseben namen. Cilj našemu izprehodu je bila eno uro oddaljena vas. Pot je mikavna, prijetna — tjakaj je rado zahajalo staro in mlado — zakaj ne bi šle še me? Med potjo smo si vse ogledale, vse oklepetale, kar nam je prišlo pred ukaželjno oko.

„Oj, kako je ta hiša lepa!", zakliče Micika, kazaje na večje kmečko poslopje.

„Meni je tako čudno všeč!" — „Meni tudi, meni tudi", je gostolelo vse vprek.

„Tudi meni je zelo pogodu", jim pritrdim jaz. „Rada bi pa izvedela od vas, deklice, kaj je na tej hiši tako mikavnega — zakaj nam vsem tako močno ugaja."

„Hiša je snažno pobeljena, niti enega madeža ni na stenah. Okna so lepo zeleno pobarvana, prijazno gledajo v svet, kakor oči se mi zde te linice, ki oživljajo ves domek", tako mi je prav pametno in pravilno modrovala dekle, ki je hotela vedno prva z besedo na dan.

„Takih nageljnov pa že dolgo nisem videla", nas opozori vrtnarjeva Anica.

„Še pri nas ne vzgojimo lepših. Pa koliko cvetov visi po steni, prav gotovo jih je sto!" Nekatere so bile pri volji, da bi jih štele, jaz pa sem verjela, da jih je ravno sto, nič manj in nič več, in prenahale smo z računanjem. Dehteli so pa tako, da smo glasno vsrkavale prijetni vonj. Kar nismo se ga mogle naužiti.

Na oknih je vse križem rdelo nežno cvetje v najpestrejših barvah. Od ljubke pelargonije do dehtečega rožmarina in roženkravta, od kodrolasega asparagosa do drobne vodene fuhsije, vse ti je bohotilo gori in doli po stenah ter lepšalo in krasilo praznično lice poslopja.

„Poglejte, deklice", pripomnim, „kako snažno imajo pred hišo in okoli nje. Povsod je posut najdrobnejši pesek, nikjer nepotrebnih, sitnih kopriv in plevela, vsi kotički so očiščeni in nasuti." Mala Rozika nam brž pove, da dekleta pri tej hiši vsako soboto okoli doma pometejo in pokopljejo travico, ako je sitna in sili med peskom na dan.

Pogledale smo na vogal hiše. Tam je stal ograjen vrtec. Hitro smo imele vse nos v njem. Koliko rož je vonjalo po gredah! Kar celo morje jih je bilo. Oči so nam obvisele na njih. „Jej, jej, kako so lepe!", smo gostolele med seboj. Pa tudi druge zelenjadi je rastlo vse polno po gredah. Česar potrebuješ pri vsakdanjem gospodinjstvu, začimbe za juho, zelenjadne prikuhe, zdravilnih čajev — vse, vse si našla notri. Vsaka vrsta rastlinic je imela svojo gredo, svoj kotiček. Vse je harmoniralo med seboj, vse je rastlo in cvetelo v najlepšem redu.

Tik ob vrtičku smo opazile vrtno utico. Preprosto je bila izdelana, trtica je ljubko oklepala vso stavbo, da ti je bila utica kakor ogromen šopek skrbno izbranih zelenih listov. Skozi vhod si opazila preprosto mizico, pokrito z rdečim rožnatim prtom. Na sredi je seveda dehtel v vazi šopek cvetlic; brez teh sploh ni bilo nikjer.

Neka iznajdljivka med nami hitro krsti to praznično hišo za Rožni dom. Vsem je bilo to ime prav po volji. Kot posebne radovednice, smo skrivaj pakukale v vežo. Hotele smo najti kje kako nerednost — toda v resnici — povsod je bilo vse lepo. Na pragu so stali ob straneh lepi oleandri, v veži nismo opazile niti smetke. Kaj še, da bi jo kje prepredala pajčevina! Vse čisto, snažno!

Hiši nasproti je stal hlev. Tudi pred hlevom je vladal red. Povsod je bilo skrbno pometeno, gnoj je bil najlepše zložen in precej oddaljen od hiše za hlevom. Gnojnica se je zbirala po ceveh v gnojnično jamo — nobenega smradu ni bilo nikjer. Kar stale smo in občudovale lepi Rožni dom. Najrajši bi se tu udomačile. Gospodinjo, ki je ravnokar prihitela iz hiše, smo veselo pozdravile. Jaz pa sem ji segla v roko in jo pohvalila: „Kako lepo imate pri vas!" Veselila jo je naša pohvala. Tudi očetu, ki je primahal izza hleva, ni bilo narobe. Domača hčerka pa nas je hitro obdarila z dišečimi nageljni, za katere je imela sama največ dela in skrbi.

Poslovile smo se od dragega Rožnega doma. Od daleč smo še zrle nanj in zdel se nam je vedno lepši.

Mnogo hiš smo še došle in prešle. Nekje nam je bila zelo pogodu preprosta lesena kočica. Bila je vsa praznična, vsa v rožah. Okoli nje je bilo pometeno in snažno. Začudile smo se: Iz take preproste kajbice se da narediti tako prikupen domek — in z neznatnimi sredstvi.

Nekje pa nas je srečal strašen nered in umazanost pri hiši. Kar razgnusilo se nam je. K sreči niso imeli brvi čez gnojnico, drugače bi nas vseeno premotilo in bi jo mahnile prav mimo vrat grdega doma. Tako smo od daleč gledale na hišo. Okna so bila s pajčevinami zaprežena, stene zamazane, okrušene, šipe pobite, mesto rož so visele iz oken cunje in obrezki raznega sadja. Pred hišo je bilo tako zaraslo, da bi kmalu ne našle vhoda. Prag je bil podrt in umazan od kokoši. Gnoj je smrdačil ravno pred hišo, bil je ves razbrskan in razmetan. Po njem je mrgolelo muh in drugega mrčesa.

Bežale smo od tega bivališča ter ga nazvale z vso ogorčenostjo Umazani dom. K sreči so nas samo skozi okna skrivaj opazovali umazani obrazi — in prav so imeli, ker ne vem, kaj bi jim v hipni jezi zabrusile v obraz. Prav pogodu bi jim ne bilo! Še marsikje in marsikaj smo na našem pohodu pokritizirale, pohvalile, pograjale, ter tako kramljaje zavile po drugi poti domov. Med potjo smo se spravile zopet nad Umazani dom in ga začele predelavati. Micika je z malimi stroški kar sama pobelila stene, ob robu je okna pobarvala zeleno. Nežika je vstavila pobite šipe, obrisala pajčevine iz oken, pobila pajke in očistila police. Do vrat smo izkopale ozko pot ter jo nasule z belim peskom. Prag smo podložile, poribale, vežo smo pomedle. Anica je brž nasadila na okna rož v lončkih. Na koncu hiše je izkopala gredico in nasejala kup cvetja v najlepših barvah. Gnoj smo hitro prestavile za hlev, gnojnico pa smo po jarku izpeljale daleč na polje. Pred hlevom smo še pometle in pograbile, pa smo — za sedaj seveda le z jezičkom — spremenile grdi dom v lepi dom, vsaj malo podoben Rožnemu domu.

Uvidele smo, da ni treba zlata in bogastva, le pridnih rok, smisla za snago, redoljubnosti, malo iznajdljivosti — in slednja kmetiška mladenka si lahko napravi še tako preprost domek lep, mikaven — Rožni dom. Snažna, čista, v rože in zelenje odeta kmečka hiša se meri prav lahko z najlepšo palačo v mestu in jo celo prekaša.

„Ti nageljci, ta rožmarin,
ta okna, polna solnca,
ah, takih nima ves ta svet
pa pojdi tja do konca .."

Na večer smo se poslovile. Zadovoljne smo bile z lepim izletom. Mnogo pametnih smo uganile in ti, draga čitateljica, si gotovo že uganila moj posebni namen, ki sem ga hotela doseči z današnjim izprehodom ...